Jedro

Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožnica sama navaja, da sta se pravdni stranki že ob začetku prvih vlaganj leta 1996 ustno dogovorili, da bodo vsa tožničina vlaganja imela za posledico pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, tak dogovor pa je bil nato pisno potrjen še s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sodišče druge stopnje zaključuje, da so tudi vlaganja, ki so bila opravljena pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zajeta v pričakovani lastninski pravici tožnice. Slednja bo namreč po smrti toženke pridobila vse predmetne nepremičnine skupaj z že opravljenimi vlaganji, zato bi bila z izplačilom (dela) le - teh neupravičeno obogatena, saj bi dvakrat prejela isto, prvič v denarju in drugič v obliki lastninske pravice.

Izrek

1. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točkah III. in V. izreka potrdi.

2. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v točki IV. izreka spremeni tako, da se podredni tožbeni zahtevek zavrne tudi za znesek 4.783,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009 dalje do plačila; - v točki VII. izreka spremeni tako, da odslej glasi: "Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 2.646,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti."

3. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v točki VI. izreka potrdi.

4. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

5. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 57,03 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom odločilo, da se umik tožbe vzame na znanje in se pravdni postopek v delu, v katerem je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) umaknila primarni in podredni tožbeni zahtevek, ustavi (točki I. in II. izreka sklepa). V nadaljevanju je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo razsodilo, da se v celoti zavrne primarni stvarnopravni tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je tožena stranka (v nadaljevanju: toženka) dolžna tožnici izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo solastninske pravice na nepremičninah parc. št. 865/1, 615/0, 859/0, 864/0, 866/2, 885-1, 901/0, 902/0, 903/0, 904/0, 845/1 in *153, vse k.o. Č ter parc. št. 289/0, 290/0, 291/0, 458/1, 459/2 in 459/3, vse k.o. Ž, in sicer do 1/7 (ene sedmine) celote ter ji povrniti stroške pravdnega postopka (točka III. izreka). Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo podrednemu obligacijskopravnemu tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je toženka dolžna tožnici v roku 15 dni plačati znesek 4.783,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 4. 2009 dalje do plačila (točka IV. izreka), v presežku, to je za znesek 21.353,95 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2014 dalje do plačila in za zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska za čas od 10. 7. 2004 do 27. 4. 2009, pa je podredni tožbeni zahtevek zavrnilo (točka V. izreka). Prav tako je sodišče prve stopnje zavrnilo pobotni ugovor toženke (točka VI. izreka) in odločilo, da je tožnica dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe toženki povrniti pravdne stroške v znesku 276,38 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (točka VII. izreka).

2. Zoper citirano sodbo sodišča prve stopnje se pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnica izpodbija točke III., V. in VII. izreka sodbe, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za toženko. Bistvo pritožbene graje v zvezi z zavrnitvijo primarnega tožbenega zahtevka je, da je med pravdnima strankama že v času prvih vlaganj leta 1996 obstajal dogovor o skupni gradnji in vlaganjih tožnice v predmetne nepremičnine toženke, pri čemer so se vlaganja vršila tako pred, kot tudi po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 5. 3. 2004. Ustni dogovor je bil nato potrjen s sklenitvijo notarskega zapisa, opr. št. SV z dne 9. 7. 2004, na podlagi katerega je toženka nedvomno dovolila prehod lastninske pravice na vseh nepremičninah, ki so predmet pravde, vendar je njihov zemljiškoknjižni prenos odložen do smrti toženke, zato je stvarnopravni položaj tožnice varovan s pričakovano lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje bi tako moralo ugotoviti kakšen je bil skupen namen in cilj pogodbenih (pravdnih) strank ob sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in kako se je ta volja manifestirala navzven. Med pravdnima strankama je bilo namreč vedno ustno dogovorjeno, s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju pa tudi pisno potrjeno, da bo tožnica v posledici opravljenih vlaganj pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje presojo utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka opraviti tudi z vidika dogovora o skupni gradnji in se opredeliti do pričakovane lastninske pravice tožnice na predmetnih nepremičninah, česar pa ni storilo. V tej zvezi pritožba še navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo tudi, da v posledici opravljenih vlaganj ni nastala nova stvar v smislu določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR). Kvalitativna in kvantitativna vlaganja tožnice so bila namreč tolikšna, da se je nedvomno spremenila tudi identiteta stavbe, ne pa samo izboljšala kvaliteta bivanja v njej, kot to zmotno ugotavlja sodišče prve stopnje. V zvezi s podrednim tožbenim zahtevkom pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bila vsa osnovna sredstva za ustvarjanje skupnih prihodkov kmetije v lasti toženke, saj je tožnici priznalo vrnitveni zahtevek v zvezi s premičninami, katerih vrednost zahteva tožnica, ob tem pa spregledalo, da so tudi te premičnine sestavni del osnovnih sredstev, kar pomeni nasprotje med odločilnimi dejstvi in posledično absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Smiselno enako velja za zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni izkazala trditev glede svojega prispevka k ustvarjanju skupnih prihodkov kmetije, saj že iz tožbe jasno izhaja, v katerem časovnem obdobju in kaj predstavljajo vlaganja slednje v predmetne nepremičnine in usposobitev kmetije za pridobivanje skupnih dohodkov, tožnica pa je v tej smeri predlagala tudi zaslišanje številnih prič, ki so potrdile njene navedbe. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožnici tudi iz tega naslova prisoditi ustrezen del vtoževane denarne terjatve, saj je med pravdnima strankama vseskozi obstajal dogovor o vlaganjih in delu tožnice na kmetiji, ki je kasneje rezultiral v sklenitvi predmetne pogodbe o dosmrtnem preživljanju. V tej zvezi pritožba še dodaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njen dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja izvedenca kmetijske stroke oziroma po njegovem zaslišanju, saj bi slednji lahko ocenil tožničino delo in vlaganja, posledično pa tudi njen prispevek k ustvarjanju skupnih prihodkov kmetije. Vsled navedenega je sodišče prve stopnje tožnici onemogočilo dokazovanje njenih lastnih tožbenih navedb, s tem pa zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nenazadnje pa bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni moglo točno ugotoviti prispevka tožnice k ustvarjanju skupnih prihodkov kmetije, o tem presoditi na podlagi načela pravičnosti, saj je nesporno, da sta tako tožnica kot njen izvenzakonski partner v celotnem vtoževanem obdobju delala na kmetiji. Nazadnje tožnica izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje in poudarja, da je bil uspeh tožnice v pravdi, po delni utesnitvi tožbenega zahtevka, glede na priznani znesek 19%, zato je odločitev o stroških pravdnega postopka napačna. Ob tem pa bi sodišče prve stopnje tožnici moralo priznati tudi nagrado za vsak opravljen narok za glavno obravnavo, ne pa samo za en narok.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo tožnice zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Ob tem toženka poudarja, da tožnica tekom postopka na prvi stopnji ni pravočasno zatrjevala dogovora o skupni gradnji, niti do takšnega dogovora nikoli ni prišlo. V nadaljevanju toženka izpostavlja, da tožničino delo na kmetiji in premičnine, ki jih je nabavila, ne predstavljajo vlaganj in ne morejo biti predmet tega postopka. Nenazadnje pa tožnica zatrjevanih del tudi ni nikoli opravila, vsaj ne v takšnem obsegu, kot navaja, tudi sicer pa ji z izvedbo teh del ni nastala nobena škoda, saj je z življenjem na kmetiji nedvomno imela več koristi kot dela. Nazadnje toženka zaključuje, da ima tožnica na nepremičninah, ki so predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju lastninsko pravico v pričakovanju, zato bo tudi vsa zatrjevana opravljena vlaganja dobila povrnjena, ko bo lastninska pravica prešla nanjo. Z ugoditvijo tožbenemu zahtevku bi bila tako tožnica obogatena, saj bi dvakrat prejela isto stvar.

5. Zoper točke IV. VI. in VII. izreka sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožnico. Bistvo pritožbene graje je, da tožnica ni z lastnimi sredstvi financirala obnove oken in strehe, saj je bila v letu 2002 brezposelna, ob tem pa je bila primorana preživljati še sebe in svojo hčer ter posledično za to ni imela zadostnih finančnih sredstev. Slednje je potrdila tudi priča SB, ki je skladno s toženko izpovedal, da so se ta dela financirala iz skupnih dohodkov kmetije, ustvarjenih s prodajo živine in zelenjave. Sodišče prve stopnje je tako svojo odločitev v tem delu zmotno oprlo zgolj na izpovedbo tožnice in njene hčerke M.B. ter izvenzakonskega partnerja tožnice K.A., saj imajo vse tri osebe lasten interes za izid pravde, ob tem pa je bila tožničina hči v kritičnem času stara le med 9 in 10 let, zato njena izpovedba ne more biti merodajna za rešitev zadeve. Smiselno enako velja tudi za pričanje tožničinega izvenzakonskega parterja, ki je izpovedal celo v nasprotju z izpovedbo tožnice, ki je priznala, da je bila v času izvedbe teh del brezposelna, imenovani pa je trdil, da je tožnica obnovo strehe in oken financirala iz svoje plače. Ob tem sodišče prve stopnje tudi ni pojasnilo, zakaj ni verjelo izpovedbi toženke in priče S.B., kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V nadaljevanju se pritožba zavzema za ugoditev pobotnemu ugovoru iz naslova uporabnine za stanovanjsko hišo in poudarja, da je tožnica pri toženki bivala brez pravnega temelja. Pobotni ugovor namreč izhaja iz predpostavke, da dogovora o bivanju med pravdnima strankama ni bilo, zato je stališče sodišča prve stopnje, da pobotni ugovor ni utemeljen iz razloga, ker plačilo za uporabo stanovanja med pravdnima strankama ni bilo dogovorjeno, nerazumen in neutemeljen. Tožnica je bila tako brez dvoma neupravičeno obogatena, saj je pri toženki bivala brezplačno. Prikrajšanje toženke pa se kaže v nezmožnosti uporabe celotne nepremičnine oziroma nezmožnosti oddaje le - te v najem. Korist tožnice in škoda toženke sta torej identični in se kažeta v znesku tržne najemnine za predmetno nepremičnino. Vsled pritožbe zoper glavno stvar toženka izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

6. Tožnica se v odgovoru na pritožbo toženke zavzema za zavrnitev le - te kot neutemeljene in predlaga potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje, vse s stroškovno posledico za toženko. Tožnica poudarja, da navedbe toženke o slabem premoženjskem stanju tožnice v letu 2002 niso resnične, saj je bila do dne 4. 4. 2002 zaposlena v K d.o.o. in je s plačo v celoti sama financirala obnovo strehe. Nato je prejemala denarno nadomestilo za brezposelnost, s katerim je kupila nova okna. Od meseca oktobra 2002 dalje, pa je tožnica ponovno študirala in prejemala denarno nadomestilo zaradi prekvalifikacije, tako da brez dohodkov ni bila nikoli. V tej zvezi tožnica še dodaja, da toženka od meseca septembra 1998 dalje, zaradi slabega zdravstvenega stanja, ni bila zmožna opravljati kmečkih in gospodinjskih del, zato sta na kmetiji delala predvsem tožnica in njen izvenzakonski partner, saj je brat SB iz službe prihajal šele okoli 18.00 ure, od jeseni leta 2003 naprej, pa je celo delal v tujini. Tako sta večino lastnih prihodkov kmetije ustvarila tožnica in njen izvenzakonski partner AK.

7. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba toženke je delno utemeljena.

8. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zgoraj navedenih ali s pritožbama zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pa zmotno ugotovilo dejansko stanje in posledično zmotno uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju te sodbe.

9. S pogodbo o dosmrtnem preživljanju se pogodbenik (preživljalec) zaveže, da bo preživljal drugega pogodbenika ali koga drugega (preživljanca), drugi pogodbenik pa izjavi, da mu zapušča vse premoženje ali del premoženja, ki obsega nepremičnine in premičnine, ki so namenjene za rabo in uživanje nepremičnin, s tem da je njihova izročitev odložena do izročiteljeve smrti (prvi odstavek 557. člena Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju: OZ).

10. Pregled zadeve pokaže, da je med pravdnima strankama nesporno, da sta dne 5. 3. 2004, skupaj s BS, sklenili pogodbo o dosmrtnem preživljanju v obliki notarskega zapisa, opr. št. SV 555/04 z dne 9. 7. 2004 (priloga spisa A2), s katero je toženka kot preživljanka (izročnica) svojemu sinu BS (bratu tožnice, kot preživljalcu oziroma prevzemniku) odstopila nepremičnino parc. št. 900, k.o. Č, svoji hčeri (tožnici, kot preživljalki oziroma prevzemnici) pa za primer smrti zapustila vse ostale njej lastne nepremičnine, ki so predmet pravde, in sicer parc. št. 865/1, 615/0, 859/0, 864/0, 866/2, 885-1, 901/0, 902/0, 903/0, 904/0, 845/1 in *153, vse k.o. Č ter parc. št. 289/0, 290/0, 291/0, 458/1, 459/2 in 459/3, vse k.o. Ž. Preživljalca (prevzemnika) sta se s citirano pogodbo zavezala, da bosta do smrti preživljanke (izročnice) nerazdelno skrbela zanjo in pomagala pri vseh delih na posestvu ter pri spravilu pridelkov, kot je to podrobneje razvidno iz tretjega člena citirane pogodbe.

11. Toženka je dne 22. 7. 2009 pred sodiščem prve stopnje vložila tožbo na razvezo predmetne pogodbe o dosmrtnem preživljanju, in sicer zaradi domnevnega neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti tožnice. Navedeni pravdni postopek se je končal z zavrnilno sodbo Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. P 218/2008 z dne 7. 10. 2010, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. I Cp 119/2011 z dne 1. 3. 2011. 12. Med pravdnima strankama je nesporno, da sta od leta 1996 do dne 25. 5. 2008, ko se je tožnica zaradi nevzdržnega stanja (predvsem nasilja s strani svojega brata) odselila, živeli v skupnem gospodinjstvu, in sicer v nepremičnini parc. št. 859, k.o. Č, ki v naravi predstavlja kmetijo s stanovanjsko hišo in pripadajočima gospodarskima poslopjema ter kmetijskim in gozdnim zemljiščem (slednje izhaja tudi iz uradno dostopnih evidenc Ministrstva za okolje in prostor, Geodetke uprave RS - prostorski portal http://www.e-prostor.gov.si/

). Vse ostale nepremičnine, ki so predmet spora v naravi nesporno predstavljajo kmetijska zemljišča. Ves ta čas je tožnica skupaj s svojo hčerko živela in delala na družinski kmetiji, ki se je ukvarjala predvsem s prodajo živine in poljedeljskih izdelkov (zlasti kumaric), vanjo pa je z vednostjo in soglasjem toženke tudi vlagala. Tožnica si je namreč po razvezi zakonske zveze želela ustvariti okolje, v katerem bi skupaj s svojo družino trajno bivala. Posledično je bila kmetija predmet obsežnih vlaganj, ki med pravdnima strankama niso sporna, sporen je predvsem način njihovega financiranja, kot to pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje.

13. V posledici odselitve in navedene tožbe na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju je tožnica, predvsem zaradi varstva svojih pravic pred zastaranjem (glej zadnji odstavek II. točke tožbe), sprožila predmetni pravdni postopek v katerem zaradi neupravičene obogatitve toženke zahteva povrnitev opravljenih vlaganj in pojasnjuje, da v kolikor bi bila pogodba o dosmrtnem preživljanju razvezana, bi odpadla pravna podlaga za opravljena vlaganja, saj je tožnica ves čas upravičeno pričakovala, da bo na podlagi navedene pogodbe postala lastnica predmetnih nepremičnin.

14. OZ določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Obveznost vrnitve oziroma nadomestitve vrednosti nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila ali je pozneje odpadla (prvi in tretji odstavek 190. člena OZ). Predpostavke za uspešno uveljavljanje enovitega zahtevka iz neupravičene obogatitve so tako neutemeljen premik premoženja, zaradi katerega je ena stranka prikrajšana, druga pa obogatena. Med prikrajšanjem in okoriščanjem mora obstajati vzročna zveza(1).

15. Sodišče prve stopnje je v predmetnem pravdnem postopku enkrat že razsodilo s sodbo, opr. št. P 117/2009 z dne 21. 5. 2010, s katero je primarni in podredni tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo kot neutemeljen. Po pritožbi tožnice je sodišče druge stopnje s sklepom, opr. št. I Cp 1366/2010 z dne 15. 2. 2011, pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo istemu sodišču v novo sojenje, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržalo za končno odločbo. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje izdalo sedaj izpodbijano odločbo.

O pritožbi tožnice:

16. Tožnica uvodoma izpodbija zavrnitev primarnega tožbenega zahtevka, ki glasi na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo solastninske pravice na predmetnih nepremičninah do 1/7 (ene sedmine) celote. V tej zvezi pritožba neutemeljeno navaja, da sta pravdni stranki že v času prvih vlaganj leta 1996 sklenili ustni dogovor o skupni gradnji, v skladu s katerim naj bi tožnici v zameno za opravljena vlaganja pripadala solastninska pravica na predmetnih nepremičninah. Kot to pravilno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo tožnice, slednja dogovora o skupni gradnji v postopku na prvi stopnji ni pravočasno (prvi odstavek 286. člena ZPP) zatrjevala, saj ga je izpostavila šele v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. P 177/2009 z dne 21. 5. 2010. V skladu s prvim odstavkom 377. člena ZPP sme namreč pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 286. člena tega zakona. Tudi na prvem naroku nove glavne obravnave smejo stranke navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če jih brez svoje krivde v dotedanjem postopku niso mogle navesti oziroma predlagati (drugi odstavek 362. člena ZPP). Upoštevajoč citirano zakonsko ureditev in dejstvo, da tožnica sama navaja, da naj bi dogovor o skupni gradnji med pravdnima strankama obstajal že v času prvih vlaganj leta 1996, tožnica pa tudi ne zatrjuje, da obstoja tega dogovora brez svoje krivde ni mogla navesti v postopku na prvi stopnji, sodišče druge stopnje zaključuje, da je s temi pritožbenimi navedbami prepozna, saj bi jih lahko pravočasno zatrjevala že v postopku na prvi stopnji.

17. Ne glede na navedeno pa sodišče druge stopnje še dodaja, da toženka tudi izrecno zanika obstoj dogovora o skupni gradnji, ki bi lahko imel stvarnopravne učinke le, če bi vseboval tudi dogovor, da bo gradnja podlaga za pridobitev (so)lastninske pravice(2), čemur pa v danem primeru ni bilo tako. Posledično zgolj dejstvo, da so bila vlaganja opravljena z vednostjo in soglasjem toženke še ne izkazuje dogovora o skupni gradnji, na podlagi katerega bi bila tožnica upravičena do solastninske pravice na predmetnih nepremičninah, takšen dogovor pa je, glede na kasneje sklenjeno pogodbo o dosmrtnem preživljanju, s katero je toženka tožnici za primer smrti odstopila vse predmetne nepremičnine do celote, tudi nesmiseln.

18. V tej zvezi sodišče druge stopnje kot neutemeljene zavrača tudi pritožbene navedbe v smeri, da je v posledici opravljenih vlaganj v predmetne nepremičnine nastala nova stvar (22. člen ZTLR). Za novo stvar gre namreč le, kadar nastane nov del objekta, ki izpolnjuje pogoje za pridobitev izključne lastninske pravice na delu zgradbe ali če gre za spremenjeno identiteto zgradbe. Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da tožnica zatrjuje le vlaganja v stanovanjsko hišo, v posledici teh vlaganj pa neutemeljeno zahteva solastninsko pravico tudi na drugih predmetnih nepremičninah, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča, ki niso bile predmet zatrjevanih vlaganj. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da povečanja hiše (dozidave kopalnice, hodnika, terase in garaže), drugačne prerazporeditve prostorov (v spalnici so bili zgrajene pregradne stene) in izboljšanja bivalnih razmer (obnova strešne kritine, zamenjava oken, obnova fasade, napeljava električne instalacije in vodovoda, ureditev centralne kurjave in plinovoda, prenova predsobe in otroške sobe, prenova kuhinjskih elementov, na novo pridobljeni prostori pa so bili popleskani in opremljeni) ob dejstvu, da stanovanjska hiša ohranja prvotni namen, ni mogoče šteti za novo stvar, na podlagi katere bi tožnici pripadal stvarnopravni zahtevek. Kljub obsežnim vlaganjem gre namreč še vedno za isti stanovanjski objekt, katerega kakovost in funkcionalnost sta se izboljšala v smislu višje kvalitete bivanja. Identiteta zgradbe se tako ni spremenila, novo nastali objekti pa tudi ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev izključne lastninske pravice, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen.

19. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožnica dogovora o skupni gradnji ni pravočasno zatrjevala in ga izkazala, je njen primarni tožbeni zahtevek neutemeljen tudi za vlaganja, ki so bila opravljena v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ). Ta v 48. členu določa, da če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten. Lastnik in graditelj pa se lahko dogovorita, da na nepremičnini nastane solastnina. Graditelj lahko nato na podlagi takšnega dogovora zahteva izstavitev listine za vpis solastnine v zemljiško knjigo (prvi in drugi odstavek 48. člena SPZ).

20. V zvezi s podrednim obligacijskopravnim tožbenim zahtevkom sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi tožnice v delu, ko ta navaja, da ima na podlagi sklenjene pogodbe o dosmrtnem preživljanju lastninsko pravico v pričakovanju, in sicer na vseh nepremičninah, ki so predmet pogodbe. S sklenitvijo pogodbe je namreč tožnica pridobila lastninsko pravico na predmetnih nepremičninah, katere zemljiškoknjižni prenos je odložen do smrti toženke. Namreč šele po izpolnitvi odložnega pogoja se bo tožnica lahko tudi vpisala v zemljiško knjigo kot izključna lastnica predmetnih nepremičnin. Vse do tedaj pa ima na njih lastninsko pravico v pričakovanju, ki pa že nudi določeno pravno varstvo. Iz odločbe Ustavnega sodišča, opr. št. Up-591/10 z dne 2. 12. 2010, namreč izhaja, da začne v razmerju med prenositeljem in pridobiteljem prenos lastninske pravice na nepremičnini učinkovati že s tem, ko prenositelj izstavi in pridobitelju izroči zemljiškoknjižno dovolilo z vsebino, določeno v 23. členu SPZ, na katerem je prenositeljev podpis notarsko overjen (41. člen Zakon o zemljiški knjigi, v nadaljevanju: ZZK-1). Ustavno sodišče, enako kot novejša pravna teorija(3) in sodna praksa(4), tako vknjižbi lastninske pravice na nepremičnini, pridobljeni s pravnim poslom, ne pripisuje več absolutnih učinkov. Že pred vknjižbo, in sicer takrat, ko izvedo za razpolaganje, začne, ob upoštevanju namena in vsebine načela zaupanja v zemljiško knjigo, učinkovati prenos lastninske pravice tudi do tretjih oseb, ki vedo, da je bil razpolagalni posel med zemljiškoknjižnim lastnikom in pridobiteljem opravljen.

21. Upoštevajoč navedeno in dejstvo, da tožnica sama navaja, da sta se pravdni stranki že ob začetku prvih vlaganj leta 1996 ustno dogovorili, da bodo vsa tožničina vlaganja imela za posledico pridobitev lastninske pravice na predmetnih nepremičninah, tak dogovor pa je bil nato pisno potrjen še s sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sodišče druge stopnje zaključuje, da so tudi vlaganja, ki so bila opravljena pred sklenitvijo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zajeta v pričakovani lastninski pravici tožnice. Slednja bo namreč po smrti toženke pridobila vse predmetne nepremičnine skupaj z že opravljenimi vlaganji, zato bi bila z izplačilom (dela) le - teh neupravičeno obogatena, saj bi dvakrat prejela isto, prvič v denarju in drugič v obliki lastninske pravice, kot to pravilno opozarja toženka v odgovoru na pritožbo tožnice. Pravdni stranki sta si namreč enotni, da je tožnica v predmetne nepremičnine vlagala izključno iz razloga, ker si je tukaj želela ustvariti novo domovanje zase in za svojo družino (hčerko in izvenzakonskega partnerja). Vsa vlaganja so bila tudi nesporno opravljena v času skupnega bivanja pravdnih strank in z razlogom izboljšanja bivalnih razmer. Glede na navedeno in dejstvo, da je toženka za tem tudi zbolela, zaradi česar je potrebovala določeno stopnjo pomoči in oskrbe, sta pravdni stranki sklenili še pogodbo o dosmrtnem preživljanju, na podlagi katere se je pri predmetnih nepremičninah v korist tožnice vknjižila tudi prepoved odtujitve. Glede na obrazloženo tožnica ni prikrajšana, saj se ji bodo vsa vlaganja povrnila v naravi, toženka pa ni neupravičeno obogatena, saj ima v skladu s pogodbo pravico do nemotenega bivanja v vseh nepremičninah in prostorih, enako kot do sklenitve pogodbe, zato je tožničin podredni tožbeni zahtevek iz naslova vlaganj neutemeljen. Z odselitvijo tožnice namreč ni odpadla pravna podlaga njenega prispevka, kot to zmotno meni sodišče prve stopnje, saj pogodba o dosmrtnem preživljanju še vedno velja.

22. Glede vlaganj se sodišče druge stopnje pridružuje stališču prvostopenjskega sodišča, da tožnica ni dokazala, da bi jih financirala sama oziroma je izkazala le, da so se financirala iz skupnih prihodkov kmetije, pri tem pa ni izkazala svojega deleža k ustvarjanju le - teh. Izvedeni dokazni postopek je namreč nedvomno pokazal, da so na kmetiji delali vsi (tožnica in njen izvenzakonski partner AK, toženka in njen sin SB), in sicer vsak po svojih močeh. Tožnica je v zvezi s cenitvijo nepremičnin, ki v naravi predstavljajo kmetijska zemljišča, sicer predlagala pritegnitev izvedenca kmetijske stroke, vendar ni pravočasno predlaga, da slednji oceni tudi njen prispevek k ustvarjanju skupnih prihodkov kmetije. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje na naroku za glavno obravnavo z dne 9. 5. 2014 njen dokazni predlog po dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 3. 3. 2014 in neposrednem zaslišanju stalnega sodnega izvedenca za kmetijstvo ŠK v tej smeri utemeljeno zavrnilo, čemur pa tožnica ni nasprotovala (286b. člen ZPP), zato so vse pritožbene navedbe v tej zvezi prepozne in neutemeljene. Smiselno enako velja tudi za pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v tem delu podredno odločiti na podlagi načela pravičnosti (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tudi priča FŽ, na katero se sklicuje pritožba, je izpovedala, da so na kmetiji delali vsi imenovani, njena izjava pa je skladna z izjavami večine ostalih prič, priča MP pa v tej zvezi ni izpovedal ničesar. Ob tem sodišče druge stopnje še dodaja, da se tožnica tudi s pogodbo o dosmrtnem preživljanju zavezala, da bo pomagala pri vseh delih na kmetiji in spravilu pridelkov, zato je tudi njeno delo sestavni del pričakovane lastninske pravice. Glede na navedeno se pritožbeno polemiziranje o tem, katera pravdna stranka je prispevala osnovna sredstva za ustvarjanje skupnih prihodkov kmetije, pokaže kot irelevantno. Nenazadnje pa večino osnovnih sredstev, ki naj bi jih prispevala tožnica predstavljajo premičnine, glede katerih je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da ima tožnica v zvezi z njimi primarno le vrnitveni zahtevek, katerega pa ni podala.

23. Nazadnje sodišče druge stopnje še dodaja, da je sodišče prve stopnje po temelju utemeljeno zavrnilo tudi tisti del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na vlaganja in delo tožničinega izvenzakonskega partnerja AK, saj tožnica v tem delu ni aktivno legitimirana. Slednja namreč ni izkazala, da bi ji imenovani terjatev iz tega naslova res odstopil, tega pa zaslišan kot priča ni potrdil niti sam.

24. Glede na obrazloženo tožnica neutemeljeno izpodbija tudi stroškovno odločitev sodišča prve stopnje, saj je s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, zato ni upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

25. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

26. Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo toženke k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

O pritožbi toženke:

27. Toženka se uvodoma neutemeljeno zavzema za ugoditev pobotnemu ugovoru iz naslova uporabnine za stanovanjsko hišo, v kateri je od leta 1996 do dne 25. 5. 2008 živeli tožnica s svojo hčerko. Že iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju namreč smiselno izhaja, da ima tožnica tudi pravico do bivanja v stanovanjski hiši, saj se je s skupaj s svojim bratom zavezala, da bo toženki nudila skupno hrano ob skupni mizi in nezaprti hrani in pijači, toženka pa si je izgovorila nemoteno bivanje in prosto gibanje po vseh prostorih. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da toženka tudi ni izkazala svojega prikrajšanja, ki mora biti vedno konkretno in realno, saj ni zatrjevala, da je želela nepremičnino uporabljati v celoti in da ji je tožnica to preprečevala, oziroma da je želela nepremičnino oddati v najem, kot to zatrjuje v pritožbi. Toženka od tožnice tudi ni nikoli zahtevala, da se odseli oziroma ji plačuje najemnino za bivanje. Posledično je pritožbena graja v tem delu neutemeljena. Nenazadnje pa je sodišče druge stopnje tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo v celoti zavrnilo kot neutemeljen, zato je podrobnejše odločanje o pobotnem ugovoru toženke nepotrebno.

28. V tej zvezi sodišče druge stopnje zgolj še dodaja, da toženka ne izpodbija odločitve sodišča prve stopnje o delnem zastaranju pobotnega ugovora iz naslova uporabnine za obdobje od meseca januarja 1996 do dne 24. 5. 2003. Prav tako pritožba ne nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je bil podredni pobotni ugovor toženke iz naslova neupravičene obogatitve zaradi neizvrševanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju podan prepozno, zato se sodišče druge stopnje do tega ne bo podrobneje opredeljevalo (prvi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 360. člena ZPP).

29. Toženka stroškovno odločitev sodišča prve stopnje izpodbija zgolj v posledici pritožbe zoper glavno stvar, brez vsebinske pritožbene graje. Ker pa je sodišče druge stopnje pritožbi toženke deloma ugodilo in tožbeni zahtevek tožnice v celoti zavrnilo, je slednje narekovalo tudi spremembo stroškov pravdnega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je toženki v prvotnem postopku priznalo 2.443,25 EUR pravdnih stroškov in v ponovljenem postopku 203,50 EUR pravdnih stroškov, kar skupaj znaša 2.646,75 EUR. Slednjega toženka ne izpodbija. Toženka odgovora na pritožbo tožnice zoper prvotno sodbo sodišča prve stopnje ni vložila, tako da ji ti pritožbeni stroški v tej zvezi niso nastali. Glede na navedeno je tako toženka v postopku na prvi stopnji upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v skupni višini 2.646,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

30. Toženka je s pritožbo deloma uspela, zato ji je tožnica dolžna povrniti sorazmerni del stroškov predmetnega pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi s drugim odstavkom 154. člena ZPP). Toženka je izpodbijala točki IV. in VI. izreka sodbe, po katerih vrednost spora skupaj znaša 44.297,80 EUR (4.783,00 EUR + 39.514,80 EUR). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo priglašeno nagrado za pritožbeni postopek v višini 412,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), pavšalni znesek za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT) in 22% DDV v višini 95,22 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT), kar skupaj znaša 528,02 EUR. Glede na pritožbeni uspeh v višini 10,8 % (4.783,00 EUR) je toženka upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v višini 57,03 EUR. Tožnica je tako dolžna toženki povrniti stroške pritožbenega postopka v skupni višini 57,03 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 15 dnevnega paricijskega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (313. člen ZPP v zvezi z 299. členom OZ).

31. Navedbe toženke v odgovoru na pritožbo tožnice k pritožbeni presoji zadeve niso pripomogle, zato je slednja dolžna sama kriti svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1) : dr. Ada Polajnar Pavčnik in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem (OZ - splošni del), 2. knjiga (190. do 4343. člen), GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 44 Op. št. (2) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 188/2010 z dne 17. 10. 2013. Op. št. (3) : Primerjaj M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (red.), Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 250-251. Tratnik, M., Vrenčur, R., Zemljiškoknjižno pravo v teoriji in praksi, Inštitut za nepremičninsko pravo, Maribor 2008, str. 52-53. Plavšak, N., Izbrisna tožba, zbornik, drugi dnevi stvarnega in zemljiškoknjižnega prava, Kranjska Gora, 7. in 8. junij 2010, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 44. Op. št. (4) : Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 475/2008 z dne 5. 4. 2012.