Jedro

Čeprav sta postopek odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in postopek za vračilo preveč plačanega davka (nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) na podlagi pravnomočne odločbe o odmeri med seboj povezana, gre za dva samostojna upravna postopka. Zatrjevano bistveno kršitev procesnega zakona v postopku, končanem s pravnomočno odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, lahko stranka, ki ji udeležba v postopku ni bila omogočena, pod pogoji, ki jih predpisuje ZUP, uveljavlja s predlogom za obnovo postopka. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga stranka uveljavlja v postopku, katerega obnovo predlaga. Ne more pa tožeča stranka uspešno uveljavljati kršitve procesnega zakona v postopku odmere nadomestila kot pritožbeni razlog zoper odločbo, izdano v postopku vračanja preveč plačanega nadomestila, torej v drugem upravnem postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčnega urada A, Izpostave B, št. ... z dne 29. 1. 2002 (pravilno 2001), po kateri se zavezanki AAA d.d. vrne plačani znesek nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999, odmerjen z odpravljeno odločbo, v znesku 2.577.632,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, ki na dan 19. 1. 2001 znašajo 676.878,00 SIT. Izpodbijana odločba je po presoji tožene stranke skladna z določbami 95. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96 do 108/99, v nadaljevanju: ZDavP), ki se na podlagi 63. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št.18/84 do 33/89) v zvezi s 56. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97) in 231. členom ZDavP uporablja glede postopka za odmero, pobiranje in vračanje nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. Po določbi 95. člena ZDavP se davčnemu zavezancu ali komu drugemu, ki je na račun davka, obresti ali stroškov plačal več, kot bi bil dolžan po pravnomočni odločbi ali po davčnem obračunu, preveč plačani znesek vrne v 30 dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Davčni organ vrne preveč plačani znesek po uradni dolžnosti, če znesek presega 1.000 tolarjev. V obravnavanem primeru je zavezanec BBB p.o. C na podlagi odločbe prvostopnega organa št. ... z dne 26. 11. 1999 plačal s to odločbo odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999. Navedena odločba je bila odpravljena z odločbo drugostopnega organa št. ... z dne 8. 9. 2000. Odločba je z vročitvijo postala dokončna. Ker, kot izhaja iz ugotovitev prvostopnega organa, zoper drugostopno odločbo tožba ni bila vložena, je odločba postala pravnomočna in je bil prvostopni organ na njeni podlagi dolžan postopati skladno s 95. členom ZDavP. Postopek za vračilo preveč plačanega davka torej teče po uradni dolžnosti. Stanje stvari je davčni organ dolžan ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, pri čemer o tem ni potrebno posebej zaslišati strank, saj dajejo uradni podatki, s katerimi razpolaga davčni organ, vso potrebno podlago za odločitev o zadevi. V takšnem postopku organ odloči po pravilih, ki veljajo za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku. Iz tega razloga zavrača pritožbeni ugovor, da so bila v postopku pred izdajo odločbe prve stopnje bistveno kršena pravila (2. in 3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku), ker tožeči stranki sodelovanje v ugotovitvenem postopku ni bilo omogočeno.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu. Izpodbijana odločba je nezakonita. Pritožbo je vložila zoper odločbo organa prve stopnje z dne 29. 1. 2001 in ne, kot je navedeno v izreku izpodbijane odločbe, z dne 29. 1. 2002. Sicer pa je odločba nezakonita tudi iz drugih, pomembnejših razlogov. Odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 9. 2000, s katero je bila odločba o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 1999 zavezancu v pritožbenem postopku odpravljena, tožeči stranki ni bila nikoli vročena. Tožeča stranka je bila o njeni izdaji le obveščena z obrazložitvijo, naj pripravi denarna sredstva, potrebna za vračilo na podlagi odpravljene odločbe plačanega zneska, skupaj z obrestmi. Ker tožeča stranka v postopku odmere nadomestila zavezancu ni bila udeležena kot stranka in ji pritožba zavezanca ni bila vročena v odgovor, je po oceni tožeče stranke izdana odločba o pritožbi tudi vsebinsko napačna. Zato je tožeča stranka dne 15. 2. 2001 vložila predlog za obnovo tega postopka iz razloga po 9. točki 1. odstavka 260. člena ZUP. O tem predlogu do dneva vložitve te tožbe še ni bilo odločeno. Prvostopni organ je s postopkom vračanja nadomestila nadaljeval in dne 29. 1. 2001 o tem izdal odločbo. 28. 5. 2001 je tožeči stranki s sklepom priznal lastnost stranke v postopku vračanja nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, o predlogu za obnovo postopka v zvezi z odločbo o odpravi odločbe o odmeri nadomestila z dne 8. 9. 2000 pa, kot že rečeno, ni bilo odločeno. Iz navedenega je razvidno, da je bila tožeči stranki v postopku vseskozi kratena pravica udeleževati se postopka v zvezi z reševanjem pritožbe zavezanca o vprašanju ali je bilo nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč v letu 1999 pravilno odmerjeno in ali je zavezanec to nadomestilo sploh dolžan plačevati. Tožeči stranki je bil položaj stranke v postopku priznan šele v postopku za vračilo plačanega nadomestila in še to po izdaji prvostopne odločbe o vračilu. Zaradi navedenega, še zlasti pa zaradi neodločitve o predlogu tožeče stranke za obnovo postopka, je nepravilen in nezakonit zaključek tožene stranke v izpodbijani odločbi, da je odločba tožene stranke št. ... z dne 8. 9. 2000 pravnomočna in da so zaradi tega podani pogoji po 95. členu ZDavP za uvedbo postopka za vračilo preveč plačanega davka (nadomestila). Podredno pa za primer, če sodišče gornji argumentaciji ne bi sledilo, tožeča stranka poudarja, da bi tožena stranka v izpodbijani odločbi morala, vsaj kot predhodno vprašanje, rešiti usodo predloga tožeče stranke za obnovo postopka, v katerem je bila izdana odločba z dne 8. 9. 2000, ki naj bi bila podlaga za vračilo preveč plačanega nadomestila. Predlaga, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v upravnem sporu priglasilo z vlogo št. ... z dne 24. 2. 2003. Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba je po presoji sodišča pravilna in zakonita. Sodišče se strinja z razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka, kot tudi z razlogi, s katerimi zavrača pritožbene ugovore. Ker so tožbeni ugovori enaki pritožbenim, jih iz enakih razlogov, ne da bi jih ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Čeprav sta postopek odmere nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča in postopek za vračilo preveč plačanega davka (nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča) na podlagi pravnomočne odločbe o odmeri med seboj povezana, gre za dva samostojna upravna postopka. Zatrjevano bistveno kršitev procesnega zakona v postopku, končanem s pravnomočno odločbo o odmeri nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, lahko stranka, ki ji udeležba v postopku ni bila omogočena, pod pogoji, ki jih predpisuje ZUP, uveljavlja s predlogom za obnovo postopka. V primeru, ko je bil postopek končan z odločbo organa druge stopnje, obnovo postopka uveljavlja pri tem organu. Gre za izredno pravno sredstvo, ki ga stranka uveljavlja v postopku, katerega obnovo predlaga. Ne more pa tožeča stranka uspešno uveljavljati kršitve procesnega zakona v postopku odmere nadomestila kot pritožbeni razlog zoper odločbo, izdano v postopku vračanja preveč plačanega nadomestila, torej v drugem upravnem postopku. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka zoper odločbo o odpravi odmerne odločbe vložila predlog za obnovo postopka in dejstvo, da tožena stranka o predlogu za obnovo postopka do vložitve tožbe v tem upravnem sporu ni odločila, na pravilnost in zakonitost odločbe, ki je predmet tega upravnega spora, ne more vplivati. V primeru, ko upravni organ o zahtevi stranke ne odloči v predpisanem roku, ima namreč stranka pravico do pravnih sredstev po določbi 26. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS).

Tudi v zvezi ugovorom bistvene kršitve določb procesnega zakona v postopku, ki je predmet tega upravnega spora, se sodišče strinja s stališčem tožene stranke, da je postopek, ki ga po določbi 95. člena ZDavP davčni urad uvede po uradni dolžnosti, skrajšani ugotovitveni postopek, dejanska podlaga odločitve pa uradni podatki, s katerimi davčni organ razpolaga. Udeležba strank v skrajšanem ugotovitvenem postopku se omogoči z vročitvijo odločbe. Ta pa je bila tožeči stranki nesporno vročena. Sicer pa iz obrazložitve prvostopne odločbe izhaja tudi, da je bila pravnomočnost odločbe, ki je podlaga za uvedbo postopka za vračilo preveč plačanega nadomestila po uradni dolžnosti, v postopku ugotovljena ob upoštevanju zaslišanja tožeče stranke.

Napaka v zapisu datuma (leta izdaje) odločbe prve stopnje v izreku izpodbijane odločbe predstavlja očitno pisno napako, ki jo je mogoče uradoma ali na predlog stranke kadarkoli popraviti z izdajo sklepa (223. člen ZUP). Navedena nepravilnost zato po presoji sodišča ne predstavlja bistvene pomanjkljivosti izpodbijane odločbe, torej take, ki bi narekovala njeno odpravo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, v postopku pred njeno izdajo pa ni prišlo do kršitev pravil postopka, ki bi narekovale njeno odpravo, je tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00) kot neutemeljeno zavrnilo.