Jedro

Proizvodnja, v kateri so bili delavci izpostavljeni azbestnemu prahu, to pa je pri njih povzročilo azbestozo, in druga huda obolenja, je nevarna dejavnost.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožniku 4,500.000,00 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi posledic poklicnega obolenja azbestoze. Višji zahtevek pa je zavrnilo. Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zvišalo odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti za 500.000,00 SIT, v preostalem delu pa je pritožbo tožnika in v celoti pritožbo toženca zavrnilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil toženec iz vseh razlogov in predlagal, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. Po revizijskih izvajanjih verifikacija tožnikove poklicne bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu ni opravila interdisciplinarna skupina strokovnjakov in zato tožnikov zahtevek po temelju ni izkazan. Pritožbeno sodišče je v zadevi P 17/98 navedlo kot pravno podlago za odgovornost toženca splošna načela o odškodninski odgovornosti (154. člen ZOR), v tej zadevi pa je ugotovilo, da odgovarja toženec kot imetnik nevarne stvari. V postopku postavljena izvedenka je govorila samo o verjetnosti vpliva posameznih tožnikovih bolezni na njegovo stanje in tudi o deležu azbestoze kot verjetnem. Za rešitev vprašanja škode pa bi bilo potrebno te elemente natančno raziskati.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe so bile uporabljene na podlagi 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99).

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja kršitev procesnih določb, vendar tega očitka ni procesnopravno opredelila ali vsebinsko obrazložila. Le revizijska izvajanja, ki obravnavajo vprašanje verifikacije poklicne bolezni in pomen ter naravo ostalih tožnikovih bolezni, ki niso predmet odškodninskega spora, je oceniti za uveljavljanje postopkovnih kršitev v zvezi z dokaznimi sredstvi in dokazno presojo (7. in 8. člen v zvezi z 219. in naslednjimi členi ZPP). Pa še v tej smeri predstavljajo revizijska izvajanja zgolj iznašanje procesnopravnih naziranj revidenta. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sodišči nižjih stopenj nista zagrešili kakšnih procesnih kršitev. Na zadevna revizijska izvajanja je na splošno odgovoriti, da o tem, kakšna dejstva od zatrjevanih je treba dokazati in s kakšnimi dokazili od predlaganih, odloča sodišče, pri čemer upošteva procesni cilj postopka: ugotoviti pravno odločilna dejstva, ki so potrebna za pravilno odločbo. Postopek v zvezi z ugotavljanjem okoliščin, ki so bile potrebne za ugotovitev vzrokov in narave tožnikove bolezni oziroma škode, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno izpeljali in v skladu z dokaznimi potrebami postavili izvedenko medicinske stroke. Pri izbiri dokaza nista bili vezani na kakšna pravila.

Toženec očitno prezre, da je spor odškodninski, ki se je reševal v pravdi in da so bile predmet dokazovanja vse okoliščine, ki jih je terjala ugotovitev elementov civilnega delikta. Sodišči sta morali glede na naravo spora - uveljavljanje odškodnine delavca za škodo, ki jo je utrpel pri delu ali v zvezi z delom - odločati po določbah 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list bivše federacije št. 60/89), ki je napotoval na splošna načela o odškodninski odgovornosti, ki jih vsebuje Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR). Zato je zmotno stališče revidenta, da bi sodišči nižjih stopenj lahko ugotavljali naravo tožnikove bolezni le s pomočjo interdisciplinarne komisije, predpisane s Pravilnikom o določitvi poklicnih bolezni zaradi izpostavljenosti azbestu (Uradni list RS, št. 26/97), ki je bil izdan na podlagi Zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje v neazbestno (Uradni list RS, št. 56/96), ki je uredil predvsem pravico prizadetih delavcev do pokojnine pod ugodnejšimi pogoji in sploh njihovo socialno varnost. Glede na povedano torej niso utemeljena revizijska izvajanja, ki so terjala ugotavljanje tožnikove škode po teh predpisih. Zato sodišči nižjih stopenj tudi nista mogli v tej smeri zagrešiti kakšne procesne napake.

Sodišči nižjih stopenj prav tako nista kršili postopka, ker nista izvajali dokazov o tem, kakšne vse bolezni ima tožnik poleg azbestoze. V dokaznem postopku sta se pravilno omejili zgolj na predmet odškodninskega spora, to je škodo, ki naj bi jo imel tožnik v zvezi z obolenjem za azbestozo. Uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (386. člen ZPP), revizijsko sodišče ni ugotovilo. Zato zaključuje, da revizija v smeri bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljena.

Po presoji revizijskega sodišča toženčeva revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Pri preizkusu materialnopravne odločitve nižjih sodišč, je revizijsko sodišče vezano na pravno odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v postopkih na prvi in drugi stopnji. Na nižjih stopnjah sojenja je bilo ugotovljeno, da je tožnik zbolel za plevropulmonalno azbestozo kot posledico izpostavljenosti azbestnemu prahu v času dolgoletne zaposlitve pri tožencu, ki v času zaposlitve ni nudil delavcem ustrezne zaščite. Ugotovljena je bila tudi vzročna zveza med tožnikovo težko poklicno boleznijo azbestozo ter njegovim delom pod neustreznimi pogoji pri tožencu. Na podlagi takih ugotovitev je tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljen sklep, da predstavlja proizvodnja, v kateri se je uporabljal azbest in kar je pripeljalo do težkih obolenj delavcev, nevarno dejavnost v smislu 173. člena ZOR. Po tem določilu se šteje za škodo, nastalo v zvezi z nevarno dejavnostjo, da izvira iz te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Ker toženec ni uspel dokazati, da sporna škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka oziroma, da je za škodo odgovoren oškodovanec ali kdo tretji, je toženec odgovoren tožniku za nastalo škodo kot subjekt, ki se ukvarja z nevarno dejavnostjo (prvi odstavek 174. člena ZOR). V zvezi s temi zaključki je opozoriti, da so revizijska izvajanja o domnevno nejasnih pravnih stališčih sodišča druge stopnje, ki da je v tem postopku uporabilo pravno podlago iz 173. člena ZOR, v neki drugi zadevi pa 154. člen ZOR, zgrešena in da gre očitno za nerazumevanje. Namreč 154. člen ZOR vsebuje splošna načela o odškodninski podlagi, saj v prvem odstavku določa krivdno podlago, v drugem pa objektivno odgovornost, kar je v pozneje navedenih členih le razdelano, torej posebej krivdna odgovornost (158. do 163. člena ZOR) in posebej objektivna odgovornost (173. do 179. člena ZOR).

Revizijsko stališče, da ni zanesljivo ugotovljen obseg škode, za katero odgovarja toženka, ker da je del vzrokov za nastanek obravnavane škode pripisati drugim tožnikovim boleznim, ki pa niso bile ugotovljene, ni utemeljeno. Spredaj je že pojasnjeno, da je bila predmet spora le škoda, ki je posledica tožnikovega poklicnega obolenja. Izvedenka medicinske stroke je po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj določno navedla, kaj predstavlja azbestoza, kako je z njo tožnikovo zdravje prizadeto, kakšne telesne bolečine je trpel in kakšen strah je doživljal. Iz razlogov sodb nižjih sodišč izhaja, da tožnik izključno zaradi posledic poklicne bolezni azbestoze težje diha, kašlja in ima rekstrikcijo, kar povzroča manjšo kapaciteto njegovih pljuč in zaradi česar ne zmore več brez napora opravljati vsakodnevnih opravil. Ugotovljena bolezen je neozdravljiva, ki stalno napreduje in zaradi katere obstaja velika verjetnost razvoja pljučnega raka. Tožnik je določene telesne bolečine manjše intenzitete trpel ob doživljanju bolezni, ob ambulantnih pregledih in preiskavah, ob hospitalizaciji zaradi azbestoze, kar so telesne nevšečnosti, telesne bolečine pa bo imel tudi v bodoče. Strah pa je tožnik po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj doživel ob novici, da je zbolel za neozdravljivo boleznijo ter predvsem zaradi stalnega strahu ob zavesti, da je zbolel za neozdravljivo boleznijo, ki je kronična in stalno napreduje in ob negativnih prognozah. Ker so bile navedene oblike škode ugotovljene zgolj v zvezi z azbestozo, je pravno utemeljen zaključek sodišč nižjih stopenj, da tožnikova ostala obolenja za rešitev predmetnega odškodninskega spora niso pomembna ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena. Toženčeva revizija ni uveljavljala kakšnih razlogov, ki bi bili naperjeni zoper višino odmere odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode (ki je bila odmerjena in sicer za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti v višini 1,700.000,00 SIT, za telesne bolečine 1,500.000,00 SIT in za strah 1,800.000,00 SIT). Zato je revizijsko sodišče ta del odločitve preizkusilo le po uradni dolžnosti (glede pravilne uporabe členov 200 in 203 ZOR) ter pri takem preizkusu ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi ugotavlja revizijsko sodišče, da niso bile zagrešene v reviziji uveljavljene ali uradoma upoštevne kršitve. Zato je toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).