Jedro

Tožniku ni uspelo dokazati škodljivega dejstva oziroma protipravnega ravnanja, ki ga je očital toženki: napeljevanja hčerke k podaji krive ovadbe zaradi spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Za hčerkino ravnanje glede na ugotovitve o hčerkini starosti (več kot 14 let ob podajanju prijave) toženka kot mati ne odgovarja več. Mladoletnik je z dopolnjenimi 14 leti že sam odgovoren za svoja ravnanja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 16.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe naprej ter za plačilo pravdnih stroškov. Pravdne stroške tožene stranke v višini 573,40 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki in ugotovilo, da terjatev preide na Republiko Slovenijo zaradi dodeljene brezplačne pravne pomoči. 2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Ne strinja se z njegovo oceno, da ni opredeljeno zatrjeval in dokazoval duševnih bolečin in objektivnih okoliščin zatrjevane kršitve osebnostne pravice in da je izpovedoval v nasprotju s predloženimi listinami. Povzema svoje navedbe, prepričan, da jih je v izpovedbi potrdil in predlagal tudi izvedenca psihiatrične stroke. Pravočasno je podal zadostno trditevno podlago, navedel pravno relevantna dejstva in predlagal ustrezne dokaze. Arbitrarna in v nasprotju z medicinsko dokumentacijo je ugotovitev, da mu ni uspelo dokazati vzročne zveze med zatrjevanimi duševnimi bolečinami in sodnim postopkom K 160/2006. Nerazumljiva je nadaljnja ugotovitev, da ni izkazal objektivnih okoliščin posega v njegovo osebnostno pravico zaradi razžalitve dobrega imena in časti. O tem je izpovedoval sam, predlagal je izvedenca psihiatrične stroke. Sodišče je prezrlo jasne dokaze v medicinski dokumentaciji, ki kažejo na vzročno zvezo med škodnim dogodkom in posledicami na tožnikovi duševnosti in posledično na utemeljenost njegovega tožbenega zahtevka. Ker ni pravilno ocenilo medicinske dokumentacije psihiatrične bolnišnice O., je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. V sodbi pa je tudi nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin (medicinske dokumentacije, vsebini tožbe in zapisnika o zaslišanju tožnika) ter med temi listinami oziroma prepisi, zato je sodba obremenjena tudi z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP).

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik vtožuje denarno odškodnino za nematerialno škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za strah (179. člen Obligacijskega zakonika – OZ), ki naj bi jih utrpel zaradi nedopustnega ravnanja toženke (napeljevanje njune mld. hčerke k podaji krive ovadbe zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let) v zvezi s kazenskim postopkom K 160/2006, ki se je končal z zavrnilno sodbo z dne 28. 6. 2007. Trdil in dokazoval je, da je zaradi neupravičene obtožbe utrpel škodo, za katero je odgovorna toženka. Toženka je primarno zanikala vplivanje na 14-letno hčerko pri podajanju prijave zoper očeta. Sicer je ugovarjala še, da na njeni strani ni protipravnosti, odgovornosti niti vzročne zveze in škode.

6. Sodišče je na podlagi nespornih dejstev in zbranega dokaznega gradiva ugotovilo, da je mld. hči pravdnih strank 13. 12. 2006, ko je bila že stara več kot 14 let, na CSD P. izjavila, da jo je oče pri njenih sedmih letih zlorabil, da je nato zoper tožnika stekel kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ, ki se je na podlagi spremenjene izjave hčerke (češ, da jo je k podaji krive prijave napeljala toženka) končal z umikom obtožbe s sodbo K 160/2006, s katero je sodišče obtožbo zoper tožnika kot obdolženca zavrnilo. V zvezi s toženki očitanim protipravnim ravnanjem je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da hči ni podala sporne izjave zoper očeta na podlagi njenega navodila. V zvezi s toženkino odgovornostjo za mld. otroka pa je ključna dejanska ugotovitev, da je bila hči ob podajanju sporne izjave že stara več kot 14 let. Teh dejanskih ugotovitev pritožba ne izpodbija. Tudi pritožbeno sodišče jih v celoti sprejema. Pritrjuje dokazni oceni, utemeljeni v razlogih točke 12 sodbe, saj ima oporo v pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu.

7. Ob takih dejanskih ugotovitvah je tožbeni zahtevek pravno pravilno zavrnjen. Povračilo povzročene škode se lahko dosodi le, če so izpolnjeni vsi elementi odškodninskega (civilnega) delikta: nedopustno ravnanje, nastanek škode, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo ter odgovornost povzročitelja za ugotovljeno škodo. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje pritožniku ni uspelo dokazati že škodljivega dejstva oziroma protipravnega ravnanja, ki ga je očital toženki: napeljevanja hčerke k podaji krive ovadbe. Za hčerkino ravnanje pa glede na ugotovitve o hčerkini starosti toženka kot mati ne odgovarja več. Mladoletnik je z dopolnjenimi 14 leti že sam odgovoren za svoja ravnanja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo (tretji odstavek 137. člena OZ).

8. Za nastanek odškodninske odgovornosti morajo biti podane hkrati (kumulativno) vse navedene predpostavke. Že če manjka ena od njih, odškodninske odgovornosti zatrjevanega oškodovalca ni. Ker v obravnavanem primeru ni dokazano protipravno ravnanje toženke niti njena odgovornost, se sodišču z ugotavljanjem nadaljnjih predpostavk (vzročna zveza in škoda) niti ne bi bilo treba ukvarjati. Že navedene ugotovitve namreč zadoščajo za presojo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen. Pritožba, ki graja izključno ugotovitve o vzročni zvezi in škodi, torej sprejete odločitve ne morejo omajati. Ne glede na to pritožbeno sodišče v odgovor na pritožbene navedbe le pojasnjuje, da nima pomislekov o pravilnosti dokazne ocene in odločitve tudi v zvezi z grajano odločitvijo.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Pri odločanju ni zagrešilo ne uveljavljanih ne uradno upoštevnih procesnih kršitev. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila pritožbenih stroškov (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).