Jedro

Glede na to, da tožena stranka ni odgovorila na tožbo, ki ji je bila pravilno vročena v odgovor, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za resnično, da tožena stranka tožniku iz naslova plače in iz naslova dnevnic dolguje vtoževani znesek. Zato je tožbeni zahtevek na plačilo neizplačanih plač in dnevnic utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi zamudna sodba sodišče prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z zamudno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da je tožniku dolžan plačati bruto 4.218,00 EUR in od neto zneska zakonite zamudne obresti od 16. 11. 2013 dalje do plačila, vse v roku 15 dni po pravnomočnosti sodbe, višji in drugačen tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (točka I izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožniku povrniti stroške postopka v znesku 355,12 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

2. Zoper ugodilni del zamudne sodbe se pravočasno pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zamudno sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži povračilo stroškov postopka, podrejeno pa, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da izpodbijana sodba ni zakonita, saj niso podani pogoji za izdajo zamudne sodbe, ker iz dejstev, ki so v tožbi navedena, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka in so dejstva, na katera se opira zahtevek, v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik. Neutemeljene so navedbe sodišča prve stopnje, da v postopku izdaje zamudne sodbe sodišču dejanskega stanja ni treba ugotavljati, ker je pasivnost tožene stranke eden od pogojev za izdajo zamudne sodbe, ki naj bi se štela kot priznanje tožnikovih navedb. Te navedbe toženi stranki ne omogočajo popolnega pravnega preizkusa sodbe in ji s tem jemljejo pravico do pritožbe, kar predstavlja kršitev postopka po 14. točki (pravilno verjetno: 14. točka 2. odstavka) 339. člena ZPP. Vsebina pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožeča stranka priložila tožbi, nasprotuje tožbenim navedbam, da naj bi bilo plačilo dogovorjeno drugače, zato pogoji v smislu 4. točke (pravilno verjetno: 4. točka 1. odstavka) 318. člena ZPP niso podani, kar je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tožba je nesklepčna in ker gre za takšno obliko nesklepčnosti, ki je niti na poziv sodišča ne bi bilo mogoče odpraviti, bi moralo sodišče na podlagi 4. odstavka 318. člena ZPP tožbeni zahtevek zavrniti. Tožeča stranka v tožbi ne vtožuje bruto plač, zato je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku bruto znesek in od neto zneska zakonske zamudne obresti, neizvršljiva in izrek sodbe nasprotuje samemu sebi. Poleg tega pa je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ker je tožniku prisodilo nekaj, česar ni zahteval oziroma drugače kot je zahteval, kar je bistvena kršitev postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je pritožbeno sodišče zamudno sodbo v izpodbijanem delu preizkusilo v mejah preizkusa po uradni dolžnosti, tako da je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako ne v pritožbi zatrjevanih, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

5. 2. odstavek 338. člena ZPP izrecno določa, da se zamudna sodba ne more izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zaradi navedenega je stališče sodišča prve stopnje, da ob izdaji zamudne sodbe sodišču prve stopnje ni potrebno ugotavljati dejanskega stanja, ker se v tožni zatrjevana dejstva štejejo za priznana, povsem pravilno. Tako toženi stranki ni bila odvzeta pravica do pritožbe. Tožena stranka je imela možnost sodelovati v postopku, vendar na tožbo v postavljenem roku ni odgovorila. Zaradi tega je njena pravica do pritožbe zakonsko omejena le na pritožbena razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da so izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe po 1. odstavku 318. člena ZPP. Izpolnjen je tudi pogoj iz 3. in 4. točke in sicer, da utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil sam tožnik ali z dejstvi, ki so splošno znana. Tožnik je v tožbi navedel, da je bil pri toženi stranki v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 30. 10. 2013, delo na tej podlagi pa je opravljal od 4. 9. 2013 do 30. 10. 2013. Navedel je, da je 147 ur del opravil na gradbišču v kraju A. v ZR Nemčiji in 174 ur na gradbišču v Švici, dogovorjeno pa je bilo plačilo za opravljeno delo po urni postavki 8,00 EUR/uro. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena le za opravljanje dela v Švici, izhaja, da je bila v členu 12 določena osnovna plača 783,66 EUR bruto, vendar pa iz pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da se stranki ne bi smeli dogovoriti za drugačno plačo. Drugačen dogovor o plači je v tožbi zatrjeval tožnik in kot dokaz predlagal tudi zaslišanje prič. Tako pogodba o zaposlitvi ne nasprotuje tožnikovim tožbenim navedbam.

7. Tožba je sklepčna, saj iz nje izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Tožnik v tožbi zahteva dogovorjeno plačilo za delo in plačilo dnevnic ter zatrjuje, da mu tožena stranka dolguje dogovorjene zneske plačila za opravljeno delo. Dejstvo, da mu tožena stranka ni plačala opravljenega dela, pa ni v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik in tudi s splošno znanimi dejstvi ne.

8. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno štelo, da je znesek, ki ga vtožuje tožnik, bruto znesek. Iz določb Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) o plačilu za delo (členi od 126 do 129) izhaja, da je to določeno v bruto znesku. Tako sodišče prve stopnje ni prekoračilo tožbenega zahtevka in tožniku tudi ni dosodilo nečesa, česar ni zahteval. 9. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, saj je tožniku na podlagi določb ZDR-1, navedenih v prejšnji točki, utemeljeno dosodilo plačilo za opravljeno delo, prav tako pa je tožnik upravičen tudi do zakonskih zamudnih obresti od neto zneska, saj je tožena stranka s plačilom v zamudi in je na podlagi 1. odstavka 378. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) dolžna tožniku poleg glavnice plačati še zamudne obresti.

10. Na podlagi 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo zamudno sodbo sodišče prve stopnje, saj je ugotovilo, da niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154. člen ZPP).