Jedro

Za obstoj subjektivnega pogoja ni pomembno, ali je bil v trenutku izvršitve izpodbijanega dejanja dolžnik dejansko insolventen, pač pa ,ali je to upnik vedel oziroma ali bi moral vedeti.

Zakon ne predpisuje aktivnega ravnanja tožene stranke za ugotovitev (in)solventnosti. Določa le, da je subjektivni element izpodbojnosti podan, če je oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. To pa bi mogla in morala vedeti, če bi obstajala navzven zaznavne okoliščine, na podlagi katerih bi vsak skrben gospodarstvenik presodil, ali mogel presoditi, da je prejel izpolnitev od insolventne družbe.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

2. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Odločitev in obrazložitev izpodbijane sodbe

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se v razmerju med pravdnima strankama razveljavijo učinki denarnih nakazil na račun tožene stranke z dne 8. 3. 2011, 11. 3. 2011 in 16. 3. 2011 v skupnem znesku 7.152,90 EUR, s katerimi je tožeča stranka poravnala dva računa tožene stranke in sicer račun številka 10.62024 z dne 25. 11. 2010 in številka 10.61705 z dne 12. 10. 2010 (prvi odstavek I. točke izreka). Posledično je zavrnilo tudi tožbeni zahtevek na vrnitev teh zneskov tožeči stranki s pripadki (drugi in tretji odstavek I. točke izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki (očitna pomota pri poimenovanju strank) njene pravdne stroške v znesku 835,00 EUR (II. točka izreka).

2. Na podlagi ugotovitev (1), da je bil transakcijski račun tožeče stranke blokiran šele po izvršenih plačilih (2), da je tožeča stranka še v letu 2009 poslovala z dobičkom, (3), da iz izkaza poslovnega izvida (v prilogi A 45) razvidno, da so čisti prihodki od prodaje v letu 2010 bili pri tožeči stranki višji kot v letu 2009, (4), da je bila bilanca za leto 2010, ki je pokazala nastop insolventnosti tožeče stranke, izdelana šele aprila 2011, (5) da so se časopisni članki o slabem finančnem stanju s tožečo stranko poslovno povezane družbe G. d.d., začeli pojavljati šele sredi februarja 2011 in med drugim (6), da je insolventnost tožeče stranke nastala izključno zaradi družbe G. d.d., je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni vedela niti ni mogla vedeti, da je bila v času izvedbe izpodbijanih dejanj tožeča stranka insolventna. Presodilo je, da niti subjektivni element, ki je eden od obeh pogojev za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika, niti objektivni element, ki je drugi od teh pogojev, ni podan.

Pritožba tožeče stranke in odgovor tožene

3. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je vse tri pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane sodbe njej v prid, podrejeno pa razveljavitev le te in povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

4. V odgovoru na tožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

5. Pritožba ni utemeljena.

Pravna podlaga za odločitev o tožbenem zahtevku

6. Predpostavke za izpodbojnost pravdnih dejanj stečajnega dolžnika, izvedenih v obdobju izpodbojnosti, so določene v prvem odstavku 271. člena Zakona o finančnem poslovanju v postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur.l. RS št. 126/07-47/13, v nadaljevanju ZFPPIPP). Za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika morata biti kumulativno izpolnjena tako objektivni kot subjektivni pogoj izpodbojnosti. Čim eden od pogojev ni podan, dejanje ni izpodbojno. Objektivni pogoj je podan, če je zaradi izpodbojnega dejanja zmanjšana stečajna masa (prva alineja 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Subjektivni pogoj pa je podan, če je upnik takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedel ali bi moral vedeti, da je dolžnik insolventen (2. točka prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP). Po določilu 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZFPPIPP se domneva, da je upnik (tožena stranka) vedel oziroma bi moral vedeti, da je dolžnik (tožeča stranka) insolventen, če je bilo izpodbojno dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Upnik pa lahko dokaže, da za insolventnost ni vedel niti ni mogel vedeti (tretji odstavek 272. člena ZFPPIPP).

Prvostopenjska presoja, da niti subjektivni niti objektivni element ni podan

7. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe (1. točka obrazložitve), je obstoj subjektivnega elementa tožeča stranka utemeljevala z domnevo iz 2. točke tretjega odstavka 272. člena ZIZ, saj je bil stečajni postopek uveden 7. 4. 2011, izpodbijana dejanja pa so bila izvršena v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka (8. 3. 2011, 11. 3. 2011 in 16. 3. 2011). Sodišče prve stopnje pa je, upoštevajoč ugotovitve iz 2. točke te obrazložitve presodilo, da subjektivni pogoj ni podan. Ukvarjalo se je tudi z vprašanjem objektivnega pogoja (9. točka obrazložitve) in tudi zanj ugotovilo, da ni podan.

Odgovori na posamezne pritožbene navedbe

8. Pritožnik izpodbija presojo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da ni vedela za insolventnost niti zanjo ni mogla vedeti.

9. Drži pritožbeno stališče, da je tožena stranka tista, ki mora za uspeh v pravdi izpodbiti domnevo o obstoju subjektivnega pogoja. Pritožbenemu pravnemu naziranju, da bi to domnevo tožena stranka lahko izpodbila le na podlagi presoje izpovedi strank in prič, pri čemer tega dokaza ni predlagala, pa ni mogoče slediti. Presoja o izpodbitju domneve glede obstoja subjektivnega pogoja ni odvisna od objektivnih dogodkov. Odvisna je od presoje ali je oseba, v korist katere je bilo izpodbojno dejanje opravljeno (tožena stranka), upoštevajoč objektivne okoliščine, ob izvedbi izpodbojnega dejanja vedela oziroma bi morala vedeti za insolventnost dolžnika (tožeče stranke).

10. Tožeča stranka v pritožbi ni izpodbijala odločilnih pravnih dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje (1), da transakcijski račun tožeče stranke v trenutku izvedbe izpodbijanih dejanj ni bil blokiran (2), da je tožeča stranka še v letu 2009 poslovala z dobičkom (3), da je iz izkaza poslovnega izida za leto 2010 razvidno, da so čisti prihodki tožeče stranke od prodaje v letu 2010 bili celo večji kot 2009, (4), da ob prejemu plačil bilanca stanja za leto 2010 še ni bila izdelana in med drugim (5), da je insolventnost oziroma stečaj povzročila družba v skupini. Vse te okoliščine so sodišču prve stopnje služile za presojo, da tožena stranka takrat, ko je plačila prejela, ni vedela niti ni mogla vedeti za insolventnost tožeče stranke.

11. Za obstoj subjektivnega pogoja ni pomembno, ali je bil v trenutku izvršitve izpodbijanega dejanja dolžnik dejansko insolventen, pač pa ali je to upnik vedel oziroma ali bi moral vedeti. Zato izvedba dokaza z izvedencem finančne stroke, tudi če bi pripeljala do ugotovitve, da je bil dolžnik že v letu 2010 insolventen, ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Tožeča stranka je glede nastopa insolventnosti v tožbi navedla, (1) da iz predloga za začetek stečajnega postopka izhaja, da naj bi se težave v poslovanju dolžnika začele že decembra 2010, (2) da so se v resnici začele že v začetku leta 2010 in (3) da je insolventnost nastopila najkasneje 31. 8. 2010. Če so se težave začele šele decembra 2010, ni logično, da je insolventnost nastopila že 31. 8. 2010. Iz teh navedb sledi, da je bila tožeča stranka sama še ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka glede trenutka nastopa insolventnosti zmedena. Zato je njeno pričakovanje, da bi za obstoj insolventnosti morala vedeti tožena stranka, neutemeljeno.

12. Neizpodbijana je tudi odločilna prvostopenjska ugotovitev, da je bila bilanca stanja za tožečo stranko za leto 2010 izdelana šele aprila 2011, torej po izvedbi izpodbijanih plačil. Zato za odločitev o pritožbi ni pomembno, ali je sodba v zvezi s podatki, ki izhajajo iz te bilance, dovolj obrazložena ali ne, niti ali ima sodišče znanje za pravilno analizo bilančnih podatkov ali ne.

13. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje svojo presojo, da je tožena stranka izpodbila domnevo, oprlo na več dejstev, ki so kazala na to, da je tožena stranka v letu pred izvedbo izpodbijanih dejanj dobro poslovala (2. in 10. točka te obrazložitve). Zato je nerealno pričakovanje, da bo tožena stranka za obdobje, ko je prejela plačila, preverjala ali ni morda tožeča stranka insolventna. Iz prvega računa je razvidno, da je terjatev zapadla dva meseca po izdaji računa. Ta račun je bil plačan le z 20-dnevno zamudo (drugega računa ni v spisu). Drži pa splošno znano dejstvo, ugotovljeno v izpodbijani sodbi, da so se plačila v gradbeništvu izvrševala z veliko zamudo. Zato je neutemeljeno pritožbeno stališče, da bi morala tožena stranka z namenom, da ugotovi insolventnost (1) preverjati bonitetno oceno tožeče stranke, (2) predlagati izvršbo, s čemer bi dosegla blokado računa tožeče stranke in (3) opravili poizvedbe pri Ajpes o plačilnih sposobnostih tožeče stranke, med postopkom pred sodiščem prve stopnje pa dokazati, da je storila vse, kar bi storil skrben strokovnjak finančne stroke za ugotovitev insolventnosti ter da bi morala predložiti potrdilo o tem, da je preverila bonitetno stanje tožene stranke in dobila informacije, da je tožeča stranka insolventna. Zakon ne predpisuje aktivnega ravnanja tožene stranke za ugotovitev (in)solventnosti. Določa le, da je subjektivni element izpodbojnosti podan, če je oseba, v korist katere je bilo opravljeno dejanje, takrat, ko je bilo opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen. To pa bi mogla in morala vedeti, če bi obstajala navzven zaznavne okoliščine, na podlagi katerih bi vsak skrben gospodarstvenik presodil, ali mogel presoditi, da je prejel izpolnitev od insolventne družbe. Časopisni članki o tem, da s tožečo stranko poslovno povezana družba G. d. d. slabo stoji, ti članki pa so se začeli pojavljati slab mesec pred izvedbo izpodbijanih plačil, pa ne zadoščajo za presojo, da je subjektivni pogoj izpolnjen.

14. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožnik ni izpodbil presoje sodišča prve stopnje glede neobstoja subjektivnega pogoja. Ker pa morata biti za uspešno izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika kumulativno podana oba pogoja, se s tistimi pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na presojo, da objektivni pogoj ni izpolnjen, pritožbeno sodišče ni ukvarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Iz doslej obrazloženega sledi, da pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

K odločitvi o stroških pritožbenega postopka

15. Odločitev o pritožbenih stroških tožeče stranke, ki s pritožbo ni uspela, je oprta na določilo prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP. Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke pa je oprta na določilo prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP. Odgovor na tožbo je pritožbeno sodišče ocenilo kot nepotrebno vlogo, zato ji stroški za sestavo odgovora na pritožbo ne pripadajo. Pritožbeno sodišče bi stroške za to vlogo toženi stranki priznalo le, če bi pripomogla k odločitvi o pritožbi. Tega pa tožena stranka ni dosegla, pač pa je bila na posameznih mestih le do skrajne meje še sprejemljivega v navedbah žaljiva do tožeče stranke.