Jedro

Dokazno breme je obrnjeno, kar pomeni, da je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne. V skladu s sodno prakso ni pomembno, v kateri fazi je bil obdolženec zaslišan. Bistveno je, da je bil zaslišan tako, kot to določa ZKP, in da se je prejšnje zaslišanje nanašalo na isti predmet obtožbe. Z opisano spremembo obtožbe je bila zmanjšana kriminalna količina obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar državni tožilec ni prestopil okvira historičnega dogodka, opisanega v prvotni obtožnici (ki je enak opisu iz zahteve za preiskavo) in ni šlo za novo (drugo) kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolžene A. A. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo I K 46241/2018 z dne 29. 9. 2022 spoznalo obdolženo A. A. za krivo storitve kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Po 57. in 58. členu KZ-1 ji je izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa je plačati stroške postopka, ki jih je povzročila po svoji krivdi (94. člen ZKP). Po prvem odstavku 97. člena ZKP je še odločilo, da nagrada in potrebni izdatki postavljenih zagovornikov bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se je zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka pritožil obdolženkin zagovornik, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik izpodbija zaključke sodišča prve stopnje, da so bili na glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 izpolnjeni pogoji za sojenje v nenavzočnosti obdolženke (točka 2 razlogov izpodbijane sodbe). Po njegovem mnenju je obdolženka, ki je opravičila svojo odsotnost, ravnala v skladu s prvim odstavkom 307. člena ZKP, sodišče pa je tisto, ki bi jo moralo pozvati k dostavi ustreznih dokazil. Če obdolženka dokazil ne bi predložila, pa je sodišče imelo na razpolago druge ukrepe za zagotovitev njene navzočnosti (prisilna privedba, odreditev pripora). V nadaljevanju pritožnik še navaja, da zaslišanje obdolženke v preiskavi ne more nadomestiti njenega zagovora na glavni obravnavi, zaradi česar je sodišče prve stopnje neutemeljeno zaključilo, da navzočnost obdolženke na glavni obravnavi ni nujna. Navedenim pritožbenim trditvam, s katerimi zagovornik uveljavlja kršitev pravice do obrambe, bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ter bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 307. člena ZKP, ni mogoče pritrditi.

5. Po tretjem odstavku 307. člena ZKP, ki ureja sojenje v nenavzočnosti, sme senat odločiti, da se glavna obravnava opravi v nenavzočnosti obdolženca, če slednji nanjo ne pride, kljub temu da je bil v redu povabljen, pod pogoji, da obdolženčeva navzočnost ni nujna, da je navzoč njegov zagovornik ter da je bil pred tem že zaslišan. Sodišče prve stopnje je, sklicujoč se na sodno prakso,1 v točki 2 razlogov izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, zakaj so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za sojenje v nenavzočnosti. Pri tem se je tehtno opredelilo do vsakega posameznega pogoja in utemeljeno zaključilo, da se je obdolženka pravici do aktivnega sodelovanja na glavni obravnavi očitno odpovedala.

6. Pritožnik problematizira dva pogoja za sojenje v nenavzočnosti. Primarno se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da opravičilo obdolženke ni bilo ustrezno, vendar nima prav. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženka dan pred narokom po elektronski pošti sporočila, da se zaradi neodložljivih obveznosti ne more udeležiti glavne obravnave (list. št. 587). Pri tem ni z ničemer pojasnila, katere so te neodložljive obveznosti, prav tako ni predložila nobenih dokazil, iz katerih bi bilo razvidno, da se glavne obravnave ne more udeležiti zaradi opravičljivega razloga (peti in šesti odstavek 193. člena ZKP). Opravičilo v tem kontekstu namreč pomeni navesti razloge, zaradi katerih se obdolženec naroka ne bo mogel udeležiti in temu predložiti ustrezna dokazila. Sama navedba razloga izostanka ne zadošča. Dokazno breme je obrnjeno, kar pomeni, da je obdolženec tisti, ki mora sodišču predložiti dokaze, s katerimi utemeljuje opravičljivost izostanka in hkrati predloga za preložitev glavne obravnave, naloga sodišča pa je, da presodi, ali je opravičilo utemeljeno ali ne.2 Glede na obrazloženo in ker pritožnik niti v pritožbi ne navede in predloži dokaze, iz katerih bi bilo mogoče sklepati, da je imelo sodišče prve stopnje, ko je odločalo o sojenju v nenavzočnosti, zmotno predstavo o neopravičljivosti izostanka, je pritožbeno sodišče obravnavani pritožbeni razlog zavrnilo kot neutemeljen.

7. Drugi pogoj, ki ga neuspešno izpodbija pritožnik, je, da je bila obdolženka že zaslišana. V skladu s sodno prakso3 ni pomembno, v kateri fazi je bil obdolženec zaslišan. Bistveno je, da je bil zaslišan tako, kot to določa ZKP, in da se je prejšnje zaslišanje nanašalo na isti predmet obtožbe. Glede zaslišanja v fazi preiskave se je Ustavno sodišče že opredelilo. Poudarilo je, da je zaslišanje obdolženca v fazi preiskave, kakor je urejeno v 227. in 228. členu ZKP, po svoji vsebini povsem podobno zaslišanju obdolženca na glavni obravnavi, kot ga določata 323. in 324. člen ZKP.4 Sodišče samó z ugotovitvijo, da je bil obdolženec že zaslišan (ne glede na fazo postopka), ne more kršiti tretjega odstavka 307. člena ZKP in posledično tudi ne more iti za kršitev po 3. točki prvega dostavka 371. člena ZKP. Lahko pa bi sodišče zaradi napačne presoje tega pogoja obdolženca prikrajšalo za pošten postopek oziroma ga prikrajšalo v svoji pravici do obrambe, kar pa v obravnavani zadevi ni mogoče ugotoviti, kot je to pravilno zaključilo sodišče prve stopnje (točka 2 razlogov izpodbijane sodbe). Obdolženka je namreč (kljub sojenju v nenavzočnosti) imela možnost aktivne obrambe, saj se je lahko seznanila in izjavila o vseh dokazih, na katerih temelji obtožnica, prav tako je bila pred tem zaslišana (v fazi preiskave) in seznanjena z vsebinsko enakim očitkom, kot ga vsebujeta obtožba in izpodbijana sodba (iz prepisa zvočnega posnetka njenega zaslišanja iz faze preiskave izhaja, da je preiskovalna sodnica obdolženki v celoti prebrala očitek iz zahteve za preiskavo - list. št. 226). S samim očitkom iz obtožbe pa je bila seznanjena tudi na predobravnavnim narokom. Okoliščina, da obdolženka v fazi preiskave ni podala vsebinskega zagovora, pa ne more vplivati na pravilnost odločitve, saj je obdolženkina pravica do molka ustavno varovana (4. alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije - v nadaljevanju Ustava). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženka pravilno obveščena o datumu glavne obravnave ter o posledicah neopravičenega izostanka (list. št. 561-562), zaradi česar je razlog, da se ni soočila s pričo B. B. in izvedencem doc. dr. C. C., ki sta bila zaslišana na glavni obravnavi (o čemer je bila obdolženka pravočasno obveščena - list. št. 444), možno iskati izključno na strani obdolženke, ne pa v nekorektno vodenem postopku. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno izpostavilo, da sta bili priči B. B. in D. D. (njeno izpovedbo je sodišče na podlagi 1. točke prvega odstavka 340. člena ZKP na glavni obravnavi prebralo) zaslišani že v fazi preiskave, o čemer je bila obdolženka pravilno obveščena. Prav tako je bilo obdolženki vročeno izvedensko mnenje sodnega izvedenca psihiatrične stroke doc. dr. C. C. z dopolnitvijo (list. št. 141 in 473). Na podlagi vsega navedenega je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da obdolženkina navzočnost na glavni obravnavi ni bila nujna.

8. Državni tožilec je na glavni obravnavi dne 29. 9. 2022 spremenil obtožbo, tako da je izpustil očitek, da je obdolženka spremenila pravo listino, zato da bi jo uporabila kot pravo (ostal je zgolj obtožbeni očitek, da je obdolženka spremenjeno listino uporabila kot pravo). Svojo odločitev je utemeljil z navedbami, da je dokazni postopek pokazal, da je obdolženka predmetno listino uporabila kot pravo, ne pa tudi, da jo je ponaredila. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da takšna sprememba ni v škodo obdolženke (točka 17 razlogov izpodbijane sodbe). Z opisano spremembo obtožbe je bila zmanjšana kriminalna količina obdolženki očitanega kaznivega dejanja, zaradi česar državni tožilec ni prestopil okvira historičnega dogodka, opisanega v prvotni obtožnici (ki je enak opisu iz zahteve za preiskavo) in ni šlo za novo (drugo) kaznivo dejanje. Opis kaznivega dejanja bi lahko prilagodilo tudi sodišče samo, ne da bi s tem kršilo identiteto med obtožbo in sodbo.5 Glede na vsebino spremembe obtožbe (ko je bil del očitka izpuščen) pritožnik neutemeljeno navaja, da bi morala biti obdolženka s takšno spremembo seznanjena, zaradi česar tudi ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki prvega odstavka 371. člena ZKP v zvezi z 29. členom Ustave.

9. Pritožnik pa tudi zmotno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo najprej uporabiti druge ukrepe za zagotovitev navzočnosti obdolženke na glavni obravnavi. Ker so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji, določeni v tretjem odstavku 307. člena ZKP, je sodišče prve stopnje pravilno postopalo v smislu navedene določbe ter glavno obravnavo utemeljeno opravilo v nenavzočnosti obdolženke. Nenazadnje pa ni mogoče prezreti okoliščine, da je bilo tekom predmetnega kazenskega postopka zoper obdolženko odrejenih več prisilnih privedb (tudi trajna), katere so bile le izjemoma uspešno realizirane (na zaslišanje v preiskavi so policisti obdolženko dobesedno prinesli v razpravno dvorano - list. št. 216), predobravnavni narok pa je sodišče prve stopnje lahko izvedlo le, ker je bila obdolženka v drugi kazenski zadevi v priporu (list. št. 438-444). Po obrazloženem v tej zvezi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 307. člena ZKP ni podana.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj (11. točka prvega odstavka 371. člena ZKP). Kršitev zagovornik vidi v tem, da se obdolženki v abstraktnem delu opisa kaznivega dejanja očita, da je ponarejeno listino uporabila kot pravo, nato pa v konkretnem delu, da je uporabila spremenjeno listino, zaradi česar ni jasno, za katero izvršitveno obliko je bila obdolženka spoznana za krivo. Ni mu mogoče pritrditi. Morebitno neskladje med abstraktnim in konkretnim delom opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe namreč ne vpliva na popolnost opisa, kar pomeni, da nasprotje med abstraktnim opisom, ki ni nujna sestavina izreka, in konkretnim opisom kaznivega dejanja ne pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Za kršitev po navedeni točki bi šlo, če bi bil konkretni del izreka sodbe nerazumljiv oziroma, če se iz njega ne bi dalo ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre.6 Tega pa v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti. Povsem jasni so namreč konkretni očitki obdolženki (da je spremenjeno listino uporabila kot pravo), česar pritožnik niti ne problematizira. Uveljavljana kršitev zato ni podana.

11. Pritožnik dejanskega stanja ne graja, zaradi česar se pritožbeno sodišče do njega ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 383. člena ZKP), medtem ko morebitnih dvomov o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v izpodbijani sodbi, ni zasledilo (tretji odstavek 392. člena ZKP). Posledično in ker pritožnik ne uveljavlja niti kršitve kazenskega zakona je izostal tudi preizkus odločbe o kazenski sankciji (386. člen ZKP).

12. Iz navedenih razlogov in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (391. člen ZKP).

13. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženko oprostilo plačila sodne takse (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).

1 Sodba VS RS I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016. 2 Sodbe VS RS I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016, I Ips 391/2008 z dne 23. 10. 2008, I Ips 43/2004 z dne 4. 3. 2004, I Ips 57/2002 z dne 13. 3. 2003 in druge. Tako tudi Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 580. 3 Odločba US RS Up-124/04-20 z dne 9. 11. 2006 in sodba VS RS I Ips 49979/2014-128 z dne 27. 10. 2016. Tako tudi Miha Šepec et al, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 586. 4 Odločba US RS Up-124/04-20 z dne 9. 11. 2006. 5 Sodbi VS RS I Ips 8838/2016 z dne 12. 10. 2017 in I Ips 14593/2015 z dne 28. 11. 2019. 6 Sodbe VS RS I Ips 5268/2010-188 z dne 6. 10. 2016, I Ips 28451/2013-67 z dne 13. 11. 2015, I Ips 247/2007 z dne 8. 11. 2007 in I Ips 252/2003 z dne 28. 10. 2004