Jedro

Tožnik je bil z odločitvijo delodajalca premeščen na delovno mesto pravosodni svetnik, ki se v skladu s 14. členom Kolektivne pogodbe opravlja v dveh nazivih, in sicer nižjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) II in v višjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) I. Ker doslej še ni bil imenovan v naziv Pravosodni svetnik, pomeni,da je bila odločitev delodajalca, da ga imenuje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I, torej v višji naziv, v neskladju z določbo osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, saj bi bilo dopustno tožnika imenovati le v nižji naziv, torej naziv Pravosodni svetnik (PDI) II.

Imenovanje v naziv temelji na določbah ZJU in Uredbe o notranji organizaciji in ne na določbah ZSPJS, saj je določitev plače posledica predhodnega imenovanja v naziv in ne obratno. Iz tega razloga ureditev sistema plač v ZSPJS ni relevanten predpis za imenovanje uradnika v naziv.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Vlada RS, Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja (v nadaljevanju tožena stranka) je z izpodbijanim sklepom ugodila predlogu predsednice Okrožnega sodišča v A., št. Su 882/2016 z dne 30. 11. 2016, za razveljavitev sklepa z opr. št. Su 679/2016 z dne 25. 8. 2016 o imenovanju tožnika v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I in ta sklep razveljavila. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnila, da je o predlogu predsednice okrožnega sodišča prvič odločila s sklepom, št. 10051-491/201613 z dne 18. 1. 2017, ter mu prav tako ugodila, obenem pa odločila, da se razveljavi tudi pogodba o zaposlitvi, ki jo je po izdanem sklepu o imenovanju v naziv, tožnik sklenil z Okrožnim sodiščem v A.. Tožnik je zoper to odločitev vložil tožbo v upravnem sporu, na podlagi katere je Upravno sodišče RS, s sodbo in sklepom, št. III U 42/2017-15 z dne 13. 4. 2016, odločilo, da za presojo o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi ni stvarno pristojno, v preostalem delu pa tožbi ugodilo, prej navedeni sklep tožene stranke v delu glede tožnikovega imenovanju v naziv odpravilo ter ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Razlog za odpravo sklepa je bil procesne narave, saj se je sodišče postavilo na stališče, da bi morala tožena stranka pred odločitvijo tožnika seznaniti z vsemi dejstvi in okoliščinami zadeve in ga pozvati, da se o njih izjavi.

2. Tožena stranka pojasnjuje, da je v ponovljenem postopku sledila napotkom sodišča ter pri Okrožnem sodišču v A.najprej opravila poizvedbe o tem, na kakšen način je bil tožnik seznanjen s predlogom predsednice sodišča za razveljavitev sklepa o napredovanju v naziv in če je bil pri tem seznanjen tudi z vsemi dejstvi in okoliščinami. Direktor sodišča je v odgovoru na to poizvedbo pojasnil, da je bil meseca novembra 2016 organiziran sestanek s tožnikom, na katerem sta bila prisotna tudi tedanja predsednica Okrožnega sodišča v A. in direktor sodišča ter da so mu bili podrobno predstavljeni vsi razlogi in okoliščine, ki so narekovali pripravo predloga za razveljavitev sklepa o imenovanju v naziv. Tožena stranka je nato tožnika z dopisom z dnem 30. 5. 2018 pozvala, da se opredeli do navedb v predlogu za razveljavitev sklepa o imenovanju v naziv, na kar se je tožnik po pooblaščeni odvetniški družbi tudi odzval ter podal odgovor, ki ga tožena stranka v nadaljevanju povzema.

3. Tožena stranka se sklicuje na določbo tretjega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU), ki določa, da je uradnika mogoče premestiti tudi na zahtevnejše delovno mesto, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu. Glede na to, da peti odstavek istega člena ZJU ureja začasno premestitev na zahtevnejše delovno mesto, ni nobenega dvoma, da je s premestitvijo v tretjem odstavku 147. člena ZJU mišljena trajna premestitev. Dikcija te zakonske določbe sicer ne določa, da se javnega uslužbenca ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto imenuje v najnižji naziv, vendar pa tudi ne določa, da se ga lahko imenuje v naziv, ki je višji od najnižjega na delovnem mestu. V ZJU je takšna možnost predvidena zgolj v četrtem odstavku 158. člena, ki izjemoma dopušča, da se uradnika ob premestitvi na drugo delovno mesto imenuje v najvišji naziv, vendar samo, če gre za premestitev iz poslovnega razloga, kar pa za obravnavani primer ne velja in te zakonske določbe zato ni mogoče uporabiti. Posledično pa je treba uporabiti osmi odstavek 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih (v nadaljevanju Uredba o notranji organizaciji). Ta določa, da se uradnika ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto imenuje v najnižji naziv, v katerem je mogoče opravljati dela in naloge na navedenem delovnem mestu, razen če ni bil že pred premestitvijo imenovan v naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu. Citirano določilo ni bilo nikoli črtano in je še vedno v veljavi ter se uporablja v vseh organih javne uprave in pravosodnih organih ter zato ni moč slediti tožnikovemu stališču, da je preživeto in da se ga zato ne bi smelo uporabljati. Tožnik tako stališče oblikuje na trditvi, da je bil peti odstavek 120. člena ZJU črtan, osmi odstavek 55. člena Uredbe o notranji organizaciji pa da je zgolj izvedbene narave, vendar pa je razlog za tako razlago zgolj njegovo nestrinjanje z dolgoletno enotno sistemsko ureditvijo in poenoteno prakso v vseh organih javne uprave in v pravosodnih organih, za katere velja Uredba o notranji organizaciji. Dela in naloge na delovnem mestu pravosodni svetnik se v skladu s četrtim odstavkom 14. člena Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del, opravljajo v dveh nazivih, in sicer v nazivu Pravosodni svetnik (PDI) II in Pravosodni svetnik (PDI) I. Ker v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I tožnik še ni bil nikoli imenovan, bi moral biti v skladu z osmim odstavkom 55. člena Uredbe o notranji organizaciji imenovan v naziv Pravosodni svetnik (PDI) II.

4. Tožnik zatrjuje, da ga je delodajalec imenoval v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I zato, da bi lahko na podlagi prvega odstavka 20. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS) prenesel osem plačnih razredov, ki jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu in bi bil tako uvrščen v 49. plačni razred. Za naziv Pravosodni svetnik (PDI) II je sicer določen 41. plačni razred in je mogoče v tem nazivu napredovati največ v 46. plačni razred, za naziv Pravosodni svetnik (PDI) I pa je kot izhodiščni določen 44. plačni razred in je mogoče napredovati v 51. plačni razred. Tožena stranka ob tem opozarja na določbo prvega odstavka 84. člena ZJU, po katerem uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, kar pomeni, da svojih del in nalog brez naziva ne more opravljati. To pa pomeni, da mora biti najprej imenovan v naziv z odločbo, šele potem pa se mu določi plača. Stališče tožnika, da se uradniku določi naziv glede na plačo, ki bi jo moral imeti, je torej napačno, kar izhaja tudi iz določbe prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki med drugim določa, da javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na, oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen, oziroma imenovan in ga je možno doseči z napredovanjem. Taka dikcija torej kaže, da uvrščanje v plačni razred sledi imenovanju v naziv in ne obratno. Vprašanje napredovanja v plačni razred in prenos števila plačnih razredov tudi sicer ni upravnopravna, pač pa delovnopravna materija in zato ne more biti predmet presoje Upravnega sodišča. O tem se bo izreklo Delovno sodišče v Kopru, Zunanji oddelek v Novi Gorici, kjer je tožnik prav tako vložil tožbo, vendar pa je bil postopek s sklepom, št. Pd 55/2018 z dne 22. 5. 2018, prekinjen, ker je sodišče pravilno zavzelo stališče, da odločitev o zakonitosti imenovanja javnega uslužbenca v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I v predmetnem postopku pomeni predhodno vprašanje. Tožena stranka se zato v tem postopku upravnega spora ne more opredeljevati do navedb tožnika, ki se nanašajo na prenos plačnih razredov, prav tako tudi ne do stališča, da uporaba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji postavlja javne uslužbence ob premestitvi na uradniško delovno mesto v slabši položaj v primerjavi s tistimi, ki so premeščeni na strokovno - tehnično delovno mesto. V pristojnosti tožene stranke namreč ni presoja zakonitosti veljavnih zakonskih in podzakonskih predpisov, ampak zgolj presoja zakonitosti individualnih aktov.

5. Glede tožnikove trditve, da sklep o imenovanju ne bi smel biti razveljavljen, pač pa da bi mu moral biti izdan nadomestni sklep, tožena stranka meni, da je tako stališče v nasprotju s 75. členom ZJU. Ta določa, da se v primeru, ko je odločba v nasprotju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo, ta nadomesti z novo določbo šele po tem, ko je prvotna določba razveljavljena. V konkretnem primeru je bil v nasprotju s podzakonskim predpisom celoten akt in ga je zato treba razveljaviti v celoti. Ker je akt o razveljavitvi postal dokončen in izvršljiv z dnem vročitve tožniku, to pomeni, da mu je bil delodajalec z naslednjim dnem po vročitvi dolžan izdati novo odločbo o imenovanju v skladu z določbami osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji in z njim še istega dne skleniti novo pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da s tem ne bi prišlo do prekinitve delovnega razmerja tožnika. Sklicevanje tožnika na uporabo 77. a člena ZJU, ki naj bi ga delodajalec povsem spregledal, prav tako ne pride v poštev, saj je zakonodajalec izrecno določil, kdaj lahko predstojnik spremeni akt, s katerim se odloči o pravici ali obveznosti javnega uslužbenca, to je le takrat, kadar je sprememba v korist javnega uslužbenca.

6. Na podlagi vsega navedenega je tožena stranka na podlagi prvega odstavka 76. člena ZJU ob smiselni uporabi prvega odstavka 75. člena ZJU, ki med drugim določa razveljavitev aktov, ki so v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo, razveljavila sklep, s katerim je bil tožnik imenovan v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. 7. Tožnik se z odločitvijo tožene stranke ne strinja ter s tožbo, ki jo vlaga iz vseh tožbenih razlogov, sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi ter odloči tako, da predlog predsednice Okrožnega sodišča v A. zavrne in ostane s tem sklep o njegovem imenovanju v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I v veljavi, oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Tožena stranka naj mu tudi povrne stroške postopka.

8. Tožnik sodišču uvodoma predlaga, naj postopek prekine do pravnomočne rešitve predhodnega vprašanja o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 29. 8. 2016 sklenil z Okrožnim sodiščem v A. in do rešitve vprašanja o obstoju njegove premestitve na drugo delovno mesto, kar vse je predmet postopka, ki se vodi pred Delovnim sodiščem. Ob odločanju o predlogu za prekinitev postopka naj sodišče upošteva stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu št. I Up 111/2016, ki ga je sprejelo v sporu glede imenovanja v naziv, ki je bil posledica premestitve na drugo delovno mesto.

9. Tožnik nadalje zatrjuje, da je tožena stranka bistveno kršila določbe postopka. Opisuje potek postopka ob prvem odločanju, ko ga tožena stranka ni seznanila o vloženem predlogu za razveljavitev sklepa o imenovanju v naziv in ga tudi ni pozvala k sodelovanju, zaradi česar je Upravno sodišče RS njeno odločitev odpravilo ter ji naložilo, naj mu v ponovljenem postopku omogoči sodelovanje. To je tožena stranka sicer storila, vendar pa se ni izjavila o vseh bistvenih argumentih, ki jih je navajal v svojem odgovoru in s tem znova bistveno kršila postopkovna pravila, njene odločitve pa se posledično ne da preizkusiti. Tožena stranka se tako ni izrekla o časovni in vsebinski primerjavi predpisov, ki urejajo vprašanje napredovanj ob premestitvah, pač pa se oprla le na določbo 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, ne da bi pojasnila, zakaj je tožnikova analiza področnih predpisov napačna. Tožniku očita samovoljnost in nestrinjanje z dolgoletno enotno sistemsko ureditvijo in prakso organov javne uprave, ki pa je tožnik ne pozna in zato o njej ne more niti ne želi razpravljati, saj to ni pravno relevanten argument. Tožena stranka namreč ni pravno argumentirala, zakaj je tožnikovo stališče o relevantnih pravnih podlagah napačno. Tožnik je namreč neuporabnost določbe 55. člena Uredbe o notranji organizaciji utemeljil z ekstenzivno časovno in vsebinsko analizo preteklih in sedaj veljavnih zakonov in podzakonskih predpisov ter na tej podlagi gradil svojo argumentacijo, do katere pa se tožena stranka ni opredelila in je zato njena odločitev arbitratna, ni obrazložena in ni sposobna preizkusa.

10. Tožena stranka se tudi ni opredelila do njegovega argumenta, da aplikacija 55. člena Uredbe o notranji organizaciji posega v zakonsko določene pravice in obveznosti po ZSPJS, prav tako se je izmaknila izrekanju o stališču iz sodbe Vrhovnega sodišča RS, št. VIII 301/2015 z dne 7. 6. 2016, z navedbo, da se njen sklep nanaša izključno na zakonitost imenovanja tožnika v naziv, medtem ko vprašanje prenosa napredovalnih razredov sodi na delovnopravno področje. Iz istih razlogov se tudi ni izrekla o vprašanju diskriminacije med javnimi uslužbenci. Tožnik se strinja, da je imenovanje v naziv samo po sebi upravnopravna materija, vendar ne drži, da ni z povezana z delovnopravnim statusom uradnika. Na uradniških delovnih mestih so plačni razredi razporejeni v dva, pogosteje pa tri nazive in je zato vprašanje, v kateri naziv bo uradnik po izvedeni premestitvi imenovan, bistveno povezano tudi z vprašanjem, v kateri plačni razred bo po premestitvi uvrščen. Tožena stranka prihaja sama s seboj v nasprotje, saj v prvem sklepu, ki je bil kasneje odpravljen, navaja, da je imenovanje v naziv za uradniško delovno mesto bistvenega pomena in je zato logično, da uradnik ob premestitvi prenaša le plačne razrede napredovanj, ki jih je dosegel v plačnem razredu v konkretnem nazivu, katerega je imel na prejšnjem delovnem mestu. Ni torej jasno, zakaj se je ob prvem odločanju tožena stranka izrekla o vprašanju, koliko plačnih razredov lahko prenese tožnik ob premestitvi, sedaj pa odgovora na isto vprašanje v kontekstu izpodbijanja njenih stališč o nujnosti imenovanja uradnika v najnižji naziv noče podati, pač pa se temu izogne, s tem, da navaja, da to ni v njeni pristojnosti. Tako stališče ni sprejemljivo, tožnik pa od tožene stranke tudi ni zahteval presoje zakonitosti pravnih pravil. Ker se do teh njegovih stališč tožena stranka ni opredelila, njene odločitve ni mogoče preizkusiti, tudi ne zato, ker ni jasno, na kateri pravni podlagi je bil izdan izpodbijani sklep. Tožena stranka se sklicuje, da njena odločitev temelji na smiselni uporabi prvega odstavka 75. člena ZJU, četudi so v tej določbi določeni pogoji le za delno razveljavitev akta in sočasno nadomestitev z določbami, ki so zakonsko skladne. Izpodbijani sklep v tem delu ni razumljiv. Če odločitev tožene stranke v resnici temelji na 75. členu ZJU, ni jasno, zakaj ni, glede na nesporno dejansko stanje v tej zadevi, ob uporabi drugega odstavka 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) že sama takoj nadomestila napačne navedbe stopnje naziva s po njenem mnenju pravo ali pa alternativno, oziroma ob razveljavitvi delodajalca vsaj napotila kako naj postopa. Ob tem tožnik pojasnjuje, da je k temu delodajalca pred vložitvijo tožbe sicer pozval, vendar očitno tudi ta navedb tožene stranke ne šteje za obvezno navodilo za ukrepanje, saj je navedel, da do pravnomočnosti odločitve v tem sporu ne namerava več kakorkoli odločati.

11. Tožnik nadalje trdi, da je tožena stranka napačno uporabila materialno pravo. V zadevi namreč ni ugotavljala, ali so podani pogoji za razveljavitev sklepa o imenovanju v naziv skladno s 74. členom ZJU, saj ni ugotovila, da tožnik ne bi izpolnjeval pogojev za imenovanje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I. Izpodbijana odločitev je torej brez razlogov. Pogoji za imenovanje v nazive so določeni v Prilogi 1 (Opisi tipičnih delovnih mest) k Uredbi o notranji organizaciji, ki jih za imenovanje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I in Pravosodni svetnik (PDI) II tudi povzema. Tožnik izpolnjuje vse pogoje za imenovanje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I in temu tudi delodajalec ne oporeka. Tega, ali tožnik izpolnjuje pogoje za imenovanje v ta naziv, tožena stranka niti ni ugotavljala, pač pa ugotavljala le, da tožnikov delodajalec zaradi napačne uporabe prava tožnika ni razvrstil v naziv, ki bi bil pravi. Ta napaka pa po tožnikovem mnenju sama po sebi ne more predstavljati pravno relevantnega dejstva, na podlagi katerega bi bilo mogoče sprejeti odločitev o razveljavitvi pravnomočnega sklepa o imenovanju v naziv, saj ne pove ničesar o tem, ali tožnik za to izpolnjuje pogoje. Tožena stranka s tako odločitvijo dejansko pravi, da kljub tožnikovemu izpolnjevanju pogojev za imenovanje vsaj v nižjega od obeh nazivov na delovnem mestu, to je v naziv Pravosodni svetnik (PDI) II, in kljub temu, da je do napačne razvrstitve v naziv prišlo le po malomarnosti delodajalca, na katero tožnik ni imel nobenega vpliva, tega položaja ni mogoče sanirati z le delno razveljavitvijo sklepa o imenovanju v naziv in nadomestitvijo z ustreznimi določili, ampak ga je treba v celoti razveljaviti, posledično pa je treba razveljaviti še pogodbo o zaposlitvi. Končna posledica takega stališča je, da tožnik zgolj zaradi te napake ostane brez aneksa k pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto, za katerega tudi po mnenju tožene stranke izpolnjuje vse zahtevane pogoje. Takšno stališče je v nasprotju z načelom "v korist delavca", po katerem naj se v delavčev položaj posega le toliko, kolikor je nujno potrebno za dosego zakonitega stanja. To načelo je zaobjeto tudi v določbi 77.a člena ZJU, ki pa sta ga tožena stranka in delodajalec spregledala.

12. Tožena stranka napačno razume pomen 20. člena ZSPJS, kot tudi v zvezi s tem pomen tretjega odstavka 147. člena ZJU. Opira se na določbo Uredbe o notranji organizaciji, ki ni več uporabna, spregleda pa relevantne določbe veljavne Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Tožena stranka razume tretji odstavek 147. člena ZJU tako, da je treba uradnika ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto nujno imenovati v najnižji naziv, v katerem je mogoče opravljati dela in naloge na tem delovnem mestu ter se v podkrepitev tega stališča sklicuje na osmi odstavek 55. člena Uredbe o notranji organizaciji. Takšno razumevanje te določbe je napačno, saj časovna in vsebinska primerjava predpisov, ki so v preteklosti urejali oziroma sedaj urejajo napredovanja ob premestitvah na zahtevnejše delovno mesto pokaže, da je bila določba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji namenjena izključno izvajanju petega odstavka 120. člena ZJU, ki pa v času tožnikove premestitve ni bil več v veljavi. To je razvidno iz dejstva, da sta zakonska in uredbena dikcija v tem delu praktično identični, pa tudi iz dejstva, da v času uveljavitve Uredbe o notranji organizaciji tedaj veljavni ZJU ni vseboval nobene druge določbe o pogojih in posledicah premestitve na drugo zahtevnejše delovno mesto, izven tiste iz petega odstavka 120. člena. V času tožnikove premestitve pa je bil 120. člen ZJU z uveljavitvijo ZJU-B dne 30. 12. 2005 že razveljavljen, v veljavi pa Uredba o napredovanju uradnikov v nazive (velja od 15. 10. 2008). Ta dva predpisa, za razliko od petega odstavka 120. člena ZJU in osmega ostavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, ne določata več omejitve, da je lahko uradnik ob premestitvi imenovan le v najnižji naziv na novem delovnem mestu, temveč določata le pogoj, da je uradnik lahko premeščen na zahtevnejše delovno mesto, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu. V času odločanja o tožnikovi premestitvi sta si torej nasproti stala že razveljavljena določba petega odstavka 120. člena ZJU in veljavna določba tretjega odstavka 147. člena ZJU. Ker vprašanja umestitve uradnika v naziv ne ureja noben drug zakon razen ZJU, je jasno, da zakonske omejitve, po kateri je bilo ob premestitvi zapovedano uradnika imenovati le v najnižji naziv na novem delovnem mestu, v času tožnikove premestitve ni bilo več. Nadalje sta bili takrat istočasno v veljavi starejša določba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji in kasnejša določba 7. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, ki vsaka na drugačen način urejata isto vprašanje ter je zato treba uporabiti novejšo, starejšo pa zanemariti, saj jo je vsebinsko nadomestila novejša. Nenazadnje je ob tožnikovi premestitvi veljal 20. člen ZSPJS, ki pa ga upoštevanje Uredbe o notranji organizaciji onemogoča ter je zato njena uporaba tudi neustavna. Razlaga, kot jo uveljavlja tožnik, izhaja tudi iz obrazložitev predloga sprememb ZJU, v kateri je Vlada RS, kot predlagatelj, v obrazložitvi k novemu tretjemu odstavku 147. člena ZJU zapisala, da predlagana rešitev pomeni možnost premestitve na zahtevnejše delovno mesto, če uradnik izpolnjuje pogoje za imenovanje v naziv, v katerem se lahko naloge na takem delovnem mestu opravljajo, prav tako pa mora izpolnjevati tudi druge pogoje za zasedbo delovnega mesta. Predlagatelj v obrazložitvi predloga torej ni navajal, da je treba to določbo razumeti v smislu zapovedi o imenovanju v najnižji naziv na novem delovnem mestu, ampak govori le o izpolnjevanju pogojev za imenovanje v naziv na novem delovnem mestu. To je mogoče sklepati tudi iz tega, da je bil z ZJU-D dopolnjen tudi drugi odstavek 84. člena tako, da je na novo določil pridobitev naziva ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto, ni pa določil omejitve, da je treba pri tem uradnika imenovati v najnižji naziv na tem delovnem mestu. Taka izrecna omejitev je sicer določena v četrtem odstavku istega člena za novo zaposlene uradnike.

13. Tožnik navaja, da je delodajalec že ob izdaji izpodbijanega sklepa pravilno ugotovil, da tožnik izpolnjuje vse zakonske pogoje za zasedbo novega delovnega mesta, kot tudi za imenovanje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I, česar tožena stranka ne problematizira. Tako prejšnje kot sedanje delovno mesto tožnika spadata v plačno podskupino C2, obe sta tudi v istem tarifnem razredu. Glede na navedeno, je bilo le z njegovim imenovanjem v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I mogoče spoštovati zapoved o prenosu napredovalnih razredov in prejšnjega delovnega mesta po 20. členu ZSPJS. Tožnikov delodajalec je torej premestitev izvedel v skladu s tretjim odstavkom 147. člena ZJU in prvim odstavkom 20. člena ZSPJS. Zmotno je stališče tožene stranke, da lahko uradnik ob premestitvi prenese le tista napredovanja, ki jih je imel v nazivu pred premestitvijo. Držijo sicer njene trditve, da lahko uradnik skladno z ZJU na konkretnem delovnem mestu opravlja naloge le v nazivu, ne more pa držati iz tega izpeljana teza, da je zato logično, da ob premestitvi na drugo delovno mesto v istem tarifnem razredu obdrži le število plačnih razredov napredovanj, ki jih je dosegel z napredovanji v konkretnem nazivu pred premestitvijo. Ob upoštevanju takega stališča bi namreč prišlo tudi do diskriminacije med strokovno - tehničnimi delavci, ki niso umeščeni v nazive in uradniki, kar je v nasprotju s temeljnimi načeli sistema zaposlovanja in plačevanja javnih uslužbencev, ki je za vse enoten in se obe kategoriji obravnavata enako. Na tem izhodišču je zasnovan tudi sistem napredovanja po ZSPJS. Stališče komisije pa poleg tega pripelje tudi do različne obravnave uradnikov. Mnenju tožnika glede razumevanja in aplikacije 20. člena ZSPJS pritrjujejo tudi številna mnenja Ministrstva za javno upravo, ki jih v nadaljevanju povzema.

14. Tožnik tožbo sklene z ugotovitvijo, da je delodajalec z izdajo sklepa o imenovanju v naziv ravnal zakonito. Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, tožnik predlaga, da sodišče odloči meritorno, kolikor ne bo prekinilo postopka, tako kot je predlagal v uvodu tožbe.

15. Tožena stranka v odgovoru na tožbo, v katerem najprej strnjeno povzema potek postopka in vsebino izpodbijanega sklepa, prereka tožnikove tožbene ugovore in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno. Uvodoma poudarja, da se v izpodbijanem sklepu ne sklicuje na določbo 74. člena ZJU, kot je to neutemeljeno navedeno v tožbi, saj je z izrecno navedbo o tem, da tožnik izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen, pojasnila, da je izključena sleherna možnost uporabe te zakonske določbe. V tem okviru je zato neutemeljen očitek tožnika, da tožena stranka ni preverjala, ali tožnik izpolnjuje pogoje za zasedbo delovnega mesta, na katerega je bil premeščen. To, da te pogoje izpolnjuje, ni bilo nikoli sporno in zato ni jasno, zakaj naj bi tožena stranka preverjala nesporna dejstva. Glede 75. člena ZJU tožena stranka navaja, da je imenovanje v drug naziv eden od enostranskih posegov delodajalca v pogodbo o zaposlitvi z javnim uslužbencem in je zato lahko predmet razveljavitve. Ker je vsebina spornega sklepa imenovanje tožnika v naziv, upravnega akta ni mogoče razveljaviti deloma, ampak le v celoti. 75. člen ZJU uporablja pojem delne razveljavitve, kadar so posamezne določbe v škodo javnega interesa ali v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo, vendar to še ne pomeni, da ga ni mogoče aplicirati, kadar je celoten akt v nasprotju s katerim od veljavnih predpisov. Treba je izhajati iz namenske razlage te določbe, ki ureja razveljavitev akta, če so njegove posamezne določbe v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo, še toliko bolj pa to velja v primeru, ko je celoten akt v nasprotju z veljavnimi predpisi. Navedbe tožnika, kako bi morala tožena stranka uporabiti drugi odstavek 251. člena ZUP, so neutemeljene, saj gre v konkretnem primeru za postopek razveljavitve, ki je izredno pravno sredstvo po ZJU in ne za klasični pritožbeni postopek po ZUP. Prav tako so neutemeljeni očitki tožnika, da sta delodajalec in tožena stranka spregledala določbo 77.a člena ZJU. V tej določbi je namreč določeno, da lahko predstojnik kadarkoli v korist javnega uslužbenca spremeni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici ali obveznosti javnega uslužbenca, če ugotovi, da je akt v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo. V konkretnem primeru pa je bil tožnik imenovan v višji naziv, kot bi smel biti imenovan v skladu z osmim odstavkom 55. člena Uredbe o notranji organizaciji. Akt o imenovanju v nižji naziv kot ga je pridobil z razveljavljenim sklepom, torej ni akt, ki bi mu bil v korist in zato aplikacija 77.a člena ZJU v konkretnem primeru ni bila dopustna.

16. Tožena stranka, enako kot v izpodbijanem sklepu, navaja, da so stališča tožnika v zvezi z uporabo osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji arbitrarna, saj samovoljno veže ta določila na 120. člen ZJU z obrazložitvijo, da je na podlagi časovne in vsebinske primerjave predpisov prišel do zaključka, da je bila določba osmega odstavka 55. člena omenjene uredbe očitno namenjena izključno izvajanju 120. člena ZJU in da je citirano določilo z razveljavitvijo 120. člena ZJU izgubilo svoj pomen in postalo neuporabno. Dikcija tretjega odstavka 147. člena ZJU resda ne določa izrecno, da se javnega uslužbenca ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto imenuje v najnižji naziv, a tudi izrecno ne določa, da se ga lahko imenuje v naziv, ki je višji od najnižjega na delovnem mestu. Tako možnost dopušča le četrti odstavek 158. člena ZJU, ki pa za obravnavani primer ne pride v poštev, kot je bilo navedeno že v izpodbijanem sklepu. Posledično je treba uporabiti še vedno veljavni osmi odstavek 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, ki se uporablja za vse zaposlene v organih javne uprave in v pravosodnih organih. V skladu s to določbo se uradnika ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto imenuje v najnižji naziv, v katerem je mogoče opravljati dela in naloge na navedenem delovnem mestu, razen če ni bil že pred premestitvijo imenovan v naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu. Citirano določilo torej nikakor ne prepoveduje imenovanja v višji naziv ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto, vendar pa postavlja pogoj, da je javni uslužbenec ta naziv enkrat že imel. Tožnik v konkretnem primeru pred premestitvijo ni bil imenovana v nobenega od nazivov, v katerem je mogoče opravljati naloge na novem delovnem mestu in ga je zato treba imenovati v najnižji naziv delovnega mesta, to je v naziv Pravosodni svetnik (PDI) II. Kar zadeva tožbene navedbe v delu, ki se nanašajo na prenos plačnih razredov, tožena stranka ponovno izpostavlja, da gre za delovnopravno materijo. Ker pa skuša tožnik svoje imenovanje argumentirati tudi s tem, da veže imenovanje v višji naziv na prenos vseh doseženih plačnih razredov na prejšnjem delovnem mestu, tožena stranka poudarja, da je tako stališče napačno, saj prvi odstavek 20. člena ZSPJS ne vzpostavlja nobene povezave med imenovanjem v naziv in prenosom plačnih razredov, saj gre za dva povsem ločena instituta. V zvezi s tem opozarja še na določbo prvega odstavka 84. člena ZJU, iz katere izhaja, da uradnik izvršuje javne naloge v nazivu, kar pomeni, da svojih del in nalog ne more opravljati brez naziva. Uradnik je zato v skladu s tretjim odstavkom 84. člena ZJU najprej imenovan v naziv, šele potem se mu določi plača. Taka ureditev izhaja tudi iz prvega odstavka 19. člena ZSPJS, ki določa, da javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na, oziroma v katerega je javni uslužbenec premeščen, oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem. To kaže, da uvrščanje v plačni razred sledi imenovanju v naziv, ne pa da bi se naziv javnega uslužbenca določil glede na plačne razrede.

17. Sodišče je tožbo vročilo tudi Okrožnemu sodišču v A. kot stranki z interesom, ki pa na tožbo ni odgovorilo.

K točki I izreka:

18. Tožba ni utemeljena.

19. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je tožena stranka pojasnila vse razloge za svojo odločitev ter se opredelila tudi do vseh tožnikovih navedb v odgovoru na seznanitev z ugotovljenimi dejstvi in okoliščinami. Sodišče zato zavrača tožnikov očitek, da naj bi bila obrazložitev odločitve nepopolna in da je ni mogoče preizkusiti, torej zavrača tožbeni ugovor o bistveni kršitvi pravil postopka v tem smislu, prav tako pa zavrača tudi tožbeni ugovor o nepravilni uporabi materialnega prava, saj je tožena stranka svojo odločitev oprla na relevantne materialne predpise, vse to pa ustrezno utemeljila. Sodišče zavrača tudi tožnikov tožbeni ugovor o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Četudi je v tožbi navedel, da vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov (torej tudi iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) namreč sam ugotavlja, da dejansko stanje zadeve med strankama ni sporno ter zato sodišču tudi predlaga, naj odloči meritorno. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče razlogom, ki so navedeni v izpodbijanem sklepu v celoti sledi, jim pritrjuje in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožnikovimi tožbenimi ugovori pa še dodaja:

20. Tožnik je v tožbi uvodoma sodišču predlagal, naj postopek prekine do pravnomočne rešitve vprašanja o veljavnosti pogodbe o zaposlitvi, ki jo je dne 29. 8. 2016 sklenil z Okrožnim sodiščem v A. in kar je predmet postopka, ki se vodi pred Delovnim sodiščem v Kopru. Sodišče takemu tožnikovemu predlogu ni sledilo. Sodišče lahko postopek upravnega spora prekine, če je odločitev v celoti ali delno odvisna od vprašanja, ki je samostojna pravna celota in sodi v pristojnost drugega sodišča ali organa, in to dokler tega vprašanja ne reši pristojni organ (prvi odstavek 47. člena ZUS-1). V konkretni zadevi pa vprašanje veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ni prehodno vprašanje, saj ni del dejanskega stanja glede tožnikovega imenovanja v naziv, ki se presoja v tem postopku. Tožnik je bil namreč z izpodbijanim sklepom dne 25. 8. 2016 najprej imenovan v naziv, temu imenovanju pa je sledila sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi dne 29. 8. 2016. To pa pomeni, da je vprašanje zakonitosti izpodbijanega sklepa predhodno vprašanje v postopku presoje zakonitosti pogodbe o zaposlitvi in ne obratno. Sklep Vrhovnega sodišča RS, št. I Up 111/2016, na katerega se sklicuje tožnik, je obravnaval drugačno situacijo od konkretne, saj je bil v tej zadevi tožnik imenovan v naziv zaradi predhodne premestitve na drugo delovno mesto, kar pa za obravnavani primer ne velja. Vrhovno sodišče je ob tem tudi poudarilo, da je predhodno vprašanje le tisto pravno vprašanje, ki je samo zase sicer samostojna pravna celota, v upravnem sporu pa je od njega odvisna meritorna odločitev, torej, predstavlja pravno odločilno dejstvo. V konkretnem primeru pa sklenitev pogodbe o zaposlitvi, do katere je prišlo po tem, ko je bil tožnik imenovan v naziv, ni pravno odločilno dejstvo, ki bi vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa o imenovanju v naziv in zato tudi ni pogojev za prekinitev postopka. Nenazadnje, sodišče je ob prvem odločanju v zadevi tožnikovo tožbo v delu, s katerim je izpodbijal (poleg razveljavitve sklepa o imenovanju v naziv) tudi odločitev tožene stranke o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, odstopilo v pristojno reševanje Delovnemu sodišču v Novi Gorici, ta pa se sedaj obravnava pri Delovnem sodišču v Kopru, ki je postopek te presoje s sklepom, št. Pd 55/2018 z dne 22. 5. 2018, prekinilo (to tožena stranka ugotavlja v izpodbijanem sklepu, tožnik pa temu ne oporeka), in to prav do odločitve sodišča v predmetni zadevi, torej je vprašanje zakonitosti sklepa o imenovanju tožnika v naziv opredelilo kot predhodno vprašanje v delovnopravnem sporu.

21. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi prvega odstavka 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena ZJU, kar je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnila. Pojasnila je tudi, da ji tako odločitev narekuje določba 147. člena ZJU ter v zvezi s tem določba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji. Ne drži torej trditev tožnika, da tožena stranka ni navedla pravne podlage za svojo odločitev, niti ne drži trditev, da se ni opredelila do njegovega stališča glede uporabe določbe osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji oziroma do stališča, da bi morala tožena stranka namesto iz te določbe pri odločanju izhajati iz določb ZSPJS in Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive. Tožena stranka se je namreč do tega opredelila, pojasnila zakaj meni, da določba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji še vedno velja, se uporablja in ni "preživeta", kot zatrjuje tožnik, kot tudi, zakaj pri odločanju o napredovanju v naziv ni mogoče izhajati iz določb ZSPJS. Res pa je, da tožena stranka tožnikovi razlagi ni sledila, kar pa ne pomeni, da se do njegovih stališč ni opredelila. Tožnikova trditev, da naj bi tožena stranka s tem, ko se ni opredelila do njegovih stališč glede pravne podlage za svojo odločitev, kršila njegovo pravico do izjave v postopku, torej ne drži, prav tako tudi ne, da ni pojasnila, na kakšni pravni podlagi temelji njena odločitev.

22. Po določbi tretjega odstavka 147. člena ZJU je mogoče uradnika premestiti na zahtevnejše delovno mesto, če izpolnjuje pogoje za imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu, in druge pogoje za tako delovno mesto. To, da tožnik pogoje za imenovanje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I izpolnjuje, v zadevi ni sporno in zato ni mogoče slediti tožnikovemu tožbenemu ugovoru, da tega tožena stranka ni preverjala, saj ni razlogov, da bi preverjala nesporna dejstva. Tožena stranka ob tem utemeljeno pojasnjuje, da je z določbo tretjega odstavka 147. člena ZJU mišljena trajna premestitev uradnika, za razliko od petega odstavka tega člena, ki ureja začasne premestitve. Tretji odstavek 147. člena ZJU ne določa v kakšen naziv, oziroma v naziv katere stopnje se imenuje uradnika ob njegovi premestitvi na zahtevnejše delovno mesto, niti tega ne določa nobena druga določba tega zakona, razen določba četrtega odstavka 158. člena ZJU, ki izredno dopušča imenovanje uradnika v najvišji naziv v primeru njegove premestitve na drugo delovno mesto, kolikor gre za premestitev iz poslovnih razlogov, kar pa za obravnavani primer ne velja. Podrobneje pa imenovanja v naziv ob premestitvi na drugo uradniško delovno mesto ureja Uredba o notranji organizaciji, sprejeta na podlagi določb ZJU, in sicer konkretno osmi odstavek 55. člena, na katerega se sklicuje tudi tožena stranka. Ta določa, da se ob ob sklenitvi delovnega razmerja oziroma premestitvi na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu, uradnika imenuje v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na tem delovnem mestu, razen če je bil že pred premestitvijo imenovan v naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na delovnem mestu. Tožnik je bil z odločitvijo delodajalca premeščen na delovno mesto pravosodni svetnik, ki se v skladu s 14. členom Kolektivne pogodbe za državno upravo, uprave pravosodnih organov in samoupravnih lokalnih skupnosti - tarifni del, opravlja v dveh nazivih, in sicer nižjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) II in višjem nazivu Pravosodni svetnik (PDI) I. Ker doslej še ni bil imenovan v naziv Pravosodni svetnik, to pomeni, da je bila odločitev Okrožnega sodišča v A., da ga imenuje v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I, torej v višji naziv, v neskladju s citirano določbo osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, saj bi bilo dopustno tožnika imenovati le v nižji naziv, torej naziv Pravosodni svetnik (PDI) II.

23. Sodišče ne vidi niti formalnega niti vsebinskega razloga, da pri odločanju ne bi upoštevalo določbe osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, tako kot to predlaga tožnik. Četudi je zakonodajalec z uveljavitvijo ZJU-B že dne 31. 12. 2005 črtal določbo 120. člena ZJU, kar naj bi po tožnikovem stališču vodilo do zaključka, da s tem določbe osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji ni več utemeljeno uporabljati, ker naj bi bila namenjena le izvajanju te zakonske določbe, pa je določba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji vendarle še vedno v veljavi, in to kljub temu, da je zakonodajalec po 31. 12. 2005 še večkrat spreminjal tako določbe ZJU kot tudi določbe Uredbe o notranji organizaciji. Tudi to po mnenju sodišča kaže, da je bil namen zakonodajalca, da ta določba ostane v veljavi in da se tudi uporablja, saj bi jo sicer v nasprotnem primeru črtal. Uporabe določbe 55. člena Uredbe o notranji organizaciji pa ne izključujejo niti določbe Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, ki urejajo pogoje in postopek teh napredovanj. Prvi odstavek 7. člena te uredbe, na katerega se sklicuje tožnik, tako določa le, da je napredovanje zaradi premestitve na zahtevnejše delovno mesto možno, če uradnik izpolnjuje pogoje za imenovanje v najnižji naziv, v katerem se opravljajo naloge na takem delovnem mestu, in druge pogoje za tako delovno mesto. Gre torej za splošno določbo o tem, kakšni pogoji morajo biti izpolnjeni za premestitev uradnika na zahtevnejše delovno mesto. Določba prvega odstavka 7. člena Uredbe o napredovanju uradnikov v nazive, enako kot določba tretjega odstavka 147. člena ZJU, torej ne določa, v kakšen naziv se imenuje uradnika ob premestitvi na zahtevnejše delovno mesto, pač pa le minimalne pogoje, ki jih mora za to izpolnjevati, medtem ko osmi odstavek 55. člen Uredbe o notranji organizaciji izrecno določa, da se uradnika ob premestitvi na uradniško delovno mesto, ki se opravlja v višjem nazivu, imenuje v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na tem delovnem mestu. Po presoji sodišča se torej uredbi med sabo ne izključujeta, pač pa dopolnjujeta.

24. Tožena stranka je v izpodbijanem sklepu tudi pojasnila, da se določba osmega odstavka 55. člena Uredbe o notranji organizaciji uporablja v praksi tako pravosodnih kot tudi drugih upravnih organov in da se skladno z njo uradniki ob premestitvah na uradniška delavna mesta, ki se opravljajo v višjem nazivu, imenujejo v najnižji naziv, v katerem se lahko opravljajo naloge na takem delovnem mestu. Četudi tožnik navaja, da mu ta praksa ni poznana in da se do te prakse tudi ne želi opredeljevati, kar sodišče razume, da meni, da tožena stranka te svoje trditve ni pojasnila, temu sodišče ne sledi, saj je iz zapisanega jasno razvidno, da se ob premestitvah uradnikov na delovna mesta, ki se opravljajo v višjem nazivu, upošteva prav prej navedena odločba Uredbe o notranji organizaciji, tožnik pa morebitnega drugačnega ravnanja delodajalcev v razmerju do uradnikov ni niti zatrjeval niti izkazal. 25. Sodišče pritrjuje stališču tožene stranke, da ni mogoče slediti tožnikovemu mnenju, da ga je delodajalec imenoval v uradniški naziv Pravosodni svetnik (PDI) I zato, da bi lahko na podlagi prvega odstavka 20. člena ZSPJS prenesel osem plačnih razredov, kot jih je dosegel na prejšnjem delovnem mestu in da bi morala tožena stranka upoštevati tudi določbe tega zakona. Imenovanje v naziv namreč nima podlage v višini plače, pač pa določitev plače sledi imenovanju, kar izhaja iz prvega odstavka 19. člena ZSPJS. Ta določa, da javnega uslužbenca ni možno uvrstiti v višji plačni razred kot znaša najvišji plačni razred delovnega mesta oziroma naziva, na, oziroma v katerega je premeščen oziroma imenovan, ki ga je možno doseči z napredovanjem. To torej kaže, da je določitev plače pogojena z nazivom in ne obratno. Določba 20. člena ZSPJS zato ni podlaga za imenovanje v naziv, pač pa podlaga, skladno s katero mora delodajalec uradniku šele po njegovem imenovanju v naziv določiti ustrezni plačni razred. Med določbo prvega odstavka 20. člena ZSPJS in imenovanjem uradnika v naziv ni povezave in gre za ločena instituta. To potrjuje tudi dejstvo, da določitev plačnega razreda ni upravnopravna, pač pa delovnopravna materija in se zato do tožnikovih stališč o tem, kakšen plačni razred bi mu moral biti določen oziroma kakšen naziv glede na plačo in kakšna je sodna praksa v zvezi z določitvijo plačnih razredov, tožena stranka utemeljeno ni opredeljevala, prav tako pa se do tega ne opredeljuje niti sodišče, saj to ni predmet konkretnega upravnega spora. Tega ne more spremeniti niti to, da se je tožena stranka, kot navaja tožnik, v prvo izdanem sklepu, ki je bil nato s sodbo tukajšnjega sodišča št. III U 42/2017-15 odpravljen, opredeljevala tudi do vprašanja plačnih razredov, v izpodbijanem sklepu pa odgovora na to ni več podala. To je po presoji sodišča razumljivo, saj je v prvem sklepu tožena stranka odločila tako o razveljavitvi tožnikovega napredovanja v naziv kot tudi o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je sodišče po tem, ko je tožnik zoper to odločitev vložil tožbo, za obravnavo dela tožbe, ki se je nanašal na pogodbo o zaposlitvi, izreklo za nepristojno, v preostalem delu, torej v delu, ki se je nanašal na imenovanje v naziv, pa tožbi ugodilo, sklep odpravilo ter ga v tem obsegu vrnilo toženi stranki v ponovljeni postopek, v katerem je izdala sedaj izpodbijani sklep. Predmet izpodbijanega sklepa je torej zgolj imenovanje tožnika v naziv, ne pa določitev plačnega razreda. Kot je že bilo navedeno, imenovanje v naziv temelji na določbah ZJU in Uredbe o notranji organizaciji in ne na določbah ZSPJS, saj je določitev plače posledica predhodnega imenovanja v naziv in ne obratno. Iz tega razloga zato ureditev sistema plač v ZSPJS ni relevanten predpis za imenovanje uradnika v naziv.

26. Tožnik tudi trdi, da stališče tožene stranke glede imenovanja v naziv diskriminira uradnike v primerjavi s strokovno - tehničnimi delavci, četudi je sistem zaposlovanja in plačevanja za vse enak, kar utemeljuje s tem, da lahko strokovno - tehnični delavec ob premestitvi na drugo strokovno - tehnično delovno mesto prenese vsa dosežena napredovanja, medtem ko tožniku, kot uradniku, tožena stranka s svojimi stališči to odreka. Sodišče uvodoma ponovno poudarja, da napredovanje v naziv nima podlage v višini plače, pač pa določitev plače sledi imenovanju. Nadalje pa ugotavlja, da gre pri uradnikih in strokovno - tehničnih delavcih, pa četudi gre v obeh primerih za javne uslužbence, za različni kategoriji, z različnim načinom imenovanja oziroma zaposlitve, različnim načinom ocenjevanja in tudi vsebinskimi razlikami v delovnih nalogah; različne položaje pa je dopustno urejati različno. Ustavno sodišče RS je v svojih odločitvah že večkrat pojasnilo, da načelo enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS) zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Če se taka stanja obravnavajo različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati enakih položajev pravnih subjektov, pač pa da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Za presojo tega, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je torej treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja (primeroma v odločbah Ustavnega sodišča RS, št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006, št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007, št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011, št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012, št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014, št. U-I-88/15, Up-684/12 z dne 15. 10. 2015, št. U-I-84/15 z dne 18. 5. 2017). V konkretnem primeru velja izpostaviti, da so uradniki javni uslužbenci, ki v organih opravljajo javne naloge, to je naloge, ki so neposredno povezane z izvrševanjem oblasti ali z varstvom javnega interesa (prvi odstavek 23. člena ZJU), medtem ko so strokovno - tehnični delavci tisti javni uslužbenci, ki v organih opravljajo spremljajoča dela, to je dela na področju kadrovskega in materialno - finančnega poslovanja, tehnična in podobna dela ter druga dela, ki jih je treba opravljati zaradi nemotenega izvajanja javnih nalog organa (tretji odstavek 23. člena ZJU). To dopušča razlago, da so strokovno - tehnični delavci "podpora" uradnikom pri izvajanju javnih nalog organa. Postopek za novo zaposlitev uradnika se izvaja kot javni natečaj, medtem ko postopek za novo zaposlitev na strokovno - tehničnem delovnem mestu po postopku, določenem s predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivno pogodbo (sedmi odstavek 57. člena ZJU). Uradniška delovna mesta v organih državne uprave, pravosodnih organih in upravah lokalnih skupnosti razvrsti vlada z uredbo, strokovno - tehnična delovna mesta pa za vse organe prav tako vlada z uredbo, lahko pa se razvrstijo tudi s kolektivno pogodbo (drugi in tretji odstavek 78. člena ZJU). Le za uradnike velja, da svoje naloge izvršujejo v nazivu (prvi odstavek 84. člena ZJU). Opisane razlike med uradniki in strokovno - tehničnimi delavci po presoji sodišča kažejo, da gre za dve različni kategoriji javnih uslužbencev, z različnimi vsebinami nalog in drugimi pogoji glede imenovanja in zasedbe delovnih mest in zato meni, da različna obravnava dveh tako različnih položajev ni diskriminatorna, oziroma ni v nasprotju z določbo 14. člena Ustave RS.

27. Tožena stranka je svojo odločitev sprejela na podlagi 76. člena ZJU v zvezi s smiselno uporabo določbe prvega odstavka 75. člena ZJU. To je v obrazložitvi odločitve navedla in utemeljila ter zato sodišče ne sledi tožniku, ki trdi, da tožena stranka ni navedla pravne podlage za svojo odločitev. Tožnik zmotno navaja, da se je tožena stranka sklicevala (tudi) na določbo 74. člena ZJU, ki v prvem v zvezi s tretjim odstavkom določa, da se imenovanje v naziv razveljavi, če javni uslužbenec ne izpolnjuje pogojev za delovno mesto, za katero je bila izdana odločba o imenovanju v naziv. Ta določba v tožnikovem primeru namreč ni relevantna, saj ni sporno, da tožnik izpolnjuje formalne pogoje za delovno mesto pravosodnega svetnika in je tožena stranka zato tudi ni uporabila kot podlage za svojo odločitev. Prav tako tožena stranka tudi ni imela podlage, da bi uporabila določbo 77.a člena ZJU, kot to predlaga tožnik. Po tej določbi namreč lahko predstojnik kadarkoli v korist javnega uslužbenca spremeni akt, s katerim je bilo odločeno o pravici ali obveznosti javnega uslužbenca, če ugotovi, da je akt v neskladju z zakonom, podzakonskim predpisom ali kolektivno pogodbo. Četudi je sklep o imenovanju tožnika v naziv v neskladju z zakonom in podzakonskim predpisom, pa njegova razveljavitev ni v korist tožnika in zato tožena stranka svoje odločitve ni mogla opreti na to določbo, prav tako pa tudi ne zato, ker je pristojnost za uporabo te odločbe na predstojniku in ne na toženi stranki.

28. 76. člen ZJU, iz katerega je izhajala tožena stranka, je po svoji vsebini pooblastilo toženi stranki, da odloči o razveljavitvi imenovanja v naziv, in sicer na lastno pobudo, na predlog javnega uslužbenca, uradniškega sveta, predstojnika, Računskega sodišča, inšpektorja ali reprezentativnega sindikata. V tožnikovem primeru je pobudo za razveljavitev sklepa o imenovanju tožnika v naziv Pravosodni svetnik (PDI) I vložila predsednica Okrožnega sodišča v A., torej predstojnica. Po določbi prvega odstavka 75. člena ZJU se pogodba o zaposlitvi in drugi akti, s katerimi se odloči o pravicah in obveznostih javnega uslužbenca (torej tudi sklep o imenovanju v naziv), lahko deloma razveljavi, če so posamezne določbe v škodo javnega interesa ali v neskladju z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo, ter nadomesti z določbami, ki so v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo. Kot je bilo ugotovljeno v predhodnih točkah, je sporno tožnikovo imenovanje v naziv v nasprotju z določbo 147. člena ZJU v zvezi z osmim odstavkom 55. člena Uredbe o notranji organizaciji, torej v nasprotju z zakonsko v zvezi s podzakonsko določbo ter ga je zato tožena stranka utemeljeno razveljavila. Sodišče se pridružuje njeni utemeljitvi, da četudi določba prvega odstavka 75. člena ZJU govori o delni razveljavitvi, to ob smiselni razlagi dopušča tudi razveljavitev sklepa o imenovanju v naziv v celoti, saj v konkretnem primeru ta v celoti ni skladen s prej navedenimi določbami ZJU v zvezi z določbami Uredbe o notranji organizaciji.

29. Tožnik je izpostavil, da bi morala tožena stranka, kolikor je kot podlago za svojo odločitev uporabila določbo prvega odstavka 75. člena ZJU, odpravljeno odločbo o imenovanju v naziv nadomestiti z določbami, ki so, po njenem prepričanju, v skladu z zakonom, podzakonskimi predpisi in kolektivno pogodbo. Sodišče temu ne sledi, saj ta določba ne določa, kateri organ sprejme odločitev o razveljavitvi odločbe o imenovanju v naziv in kateri tako razveljavljeno odločbo nadomesti z drugo. Gre za določbo, ki ureja sankcijo v primeru nezakonitosti, ne določa pa pristojnih organov za odločanje, pač pa to urejajo druge določbe ZJU. Določba prvega odstavka 76. člena ZJU tako daje toženi stranki le pooblastilo za odločanje o razveljavitvi odločbe o imenovanju v naziv, medtem ko je imenovanje v naziv v pristojnosti predstojnika, kolikor ni z zakonom, poslovnikom ali drugim splošnim aktom državnega organa določeno drugače (drugi odstavek 90. člena ZJU). Po določbi 60. člena Zakona o sodiščih (v nadaljevanju ZS) sodi odločanje o napredovanju v naziv v zadeve sodne uprave, ki je po določbi prvega odstavka 61. člena ZS v pristojnosti predsednika sodišča in direktorja sodišča, če ni s tem zakonom drugače določeno. Tožena stranka zato v izpodbijanem sklepu pravilno ugotavlja, da je njena pristojnost le odločanje o razveljavitvi sklepa o tožnikovem imenovanju v naziv, medtem ko je odločitev o nadomestitvi razveljavljenega sklepa v pristojnosti njegovega delodajalca, torej Okrožnega sodišča v A..

30. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. O zadevi je odločitev sprejelo brez glavne obravnave, saj temelji na dokazih, ki so bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijane odločbe (drugi odstavek 51. člena ZUS-1), dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pravna stališča, na katera se sklicuje tožeča stranka, pa ne pomenijo dejstev, ki se dokazujejo v sodnem postopku.

K točki II izreka:

31. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.