Jedro

Vložnikom je že pritožbeno sodišče (pravilno) pritrdilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi ni pomembna. V obravnavani zadevi je bistveno, da sta nižji sodišči presodili, da objektivna nezmožnost izpolnitve obravnavane pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni bila podana.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 480,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Kamniku je obsojenega A. B. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja preprečitve vrnitve na delo po 289. členu Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Oškodovanca kot tožilca A. C. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka, potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter potrebne izdatke in nagrado njegovega pooblaščenca. Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojencu je naložilo plačilo sodne takse v znesku 360,00 EUR, potrebne izdatke oškodovanca kot tožilca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2. Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka vložili obsojenčevi zagovorniki. Predlagali so, da Vrhovno sodišče izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec dr. Zvonko Fišer in navedel, da je teza vložnikov o pristranskem odločanju pritožbenega sodišča nesprejemljiva, podatki, ki jih vložniki v zvezi s tem navajajo pa zavajajoči. Vložniki z izpostavljanjem poslovanja družbe A., d. o. o., po mnenju vrhovnega državnega tožilca uveljavljajo nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, njihov ugovor, da v obravnavani zadevi ne gre za kaznivo dejanje pa sta prepričljivo zavrnili obe nižji sodišči. 4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti so odgovorili tudi pooblaščenci oškodovanca kot tožilca A. C., odvetniki iz Odvetniške pisarne Petek & Novak, d. o. o., v Ljubljani. Menijo, da je višje sodišče prepričljivo pojasnilo razloge za zaključek, da navzočnost strank na seji senata ni potrebna in je glede na bližajoče se zastaranje kazenskega pregona ravnalo pravilno, ko je zadevo hitro obravnavalo, zato so navedbe vložnikov o pristranskosti sodišča neutemeljene. Odprta razprava navzočih o okoliščinah procesnega vodenja po mnenju pooblaščencev ne pomeni pristranskosti sodišča, okoliščina, da je oškodovanec kot tožilec sodnik porotnik na delovnem in socialnem sodišču pa z obravnavano zadevo nima zveze. Menijo, da je sodišče utemeljeno ugotavljalo okoliščine ekonomskega položaja družbe A., d. o. o., saj se je obsojenec v zagovoru nanje skliceval, pravilno je presodilo, da je obsojenec pripomogel k slabemu stanju podjetja. Opis kaznivega dejanja ni pomanjkljiv, v obrazložitvi sodbe pa je sodišče argumentiralo ugotovitev, da je bil obsojenec seznanjen s pravnomočnostjo sodbe delovnega sodišča. Pooblaščenci nasprotujejo stališču pritožbenega sodišča o pomenu objektivne zmožnosti izpolnitve obveznosti po sodbi in trdijo, da bi obsojenec v vsakem primeru oškodovanca moral pozvati na delo, saj bi že formalna sklenitev pogodbe o zaposlitvi in prijava v zdravstveno zavarovanje zanj pomenila možnost uveljavljanja nekaterih pravic, priznano bi mu bilo trajanje delovne dobe za ves čas od izdaje sodbe. Predlagajo zavrnitev zahteve.

5. Vrhovno sodišče je odgovora vrhovnega državnega tožilca in pooblaščencev oškodovanca kot tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) poslalo obsojencu in njegovim zagovornikom. O odgovoru pooblaščencev oškodovanca kot tožilca so se izjavili obsojenčevi zagovorniki. Menijo, da v tako kratkem času višje sodišče ni moglo sprejeti kakovostne in pravične odločitve. Navajajo, da je procesno vodstvo namenjeno organizaciji postopka, sodišče strankama lahko predstavi pravno videnje zadeve, ni pa dopustno poučevanje stranke o oblikovanju obtožbe in taktiki vodenja postopka, saj je potrebno spoštovati načeli akuzatornosti in poštenega sojenja, sodnik pa mora skrbeti za videz nepristranskosti.

B.-1

6. Zahteva za varstvo zakonitosti je izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Na te kršitve se sme vložnik sklicevati samo, če jih ni mogel uveljavljati v pritožbi ali če jih je uveljavljal, pa jih sodišče druge stopnje ni upoštevalo (peti odstavek 420. člena ZKP). Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena.

B.-2

7. Obsojenec je bil spoznan za krivega, da kot direktor gospodarske družbe A., d. o. o., A. C. ni pozval nazaj na delo v roku osmih dni na podlagi sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 645/2012 z dne 13. 12. 2012, pravnomočne dne 18. 4. 2013, izvršljive dne 2. 6. 2013. 8. Vložniki uveljavljajo kršitev kazenskega zakona s trditvijo, da opis dejanja v izreku pravnomočne sodbe ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja po 289. členu KZ-1. Menijo, da v opisu dejanja ni konkretiziran zakonski znak „zavestno,“ oziroma obsojenčevo védenje, da je sodba delovnega sodišča pravnomočna, saj v njem ni navedeno niti kdaj niti kako naj bi obsojenec izvedel za pravnomočnost sodbe. Trdijo, da ni opisano, da bi obsojenec osebno prejel sklep o izvršbi, niti da bi mu bila priložena sodba delovnega sodišča s potrdilom o pravnomočnosti, vročitev sodbe podjetju pa po mnenju vložnikov ne pomeni, da je bil z njo seznanjen tudi obsojenec, poleg tega je opisana le vročitev prvostopenjske sodbe. Očitek ni utemeljen. V skladu s sodno prakso1 zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je dovolj določno opredeljen že v zakonu, ni potrebno z drugimi besedami ponavljati še v opisu konkretnega dejanskega stanu. Navedeno velja predvsem za subjektivne znake kaznivega dejanja, kot so „z namenom“ ali „vedoma,“ ko gre za psihične procese in je opis dejanja zato dovolj opredeljen že z navedbami znakov oziroma elementov kaznivega dejanja. Višje sodišče je pravilno presodilo, da je takšen tudi zakonski znak „zavestno,“ zato je v obravnavani zadevi subjektivni vidik kaznivega dejanja v opisu dejanja dovolj konkretiziran in kršitev kazenskega zakona ni podana. Seznanjenost obsojenca s pravnomočnostjo sodbe delovnega sodišča pa je stvar dokazne presoje.

9. Vložnikom je že pritožbeno sodišče (pravilno) pritrdilo, da je zmotno stališče prvostopenjskega sodišča, da objektivna zmožnost izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi ni pomembna. Vendar navedeno v obravnavani zadevi ni relevantno, temveč je bistveno, da sta nižji sodišči presodili, da objektivna nezmožnost izpolnitve obravnavane pravnomočne sodbe delovnega sodišča ni bila podana. To sta zaključili na podlagi dejanskih ugotovitev, da je gospodarska družba A., d. o. o., ki bi morala zaposliti oškodovanca, takrat še poslovala, pri čemer je bilo prav v času, ko bi obsojenec moral izvršiti sodbo, ustanovljeno novo, družinsko povezano podjetje, na katerega je obsojenec neodplačno prenašal poslovanje in terjatve svoje družbe. Navedbe, s katerimi vložniki izpodbijajo te ugotovitve sodišč pa pomenijo uveljavljanje nedovoljenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

10. Vložniki trdijo, da ni podan obsojenčev naklep, da izvrši kaznivo dejanje. Ponavljajo njegov zagovor, da ni vedel, da je sodba delovnega sodišča pravnomočna. S tem nasprotujejo presoji nižjih sodišči, da je bil obsojenec s pravnomočnostjo sodbe seznanjen najkasneje takrat, ko je kot direktor družbe A., d. o. o., podal ugovor zoper sklep o izvršbi te sodbe. Sklep o izvršbi je bil družbi vročen skupaj s prilogami, med katerimi je bila tudi sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, potrjena s klavzulo pravnomočnosti. Ponavljajo tudi zagovor, da obsojenec ni mogel ravnati po pravnomočni sodbi delovnega sodišča, ker podjetje A., d. o. o., takrat ni več poslovalo. Nižji sodišči sta na podlagi okoliščin, da je obsojenec istočasno, ko je oškodovanec pričel z izvršilnim postopkom, začel sklepati pogodbe o neodplačnem odstopu terjatev družbi A., d. o. o., katere edini družbenik je bil obsojenčev sin, direktor pa obsojenec, da je na to družbo prenesel dovoljenje za mednarodni linijski prevoz potnikov in na podlagi vrednosti prodanih vozovnic za družbo A., d. o. o., v letih 2012 do 2014 presodili, da v času, ko bi obsojenec moral ravnati v skladu s pravnomočno sodbo delovnega sodišča, stanje v družbi A., d. o. o., ni onemogočalo izpolnitve te obveznosti. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sta zaključili, da je družba poslovala in razmere (še) niso bile takšne, da obsojenec sodbe ne bi mogel izvršiti. Pritrditi je presoji nižjih sodišč, da so bili izpolnjeni pogoji, da obsojenec ravna po pravnomočni sodbi in bi oškodovanca moral pozvati nazaj na delo, četudi ekonomski položaj podjetja ne bi omogočal njegove dolgoročne zaposlitve in bi ga kasneje moral odpustiti iz poslovnih razlogov. Tako se izkaže, da s ponavljanjem obsojenčevega zagovora zahteva pod videzom kršitve materialnega prava izraža nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi z očitki o neutemeljenem in nezakonitem obtoževanju obsojenca siromašenja podjetja, s katerimi prav tako izpodbijajo subjektivni element obravnavanega kaznivega dejanja, pri čemer je že pritožbeno sodišče pravilno odgovorilo, da se je sodba zgolj opredelila do obsojenčevega zagovora o nezmožnosti izpolnitve obveznosti po pravnomočni sodbi, zahteva ne preseže uveljavljanja zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

11. Pritožbenemu sodišču vložniki očitajo, da ni pojasnilo svojega zaključka, da družba A., d. o. o., ni bila mrtva in da ne bi bila v tako slabem stanju, če obsojenec ne bi odstopil njenih terjatev novi družbi v času, ko je tekel izvršilni postopek s strani oškodovanca. Pritožbeno sodišče je svojo presojo utemeljilo z navedbami, da odstopljene terjatve kažejo, da je družba A., d. o. o., vendarle poslovala, da je obsojenec poskrbel za odstop njenih terjatev družinsko povezani družbi, ustanovljeni dne 6. 3. 2013, ki zanje ni ničesar plačala, s čimer je še zaostroval ekonomski položaj družbe. Kršitev prvega odstavka 395. člena ZKP zato, ob upoštevanju uveljavljenega nižjega procesnega standarda obrazložitve drugostopenjskih odločb, ni podana. Uveljavljanje zmotnosti zaključka pritožbenega sodišča pa ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

12. Vložniki uveljavljajo kršitev pravice do poštenega in nepristranskega sojenja iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS). Utemeljujejo jo z navedbami, da sta nižji sodišči z opiranjem na očitke o siromašenju podjetja, ki so predmet druge obtožbe, ustvarili vtis, da je na njuno presojo vplivala z obravnavano nepovezana zadeva. Trdijo, da na pristranskost višjega sodišča kažejo okoliščine, da je pritožbo zoper prvostopenjsko sodbo obravnavalo v enem dnevu od njenega prejema, pri čemer ni ugodilo predlogu zagovornika, da bi prisostvoval seji senata, ob tem izpostavljajo, da je oškodovanec sodnik porotnik na delovnem sodišču. Na pristransko sojenje po navedbah vložnikov kaže tudi okoliščina, da je sodnica prvostopenjskega sodišča opozarjala in usmerjala oškodovanca kot tožilca, ki ima pooblaščenca, kako voditi postopek, da zadeva ne bo zastarala, s čimer je pokazala zavzetost za interese ene stranke.

13. Očitki niso utemeljeni. Glede siromašenja podjetja A., d. o. o., sta se nižji sodišči opredelili le v okviru opredelitve do obsojenčevega zagovora, zato navedbam vložnikov, da to kaže na pristransko sojenje, ni mogoče pritrditi. Iz dohodnega žiga Višjega sodišča v Ljubljani je razvidno, da je pritožbi obsojenčevega zagovornika in obsojenca prejelo dne 1. 4. 2019 in je sodnik poročevalec za preučitev spisa in pritožb imel na voljo tri dni, ne le en dan, kot navajajo vložniki. V skladu s sodno prakso2 je ne glede na vrstni red pripada nujna tudi vsaka kazenska zadeva, kjer obstaja bojazen, da bosta kazenski pregon ali izvršitev kazni zastarala. V obravnavani zadevi je rok za zastaranje kazenskega pregona potekel dne 10. 6. 2019, zato dejstvo, da je pritožbeno sodišče zadevo obravnavalo takoj, ko jo je prejelo, samo po sebi ne kaže na njegovo pristranskost. Svojo odločitev, da strank ne bo obvestilo o seji senata, je v obrazložitvi sodbe utemeljilo skladno s sodno prakso,3 vložniki pa teh razlogov ne izpodbijajo. Očitek sodnici prvostopenjskega sodišča je materialnopravno neizčrpan, ker v pritožbi ni bil uveljavljan, zato se vložniki v zahtevi nanj ne smejo sklicevati. Glede na navedeno kršitev 23. člena URS ni podana.

C.

14. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, deloma pa je bila zahteva vložena iz razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s 425. členom ZKP zavrnilo.

15. Obsojenčevi zagovorniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, zato je obsojenec na podlagi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso po tarifni številki 7252 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah (ZST-1).

1 Odločbi VSRS I Ips 479/2007 z dne 10. 1. 2008, I Ips 20281/2010 z dne 12. 7. 2013. 2 Odločba VSRS I Ips 304/2004 z dne 9. 2. 2006. 3 Odločbe VSRS I Ips 34715/2010 z dne 28. 8. 2014, I Ips 60613/2012 z dne 5. 11. 2015, I Ips 52800/2011-143 z dne 7. 7. 2016, I Ips 20016/2011-39 z dne 26. 5. 2016, I Ips 85640/2010 z dne 29. 3. 2018.