Jedro

Okoliščino, da je bil tožnik v bolniškem staležu v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (21. 12. 2021) pa vse do prenehanja delovnega razmerja (po izteku 36-dnevnega odpovednega roka), je sodišče prve stopnje pravilno štelo za objektivno nepredvidljivo okoliščino, ki mu je onemogočila izrabo letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Razlogi, zakaj tožnik ni celotnega letnega dopusta za leto 2021 izkoristil že pred bolniškim staležem, niso odločilnega pomena, saj mu ZDR-1 takšne obveznosti ne nalaga.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del zamudne sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo zamudno sodbo in sklep. Tožencu je naložilo, da tožniku za obdobje od marca 2017 do septembra 2021 iz naslova dela preko polnega delovnega časa in dela v popoldanski izmeni obračuna mesečne bruto zneske, ki so razvidni iz I. in II. točke izreka zamudne sodbe in mu izplača neto zneske z obrestmi od 19. dne v mesecu za plačo preteklega meseca, dalje do plačila; zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo konkretiziranih neto zneskov glavnic in za november 2020 plačilo razlike nadurnega dela do 177,77 EUR. Tožencu je naložilo, da tožniku obračuna nadomestilo za neizrabljen letni dopust za leto 2021 v višini 421,92 EUR bruto in za leto 2022 v višini 140,64 EUR bruto, ter mu izplača neto zneska z obrestmi od 19. 2. 2022 do plačila (III. in IV. točka izreka zamudne sodbe). V delu, ki se nanaša na odvod davkov in prispevkov, je tožbo zavrglo (V. točka izreka sklepa). Tožencu je naložilo, da tožniku povrne 306,00 EUR pravdnih stroškov in odločilo, da je toženec zavezanec za plačilo sodne takse (VI. in VII. točka izreka zamudne sodbe).

2. Toženec vlaga pritožbo zoper zamudno sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Uveljavlja kršitev iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji), ker mu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Na sedežu toženca so delavci, ki dnevno sprejemajo pošto, zato ni možno, da tožencu tožba ne bi bila vročena in da mu je bilo v nabiralniku puščeno obvestilo. Z obvestilom poštarja z dne 1. 6. 2022 ne razpolaga, niti ga ni v spisu. Ker mu je bila tožba vročena 17. 6. 2022, je 18. 8. 2022 pravočasno vložil odgovor nanjo. Podana je absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je bila zamudna sodba izdana v nasprotju s 3. in 4. točko 318. člena ZPP. Iz izračuna mesečno opravljenih nadur in plačilnih list izhaja, da je tožnik število nadur izračunal tako, da je plačani mu znesek pod postavko „uspešnost“ delil z višino normalne urne postavke, s čimer je priznal, da so mu bile pod omenjeno postavko plačane nadure po normalni urni postavki. Vtoževal bi lahko kvečjemu razliko med plačanim zneskom za nadure in zneskom, ki bi ga moral dobiti z upoštevanjem povišane urne postavke za nadurno delo. Ni pravilna prvostopenjska ugotovitev, da zapis v tožbi o bruto urni postavki za leti 2017 in 2018 (brez dodatka) v višini 7,05 EUR pomeni očitno pisno pomoto. Iz pogodbe o zaposlitvi izhaja nižja urna postavka, tj. 6,62 EUR, kar bi sodišče moralo upoštevati tudi pri odločitvi o plačilu dodatka za popoldansko delo. Tožnik je na račun dodatkov, kot je tudi delo v popoldanski izmeni, prejemal bistveno višje plačilo bruto urne postavke. Obstoj nasprotja med navedbami v tožbi in dokazi pritožba očita tudi zato, ker iz plačilne liste za januar 2022 izhaja, da je bilo tožniku nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v znesku 562,56 EUR že plačano. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, saj je trdil le, da je bil v bolniškem staležu od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi do konca odpovednega roka, ni pa navedel, zakaj dopusta ni mogel izkoristiti v celotnem letu 2021. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del zamudne sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo v pritožbi uveljavljanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Materialno pravo je uporabilo pravilno.

6. V skladu s prvim odstavkom 318. člena ZPP izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna sodba), če toženec v roku iz 277. člena ZPP ne odgovori na tožbo in so izpolnjeni naslednji pogoji: 1. da je bila tožba tožencu pravilno vročena v odgovor; 2. da ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati; 3. da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi; 4. da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložil tožnik, ali z dejstvi, ki so splošno znana. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskimi razlogi o tem, da so bili glede izpodbijanega ugodilnega dela zamudne sodbe izpolnjeni zakonski pogoji za njeno izdajo.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 7. in 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bili podani, ker tožencu tožba ni bila pravilno vročena v odgovor. Iz vročilnice izhaja, da ob poskusu vročitve tožbe te tožencu ni bilo mogoče izročiti, zato mu je vročevalec 1. 6. 2022 pustil v hišnem predalčniku obvestilo, kje je pismo, z navedbo 15-dnevnega roka, v katerem ga mora prevzeti; ker ga v tem roku ni prevzel, mu je bilo pismo, kot je to ugotovilo sodišče, po preteku roka puščeno v hišnem predalčniku. Glede na ta dejstva je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je skladno s četrtim odstavkom 142. člena ZPP fikcija vročitve tožbe nastopila 16. 6. 2022, kar pomeni, da je 30-dnevni rok za odgovor na tožbo pričel teči 17. 6. 2022 in se je upoštevajoč sodne počitnice iztekel 17. 8. 2022. Pritožba zmotno navaja, da je bila tožba vročena tožencu 17. 6. 2022 in da je ta 18. 8. 2022 pravočasno vložil odgovor nanjo. Že prvostopenjsko sodišče se je pravilno sklicevalo na stališče Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 39/2012 z dne 11. 4. 2012 o tem, da fikcija vročitve nastopi s pretekom zadnjega, 15. dne, odkar je bilo stranki puščeno obvestilo, torej je v obravnavani zadevi fikcija vročitve nastopila 16. 6. 2022. Neuspešno je tudi pritožbeno sklicevanje, da ne pridejo v poštev določbe tretjega do petega odstavka 142. člena ZPP, ker se na sedežu toženca vedno nahajajo delavci, ki dnevno sprejemajo pošto, zato ni možno, da tožencu tožba ne bi bila vročena in da mu je bilo v nabiralniku puščeno obvestilo, ter sklicevanje, da toženec z obvestilom poštarja z dne 1. 6. 2022 ne razpolaga, niti ga ni v spisu. V potrditev teh pritožbenih navedb toženec ni predlagal nobenih dokaznih sredstev (npr. poizvedbe na pošti, zaslišanje delavcev, ki jih omenja ipd.), zgolj z navedbami pa ni uspel vzbuditi dvoma v pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje o pravilni vročitvi, ki temelji na zgoraj navedenih podatkih vročilnice, ki je javna listina.

8. Zmoten je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker naj bi bila zamudna sodba izdana v nasprotju s 3. in 4. točko 318. člena ZPP. Očitek pritožba utemeljuje z naslednjimi navedbami: iz izračuna mesečno opravljenih nadur in plačilnih list izhaja, da je tožnik število nadur izračunal tako, da je plačani mu znesek pod postavko „uspešnost“ (ki jo je na plačilnih listah podčrtal), delil z višino normalne urne postavke; s tem je priznal in tudi predložil dokaz, da so mu bile v plačilni listi pod omenjeno postavko plačane nadure po normalni urni postavki; vtoževal bi lahko kvečjemu razliko med plačanim zneskom za nadure in zneskom, ki bi ga moral dobiti z upoštevanjem povišane urne postavke za nadurno delo (45 %). Pritožbeno uveljavljanje, da so dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, v nasprotju s predloženimi dokazi, po presoji pritožbenega sodišča ne more biti utemeljeno že zato, ker tožnik sploh ni trdil, da je izračunal število nadur na način, ki ga navaja pritožba, niti ni trdil, da so mu bile nadure plačane po postavki „uspešnost“ in v višini normalne urne postavke. V spis tudi ni predložil listin, ki bi vsebovale takšna dejstva. Predložil pa je evidenco opravljenih ur preko polnega delovnega časa, v zvezi s katero sodišče prve stopnje pravilno ni ugotovilo, da bi nasprotovala zatrjevanim dejstvom o številu opravljenih nadur. Omenjene pritožbene navedbe tako predstavljajo toženčevo razlago oziroma dokazno presojo v spis vloženih listin, kar pa je že predmet dokaznega postopka, ki se v primeru izdaje zamudne sodbe ne izvede in ne spada v okvir pogoja iz 4. točke 318. člena ZPP. Z omenjenimi pritožbenimi navedbami tako toženec uveljavlja zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen pritožbeni razlog (drugi odstavek 338. člena ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je glede tožbenega zahtevka za plačilo nadur, ki mu je ugodilo, pravilno ugotovilo tudi obstoj pogoja iz 3. točke 318. člena ZPP. Ker toženec ni odgovoril na tožbo, je glede na načelo afirmativne litiskontestacije utemeljeno štelo za resnične tožnikove trditve o obsegu opravljenih nadur in o tem, da mu jih toženec ni plačal, ter mu prisodilo plačilo v višini zatrjevane urne postavke, povečane za dodatek za nadurno delo. Pritožbeno zatrjevanje, da tožnik ni upošteval zneska, ki mu je bil za nadure že plačan pod postavko „uspešnost“, pomeni uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba neutemeljeno nasprotuje tudi prvostopenjski ugotovitvi, da je bruto urna postavka za leti 2017 in 2018 (brez dodatka) znašala 7,50 EUR in da zapis v tožbi, da je znašala 7,05 EUR, pomeni očitno pisno pomoto. Slednji zaključek je pravilen tudi po presoji pritožbenega sodišča, saj ga je sodišče prve stopnje pravilno utemeljilo s tem, da je iz nadaljnjega tožbenega izračuna povečane urne postavke za 45 % (skladnega tudi s podatkom v listini - evidenci opravljenih ur preko polnega delovnega časa) razvidno, da zahtevana osnovna bruto urna postavka znaša 7,50 EUR. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje, da iz pogodbe o zaposlitvi izhaja nižja urna postavka, tj. 6,62 EUR. Kot je prvostopenjsko sodišče pravilno obrazložilo, tožnik pri zatrjevanih osnovnih urnih postavkah ni izhajal iz določil pogodbe o zaposlitvi, temveč iz mesečnih obračunov plač, po katerih mu je bila osnovna plača očitno izplačana v višjem znesku, kot je bil dogovorjen, in kar je dopustno. Glede na vse obrazloženo se izkaže za neutemeljenega tudi pritožbeni očitek, da je bila tožba glede izpodbijanega dela odločitve nesklepčna in da bi jo sodišče moralo zavreči. 10. V posledici načela afirmativne litiskontestacije je sodišče prve stopnje pravilno štelo za priznana tudi zatrjevana dejstva o številu neplačanih ur, ki jih je tožnik opravil v popoldanski izmeni in mu je zanje skladno s panožno kolektivno pogodbo utemeljeno prisodilo dodatek v višini 10 % osnovne plače. Glede neutemeljenosti pritožbenega očitka, da naj bi bilo podano nasprotje med navedbami v tožbi in dokazi, ker je v pogodbi o zaposlitvi določena osnovna urna postavka 6,62 EUR bruto, se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je glede tovrstnega očitka podalo že pri nadurnem delu. Pritožbena navedba, da je tožnik na račun dodatkov, kot je tudi delo v popoldanski izmeni, prejemal bistveno višje plačilo bruto urne postavke, pa predstavlja uveljavljanje nedovoljenega pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

11. Sodišče prve stopnje je tožencu pravilno naložilo plačilo nadomestila za neizkoriščen letni dopust tožnika (164. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR‑1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji), in sicer za šest neizrabljenih dni za leto 2021 v višini 421,92 EUR in za dva neizrabljena dneva za leto 2022 v višini 140,64 EUR. Pritožba neutemeljeno očita obstoj nasprotja med navedbami v tožbi in dokazi, ki naj bi bilo podano, ker iz plačilne liste za januar 2022 izhaja, da je bilo tožniku nadomestilo za neizkoriščen letni dopust v znesku 562,56 EUR že plačano. Prvostopenjsko sodišče je pravilno obrazložilo, da zgolj obračun nadomestila na plačilni listi še ne pomeni, da je bilo to tožniku tudi dejansko izplačano, zato o očitanem nasprotju ni mogoče govoriti. Poleg tega tožnik sploh ni trdil, da mu je toženec že izplačal 562,56 EUR nadomestila. Trdil je le, da mu je za šest dni neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2021 od skupaj 12 dni že plačal nadomestilo v višini 421,92 EUR, to dejstvo pa ni nasprotovalo nobenemu predloženemu dokazu.

12. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku prisodilo nadomestilo za neizkoriščen letni dopust, čeprav je ta v zvezi s pogojem, da dopusta ni mogel koristiti, trdil le, da je bil v bolniškem staležu od vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi do konca odpovednega roka, ni pa navedel, zakaj dopusta ni mogel izkoristiti v celotnem letu 2021. Zatrjevano okoliščino, da je bil tožnik v bolniškem staležu v času vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi (21. 12. 2021) pa vse do prenehanja delovnega razmerja (po izteku 36-dnevnega odpovednega roka), je sodišče prve stopnje pravilno štelo za objektivno nepredvidljivo okoliščino, ki mu je onemogočila izrabo letnega dopusta do prenehanja delovnega razmerja, zaradi česar je upravičen do nadomestila za neizkoriščen letni dopust. Razlogi, zakaj tožnik ni celotnega letnega dopusta za leto 2021 izkoristil že pred bolniškim staležem, niso odločilnega pomena, saj mu ZDR-1 takšne obveznosti ne nalaga. Skladno s tretjim odstavkom 162. člena ZDR-1 je namreč določeno obdobje za koriščenje dveh tednov dopusta do konca tekočega koledarskega leta oziroma glede preostanka dopusta do 30. junija naslednjega leta, če pa delavec dopusta v tem obdobju ni mogel izkoristiti zaradi odsotnosti zaradi bolezni (tak je tudi primer tožnika), pa referenčno obdobje za izrabo dopusta traja do 31. decembra naslednjega leta (četrti odstavek 162. člena ZDR-1).

13. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani ugodilni del zamudne sodbe vključno s stroškovno odločitvijo (353. člen ZPP).

14. Vsaka stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Toženec zato, ker s pritožbo ni uspel (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP), tožnik pa zato, ker njegov odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča in zato ni bil za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).