Jedro

Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti, niti zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata. Po prejemu obvestila sodnika pa se nato upravičeni tožilec sam odloči, ali bo kljub temu vložil obtožni predlog ali ne.

Izrek

Pritožbi pooblaščenca oškodovanca kot tožilca se ugodi in sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi 429. člena v zvezi z drugim odstavkom 186. člena in drugim odstavkom 180. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odločilo, da se postopek posameznih preiskovalnih dejanj zoper osumljeno A. A., zaradi kaznivega dejanja krive ovadbe po prvem odstavku 283. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), ustavi. Oškodovanec kot tožilec pa mora na podlagi drugega odstavka 96. člena ZKP povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke osumljenke in nagrado ter potrebne izdatke za njenega zagovornika.

2. Zoper sklep se je pritožil pooblaščenec oškodovanca kot tožilca zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja, s predlogom, da višje sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi.

3. Pritožba je utemeljena.

4. V obravnavani zadevi je oškodovanec kot tožilec vložil predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj zoper osumljeno A. A. Sodnik, ki se je s predlogom očitno strinjal, je nekatera od predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj opravil, saj je v ta namen na zaslišanje povabil osumljenko, oškodovanca kot tožilca ter dve priči. Oškodovanec kot tožilec in njegov pooblaščenec sta svoj izostanek z naroka pravočasno opravičila, sodišče prve stopnje pa je nato kljub temu osumljenko in priči zaslišalo po strokovnem sodelavcu, (šele) v nadaljevanju pa je izdalo izpodbijani sklep, s katerim je ustavilo posamezna preiskovalna dejanja. Svojo odločitev je utemeljilo z navedbami, da razlogi oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca, s katerimi sta opravičila svoj izostanek z naroka, niso utemeljeni, zaradi česar je štelo, da je oškodovanec kot tožilec umaknil predlog za opravo posameznih preiskovalnih dejanj oziroma je od pregona odstopil. 5. Taka odločitev sodišča prve stopnje je v osnovi procesno zgrešena, na kar utemeljeno opozarja pritožnik, ko v pritožbi navaja, da sodišče za izdajo takega sklepa ni imelo zakonske podlage. Skrajšani kazenski postopek pred okrajnim sodiščem se začne šele z odreditvijo vročitve obtožnega predloga obdolžencu1, zato vložitev zahteve za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, pa tudi oprava le teh, torej še ne pomeni začetka kazenskega postopka in posledično preiskovalnih dejanj niti ni mogoče ustavljati, kot je to storilo sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom. Tudi sicer v skrajšanem postopku glede oprave posameznih preiskovalnih dejanj ni mogoča analogija z rednim kazenskim postopkom na način, kot je to storilo sodišče prve stopnje, ker v zvezi s predlogom upravičenega tožilca za opravo posameznih preiskovalnih dejanj sodišče ne izdaja nobenih posebnih sklepov. V skladu z določbo prvega odstavka 431. člena ZKP namreč sodnik posamezna preiskovalna dejanja opravi, če se z njimi strinja, lahko opravi tudi samo nekatera od predlaganih dejanj, pri tem pa v zvezi s predlogom ne izda nobene posebne odločbe. Prav tako ne izda posebnega (zavrnilnega) sklepa, če se s predlogom za opravo posameznih preiskovalnih dejanj ne strinja, ampak o tem upravičenega tožilca samo pisno obvesti (drugi odstavek 431. člena ZKP). Slednji se zoper tako odločitev sodnika ne more pritožiti, niti zahtevati odločitve zunajobravnavnega senata. Po prejemu obvestila sodnika pa se nato upravičeni tožilec sam odloči, ali bo kljub temu vložil obtožni predlog ali ne. Zato ima pritožnik prav, da bi sodišče prve stopnje moralo svoje nestrinjanje z opravo posameznih preiskovalnih dejanj izraziti pred njihovo opravo, in sicer na način, kot to določa drugi odstavek 431. člena ZKP, ne pa šele potem, ko so ta dejansko že opravljena, kot to pritožba tudi utemeljeno izpostavlja.

6. Višje sodišče pa se nadalje strinja s pritožnikom tudi, ko v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje razloge oškodovanca kot tožilca in njegovega pooblaščenca, s katerimi sta opravičila svojo odsotnost z naroka, neutemeljeno štelo za neopravičene. Ocena glede opravičljivosti izostanka je dejansko vprašanje, pri katerem mora sodišče upoštevati konkretne, specifične okoliščine vsakega primera posebej. Sodišče prve stopnje je po presoji višjega sodišča njune razloge ocenilo napačno in posledično je stališče, ki ga je zavzelo v točki 8 izpodbijanega sklepa, da nenadna obolelost oškodovanca kot tožilca, v primeru, ko ga v zadevi zastopa odvetnik, ni upravičen razlog za preložitev naroka, ker se naroka lahko udeleži tudi njegov pooblaščenec osebno ali po substitutu, napačno. V obravnavanem primeru je bistveno, da sta tako oškodovanec kot tožilec, kot tudi njegov pooblaščenec, svojo odsotnost z naroka opravičila. Primarno je treba poudariti, da ima oškodovanec kot tožilec (torej stranka) vsekakor pravico do osebne navzočnosti pri procesnih dejanjih sodišča, torej tudi pri izvajanju zaslišanj v okviru posameznih preiskovalnih dejanj. Predložena zdravstvena dokumentacija pa po presoji višjega sodišča nedvomno potrjuje, da se naroka ni mogel udeležiti iz opravičljivih razlogov in bi zato sodišče prve stopnje njegov izostanek moralo opravičiti. Tudi stališče sodišča glede obvezne substitucije pooblaščenca, je ob upoštevanju določbe drugega odstavka 16. člena Zakona o odvetništvu (po katerem je substitucija po drugem odvetniku dopustna samo, če stranka temu ne nasprotuje) in okoliščin iz vsebine (sicer „šele“ prve) prošnje pooblaščenca za preložitev naroka, vsaj preuranjeno, če ne napačno. Zato je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zaključilo, da je oškodovanec kot tožilec odstopil od pregona.

7. Po obrazloženem je višje sodišče izpodbijani sklep razveljavilo. Glede na to, da je sodišče prve stopnje že opravilo del predlaganih posameznih preiskovalnih dejanj, kar pomeni, da se je s predlogom oškodovanca kot tožilca strinjalo, bo moralo v nadaljevanju oceniti, ali bo opravilo tudi preostala predlagana posamezna preiskovalna dejanja ali ne, nato pa oškodovanca kot tožilca obvestiti, da je oprava posameznih preiskovalnih dejanj končana ter ga pri tem ob smiselni uporabi določb 60. in 61. člena ZKP poučiti, da lahko v osmih dneh od prejema pisnega obvestila sodišča vloži obtožni predlog.

8. Odločitev višjega sodišča temelji na tretjem odstavku 402. člena ZKP.

1 Prim.: dr. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 929, sklep Vrhovnega sodišča RS I Kr 52209/2016 z dne 21. 12. 2017 ter sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 15930/2017 z dne 31. 5. 2018.