Jedro

Vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja.

Ker sta bili na fasadi že prej nameščeni dve klimatski napravi, namestitev sporne klimatske naprave ne spreminja dotedanjega izvrševanja tožnikove soposesti fasade. Tožnikova soposest fasade večstanovanjske hiše, izhaja že iz dejstva, da je fasada integralni del večstanovanjske hiše, v kateri se nahaja tudi stanovanje, ki ga uporablja tožnik.

Namestitev klimatske naprave na fasado predstavlja izboljšavo v smislu tretjega odstavka 29. člena SZ-1, za katero se zahteva soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev.

Tudi prepovedane imisije so motenje posesti, zato lahko posestnik zaradi čezmernega hrupa ali drugih imisij uveljavlja tudi posestno varstvo.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se v celoti glasi: "I. Tožbeni zahtevek, da sta toženi stranki dolžni v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje, to je odstraniti klimatsko napravo, ki sta jo namestili na skupno fasado stavbe med stanovanji št. 5 in 6 na naslovu Z, da ne bo izvršbe, in da se toženima strankama prepoveduje, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi dejanji posegata v soposest tožeče stranke, da ne bo izvršbe, se zavrne.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15 dneh povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 623,04 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila."

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti pritožbene stroške v znesku 551,52 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženki dolžni v roku 8 dni vzpostaviti prejšnje stanje, to je odstraniti klimatsko napravo, ki sta jo namestili na skupno fasado stavbe med stanovanji št. 5 in 6 na naslovu Z, da ne bo izvršbe (I. točka izreka), in jima prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi motitvenimi ravnanji posegata v soposest tožnika, da ne bo izvršbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da sta toženki dolžni v 15 dneh povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 665,16 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do prenehanja obveznosti (III. točka izreka).

2. Zoper sklep sodišča prve stopnje sta se pravočasno pritožili toženki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlagata, da ga razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Oporekata stališču sodišča prve stopnje, da sta z namestitvijo klimatske naprave na fasado samovoljno spremenili način izvrševanja soposesti na skupnem delu večstanovanjske stavbe, ker za to nista imeli soglasja vseh etažnih lastnikov. V 4. alineji prvega odstavka 13. člena Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb (Ur. l. RS, št. 60/2009) je med posli, za katere se zahteva 75% soglasje etažnih lastnikov navedeno tudi nameščanje klima naprav na skupne dele (fasado, streho). Toženki sta dokazali pridobitev soglasij v predpisanem odstotku. Soglasje vseh etažnih lastnikov se zahteva le za posle, ki so navedeni v 14. členu navedenega pravilnika. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do predstavljenega materialnopravnega stališča, na katero sta se toženki sklicevali v postopku pred sodiščem prve stopnje. Nameščena klima naprava ne ovira tožnikove solastninske pravice, saj tožnika ne moti pri uporabi stanovanja, zato tudi ni mogoče govoriti o motilnem dejanju v smislu 35. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Neutemeljeno je zavrnjen ugovor pasivne legitimacije prvotoženke. Zgolj dejstvo, da je pridobivala soglasja etažnih lastnikov, ne omogoča zaključka, da je prispevala k zatrjevanemu motenju posesti, saj je ta soglasja morala pridobiti kot solastnica stanovanja. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov glede stopnje hrupa in izpuhov, zato je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijani sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. O odločilnih dejstvih obstaja tudi nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in med samimi temi listinami. Iz dopisa Ministrstva za okolje in prostor kot listinskega dokaza, ki ga je sodišče prve stopnje zavrnilo kot nepotrebnega, namreč izhaja, da gre v konkretnem primeru za izboljšavo, za katero je potrebno soglasje več kot 75% solastniških deležev.

3. V odgovoru na pritožbo tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Očitek, da o odločilnih dejstvih obstaja nasprotje med tem, kar sodišče prve stopnje navaja v razlogih sklepa o vsebini listin in samimi temi listinami, je pavšalen, saj ga pritožba ne konkretizira, zato ga pritožbeno sodišče ni preizkusilo.

6. Ugovor pasivne legitimacije prvotoženke je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo, saj je s sodelovanjem pri pridobivanju soglasij za namestitev klimatske naprave prvotoženka nedvomno prispevala k njeni namestitvi.

7. V razmerju med več posestniki iste stvari se šteje za motilno vsako ravnanje, ki samovoljno spreminja ali ovira dotedanji način izvrševanja posesti (35. člen SPZ). Iz gramatikalne razlage 35. člena SPZ izhaja, da vsaka sprememba dejanskega stanja še ne pomeni motenja. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje materialnopravno zmotno zaključilo, da se je z namestitvijo klimatske naprave na fasado spremenil dotedanji način izvrševanja soposesti fasade in da je zato namestitev klimatske naprave šteti za motilno dejanje. Ker sta bili na fasadi že prej nameščeni dve klimatski napravi, namestitev sporne klimatske naprave po presoji pritožbenega sodišča ne spreminja dotedanjega izvrševanja tožnikove soposesti fasade. Tožnikova soposest fasade večstanovanjske hiše, izhaja že iz dejstva, da je fasada integralni del večstanovanjske hiše, v kateri se nahaja tudi stanovanje, ki ga uporablja tožnik (1). Dejanska oblast nad zunanjimi zidovi se običajno konkretizira in izkazuje v redkih občasnih dejanjih, potrebnih za vzdrževanje teh delov in z njim celotne stavbe. Dejstvo, da sta bili na fasadi že pred zatrjevanim motilnim ravnanjem nameščeni dve klimatski napravi pa kaže, da je bilo tudi nameščanje klimatskih naprav na fasado med soposestniki fasade (2) uveljavljen način izvrševanja dejanske oblasti nad fasado. Z namestitvijo nove klimatske naprave zato toženki vsebinsko nista spremenili dotedanjega načina izvrševanja (tožnikove) soposesti fasade. Okoliščina, da klimatske naprave na tistem mestu prej ni bilo, ne omogoča nasprotnega zaključka, saj tožnik ni imel delne posesti stvari, to je izključne dejanske oblast na delu stvari. Za soposest, katere varstvo zahteva tožnik, pa je značilno, da vsak od soposestnikov izvršuje dejansko oblast na celotni stvari. Poleg tega ni ugotovljeno, da bi nameščena klimatska naprava posegala v funkcionalnost fasade ali bistveno ovirala njeno vzdrževanje. Konkretiziranih navedb v tej smeri tožnik niti ni podal. Glede na navedeno tožnikovo izvrševanje soposesti fasade (v smislu izvrševanja soposesti, kot izhaja iz zgornjih pojasnil (3)), z namestitvijo klimatske naprave ni spremenjeno ali ovirano, zato namestitev klimatske naprave ne prestavlja pravno upoštevnega motenja v smislu 35. člena SPZ.

8. Tudi prepovedane imisije so motenje posesti, zato lahko posestnik zaradi čezmernega hrupa ali drugih imisij uveljavlja tudi posestno varstvo. S tem povezanih pravno odločilnih dejstev (ali hrup in izpuh klimatske naprave tožnika ovirata pri uporabi stanovanja), pa sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru pravilno ni ugotavljalo. V predmetnem sporu zaradi motenja posesti tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni zahteval varstva posesti stanovanja, temveč varstvo soposesti fasade. Navedeno jasno izhaja iz tožbenega zahtevka (tožbenega predloga), ki določa oziroma zamejuje vsebino posestnega varstva. Dejstvo, da je tožnik podal tudi navedbe v smeri motenja posesti stanovanja, zato ni odločilnega pomena.

9. Pritožba utemeljeno opozarja, da namestitev klimatske naprave na fasado ne predstavlja spremembe rabe skupnega dela večstanovanjske stavbe v smislu drugega odstavka 29. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ-1), za katero je potrebno soglasje vseh etažnih lastnikov, kot je to materialnopravno zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Namestitev klimatske naprave na fasado predstavlja izboljšavo v smislu tretjega odstavka 29. člena SZ-1, za katero se zahteva soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kakor tri četrtine solastniških deležev. Navedeno potrjuje tudi 13. člen Pravilnika o upravljanju večstanovanjskih stavb, v katerem se med posli, ki zahtevajo (le) več kot tričetrtinsko soglasje primeroma izrecno navaja tudi namestitev klima naprav na skupne dele (fasado, streho stavbe). Na podlagi dejanskih navedb toženk (4), ki so ostale neprerekane, je ugotoviti, da je ob zaključku glavne obravnave zahtevano soglasje, to je soglasje etažnih lastnikov, ki imajo več kot tri četrtine solastniških deležev, obstajalo (5). Sodišče upošteva stanje ob zaključku glavne obravnave. Tudi če bi namestitev klimatske naprave na fasado predstavljala motilno dejanje, ga po pojasnjenem ni mogoče (več) šteti za samovoljno.

10. Iz navedenih razlogov izhaja, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

11. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep tako spremenilo, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (3. točka 365. člena ZPP).

12. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločilo še o stroških vsega postopka. Po spremenjeni odločitvi glede utemeljenosti tožbenega zahtevka, je v pravdi tožnik v celoti propadel, toženki pa sta v celoti uspeli, zato mora tožnik na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP toženkama povrniti vse pravdne stroške. Pritožbeno sodišče je toženkama v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT) priznalo nagrado za postopek v znesku 254,40 EUR (tar. št. 3100 v zvezi s tar. št. 1200), nagrado za narok v znesku 238,50 EUR, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 6,30 EUR za fotokopiranje (tar. št. 6000), 20% DDV, skupno 623,04 EUR. Priglašenega stroška sodne takse za odgovor na tožbo ni priznalo, saj ta strošek v podatkih spisa ni izkazan. Tožnik je dolžan toženkama povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

13. Toženki sta s pritožbo v celoti uspeli, zato jima mora tožnik povrniti pritožbene stroške (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 551,52 EUR (nagrada za postopek v znesku 302,10 EUR, 20,00 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (tar. št. 6002), 20% DDV, sodna taksa za pritožbo v znesku 165,00 EUR). Tožnik je dolžan toženkama povrniti pritožbene stroške v roku 15 dni od vročitve sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izreka paricijskega roka dalje do plačila. Stroške odgovora na pritožbo je tožnik zaradi neuspeha dolžan nositi sam (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Prim. Up-243/02 z dne 6.11.2003

(2) Soposestnik fasade je tudi tožnik.

(3) Drugega načina izvrševanja soposesti tožnik ni zatrjeval. (4) Iz 1. pripravljalne vloge z dne 19.10.2011. (5) Če solastniški deleži niso določeni se domneva, da so enaki (65. člen SPZ).