Jedro

Plačevanje preživnine otrokoma, določene z izvršljivo sodno odločbo je zakonska dolžnost, na katero versko prepričanje ne more imeti nobenega vpliva ali biti z njim pogojena.

Izrek

Pritožba obdolženega S. N. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1. odstavku 98. člena v zvezi s 1. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku mora obdolženec plačati kot stroške pritožbenega postopka 500,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obdolženec spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj neplačevanja preživnine po 2. odstavku 203. člena KZ. Sodišče prve stopnje mu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po določitvi kazni petih mesecev zapora za vsako kaznivo dejanje po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Poleg splošnega pogoja, da pogojna obsodba ne bo preklicana, če v preizkusni dobi ne bo storil novega kaznivega dejanja mu je določilo še dodatni pogoj in sicer, da v roku 18 mesecev po pravnomočnosti sodbe poravna zakoniti zastopnici mladoletnih oškodovancev zaostalo preživnino v višini 8.485,08 EUR, v bodoče pa preživnino redno plačuje. Po 4. odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona.

Zoper sodbo se je pritožil obdolženec smiselno zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve z ustavo zajamčenih pravic. Čeprav končnega predloga njegova pritožba ne vsebuje, se da iz pritožbenih navedb razbrati, da predlaga njeno spremembo in izrek oprostilne sodbe.

Višji državni tožilec svétnik F. H. je v pisnem predlogu, podanem po določbi 2. odstavka 445. člena ZKP, predlagal zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po pregledu kazenske zadeve in preizkusu izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje ugotovilo, da obdolženec v pritožbi neutemeljeno opozarja na versko diskriminacijo. V izvedenem postopku končanem z izrekom obdolžencu izpodbijane sodbe, obdolžencu ni bila kršena smiselno uveljavljena ustavno zajamčena pravica do svobode vesti. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe glede v izreku sodbe opisanih okoliščin, ki se nanašajo na obdolženčevo versko delovanje, zavzelo dovolj jasno in razumljivo stališče o tem, da obdolžencu ne odreka pravice do svobode njegovega verskega prepričanja in da kot nesprejemljivo šteje le obdolženčevo sklicevanje na to pravico, na način, da se s tem izogiba svoji zakonski dolžnosti preživljati svoja otroka. Ker je plačevanje preživnine določene z izvršljivo sodno odločbo za otroka A. in U. S. obdolženčeva zakonska dolžnost, na katero njegovo versko prepričanje ne more imeti nobenega vpliva ali biti z njim pogojeno, je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da se obdolženec sicer v skladu s svojim verskim prepričanjem lahko odpove zasebni lastnini, vendar ne na ta način, da ob tem preživninskih obveznosti ne izpolnjuje. Zato ima sodišče prve stopnje prav, ko ugotavlja, da prej opisano obdolženčevo versko prepričanje ne pomeni nič drugega kot poskus izogibanja preživninskim obveznostim in onemogočanje uspešnosti sodne izvršbe, s katero bi zakonita zastopnica mladoletnih otrok prišla do plačila zaostale preživnine.

Tudi očitek v zvezi z dopuščanjem prvostopenjske sodnice take končne besede pomočnici okrožnega državnega tožilca, ki da kaže na versko nestrpnost in je celo v nasprotju z nekaterimi členi Ustave Republike Slovenije, ker da njeni zaključki zanikajo načelo ločenosti države in verskih skupnosti, posegajo v neodvisnost verske skupnosti, poleg tega pa celo žalijo samo versko skupnost in njene pripadnike in jim potikajo lastnosti, ki so nemoralne, neetične in protizakonite, nima nikakršne podlage. V besedi strank pomočnice okrožnega državnega tožilca omejeni le na njeno oceno ravnanja obdolženca, ki je bilo pod obtožbo, ni najti ničesar, kar bi bilo mogoče uvrstiti v prej opisana obtoženčeva pritožbena izvajanja. V zvezi z delom izreka sodbe, ki ga izpostavlja obdolženec v pritožbi pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da so vse okoliščine, ki se nanašajo na obdolženčevo versko delovanje in prepričanje v izrek sodbe povzete izključno po njegovem zagovoru. Zato o kršitvi ustavno zajamčenih pravic obdolžencu ne more biti govora.

Obdolženec neutemeljeno napada tudi ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, ko je po izvedbi vseh potrebnih dokazov in njihovi oceni zaključilo, da se je obdolženec izmikal dajati preživnino za svoja mladoletna otroka A. in U. S., ki jo je po zakonu dolžan preživljati in za katera je višina njegove preživninske obveznosti določena z izvršljivo sodno odločbo in s tem storil dve kaznivi dejanji neplačevanja preživnine po 2. odst. 203. čl. KZ, za kateri je tudi kazensko odgovoren. Svojo dokazno oceno je v sodbi utemeljilo logično in prepričljivo in za vsa odločilna dejstva tudi dovolj izčrpno in natančno. Sodišče druge stopnje, ki za to nima nobenih pomislekov o pravilnosti na izvedene dokaze oprtega zaključka sodišča prve stopnje o tem, da se je obdolženec izmikal dajati preživnino za svoja otroka s tem, ko se po izbrisu njegove gospodarske družbe iz sodnega registra konec meseca februarja 2003 ni hotel zaposliti, čeprav za to nima nobenih zdravstvenih ovir, ampak je sam ustanovil versko skupnost z nazivom S. cerkev A., katere vodja je in kateri naj bi se zavezal in s tem tudi odpovedal vsej zasebni lastnini in si zaradi verskega poslanstva po lastni izjavi ne more in ne želi poiskati formalne zaposlitve, s čemer onemogoča zakonito zastopnico mladoletnih otrok, da bi zaostalo preživnino prisilno izterjala v izvršilnem postopku, kot je to dokazano neuspešno že storila, le še v zvezi s pritožbenimi navedbami obdolženca dodaja: Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstev, ki jih je navedel v zvezi s svojim standardom življenja zadnjih nekaj let, konkretno dejstva, da preživnine otrokoma ni bil zmožen plačevati, so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč, kot izhaja iz razlogov sodbe tudi ta po obdolžencu navajan razlog kot eden izmed petih razlogov, iz katerih preživnine ni plačeval, presodilo in ga ocenilo kot nesprejemljivega. Upošteven bi lahko bil namreč le v primeru, če bi se obdolženec v zatrjevanem položaju znašel zaradi objektivnih razlogov, kar pa v zvezi z ugotovljenim ravnanjem obdolženca ni primer. Obdolženec se, kot je sam povedal zaradi opravljanja funkcije visokega verskega dostojanstvenika v verski skupnosti, ki jo je sam ustanovil ne more in si tudi ne želi poiskati formalne zaposlitve. Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se preživlja s prispevki vernikov, živi v stanovanju, ki je formalno last cerkve in uporablja osebni avtomobil, kot navaja za cerkvene potrebe in katerega formalna lastnica je njegova zunajzakonska partnerka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo, da na ta način obdolženec povsem solidno živi, hkrati pa se ob neevidentiranih prihodkih in odpovedi vsej zasebni lastnini tudi uspešno izogiba izvršilnemu postopku. Za tako ugotovitev je imelo sodišče prve stopnje trdo podlago že v zagovoru obdolženca, ko je na zaslišanju v okviru posameznih preiskovalnih dejanj dne 05.07.2006 povedal, da se je odločil, da bo v jeseni 2006 začel preživnino redno in v celoti plačevati in da bo hkrati povrnil tudi zaostalo neporavnano preživnino, in sicer iz naslova dobrovoljnih namenskih finančnih prispevkov svoje verske ustanove in njenih pripadnikov in simpatizerjev. Tako obdolženčevo navajanje je kot izhaja iz podatkov spisa ostalo zgolj pri neuresničenih obljubah, saj je na glavni obravnavi rok za izpolnitev svojih obveznosti podaljšal na mesec januar 2007, pri tem pa izrecno povedal, da je sredstva sedaj preoblikoval tako, da bo preživnino zmogel plačevati.

Obdolženčeva pritožbena navedba, češ da “gospa” in otroka v tem času domnevno niso trpeli nobenega pomanjkanja, ki jo deloma protispisno utemeljuje z navajanjem virov dohodkov zakonite zastopnice mladoletnih otrok, je popolnoma neutemeljena. Premoženjske razmerje zakonite zastopnice otrok ne morejo namreč v ničemer vplivati na preživninske obveznosti obdolženca. Isto velja tudi za obdolženčevo ugibanje o tem, da zakonita zastopnica otrok verjetno prejema preživnino od J. p. s. R. S. Na preživninske obveznosti obdolženca pa ne morejo vplivati tudi v pritožbi opisano število stikov z otrokoma v obravnavanem obdobju. Obdolženec s svojimi navedbami zato ne more utemeljiti pritožbeno ponovljene trditve, da se plačevanju preživnine za svoja otroka ni izmikal. Preizkus izpodbijane sodbe v odločbi o kazenski sankciji, ki se je obdolženec v pritožbi dotika z mnenjem, da si ne zasluži nobene kazenske sankcije, saj je imel povsem dobre in poštene namene v preteklosti, sedanjosti in tudi v bodoče, da poravna svoje obveznosti do otrok, je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in ustrezno upoštevalo vse okoliščine pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije. Z izrekom pogojne obsodbe je obdolžencu izreklo primerno vrsto kazenske sankcije, ki je smotrna zlasti zaradi obdolženčevega zagotavljanja, da bo preživnino za svoja otroka začel plačevati in da bo povrnil zakoniti zastopnici tudi zaostalo neplačano preživnino. V pogojni obsodbi določeni posamezni kazni zapora sta primerni teži kaznivih dejanj, ki se kaže v ugotovljenem daljšem časovnem obdobju, v katerem obdolženec preživnine za svoja otroka ni plačeval in s tem vse breme za njuno preživljanje prevalil na njuno mater, ki jima je po podatkih centra za socialno delo glede na gmotno stanje lahko nudila le najnujnejše, ugotovljeni krivdi obdolženca in po sodišču prve stopnje ugotovljenim okoliščinam, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen večja ali manjša. Po določilih o steku je obdolžencu določilo povsem primerno enotno kazen, določilo pa mu je tudi primerno dolgo preizkusno dobo s posebnim pogojem. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe v tem delu v korist obdolženca.

Iz teh razlogov in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe sodišče druge stopnji ni ugotovilo kršitev zakona iz 1. odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obdolženec s pritožbo ni uspel, zato mora plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino. Ta je bila z upoštevanjem obdolženčevih gmotnih razmer in dejstva, da ni šlo za zapleteno zadevo odmerjena na 500,00 EUR.