Jedro

Kršitve po 8. členu ZPP tožnika utemeljujeta le z drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo sama sprejemata. Dokazna ocena pa sodi v ugotavljanje dejanskega stanja, ki ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala, da se razveljavi dedni dogovor, sklenjen v zapuščinskem postopku po pokojnemu A.P.; da se ugotovi, da sodi v zapuščinsko maso tudi cela nepremičnina vl.št... k.o...; da se tožencu B. P. vračuna v njegov dedni delež darilo, ki ga je prejel skupaj s svojo ženo - drugotoženko z darilno pogodbo z dne 15.4.1981 ter da je tožena stranka dolžna izstaviti na račun svojih solastninskih deležev zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bosta tožnika vpisala v zemljiško knjigo kot lastnika vsak do 1/3 navedene nepremičnine. Sodišče je zaradi neuspeha v pravdi tožnikoma naložilo, da morata povrniti tožencema njune pravdne stroške v znesku 70.452,50 SIT. Ugotovilo je, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev zaradi zmote vložen prepozno ter da bistvena zmota, ki sta jo tožnika uveljavljala pri sklenitvi dednega dogovora, ni bila podana. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V svojih razlogih se je strinjalo s presojo, da tožnika ne moreta izpodbijati dednega dogovora, ker pri njegovem sklepanju nista bila v zmoti glede dejanskega obsega darilne pogodbe.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. V reviziji uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 354. člena ZPP ter zmotno uporabo materialnega prava. V obrazložitvi najprej zatrjuje, da sta sodišči kršili 8. člen ZPP, saj dejstev nista presojali na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj. To velja predvsem za ugotavljanje roka po 117. členu ZOR in 41. členu ZD. V reviziji obširno ponavlja svoje trditve iz prvostopnega in drugostopnega postopka o tem, kdaj sta tožnika izvedela za vsebino darilne pogodbe, ki sta jo sklenila starša tožnikov s tožencem. Zato menita, da je bila tožba pravočasno vložena. Nadalje trdita, da sta sodišči zmotno presodili obstoj zmote. Ločiti je treba vprašanje višine deleža od tega, kar ta v naravi pomeni. Tožnik je izpovedal, da je bil dedni dogovor res pripravljen, vendar ne tisti, ki so ga nato stranke sklenile v zapuščinskem postopku. Šlo je za osnutek dogovora, ki je bil nato predložen v nepravdni spis. Iz osnutka tega dogovora jasno izhaja, da je bil podarjen le delež 2/40. Tožnika sta bila torej dovolj skrbna in zato ne moreta trpeti negativnih posledic. Tožena stranka je s tem kršila načelo vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR. Sodišči tudi nista ocenili izpovedi toženca, da se ne spominja, ali je bratoma dejal, da mu je oče podaril delež na hiši. Tako sta sodišči zavrnili tožbeni zahtevek že zaradi napačne odločitve o predhodnem vprašanju in se nista spuščali v vsebino tožbenega zahtevka. Zato tožeča stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da se ni spuščalo v vprašanje pravočasnosti tožbenega zahtevka na podlagi 117. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ker sta obe sodišči obravnavali tožbeni zahtevek tožeče stranke kot pravočasen. Tožeča stranka zato nima pravnega interesa za ponovno načenjanje tega vprašanja v revizijskem postopku.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da je pri presoji preostalega dela revizije odločalo v okviru pooblastil iz 386. člena ZPP in pri tem upoštevalo, da je revizijo vložila le tožeča stranka. Zato drugih razlogov, ki bi vodili k zavrnitvi zahtevka ni obravnavalo. Ugotavlja le, da je presoja na prvi stopnji o neobstoju pasivne legitimacije druge tožene stranke pravilna (1. odstavek 46. člena Zakona o dedovanju).

Revizijski razlogi, ki se nanašajo na presojo obstoja zmote o darilni pogodbi, ki je bila sklenjena med tožencema in staršema pravdnih strank 15.4.1981, pa niso podani.

Tako ni podan revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vsebinsko neopredeljenih kršitev ZPP revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Kršitve po 8. členu ZPP tožnika utemeljujeta le z drugačno dokazno oceno od tiste, ki jo sama sprejemata. Dokazna ocena pa sodi v ugotavljanje dejanskega stanja, ki ni revizijski razlog (3. odstavek 385. člena ZPP). Tudi protispisnosti ne utemeljujeta z razlogi iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, temveč z drugačno presojo izvedenih dokazov. Menita namreč, da je sodišče napačno ocenilo potek dogovorov med pravdnima strankama, predvsem pa pisno dokumentacijo v spisu, kot so cenitev, mapna kopija, skica načrta delitve nepremičnin itd. Tudi s temi ugovori tožnika izpodbijata dokazno oceno. Kršitev iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki jo mora revizijsko sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, prav tako ni bilo.

Tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Ali je bila stranka v pravno odločilni zmoti ali ne je sicer pravno vprašanje, vendar pa presoja o njenem obstoju temelji na vrsti dejanskih ugotovitev o tem, ali je stranka, ki trdi, da je v zmoti, za določene okoliščine vedela ali ne (61. člen ZOR). Že prvostopno sodišče je analiziralo celotno dogajanje med pravdnima strankama od trenutka, ko je bila darilna pogodba sklenjena, pa vse do dednega dogovora oz. pozneje spora, ter ugotovilo vrsto okoliščin, ki obstoj zmote ne potrjujejo. Sodišče druge stopnje je v celoti sprejelo razloge prve stopnje in posebej poudarilo, da je že sama dokumentacija, ki je bila podlaga za sklenitev dednega dogovora, zadostna za presojo, kakršno je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato izpoved toženca o tem, ali je bratoma že prej tudi povedal, da mu je oče podaril nepremičnino, sama po sebi ni pomembna. Če pa je tako, je tudi materialnopravna presoja, da zmote ni bilo, pravilna.

Zakaj tožeča stranka v revizijskem postopku ponovno načenja vprašanje skrbnosti v zvezi s poznavanjem zemljiškoknjižnega stanja, ni jasno. Sodišče druge stopnje je posebej poudarilo, da je bila tožeča stranka pri pripravi dednega dogovora sicer dovolj skrbna, vendar po njegovem mnenju skrbnosti v obravnavanem primeru ni bilo treba ugotavljati. Tudi ta presoja je materialnopravno pravilna. Da sta tožnika za vpis ves čas vedela, ni bilo sporno, med postopkom pa sta uveljavljala nesoglasje med vpisom in "vsebino" darilne pogodbe.

Ob vsem navedenema ostaja tudi trditev, da je tožena stranka kršila načelo 12. člena ZOR, brez ustrezne dejanske in pravne podlage.

Zato revizija ni utemeljena in jo je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.