Jedro

Ker je bila zahteva za varstvo zakonitosti vložena po preteku treh mesecev od vročitve pravnomočne odločbe obsojencu (3.odstavek 421. člena ZKP), jo je Vrhovno sodišče kot prepozno zavrglo.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega F.Z. za varstvo zakonitosti se zavrže kot prepozna.

Obrazložitev

Predsednik senata Okrožnega sodišča v Celju je s sklepom z dne 31.01.2002 na podlagi 2. odstavka 93. člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnil obsojenčevo prošnjo za oprostitev plačila stroškov kazenskega postopka kot neutemeljeno. Odločil je tudi, da mora obsojeni F.Z. v roku 15 dni pod izvršbo oškodovanki C.C. plačati potrebne izdatke in nagrado ter potrebne izdatke njene pooblaščenke v znesku 84.080 SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od dneva izdaje tega sklepa dalje do plačila, v ostalem pa je oškodovankin zahtevek zavrnil kot neutemeljen. Z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom je zunajobravnavani senat Okrožnega sodišča v Celju zavrnil pritožbo zagovornika obsojenega F.Z. kot neutemeljeno.

Obsojenčev zagovornik je zoper ta pravnomočni sklep iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 1. odstavka 371. člena ZKP ter zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki da so vplivale na zakonitost sodne odločbe, vložil zahtevo za varstvo zakonitosti.

Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izda sodbo, s katero bo spremenilo pravnomočen sklep ali pa v celoti ali delno razveljavilo sklepa prve in druge stopnje ter zadevo vrnilo predsedniku senata prvostopenjskega sodišča v novo odločitev. Zavzema se tudi, da Vrhovno sodišče odredi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži, saj bi v nasprotnem primeru, z njeno izvršitvijo obsojencu ne ostalo dovolj sredstev za lastno preživljanje in za preživljanje žene, ki jo je dolžan vzdrževati.

Zahteva je prepozna.

Po 3. odstavku 421. člena ZKP sme obdolženec, zagovornik in osebe iz 2. odstavka 367. člena istega zakona, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti v roku 3 mesecev od dneva, ko je obdolženec prejel pravnomočno sodno odločbo. Ker zoper odločbo sodišča prve stopnje ni bilo pritožbe, se ta rok šteje od pravnomočnosti te odločbe.

Pravnomočna odločba o stroških je bila obsojenemu F.Z., kakor je razvidno iz povratnice na listovni številki 145 (šlo je za nadomestno vročitev po 118. in 119. členu ZKP), vročena dne 01.03.2002. Po 3. odstavku 88. člena ZKP se roki, ki so določeni po mesecih, iztečejo s pretekom tistega dne v zadnjem mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je rok začel teči po 2. odstavku istega člena. V konkretnem primeru to pomeni, da bi se rok iztekel dne 01.06.2002. Ker pa je bila tega dne sobota, se je glede na določbo 4. odstavka 88. člena ZKP rok za vložitev tega izrednega pravnega sredstva iztekel s pretekom prvega prihodnjega delavnika, to je v ponedeljek dne 03.06.2002. Obsojenčev zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil dne 04.06.2002, torej že po preteku roka, predpisanega v 3. odstavku 421. člena ZKP. Glede na to, da predsednik senata prve stopnje po 2. odstavku 422. člena ZKP zahteve ni zavrgel kot prepozne, je to na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP storilo Vrhovno sodišče. Zagovornik obsojenega F.Z. je zahtevo za varstvo zakonitosti zoper sklep o stroških vložil prepozno, zato tudi ni bilo podlage, da bi Vrhovno sodišče na podlagi 4. odstavka 423. člena ZKP odredilo, da se odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe.