Jedro

Podlago za upravičenje tožnikov (v zapuščinskem postopku prezrtih dedičev) zoper tožence do vpisa lastninske pravice predstavlja tudi že pravnomočni sklep o dedovanju (deklaratorni naslov za vpis lastninske pravice na njihovo ime v zemljiški knjigi). V zapuščinskem postopku prezrti dediči izkazujejo pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe, s katero terjajo ugotovitev, da so dediči po pokojnem zapustniku, tudi v primeru, če dajatvenega zahtevka ne bi uveljavili oziroma bi se postavljeni ugotovitveni tožbeni zahtevek morebiti izkazal kot neutemeljen. Le z ugotovitveno tožbo (vmesnim ugotovitvenim zahtevkom) si stranka lahko zagotovi pravnomočno odločitev tudi o obstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter vrne zadeva v novo sojenje sodišču prve stopnje.

O pritožbenih stroških bo odločeno s končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila na 237/600-tinkah parcele št. 2641 k.o. T., kar v naravi predstavlja stanovanje v I. nadstropju, v izmeri 47,86 m2 in stanovanje v I. nadstropju v izmeri 67,22 m2, in sicer v korist tožnikov – vsakega do 1/6. Zavrnilo je podredni tožbeni zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila do omenjenih solastnih deležev na 237 /600-tinkah obeh omenjenih stanovanj. Zavrglo pa je tožbo na ugotovitev, da so tožniki zakoniti dediči pok. L. K. vsak do 1/6 zapuščine. Tožnikom je naložilo, da plačajo vsak po 1.007,7 EUR pravdnih stroškov toženih strank.

Zoper navedeno sodbo vlagajo pritožbo tožniki. Uveljavljajo vse pritožbene razloge. Predlagajo, naj se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba pa spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, ter priznajo pravdni stroški z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Poudarjajo, da upoštevaje, da je določba 1. odstavka 78. člena ZDen specialna v odnosu na določbo 41. člena SPZ in določbo 1. odstavka 123. člena ZD velja, da so toženci solastniki sporne nepremičnine z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju (primerjaj tudi sodno prakso – sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 78/2002 z dne 30.1.2002 in II Cp 616/2004 z dne 6.4.2005). Toženci so torej postali solastniki že pred vložitvijo tožbe, dne 1.6.2007. Materialnopravno zmotno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da se dajatvenega zahtevka ne more terjati od tistega, ki v zemljiški knjigi ni vknjižen kot solastnik. V tem primeru tožniki ne bi imeli učinkovitega pravnega varstva in dediščinska tožba ne bi imela smisla, v primeru, če se toženci ne bi nikoli vpisali v zemljiško knjigo. Tožniki ne bi mogli na pravno dopusten način zavarovati svoje pravice. Pridobitev lastninske pravice s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju je ena izmed oblik, ko ni potrebno, da se za pridobitev lastninske pravice doseže še vknjižba le te v zemljiški knjigi. Pritožniki se sklicujejo še na sklep Višjega sodišča v Mariboru, opr. štev. I Cp 230/2006 z dne 10.10.2006, Višjega sodišča v Ljubljani, opr. štev. I Cp 2239/2005 z dne 15.9.2005 ter na pravilno tolmačenje 148. in 150. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 58/08 do 45/08; v nadaljevanju: ZZK-1). Iz navedenih odločb in zakonske določbe izhaja, da presoja pogojev za vpis v zemljiško knjigo ni v domeni pravdnega sodišča, temveč zemljiškoknjižnega sodišča. Zapuščinsko sodišče bi moralo pravnomočne sklepe o dedovanju na podlagi 216. člena ZD v 15-ih dneh z odredbo o vknjižbi solastnine tožencev poslati zemljiškoknjižnemu sodišču, ki bi moralo na podlagi 6. točke 1. odstavka 40. člena ZZK-1 vknjižbo solastnine dovoliti po uradni dolžnosti (46. člen ZZK-1). Napako, da toženci niso vknjiženi, je storilo sodišče in zato tožniki ne morejo biti prikrajšani pri svoji pravici. V primeru napačnih in pomanjkljivih podatkov bosta tako upravni organ kot zapuščinsko sodišče morala izdati popravne odločbe, to pa bo nazadnje tudi podlaga za vknjižbo tožencev in tožnikov za vknjižbo lastninske pravice. Na podlagi 181. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 do 121/2008; v nadaljevanju ZPP) pa je utemeljen tudi vmesni ugotovitveni zahtevek. Izkazan je pravni interes za vložitev ugotovitvene tožbe in bi moralo sodišče napako zapuščinskega sodišča, ki je tožnike kot dediče prezrlo, sanirati.

Toženci so odgovorili na pritožbo in predlagajo njeno zavrnitev.

Pritožba je utemeljena.

Zapuščina preide na dediče samodejno. Za pridobitev se ne zahteva izpolnitev nobenih dodatnih predpostavk, kot sta izročitev premičnine in vpis pridobitve nepremičnine v zemljiško knjigo. Gre za primer izvenknjižno pridobitev lastninske pravice na nepremičninah. Vpis v zemljiško knjigo je zgolj deklaratoren (1). Izraz tega stvarnopravnega izhodišča, ki je pri dedovanju uzakonjen na področju stvarnega prava v določbi 41. člena Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002; v nadaljevanju: SPZ), na področju dednega prava pa z določbo prvega odstavka 123. člena Zakona o dedovanju (ZD) (2) predstavlja v spornem primeru, ko gre za dedovanje denacionaliziranega premoženja, določba drugega odstavka 78. člena Zakona o denacionalizaciji (Ur. list RS, štev. 27/91 do 18/2005; v nadaljevanju: ZDen), ki je v razmerju do zakonske ureditve „navadnega“ dedovanja specialna (torej v razmerju do določbe 41. člena SPZ in določbe prvega odstavka 123. člena ZD). Citirano zakonsko določilo ZDen določa, da preide na dediče upravičenca do vrnitve premoženja vrnjeno premoženje že z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, in ne morda kasneje, ko je po opravljenem zapuščinskem postopku denacionaliziranega premoženja izdan še sklep o dedovanju in z njim ugotovljeni dediči denacionalizacijskega upravičenca. To pa pomeni, da velja enako tudi za v zapuščinskem postopku prezrte dediče, ki morajo zato svoje dedne pravice po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku uveljaviti v pravdi. Prav takšen pa je sporni primer. Zato ne more biti pravno pomembno, ali so se tisti dediči, ki so sodelovali v zapuščinskem postopku in bili s sklepom o dedovanju za dediče tudi proglašeni, že tudi po uradni dolžnosti vpisali kot lastniki podedovanega premoženja v zemljiški knjigi ali ne (pritožniki pravilno opozarjajo, da mora zapuščinsko sodišče pravnomočne sklepe o dedovanju na podlagi 216. člena ZD v 15-ih dneh z odredbo o vknjižbi solastnine dedičev poslati zemljiškoknjižnemu sodišču, ki mora na podlagi 6. točke 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (Ur. list RS, št. 58/03 do 45/09; v ZZK-1) vknjižbo solastnine dovoliti po uradni dolžnosti (46. člen ZZK-1)). Če se niso, bodo prezrti dediči, ki bodo uspeli v pravdi zaradi dediščinske tožbe na podlagi pravnomočne sodbe lahko uspeli z vknjižbo v zemljiško knjigo na svoje ime z istočasno predložitvijo pravnomočnega sklepa o dedovanju, ki se glasi zgolj na neprezrte dediče (glej določbo 2. alinee prvega odstavka 150. člena; ZZK-1), po kateri je vpis dovoljen ne le proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana ali se hkrati vknjiži oziroma predznamuje pravica, glede katere se bo vpis opravil in je ta oseba izstavila ustrezno zemljiškoknjižno dovolilo, temveč tudi če sodna odločba, na podlagi katere se o vpisu odloča po uradni dolžnosti, učinkuje proti tej osebi. Ali še drugače povedano: podlago za upravičenje tožnikov zoper tožence do vpisa lastninske pravice predstavlja tudi že pravnomočni sklep o dedovanju, ki za tožence predstavlja deklaratorni naslov za vpis njihove lastninske pravice v zemljiško knjigo. Z verigo obeh odločb (torej pravnomočne sodbe v pravdnem postopku, s katero je ugodeno njihovim tožbenim zahtevkom na vknjižbo zoper tožence in s pravnomočnim sklepom o dedovanju, na podlagi katere se dovoljuje vknjižba na ime tožencev) je torej mogoč vpis v korist prezrtih dedičev na podlagi citirane določbe ZZK-1.To pa pomeni, da je sodba pravdnega sodišča tudi v primeru še nevknjiženih toženih dedičev načeloma izvršljiva. Ob drugačnem razlogovanju, kakršnega sprejema tudi sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, bi oškodovani dediči povsem izgubili možnost uveljaviti svoje neupravičeno briskirane dedne pravice v pravdnem postopku na podlagi določbe 223. člena ZD v vseh tistih primerih, ko ni prišlo do realizacije pravnomočnega sklepa o dedovanju v zemljiški knjigi. To pa bi jih postavljalo v neenakopraven (neenak) položaj napram tistim dedičem, ki so morebiti celo sodelovali pri tem, da je prišlo do prezrtja ostalih dedičev (nedobroverni dediči). Če vpis v zemljiško knjigo ni mogoč tudi za tiste dediče, ki že imajo pravnomočen sklep o dedovanju, ni mogoče zgolj zato v slabši položaj postavljati prezrte dediče, temveč jim enakovredno omogočiti realizacijo vknjižbe, ko bodo odpravljene ovire, skupne za vse dediče. Napačna je tudi prvostopna presoja, da tožniki ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo v ugotovitvenem delu, ker naj ne bi bili utemeljeni oziroma naj ne bi obstajali dajatveni tožbeni zahtevki. Kot pravilno opozarjajo pritožniki, je ta pri vmesnem ugotovitvenem zahtevku izkazan že na podlagi določbe tretjega odstavka 181. člena ZPP, po katerem v primeru, ko je odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja ali ne obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje, lahko tožeča stranka poleg obstoječega zahtevka uveljavlja tudi tožbeni zahtevek, naj se ugotovi, da takšno razmerje obstaja oziroma ne obstaja, če je sodišče pred katerim teče postopek, zanj stvarno pristojno in če je za odločanje o tem zahtevku predpisana ista vrsta postopka. V sodni praksi in teoriji je zavzeto stališče, da predstavlja ob izkazanih pogojih iz cit. procesne določbe ugotovitveni zahtevek del dediščinske tožbe, kakršna je tudi sporna, ko se z njo zahteva ugotovitev, da so tudi tožniki dediči do določenih dednih deležev po pokojni denacionalizacijski upravičenki (3). Tudi celo če dajatveni tožbeni zahtevek ne bi bil utemeljen (pa se vendarle ob do sedaj povedanem nakazuje, da je), po stališču pritožbenega sodišča ne bi povsem odpadla podlaga za ugotovitev pravnega interesa za ugotovitveni del tožbe. V vsakem primeru imajo namreč prezrti dediči upravičen interes, da se ugotovi njihov status dedičev, ki jim ga toženci oporekajo in s tem povzročajo pravno negotovost tožnikom ter ogrožajo njihov pravni položaj (4). Pravnomočno ugotovitveno odločbo bi namreč lahko uporabili tudi v prihodnje v novem postopku, v katerem bi terjali od morebiti kasneje vpisanih dedičev (tožencev) vpis lastninske pravice na njihovo ime, celo tudi v primeru, če dajatvenega zahtevka ne bi postavili ali pa bi bil ta pravnomočno zavrnjen v tem postopku. Le z ugotovitveno tožbo (vmesnim ugotovitvenim zahtevkom) si stranka lahko zagotovi pravnomočno odločitev tudi o obstoju pravnega razmerja, ki učinkuje tudi v morebitnih prihodnjih pravdah iz tega razmerja (5). Zato je sodišče prve stopnje procesno pravno zmotno ugotovilo pomanjkanje pravnega interesa in nepravilno zavrglo tožbo v tem delu in je izkazana tudi vsebinsko očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s cit. določilom, saj je kršitev te določbe povzročila nezakonitost in nepravilnost odločitve v tem delu (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Ob povedanem, ko je pri odločanju o dajatvenih zahtevkih zaradi napačne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje v širšem obsegu zmotno in nepopolno ugotovljeno oz. je zaradi opisane procesne kršitve celo izostala meritorna odločitev o ugotovitvenem tožbenem zahtevku, je moralo sodišče druge stopnje ugoditi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljaviti ter vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP). V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje upoštevaje obrazložena pravna izhodišča ugotavljati oziroma presojati še druga sporna dejanska in pravna vprašanja (glede katerih se do sedaj ni opredeljevalo, ker je zavzelo napačno materialnopravno izhodišče oz. napačno kar zavrglo ugotovitveni del tožbe).

(1) Glej v teoriji: dr. Miha Juhart, dr. Matjaž Tratnik, dr. Renato Vrenčur: „Stvarno pravo“, GV Založba, Ljubljana, 2007, stran 292. (2) Z dedovanjem se pridobi lastninska pravica v trenutku zapustnikove smrti oz. se s tem trenutkom uvede dedovanje po umrlem.

(3) Glej na primer: Dr. Vesna Rijavec: „Dedovanje, Procesna ureditev“, GV, Ljubljana 1999, stran 267. Glej na primer tudi: Sklep VS RS II Ips 362/2001 z dne 7.2.2002; objavljen v sodni bazi: SOVS.

(4) Glej na primer dr. Lojze Ude in ostali: „Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga (151.-305. člen ZPP)“, GV založba in Založba Uradni list, Ljubljana 2006; stran 149; v tem delu avtor komentarja dr. Aleš Galič.

(5) Glej na primer: Ibid, stran 153.