Jedro

Prodajalec odgovarja za škodo zaradi zaupanja po 2. odstavku 468. člena OZ, če je imela stvar stvarno napako, ki izvira iz prodajalčeve sfere, in če so izpolnjene druge predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake.

Za uveljavitev odškodninskega zahtevka po 3. odstavku 468. člena OZ se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku znesek 81.680.68 EUR z obrestmi od vložitve tožbe dalje in mu povrniti stroške pravdnega postopka. Zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 5.328,54 EUR z obrestmi.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnik in uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti, ali jo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek. Po mnenju pritožnika je nepravilen zaključek prvostopnega sodišča, da zamuda pri dobavi in napake na blagu niso mogle vplivati na finančne težave, ker je finančne težave imel tožnik že prej. Ravnanje tožene stranke je težave še povečalo in dodatno onemogočilo ohranitev dejavnosti in rešitev finančnih težav. Dogovor o naročilu blaga, sklenjen 16.11.2000, je bil fiksne narave. Enako velja za pomladansko dobavo. Tožnik je imel težave zaradi zamud z dobavo ustreznega blaga. O tem je vedelo povedati več prič. Zaradi napake na blagu so se pojavljale reklamacije izdelkov, o čemer je povedala priča H. B., vendar ji sodišče ni verjelo, da je zaradi nekvalitetnih izdelkov prekinila sodelovanje s tožečo stranko. Sodišče bi se lahko prepričalo o tem, kolikšna je bila izguba zaradi prekinitve sodelovanja, z ustreznim zaslišanjem priče. Zaradi zamude z dobavami in velike količine reklamacij je nastala škoda tudi na zmanjšanem ogledu, posledično pa tožnik duševno trpi. Sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganega dokaza z izvedencem finančne stroke, ki bi lahko pojasnil vpliv prepoznih in nekvalitetnih dobav na poslovanje tožnika. Izvedenec finančne stroke bi to lahko storil na podlagi obsežne dokumentacije, vložene v spis. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik je s tožbo od tožene stranke zahteval plačilo odškodnine, ker je kot dobavitelj blaga v letu 2001 dvakrat zamudila rok dobave naročenega materiala, ker je dobavila pletivo neustrezne kvalitete in z napakami in ker blaga v eni od naročenih barv sploh ni dobavila. Zaradi navedenih napak pri izpolnitvi je imela tožeča stranka težave v organizaciji proizvodnje, kupci so njene izdelke reklamirali, prišlo je do zastoja pri vezenju, nekateri kupci so odpovedali sodelovanje. Ker je bila proizvodnja nerentabilna, so nastopile likvidnostne težave, ki jih je tožeča stranka reševala z najetjem kreditov. Tožeča stranka je kljub temu začela izgubljati tržni delež, njen ugled podjetnika se je poslabšal, proizvodnja je prinašala izgube, zato je tožeča stranka v juniju 2002 prenehala opravljati dejavnost. Od tožene stranke zahteva povrnitev škode na podlagi določb 2. in 3. odstavka 488. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in sicer 11.573.957,00 SIT iz naslova izgube ob koncu poslovanja, 3.000.000,00 SIT iz naslova izgube na dohodku tožeče stranke od prenehanja poslovanja do vložitve tožbe, 3.000,00 SIT iz naslova najetja kreditov za pokrivanje izgub podjetja, 1.000.000,00 SIT iz naslova okrnitve dobrega imena podjetja in 1.000.000,00 SIT iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja ugleda tožeče stranke.

488. člen ZOR, vsebinsko enako pa tudi 468. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) določa, da kupec, ki o napaki pravočasno in pravilno obvesti prodajalca, lahko zahteva od prodajalca, da napako odpravi ali da mu izroči drugo stvar brez napake, zahteva znižanje cene ali izjavi, da razdira pogodbo (1. odstavek). V vsakem izmed teh primerov ima kupec pravico zahtevati povrnitev škode (2. odstavek). Poleg tega in neodvisno od tega odgovarja prodajalec kupcu tudi za škodo, ki jo je ta zaradi napake stvari pretrpel na drugih svojih dobrinah in sicer po splošnih pravilih o odškodninski odgovornosti (3. odstavek). Zahtevek po povrnitvi škode na podlagi 2. odstavka 488. člena ZOR ima značilnosti škode zaradi zaupanja. Škoda zaradi zaupanja je škoda, ki je posledica premoženjskih razpolaganj kupca v najširšem pomenu (pravnih in dejanskih), opravljenih na podlagi zaupanja, da stvar, ki jo je prodajalec izročil kupcu nima napak, oziroma, da bo prodajalec svojo izpolnitev opravil pravilno (kupcu izročil stvar brez napake). Pojavne oblike te škode so lahko različne. Gre lahko za škodo, ki tožniku nastane, ker stvari ne more uporabljati, dokler napaka ni odpravljena, ali dokler prodajalec kupcu ne zagotovi stvari brez napake. Tudi zahtevki, ki jih v razmerju do kupca uveljavijo njegovi sopogodbeniki iz pravnih razmerij, ki jih je kupec sklenil v zaupanju, da bo prodajalec pravilno izpolnil svoje obveznost, imajo značilnosti škode zaradi zaupanja. Prodajalec je odškodninsko odgovoren, če se izkaže, da je imela stvar napako in da vzrok za napako izvira iz prodajalčeve sfere. Izpolnjene pa morajo biti tudi druge predpostavke prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake kot so pravočasno obvestilo o napaki (461. in 462. člen ZOR) ter sodno uveljavljanje zahtevka v enoletnem prekluzivnem roku (500. člen ZOR, glej Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, N. P., stran 172 do 176).

Z uveljavljanjem odškodninskega zahtevka po 3. odstavku 488. člena ZOR lahko kupec zahteva povrnitev refleksne škode, ki kupcu nastane na njegovih drugih dobrinah. Za uveljavitev te vrste škode se uporabljajo splošna pravila o poslovni odškodninski odgovornosti, saj nanje 3. odstavek 488. člena ZOR izrecno napotuje. Odškodninski zahtevek je utemeljen, če je izkazano, da ima stvar napako ali da je bila izpolnitev opravljena z zamudo, kar vse predstavlja kršitev pogodbene obveznosti, da vzrok za napako izvira iz prodajalčeve sfere in da je nastala škoda, ki je v vzročni zvezi z napako. Glede obsega odškodnine za to škodo je potrebno uporabiti določbo 266. člena ZOR in tista pravila o obsegu premoženjske škode v primeru neposlovne odškodninske odgovornosti, ki se po 269. členu ZOR uporabljajo tudi v primeru poslovne odškodninske odgovornosti (glej OZ s komentarjem, N. P., stran 177 in 178). Po določbi 266. člena ZOR ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi jo dolžnik moral pričakovati ob sklenitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana, ali bi mu morala biti znana.

V obravnavanem primeru tožnik ni specificiral zahtevka v skladu z zgoraj navedenimi materialnopravnimi izhodišči, saj je pavšalno uveljavljal povrnitev škode, ki naj bi jo predstavljala celotna izguba ob prenehanju poslovanja, izpad dohodka po prenehanju poslovanja, stroški kreditov in nematerialna škoda iz naslova okrnitve dobrega imena podjetja in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja ugleda tožeče stranke.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema prepričljive in življenjsko sprejemljive razloge prvostopnega sodišča o tem, da tožena stranka ni zamudila z izpolnitvijo obveznosti dobave blaga s spomladansko in poletno konfekcijo v letu 2001. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je pričevanje N. D., podkrepljeno z listinsko dokumentacijo, jasno in prepričljivo in ga nasprotne trditve tožnika in njegovih staršev ne morejo ovreči. Iz pričevanja N. D. in predloženih listin pa izhaja, da je bil rok dobave za spomladansko kolekcijo dogovorjen za konec januarja 2001, za poletno sezono pa v začetku maja 2001. Oba roka je tožena stranka spoštovala, kar pomeni, da ni izkazana kršitev pogodbe zaradi zamude v izpolnitvi in posledično tudi ne odškodninska odgovornost tožene stranke v smislu določbe 2. odstavka 262. člena ZOR, po kateri ima upnik pravico zahtevati povrnitev škode, ki jo je pretrpel zaradi zamude z izpolnitvijo pogodbe.

Iz ugotovitev prvostopnega sodišča nadalje izhaja, da je tožeča stranka uveljavljala stvarne napake na posameznih količinah dobavljenega blaga zaradi slabe kvalitete oziroma zaradi napak v barvi blaga (flekavost). Tožena stranka je večini zahtevkov ugodila in tožeči stranki dobavila drugo blago ustrezne kvalitete ali izstavila dobropise, vse v smislu določbe 1. odstavka 488. člena ZOR. To priznava tudi tožeča stranka. Tožeča stranka bi sicer imela pravico uveljavljati poleg zahtevkov iz 1. odstavka 488. člena ZOR tudi škodo, ki ji je nastala zaradi ugotovljenih in priznanih stvarnih napak na dobavljenem blagu v smislu citiranih določb 2. in 3. odstavka 488. člena ZOR, vendar pa na podlagi njenih dejanskih trditev sploh ni mogoče ugotoviti, ali ji je škoda zaradi zaupanja in refleksna škoda nastala in v kakšni višini. Zahtevek za povrnitev škode zaradi zaupanja je vložen prepozno, saj naj bi tožeči stranki škoda nastala v letu 2001, najpozneje pa v juniju 2002, ko je prenehala poslovati, tožba pa je bila vložena šele februarja 2004, kar je po izteku enoletnega roka. V kolikor pa tožeča stranka utemeljuje zahtevek za povrnitev škode na podlagi določbe 3. odstavka 488. člena ZOR, pa pritožbeno sodišče sodi, da ni niti ustrezno zatrjevan, niti dokazan nastanek refleksne škode, zlasti pa ne vzročna zveza med škodo, ki naj bi predstavljala celotno izgubo na poslovanju tožeče stranke ob prenehanju poslovanja, izpad dohodkov po prenehanju poslovanja in stroški najetih posojil ter napakami, ki so se pojavile na blagu, ki ga je tožena stranka dobavila tožeči stranki v letu 2001 in v letu 2002. Tožena stranka ni bila edini dobavitelj blaga, iz katerega je tožeča stranka izdelovala končne izdelke, saj je bilo dobaviteljev več. Vsaj eden od njih (L. d.o.o.) je po zatrjevanju tožeče stranke tudi dobavljal blago z napakami, na kar kaže postopek tožeče stranke pred Okrožnim sodiščem v Kranju pod opr. št. I Pg 63/2003, v katerem tožeča stranka zahteva od L. d.o.o. povrnitev škode iz istih naslovov. Koliko škode, če je le-ta nastala zaradi napak, je v vzročni zvezi z napakami na blagu tožene stranke, na blagu L. d.o.o, ali na blagu drugih dobaviteljev, tožeča stranka ni razmejila. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja tudi ugotovitev, da so bile težave z vezenjem, kar bi tudi bilo lahko vzrok za težave v poslovanju tožeče stranke. Seveda pa je razlogov za slabo poslovanje lahko še mnogo več. Tožena stranka bi bila lahko odgovorna le za tisto škodo, ki bi bila v vzročni zvezi z napakami na njenem blagu. Ker takšne refleksne škode, niti škode zaradi zaupanja tožeča stranka ni niti dovolj jasno zatrjevala, niti dokazala, njen tožbeni zahtevek ne more biti utemeljen. Zaradi pomanjkljivih dejanskih trditev in na podlagi predloženih listin tudi izvedenec finančne stroke ne bi mogel pojasniti, kolikšna je tista škoda, ki je v vzročni zvezi z napakami na blagu, dobavljenem s strani s tožene stranke. Sodišče prve stopnje je zato dokazni predlog za izvedenca finančne stroke pravilno zavrnilo. Priča H. B. je sicer res potrdila, da je tožeči stranki vrnila polovico izdelkov iz spomladanske kolekcije zaradi slabe kvalitete, potem pa izdelkov od nje ni več kupovala, vendar pa ta podatek ne dokazuje, da je šlo prav za izdelke iz blaga tožene stranke in da je zaradi tega tožeči stranki nastala škoda in v čem, saj očitno H. B. pri tožeči stranki že prej ni nabavljala večjih količin izdelkov. Povedala je namreč, da je le 10% od svoje trgovske ponudbe kupovala pri tožeči stranki.

Škoda iz naslova okrnitve dobrega imena podjetja in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja ugleda tožeče stranke po presoji pritožbenega sodišča ne predstavljata pravno priznane škode, saj je fizična oseba upravičena zahtevati odškodnino za nematerialno škodo le v primerih iz 200. člena ZOR, zato je tožbeni zahtevek v tem delu neutemeljen tudi iz tega razloga.

Iz navedenih razlogov je odločitev prvostopnega sodišča pravilna. Pritožbeni razlogi niso podani, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo materialne določbe ZOR, v postopku pa ni storilo niti zatrjevanih kršitev določb postopka, niti kršitev absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v okviru pooblastil iz 2. odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev zahteve pritožnika za povrnitev pritožbenih stroškov. V skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZPP nosi te stroške sam, saj s pritožbo ni uspel.