Jedro

Doplačilo nujnega deleža do višine vrednosti zakonitega deleža je lahko sodedič prevzemnika kmetije zahteval le v primerih, ki jih je določal 19. člen ZDKG/73. Na druge primere, ki niso bili predpisani v času dedovanja, navedene obveznosti prevzemnika kmetije ni mogoče širiti.

Zakonodajalec bi spremembo statusa kmetije upošteval v 19. členu, če bi bil tak njegov namen. Poleg tega pa je sporna kmetija izgubila svoj status šele na podlagi določb novega zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG/95), ki je bil objavljen šele 8.12.1995. Ta zakon na pogoje že pravnomočno zaključenih zapuščinskih postopkov ni mogel vplivati. Sicer pa v svojem 19. členu ureja isto problematiko, kot jo je 19. člen preje veljavnega ZDKG/73, le da ob odtujitvi podedovane zaščitene kmetije pozna še oddajo kmetije v zakup kot dodaten razlog za nastanek doplačilnih obveznosti prevzemnika kmetije (ter tudi ta zakon kot razlog za doplačilno obveznost ne uveljavlja spremembe statusa kmetije).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako glavni tožničin zahtevek, da so toženke dolžne izstaviti listino na ime tožnice za prenos lastninske pravice v zemljiški knjigi do 1/4 nepremičnin, vpisanih v vl. št... k.o..., kot podrejeni zahtevek, da so ji dolžne doplačati vrednost 1/4 zapuščine, to je vrednosti 1/4 sporne nepremičnine.

Tožničino pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se pobijani sodbi spremenita tako, da se njenemu zahtevku ugodi. V reviziji izvaja, da opira tožbeni zahtevek na zakon o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev iz leta 1973 ter na dejstvo, da je sporna kmetija izgubila status zaščitene pred potekom 10 letne dobe od pravnomočnega sklepa o dedovanju. Namen prvega kot sedanjega zakona o dedovanju kmetij je bil, da se prepreči drobitev določenih kmetij in je bil zato prevzemnik kmetije priviligiran. Ker se je spremenil status sporne kmetije pred potekom 10 let od pravnomočno zaključenega zapuščinskega postopka, je za njenega prevzemnika odpadla vsaka omejitev v razpolaganju. Zato ni razlogov, da mu ostane premoženjski privilegij. Stališči sodišč druge in prve stopnje bi bili sprejemljivi le, če bi prišlo do spremembe statusa kmetije po preteku 10 let. Toženke na revizijo niso odgovorile, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je preizkusilo pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje v uradoma odrejenem okviru, ki ga določa 386. člen ZPP in v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala revizija. Pri takem preizkusu je ugotovilo, da uradoma upoštevna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni bila zagrešena.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava pa tožnica izrečno uveljavlja. Tudi ta kršitev po presoji revizijskega sodišča ni podana. Zapuščinski postopek po 2.7.1985 umrli G. M., ki je bila lastnica zaščitene kmetije, je bil po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj pravnomočno zaključen s sklepom sodišča druge stopnje 2.2.1988. Zaščiteno kmetijo je po sklepu o dedovanju prevzel pokojničin sin, tožničin brat, ki je tožnici izplačal njen nujni delež, to je 1/4 vrednosti zaščitene kmetije. Zapuščinski postopek je bil zaključen po določbah tedaj veljavnega zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (kmetij), Ur. list SRS, št. 26/73 in 1/86 (naprej ZDKG/73). Po ugotovitvah nižjih sodišč prevzemnik kmetije, to je tožničin brat, ki je umrl 28.5.1996, kmetije ni odsvojil, prenehala pa je biti zaščitena, ker po določbah novega ZDKG/95, ni več izpolnjevala predpisanih pogojev. Ob takem stanju sta sodišči nižjih stopenj zavrnili tožničin primarni in podrejeni zahtevek.

ZDKG/73 je določal v 19. členu: če dedič prostovoljno odtuji podedovano kmetijo ali njen znaten del v 10 letih potem, ko je kmetijo prevzel ter ne pridobi drugega kmetijskega zemljišča najkasneje v 1 letu od odtujitve podedovane kmetije ali njenega znatnega dela, mora sodedičem na njihovo zahtevo doplačati razliko, tako da niso prikrajšani glede dednih deležev, ki bi jih dobili po splošnih predpisih o dedovanju. Ker je bilo v postopkih na nižjih stopnjah ugotovljeno, da prevzemnik kmetije v tem primeru le-te ni odtujil, tudi po presoji revizijskega sodišča tožbeni zahtevek tožnice ni utemeljen, kot sta to zaključili sodišči prve in druge stopnje. Spor je bilo potrebno presojati po določbah spredaj citiranega zakona, po katerem je bilo dedovanje izvedeno. Doplačilo nujnega deleža do višine vrednosti zakonitega deleža je lahko sodedič prevzemnika kmetije zahteval le v primerih, ki jih je določal 19. člen ZDKG/73. Na druge primere, ki niso bili predpisani v času dedovanja, navedene obveznosti prevzemnika kmetije ni mogoče širiti. Pri tem je opozoriti, da je v času spornega dedovanja že veljala novela zadnjega odstavka 3. člena ZDKG/73 (ki je določala, da lahko na predlog lastnika, kmetijske zemljiške skupnosti ali krajevne skupnosti oziroma po uradni dolžnosti občinski upravni organ, pristojen za kmetijstvo, v upravnem postopku ugotovi, da kmetija ne izpolnjuje več pogojev po tem členu in o tem izda odločbo).

Zakonodajalec bi spremembo statusa kmetije upošteval v 19. členu, če bi bil tak njegov namen. Poleg tega pa je sporna kmetija izgubila svoj status šele na podlagi določb novega zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG/95), ki je bil objavljen šele 8.12.1995. Ta zakon na pogoje že pravnomočno zaključenih zapuščinskih postopkov ni mogel vplivati. Sicer pa v svojem 19. členu ureja isto problematiko, kot jo je 19. člen preje veljavnega ZDKG/73, le da ob odtujitvi podedovane zaščitene kmetije pozna še oddajo kmetije v zakup kot dodaten razlog za nastanek doplačilnih obveznosti prevzemnika kmetije (ter tudi ta zakon kot razlog za doplačilno obveznost ne uveljavlja spremembe statusa kmetije).

Ker prevzemnik ni odtujil podedovane kmetije ali pa njenega znatnega dela v 10 letih potem, ko jo je prevzel, tožničina zahtevka - tako glavni kot podrejeni - nimata opore v 19. členu ZDKG/73 ali pa v kakšnem drugem določilu navedenega zakona. Tako se pokaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo, ko sta zavrnili oba tožničina zahtevka. To pa pomeni, da revizija ni utemeljena niti v smeri zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče jo je moralo zato zavrniti (393. člen ZPP).