Jedro

V izreku odločbe bi moralo biti navedeno, na kateri parceli se je v času podržavljenja nahajala ledenica (katere obstoj je sicer za tožnika tudi sporen), prav tako pa bi moralo biti navedeno, del katerih parcel v času podržavljenja sta sedaj parceli št. 568/2 izmere 26 m2 in št. 572/17 izmere 254 m2, in za kateri je tudi določena odškodnina. Tako izhaja tudi iz 66. člena ZDen. V obrazložitvi odločbe je organ sicer (opredeljene) manjkajoče podatke navedel, vendar pa s tem nepopolnost izreka ni sanirana.

Organ ne bi smel izdati odločbe pred vročitvijo poziva strankam na posredovanje morebitnih pripomb na dodatne navedbe organa in iztekom roka po pozivu.

Izrek

Tožbi se ugodi, delna odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 490-31/2012/83 z dne 17. 11. 2015, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano delno odločbo odločil, da je tožnik kot zavezanec dolžan za parceli 568/2 izmere 26 m2 in 572/17 izmere 254 m2, obe k.o. ..., in za porušeni objekt ledenice izročiti upravičenki Družbi a. obveznice v skupni višini 5.917,51 DEM s pripadajočimi obrestmi v roku treh mesecev po pravnomočnosti te delne odločbe (1. točka izreka) in da bo o stroških postopka odločil ob vrnitvi celotnega podržavljenega premoženja (2. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je bil s strani Ministrstva za kulturo odstopljen del zahteve za denacionalizacijo podržavljenega premoženja upravičenke v delu, ki se nanaša na denacionalizacijo zemljišč, zavarovanih kot naravna znamenitost po Odloku o razglasitvi kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti v Občini Radeče. Ta odlok predstavlja predpis v smislu tretjega odstavka 18. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Premoženje je bilo podržavljeno z odločbo Okrajnega ljudskega odbora Trbovlje št. 6337/80 z dne 28. 12. 1953, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji. Odškodnina glede na temelj ni bila plačana. Predmet te delne odločbe je vračilo podržavljenega dela parc. št. 568 – sedaj 568/2 funkcionalni objekt izmere 26 m2, del parc. št. 572 – sedaj 572/17 njiva v izmeri 5395 m2 in objekt ledenice, ki je obstajal v času podržavljenja na parc. št. 573, sedaj parc. št. 573/6, ki je bil naknadno porušen. V postopku je bilo ugotovljeno, da predmetnih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi (16. in 32. člen ZDen), ker na parc. št. 568/2 stoji funkcionalni objekt v izmeri 26 m2 – čistilna naprava z ograjo, na parc. št. 572/17 v izmeri 254 m2 pa stanovanjska stavba, v zemljiški knjigi vpisana kot last vsakokratnih etažnih lastnikov, ledenice pa ni več. V postopku je bilo izdelano cenitveno poročilo, ki je bilo posredovano strankam, ki so dale nanj pripombe, vrednost zemljišč, ki so predmet te delne odločbe, pa je organ izračunal sam. Tožnik ni imel pripomb glede vračila zemljišč, le glede lokacije ledenice. Po mnenju organa je navedba, da je ledenica stala na parc. št. 573/1, verjetno napaka, saj ta parcela v času podržavljenja ni obstajala, temveč je nastala kasneje in danes leži ob parc. št. 573/6. 2. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja, ker meni, da dejansko stanje glede obstoja ledenice v času podržavljenja ni popolno ugotovljeno. V izreku izpodbijane odločbe parcela, na kateri naj bi stala ledenica, ni navedena, kar predstavlja tudi pomanjkljivost izreka. Iz obrazložitve odločbe je razumeti, da naj bi ledenica stala ob podržavljenju na parc. št. 573 oziroma na današnji parceli 573/6. Parcela 573, k.o. ..., je bila na podlagi podatkov spisa ob podržavljenju vrt (vpis pri vl. št. 368, k.o. ..., identifikacija katastrskih podatkov z dne 28. 7. 2008, v potrdilu o stanju parcel pa sploh ni navedena). Glede obstoja ledenice se toženka sklicuje na načrt in fotografijo, priloženo izvedenskemu poročilu (cenitvi) objektov. Cenitvi cenilca A.A. iz septembra 2009 je bil sicer res priložen načrt ledenice, vendar brez navedbe leta načrta in parcele, na kateri naj bi ledenica stala. Tudi sicer sam načrt objekta ni dokaz o njegovem obstoju ob podržavljenju. Med prilogami cenitve je tudi fotografija s pripisom, da gre za ledenico, vendar ni razvidno, kdaj je fotografija nastala. Med prilogami cenitve je tudi listina, naslovljena ''Inventar veleposestva … dvor k zapisniku o prevzemu''. Med gospodarskimi poslopji objekt ledenice ni naveden. Za parc. št. 568/2 in 572/17, k.o. ..., glede katerih tožnik nima pripomb glede vrednotenja, bi bilo v izreku pravilno navesti parcelne številke v času podržavljenja (npr. za del parcele 568, ki danes predstavlja parcelo 568/2 v izmeri 26 m2 in za del parcele 572, ki danes predstavlja parcelo 572/17 v izmeri 254 m2), vse k.o. Radeče. Opozoril je še, da je bila odločba izdana dan pred iztekom roka za posredovanje pripomb do dodatnih navedb toženke (namesto 18. 11. 2015 je bila izdana že 17. 11. 2015). Tožnik je predlagal, da sodišče tožbi ugodi, odločbo vsaj glede objekta ledenice odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek.

3. Toženka na tožbo vsebinsko ni odgovorila, poslala je upravne spise.

4. Stranka z interesom Društvo A. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

5. Tožba je utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o določitvi odškodnine v višini 5.917,51 DEM v obveznicah tožnika za parc. št. 568/2 izmere 26 m2, 572/17 izmere 254 m2, obe k.o. ..., in za porušeno ledenico.

7. Sodišče se uvodoma opredeljuje do tožnikovega ugovora o bistveni kršitvi določb postopka. Tožnik namreč ugovarja, da je izrek izpodbijane delne odločbe nejasen, ker v njem ni navedeno, na kateri parc. št. se je nahajala ledenica, hkrati pa v izreku tudi nista navedeni parceli po stanju ob podržavljenju, temveč le po stanju v času vračanja (torej parc. št. 568/2 in 572/17). Ugovarja tudi, da je organ izdal izpodbijano odločbo pred vročitvijo poziva tožniku za opredelitev do dodatnih navedb organa in torej tudi pred iztekom roka za opredelitev.

8. Z dispozitivom (izrekom) se odloči o predmetu postopka v celoti in o vseh zahtevkih strank, o katerih ni bilo posebej odločeno med postopkom (prvi odstavek 208. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP/86, ki se glede na drugi odstavek 6. člena ZDen uporablja v postopkih denacionalizacije). Dispozitiv mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (drugi odstavek 208. člena ZUP/86).

9. Po 66. členu ZDen pa po končanem ugotovitvenem postopku in po preteku roka iz tretjega odstavka prejšnjega člena organ prve stopnje odloči o premoženju, ki se vrača; o upravičencih, ki se jim premoženje vrača; o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača; o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločb (prvi odstavek).

10. Tudi po presoji sodišča izrek izpodbijane delne odločbe ne zadosti zahtevi po določnosti, ki jo vsebuje zgoraj citirani 208. člen ZUP/86. Izrek je tisti sestavni del odločbe, ki postane dokončen, pravnomočen in izvršljiv. Odločbe, ki nima jasnega in določnega izreka, pa tudi ni mogoče preizkusiti, kar tudi predstavlja kršitev pravil postopka, ki bi lahko vplivala na odločitev o stvari. V obravnavanem primeru bi v izreku moralo biti navedeno, na kateri parceli v času podržavljenja se je nahajala ledenica (katere obstoj je sicer za tožnika tudi sporen), prav tako pa bi moralo biti navedeno del katerih parcel v času podržavljenja sta sedaj parceli št. 568/2 izmere 26 m2 in št. 572/17 izmere 254 m2, obe k.o. ..., in za kateri je tudi določena odškodnina s to odločbo. Tako izhaja tudi iz zgoraj citiranega 66. člena ZDen. V obrazložitvi odločbe je organ sicer (opredeljene) manjkajoče podatke navedel, vendar pa s tem nepopolnost izreka ni sanirana. Že iz tega razloga je izpodbijana delna odločba nezakonita in jo je treba odpraviti.

11. Sodišče se tudi strinja, da organ ne bi smel izdati odločbe pred vročitvijo poziva strankam na posredovanje morebitnih pripomb na dodatne navedbe organa in iztekom roka po pozivu. Iz poziva organa z dne 16. 11. 2015 namreč izhaja, da se je organ v njem opredelil tudi glede ledenice, tožnik je poziv prejel 18. 11. 2015, rok za posredovanje morebitnih pripomb se je torej iztekel 26. 11. 2015, odločba pa je datirana na 17. 11. 2015, tožnik pa jo je prejel 23. 11. 2015. S tem je bila tožniku onemogočena podaja izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembna za odločitev, s čimer je organ tudi zagrešil bistveno kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali bi lahko vplivala na odločitev (8. člen ZUP/86, 143. člen ZUP/86). V odločbi je sicer navedeno, da je organ pozval stranke (torej tudi tožnika) na podajo pripomb z dopisom z dne 16. 9. 2015, v katerem jim je posredoval predlog za vrnitev predmetnih parcel v naravi in izračuna vrednosti ter da tožnik pripomb glede vračila zemljišča ni podal oziroma se je glede ledenice omejil le na pripomb glede vračila zemljišča, kar pa, ob upoštevanju odgovora tožnika na ta poziv, ne drži povsem, saj je tožnik že v odgovoru na poziv z dne 16. 9. 2015 organ opozoril, da obstoja ledenice ne potrjujejo geodetski podatki v času podržavljenja. In na to pripombo je organ odgovoril šele v pozivu z dne 16. 11. 2015, ki pa ga je – kot že povedano – tožnik prejel prepozno.

12. Tožnik tudi ugovarja zmotno in nepopolnemu dejanskemu stanju v delu zadeve, ki se nanaša na ledenico. Iz odločbe v zvezi s tem objektom izhaja namreč le, da njen obstoj potrjuje načrt in fotografija ledenice, priložena k cenitvi izvedenca A.A. Sodišče s tožnikom soglaša, da zgolj ti dve listini (pri čemer iz načrta ne izhaja ne leto izdelave načrta, ne lokacija, kjer naj bi ta objekt stal) ne izkazujeta samega obstoja objekta, zlasti, ker (in na kar je opozoril tudi tožnik) v listini Inventar veleposestva … k zapisniku o prevzemu z dne 19. 5. 1945 ledenica med gospodarskimi objekti ni navedena. V tem delu je bilo torej dejansko stanje nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno.

13. Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ kršil pravila postopka, ki so vplivala ali bi lahko vplivala na odločitev o stvari, v zadevi pa je bilo glede ledenice nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi česar je tožbi ugodilo, odločbo na podlagi 3. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral organ slediti stališču sodišča, ki se tičejo postopka, glede ledenice (predvsem vprašanja, ali je v času podržavljenja res obstajala) pa izvesti dodatne dokaze po ZUP/86 zaradi razčiščenja dejanskega stanja ter, ob upoštevanju rezultatu ugotovitvenega postopka, o zadevi ponovno odločiti.