Jedro

Vrednost točke je določena v neto znesku.

Izvršitelj, ki je zavezanec za DDV, je upravičen celotno vrednost storitve povečati za DDV.

Povečana neto vrednost predstavlja potreben izvršilni strošek.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje tako spremeni, da se znesek 234,91 EUR nadomesti z zneskom 281,89 EUR. V ostalem delu je izrek nespremenjen.

Dolžnik je dolžan povrniti upniku 55,08 EUR pritožbenih stroškov v 15 dneh, v primeru zamude pa plačati zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče dolžniku naložilo povrnitev stroškov v znesku 234,91 EUR, ni pa priznalo 20 % DDV.

Proti takšnemu sklepu se je pritožil upnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Davek na dodano vrednost ne more bremeniti upnika, ampak dolžnika. Čl. 6/3 Pravilnika o tarifi govori o vrednosti točke brez davka. Po stališču sodišča bi se izvršitelju zmanjšala nagrada še za 20 %, čeprav je vrednost točke določena v neto znesku. Odločitev sodišča odstopa od splošne sodne prakse, ki priznava DDV. Predlaga ugoditev pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Prvostopno sodišče ni navedlo materialnih predpisov, ki urejajo plačilo davka na dodano vrednost. V čl. 6/3 Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom je določena vrednost točke brez davka na dodano vrednost. To pomeni, da že gramatikalna razlaga norme ne dopušča nobenega dvoma o tem, da je vrednost točke določena v neto znesku torej v znesku, ki v vsakem primeru pripada izvršitelju kot plačilo za opravljeno delo. Ta neto znesek plačila ni dopustno zmanjševati za davek na dodano vrednost. To pomeni, da je izvršitelj upravičen povečati neto plačilo za opravljeno delo za davek na dodano vrednost, če ga mora kot davčni zavezanec plačati.

Takšno stališče jasno izhaja iz Zakona o davku na dodano vrednost, ki predpisuje, da se davek obračuna in plačuje od opravljenih storitev. Med storitve pa sodi vse, kar predstavlja plačilo izvršitelju, za kar mora izvršitelj tudi izdati račun (obračun). To pomeni, da je izvršitelju treba obračunati davek na dodano vrednost na celotno vrednost storitve. Iz dokončnega obračuna na list. št. ... je tudi razvidno, da je upnik plačal tudi obračunan davek na dodano vrednost, zato mu ga je dolžan dolžnik povrniti, kot potreben strošek izvršbe.

Enako je tudi stališče sodne prakse – baza IESP, VSK 00720 in VSL 47522. Sodišče je dolžniku naložilo povrnitev 234,91 EUR stroškov izvršitelja, pri tem pa ni priznalo 20 % DDV. Upnik je torej upravičen tudi do zneska DDV od odmerjenih stroškov 234,91 EUR, to je do zneska 46,98 EUR. Namesto dosedanjega zneska 234,91 EUR je upnik upravičen do 281,89 EUR.

Upnik je s pritožbo uspel, zato mu glede na pritožbeno vrednost 46,98 EUR po tar. št. 27/6 v zvezi s tar. št. 18, za pritožbo pripada 100 točk ali skupaj z DDV 13.200,00 SIT, ali 55,08 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodna taksa ni bila odmerjena. Drugi pritožbeni stroški niso izkazani.