Jedro

Kroga oseb, ki so taksativno naštete kot subjekti, ki jim zakon daje pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ob upoštevanju pozitivne razlage prvega odstavka 421. člena ZKP ni mogoče širiti in z uporabo analogije, to pravico priznati tudi zakonitemu zastopniku obsojenca.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom I Ks 19276/2014 z dne 21. 9. 2015 ustavilo postopek izvrševanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, ki je bil A. Z. izrečen s sklepom istega sodišča z dne 1. 10. 2014. Zunajobravnavni senat je na podlagi poročila enote za forenzično psihiatrijo ob upoštevanju podanega psihiatričnega izvedenskega mnenja presodil, da je zdravstveno stanje A. Z. takšno, da izboljšanja ni več pričakovati in zato bolnišničnega zdravljenja v enoti za forenzično psihiatrijo ne potrebuje več. Senat je v sklepu še pojasnil, da ni pristojen za odločanje o predlogu izvedenke, da se A. Z. namesti v ustrezen socialno-varstveni zavod po določilih Zakona o duševnem zdravju.

2. Zoper sklep o ustavitvi izvrševanja varstvenega ukrepa se je pritožil Center za socialno delo Šentjur pri Celju kot zakoniti zastopnik - skrbnik A. Z. Višje sodišče v Celju kot pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka, nadalje je navedlo, da nima pomislekov v pravilnost in zakonitost prvostopenjske odločitve o ustavitvi izvrševanja varnostnega ukrepa zoper A. Z., kot neutemeljeno pa je ocenilo stališče pritožbe, da zaradi ustavitve postopka, ne da bi se ob zagotovila ustrezna namestitev A. Z. v drugi instituciji, odločitev sodišča prve stopnje ni zakonita.

3. Zoper pravnomočen sklep je Center za socialno delo Šentjur pri Celju o svoji direktorici mag. A. V. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti v kateri uveljavlja kršitev 64. člena Kazenskega zakonika in kršitev po 3. točki prvega odstavka in drugega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V obrazložitvi zahteve vložnik povzema tek postopka in vsebino ugotovitev o zdravstvenem stanju A. Z. Bistvena vsebina vložnikov ugovorov je, da bi moralo sodišče center za socialno delo obveščati v skladu z drugim odstavkom 495. člena ZKP o predvidenem izteku zdravljenja A. Z., pa tega ni storilo, zaradi česar so bile slednjemu kršene temeljne ustavne in človekove pravice. Sodišče v postopku ni povabilo skrbnika, ki bi pojasnil, da je potrebno pred ustavitvijo postopka zagotoviti ustrezno namestitev zavarovanca in bi tudi skrbnik lahko pravočasno uvedel ustrezne postopke. Vložnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v novo odločanje.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo ocenil, da ta ni dovoljena. Po določbi prvega odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik, le po njegovi smrti jo smejo v njegovo korist vložiti osebe in drugega odstavka 367. člena ZKP, med katerimi pa zakoniti zastopnik - kar je v tem primeru center za socialno delo - ni naveden. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je zato center za socialno delo kot obdolženčev zakoniti zastopnik upravičen le do vložitve pritožbe zoper sodbo, izdano na prvi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZKP). Ta določba se po prvem odstavku 403. člena ZKP uporablja tudi za postopek s pritožbo zoper sklep, ne uporablja pa se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav iz okoliščine, da zakon izrecno pooblašča zakonitega zastopnika za vložitev pritožbe zoper sodbo, izdano na prvi stopnji, ne pooblašča pa ga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, po mnenju vrhovnega državnega tožilstva sledi sklep, da skrbnik kot zakoniti zastopnik take zahteve ne more vložiti. Zato je po mnenju vrhovnega državnega tožilca pravilno ravnalo že sodišče prve stopnje, ko je vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti s sklepom zavrglo (list. št. 362 - 363 spisa). Napačno je zakon razlagalo višje sodišče, ki je štelo vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti kot dovoljeno (list. št. 375- 376 spisa) in se pri tem zmotno (smiselno) sklicevalo na določbo drugega odstavka 485. člena ZKP, ki velja za postopek proti mladoletnikom, pa še izrecno le za vložitev pritožbe, ne pa za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec svoj odgovor sklene z navedbo, da je višje sodišče (točka 8 sklepa) tudi izrecno navedlo, da bo Vrhovno sodišče RS opravilo preizkus vložene zahteve v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, ki določa za primer nedovoljene zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 423. člena, v zvezi z drugim odstavkom 422. člena ZKP), da se zahteva za varstvo zakonitosti s sklepom zavrže, če jo vloži nekdo, ki ni imel te pravice. Vrhovni državni tožilec predlaga, naj Vrhovno sodišče vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti v tej zadevi zavrže in še dodaja, da center za socialno delo ni bil brez možnosti, da v obravnavani zadevi uveljavi izredno pravno sredstvo, vendar bi v ta namen moral pooblastiti odvetnika kot zagovornika A. Z., ki bi imel pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. S tem bi bilo zagotovljeno tudi ustrezno strokovno varstvo pravic obravnavane osebe glede na zahtevnost izrednega pravnega sredstva, ki ga je po oceni centra za socialno delo bilo treba vložiti.

B.

5. Zakon o kazenskem postopku v 421. členu v prvem odstavku našteva subjekte, ki imajo pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, to so vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP, to pa so obdolženčev zakonec oziroma oseba, s katero živi v zunajzakonski skupnosti, krvni sorodnik v ravni vrsti, posvojitelj, posvojenec, brat, sestra in rejnik.

6. Kroga taksativno naštetih oseb oziroma subjektov, ki jim zakon daje pravico vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti, ob upoštevanju jezikovne razlage zakona ni mogoče širiti z uporabo analogije, kot to predlaga vložnik, saj bi sodišče na ta način prevzelo vlogo zakonodajalca. Razlagi, za katero se zavzema vložnik, nasprotuje tudi sistematična razlaga. Zakonodajalec je v 367. členu določil, da imata pravico do pritožbe poleg obtoženca, tožilca in zagovornika tudi obtoženčev zakoniti zastopnik in oškodovanec. Krog upravičencev je zakonodajalec glede na namen izrednega pravnega sredstva - zahteve za varstvo zakonitosti, zožil le na vrhovnega državnega tožilca, obsojenca in zagovornika. Vrhovno sodišče zato pritrjuje pravnemu mnenju vrhovnega državnega tožilca in ugotavlja, da vložena zahteva ni dovoljena.

7. Vrhovno sodišče je pri preizkusu dovoljenosti zahteve za varstvo zakonitosti ugotovilo, da je ta nedovoljena, zato je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP zavrglo.