Jedro

Ker je bila z odločbo tožene stranke, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, odpravljena odločba prvostopnega organa, tožnik v upravnem sporu ne more doseči zanj ugodnejše odločbe. Tožnik svojega pravnega interesa ne more utemeljevati z nestrinjanjem z razlogi, na katere se je tožena stranka oprla, niti z navodili, ki jih je posledično dala prvostopnemu upravnemu organu.

Izrek

1. Izpodbijana sodba se razveljavi in se tožba zavrže. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 9.8.2005, s katero je ta ob reševanju pritožbe tožeče stranke odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 11.5.2005, in ji zadevo vrnila v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje zavrnil zahtevo za denacionalizacijo po upravičenki E.P. v delu, v katerem še ni bilo pravnomočno odločeno.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da gre za situacijo iz tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - odl. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 76/98 - odl. US, 66/00, 11/01 - odl. US, 54/02 - odl. US in 18/05 – odl. US), zato je tožena stranka utemeljeno odpravila odločbo prvostopnega organa in mu dala pravilne napotke. Zavrača tožbeno stališče, da je upravni organ glede ugotovitve državljanstva E.P. vezan na pravnomočno delno odločbo Občine R. z dne 9.6.1994, s katero je bilo odločeno, da se imenovani vrnejo določene nepremičnine v naravi. Ker gre za samostojno odločbo o delu denacionalizacijske zahteve, je upravna enota dolžna preveriti, ali prejšnja lastnica izpolnjuje pogoj državljanstva po 9. členu ZDen. Po tretjem odstavku 63. člena državljanstvo kot predhodno vprašanje rešuje organ, pristojen za notranje zadeve, na njegovo ugotovitveno odločbo pa je organ, ki odloča o denacionalizaciji, vezan. Meni, da je v takšnem smislu treba tudi razumeti tretji odstavek 147. člena ZUP(1999). Čeprav ZUP (1986), ki ga mora uporabiti upravni organ, enake določbe sicer nima, je to splošno pravno pravilo, ki izhaja iz načela pravnomočnosti. Meni, da je brez pravne podlage tožbeno mnenje, da je organ, ki odloča o denacionalizaciji, glede državljanstva vezan na že prej izdano odločbo. Kot zmotno zavrača tožbeno stališče, da je takšno stališče sodišče sprejelo v zadevi št. U 2115/2002, saj v tej zadevi sodišče ni izhajalo iz že prej izdane denacionalizacijske odločbe.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, zlasti bistveno kršitev pravil postopka v upravnem sporu. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma njeno spremembo ter naložitev stroškov postopka toženi stranki. Navaja, da je sodišče spregledalo načela glede reševanja predhodnega vprašanja kot izhajajo iz prvega odstavka 144. člena ZUP (1986). Meni, da neodvisno od tega, da se je z novim ZUP-om spremenila vsebina tretjega odstavka 147. člena, ki sedaj določa, da če je o predhodnem vprašanju že odločeno s pravnomočnim posamičnim aktom, je organ na posamični akt vezan, velja to pravno načelo tudi za stari ZUP (1986). Meni tudi, da delna odločba Občine R. z dne 9.6.1994 pomeni rešitev predhodnega vprašanja, ki ima učinke v konkretni upravni zadevi v smislu prejšnjega drugega odstavka 144. člena ZUP (1986). Da gre za isto upravno stvar, kaže že ista opravilna številka. Vsebina sedaj veljavnega tretjega odstavka 147. člena ZUP naj bi bila le uzakonitev prej veljavnega splošnega načela upravnega postopka. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do tega, da bi se isti upravni postopek zaključil z dvema različnima odločbama, kar pa je nesprejemljivo z vidika ustavnega prava in protizakonito.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

S 1.1.2007 je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US). Ta je v prvem odstavku 107. člena določil, da vrhovno sodišče vsa pred uveljavitvijo ZUS-1 vložena pravna sredstva v upravnem sporu obravnava po ZUS-1. Glede na kriterije iz drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se obravnavana pritožba, vložena po ZUS, obravnava kot pritožba po ZUS-1. Ob reševanju pritožbe je vrhovno sodišče ugotovilo, da je podan razlog iz 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS, zaradi katerega bi moralo že sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Po prvem odstavku 4. člena ZUS je upravni spor dopusten, če tožnik uveljavlja, da je prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in mu vročen v predpisanem roku. Upravni spor je torej dopusten, če je podan pravni interes, kar pomeni, da mora biti izkazana tudi možnost, da si tožnik izboljša pravni položaj v primeru ugoditve tožbenemu zahtevku. Ugoditev njegovi zahtevi mora pomeniti zanj določeno neposredno, na zakon oprto korist (pravna korist), ki je brez tega ne bi mogel doseči. Pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo mora tožnik v upravnem sporu izkazovati ves čas postopka, na kar mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, torej tudi pritožbeno sodišče v pritožbenem postopku.

V obravnavani zadevi je tožnik že v upravnem postopku uspel, saj je tožena stranka ob obravnavanju njegove pritožbe prvostopno upravno odločbo odpravila in zadevo vrnila prvostopnemu upravnemu organu v ponoven postopek. S tem, ko je tožena stranka odpravila prvostopno upravno odločbo, se je zadeva vrnila v stanje, v katerem je bila pred izdajo odpravljene odločbe, ko o upravni stvari še ni bilo odločeno. V ponovljenem postopku bo tožnik lahko uveljavljal vse ugovore. Zoper novo odločbo bo imel tudi pravico pritožbe. Ker je bila torej z odločbo tožene stranke, ki jo tožnik izpodbija v tem upravnem sporu, odpravljena odločba prvostopnega organa, tožnik v upravnem sporu ne more doseči zanj ugodnejše odločbe. Tožnik svojega pravnega interesa zato ne more utemeljevati z nestrinjanjem z razlogi, na katere se je tožena stranka oprla, niti z navodili, ki jih je posledično dala prvostopnemu upravnemu organu.

Po presoji pritožbenega sodišča tožnik glede na navedeno nima pravnega interesa v tem upravnem sporu, zato tožba ni dovoljena.

Prvostopno sodišče bi moralo že v postopku predhodnega preizkusa tožbo zavreči zaradi razloga iz 4. točke prvega odstavka 34. člena ZUS. Ker tega ni storilo, je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo razveljavilo in zavrglo tožbo. Tako je ravnalo na podlagi prvega odstavka 78. člena ZUS-1 v zvezi s 6. točko prvega odstavka 36. člena ZUS-1, ki je vsebinsko enaka 4. točki prvega odstavka 34. člena ZUS.

Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožnik na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sam trpi svoje stroške postopka.