Jedro

Edini kriterij za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela je razdalja med krajem bivanja in krajem opravljanja dela, pri čemer v javnem sektorju velja, da delodajalec delavcu povrne strošek najcenejšega prevoza in za povračilo stroškov upošteva najkrajšo pot od kraja bivališča do kraja delovnega mesta. Dejstvo, da pri tožnici predstavlja najkrajšo pot med krajem bivanja in krajem opravljanja dela pot, ki deloma poteka tudi preko italijanskega ozemlja, ni ovira, da tožena stranka pri izračunu najkrajše poti ne bi upoštevala poti, ki poteka tudi po italijanskem ozemlju.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka bolnišnica A. dolžna plačati stroške prihoda na delo in z dela v skupni višini 2.928,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečnih zneskov, kot izhaja iz I. točke izreka sodbe. Tožeči stranki je naložilo, da v roku 15 dni povrne stroške postopka toženi stranki v znesku 1.094,05 EUR v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitve 22. člena Ustave RS (enakega varstva pravic) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnice v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da pritožnica vtožuje razliko plačila stroškov prevoza na delo in z dela, ker ji je tožena stranka obračunavala in izplačevala potne stroške v nižjem znesku kot bi morala. Tožena stranka je namreč pritožnici obračunavala in izplačevala potne stroške za pot, ki v večjem delu poteka po italijanskem ozemlju in ne po najkrajši poti, ki poteka po ozemlju Slovenije. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je splošno vodilo, ki naj bi veljalo v javnem sektorju, da delodajalec povrne stroške najcenejšega prevoza, kar pomeni, da mora delodajalec pri povračilu stroškov upoštevati najkrajšo razdaljo med krajema in da pri tem ni omejitve glede ozemlja. Pot, ki jo je tožena stranka in očitno tudi sodišče prve stopnje upoštevala pri povračilu stroškov za prihod na delo, namreč v pretežnem delu (90 %) poteka po ozemlju Republike Italije. Ne ZUJF in ne Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva ne določata, da se izplačilo potnih stroškov vrši glede na najkrajšo pot, pa četudi ta poteka po ozemlju tuje države. Sodišče prve stopnje se je nepravilno sklicevalo na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 370/2015 z dne 6. 1. 2015, saj je v navedeni zadevi šlo za primer, ko je Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije določila, da se povračilo stroškov v zvezi z delom izplačuje in usklajuje v višini zneska, določenega z Uredbo o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek. Ta Uredba pa določa, da se pri izračunu upošteva najkrajša običajna cestna povezava, kar za kolektivno pogodbo, ki velja za pravdni stranki, ne velja, saj takih določil ta kolektivna pogodba nima. V citiranem primeru ni šlo za javni zavod, kar je tožena stranka. Za toženo stranko kot javni zavod velja sklep Vlade RS št. ... z dne 10. 1. 2013, s katerim je določila enotni daljinomer za namen povračila stroškov v zvezi s prihodom in odhodom z dela, pri čemer je ta daljinomer "zemljevid najdi.si". Gre za predpis, ki je javno objavljen in katerega je sodišče prve stopnje pri odločanju povsem spregledalo. Če v navedeni daljinomer vtipkamo podatke bivališča pritožnice in podatke sedeža tožene stranke ter izračunamo najkrajšo pot, lahko ugotovimo, da taka najkrajša pot poteka izključno po ozemlju Republike Slovenije, kar v tem postopku ves čas trdi pritožnica. Tako je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker tega predpisa pri svoji odločitvi ni uporabilo. Pritožnica navaja, da bi morala po poti preko italijanskega ozemlja imeti pri sebi osebni dokument, katerega za delo pri toženi stranki ne potrebuje in predstavlja dodatno obveznost, ki je pritožnici ni mogoče naložiti, prav tako je v Republiki Italiji uradni jezik italijanski, zato bi pritožnica v primeru okvare in intervencije imela težave pri sporazumevanju, saj italijanskega jezika ne razume. Pritožnica je v predmetnem postopku tudi diskriminirana v primerjavi z ostalimi delavci, ki se vozijo iz občin ..., saj tožena stranka vsem preostalim delavcem obračunava potne stroške za prihod na delo in z dela po najkrajši poti po slovenskem ozemlju, pa čeprav bi tudi zanje bila najkrajša pot po italijanskem ozemlju. Delodajalec je dolžan delavce v enakih položajih obravnavati enako, ne pa da tožena stranka delavce s prebivališčem v eni od obalnih občin glede povračila stroškov prihoda na delo obravnava različno. Sodišče prve stopnje je ravnanje tožene stranke opravičilo z dejstvom, da naj bi tožena stranka za obračun potnih stroškov pri vseh delavcih uporabljala enako podlago, to je vsebino njihovih izjav, pri čemer naj bi vsi preostali delavci navedli število kilometrov glede na pot po slovenskem ozemlju, le pritožnica naj bi navedla število kilometrov za pot, ki poteka deloma po slovenskem, deloma po italijanskem ozemlju. Pritožnica je predlagala, da tožena stranka predloži izjave delavcev in način obračunavanja stroškov prevoza na delo za tiste delavce, ki se na delo vozijo iz katere od obalnih občin in bi sodišče le na podlagi predloženih izjav lahko ugotovilo ali tožena stranka res na podlagi podanih izjav obračunava potne stroške. Ker sodišče navedenega dokaza ni izvedlo, pri čemer v sami sodbi ni navedlo razlogov, zakaj ga ni izvedlo, je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala trditve tožnice v pritožbi in navedla, da je pri obračunih potnih stroškov tožnici upoštevala najkrajšo pot, ki deloma poteka preko italijanskega ozemlja, kot je potrdilo tudi sodišče prve stopnje v 7. točki izpodbijane sodbe. V upoštevani pravni podlagi za obračun potnih stroškov ni omejitev glede ozemlja, po katerem najkrajša pot poteka. Bistveno je le, da gre za najkrajšo razdaljo med krajem bivanja in krajem opravljanja dela, ki pa jo v konkretnem primeru predstavlja pot, ki deloma poteka preko italijanskega ozemlja. Pritožbene trditve so neutemeljene, saj je tožnica spregledala bistvo, da niti Kolektivna pogodba za dejavnost zdravstva in socialnega varstva, ki se uporablja v obravnavanem primeru, niti Uredba o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov ne določata omejitev glede ozemlja. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in da je pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo očitane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ker v sodbi ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo predlagan dokaz tožnice, da naj tožena stranka predloži izjave vseh delavcev in način obračunavanja stroškov prevoza na delo za tiste delavce, ki se na delo vozijo iz katere od obalnih občin. Tožnica je tekom postopka na prvi stopnji trdila, da tožena stranka ostalim delavcem iz obalnih občin obračunava potne stroške po najkrajši poti preko slovenskega ozemlja in predlagala, da sodišče pozove toženo stranko naj predloži izjave teh delavcev v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov. Tožnica je navajala, da jo je tožena stranka diskriminirala v primerjavi z ostalimi delavci, ki bivajo v obalnih občinah, saj ostalim priznava in izplačuje povračilo stroškov prevoza na delo in z dela izključno po slovenskem ozemlju. Sodišče prve stopnje se je do navedenega opredelilo v 12. točki sodbe in obrazložilo, da ker je tožena stranka za obračun potnih stroškov svojih zaposlenih uporabljala enako podlago, vsebino njihovih izjav, ni mogoče ugotoviti, da bi bila tožnica diskriminirana v primerjavi z ostalimi delavci. Tožena stranka je priznala, da osmim od desetih delavcev, ki se vozijo iz obalnih občin, na podlagi njihovih izjav obračunava potne stroške po najkrajši poti, ki poteka po slovenskem ozemlju in torej potrdila trditve tožnice. Torej navedeno dejstvo med strankama sploh ni bilo sporno, tožnica pa tekom postopka ni trdila, da tožena stranka ostalim delavcem iz obalnih občin ni obračunavala potnih stroškov na podlagi njihovih izjav. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena trditev, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih in da so razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je tožena stranka samo tožnici obračunava potne stroške po najkrajši poti preko slovenskega ozemlja in italijanskega ozemlja, ostalim zaposlenim, ki se na delo vozijo iz drugih obalnih občin, pa je obračunala potne stroške po najkrajši poti po slovenskem ozemlju. Tožena stranka je predložila izjavo delavke B.B. v zvezi s povračilom potnih stroškov, ki je enako kot tožnica v izjavo napisala kilometre poti, ki poteka preko italijanskega ozemlja in slovenskega ozemlja.

7. Med strankama v postopku je bilo predvsem sporno, ali lahko tožena stranka obračuna povračilo stroškov prevoza za pot, ki poteka čez tuje, to je italijansko ozemlje, ki sicer predstavlja najkrajšo pot. Tožnica je pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu zdravstveni administrator od leta 2013 dalje. Delovno mesto se nahaja v C., kamor se vsakodnevno vozi iz naslova stalnega prebivališča v D.. Med strankama je bilo nesporno, da tožnica za prevoz na delo nima zagotovljenega javnega prevoza in ji tožena stranka priznava kilometrino. Tožena stranka je javni zavod in zanjo veljajo določbe Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 40/2012 s spremembami, ZUJF), ki v 168. členu določa, da povračilo stroškov prevoza na delo in z dela pripada zaposlenemu glede na razdaljo od kraja bivališča do delovnega mesta, če ta razdalja znaša več kot 2 kilometra. Zaposlenemu pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini stroškov prevoza z javnim prevoznim sredstvom, če zaposleni nima možnosti prevoza z javnim prevoznim sredstvom, se mu priznava kilometrina v višini 8 % cene neosvinčenega motornega bencina - 95 oktanov. Podrobneje se povračilo stroškov prevoza na delo in z dela uredi s kolektivnimi pogodbami dejavnosti ali poklicev. Za tožnico velja Aneks h kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 40/2012), ki v 7. členu določa, da javni uslužbenec poda pisno izjavo za povračilo stroškov prevoza na delo in z dela in izjava vključuje predvsem podatke bivališča, kraj, od koder se javni uslužbenec dejansko vozi na delo, razdaljo od bivališča do delovnega mesta (v kilometrih), vrsto in ceno javnega prevoza.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zaključilo, da je edini kriterij za določitev višine povračila stroškov prevoza na delo in z dela razdalja med krajem bivanja in krajem opravljanja dela, pri čemer v javnem sektorju velja, da delodajalec delavcu povrne strošek najcenejšega prevoza in za povračilo stroškov upošteva najkrajšo pot od kraja bivališča do kraja delovnega mesta. Dejstvo, da pri tožnici predstavlja najkrajšo pot med krajem bivanja in krajem opravljanja dela pot, ki deloma poteka tudi preko italijanskega ozemlja, ni ovira, da tožena stranka pri izračunu najkrajše poti ne bi upoštevala poti, ki poteka tudi po italijanskem ozemlju, kar je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje in se pri tem sklicevalo tudi na sodbo VDSS Pdp 370/2015 z dne 6. 1. 2015. Pri tem ni bistveno, da je v zadevi Pdp 370/2015 šlo za delodajalca, ki ni javni zavod tako kot tožena stranka, na kar se sklicuje pritožnica v pritožbi, ampak je pomembno predvsem, ali se pri izračunu najkrajše poti upošteva tudi pot, ki poteka izven ozemlja Republike Slovenije.

9. Neutemeljene so pritožbene trditve, da bi sodišče moralo po uradni dolžnosti upoštevati sklep Vlade RS št. ... z dne 10. 1. 2013, s katerim je določila enotni daljinomer za namen povračila stroškov v zvezi s prihodom in odhodom z dela. Sklep Vlade RS ne predstavlja predpisa, kot skuša prikazati tožeča stranka. Ustavno sodišče RS je v sklepu opr. št. U-1-87/99 z dne 8. 7. 1999 zavzelo jasno stališče, da s sklepi Vlade ne predstavljajo predpisov. Zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno uporabiti sklepa Vlade z dne 10. 1. 2013 in bi se morala tožeča stranka nanj posebej sklicevati. Pritožnica pa se je na sklep Vlade prvič sklicevala šele v pritožbi, kar predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto.

10. Neutemeljene pa so tudi pritožbene trditve pritožnice, da se sodišče ni opredelilo do njene izpovedi na naroku dne 19. 6. 2019, ko je izpovedala, da bi morala za pot preko italijanskega ozemlja imeti pri sebi osebni dokument, katerega za delo pri toženi stranki ne potrebuje in da je pot preko slovenskega ozemlja bolj varna v primeru morebitne okvare in intervencije. Splošno znano je, da je v Republiki Italiji uradni jezik italijanski in se tožnica v primeru okvare in intervencije ne bi mogla sporazumeti. Sodišče prve stopnje je glede tega v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe prepričljivo pojasnilo, da mora imeti skladno s prvim odstavkom 3. člena Zakona o osebni izkaznici vsak državljan pri sebi osebno izkaznico za namen identifikacije in to ne le v tuji državi, zato navedeno tožnice ne omejuje pri dejanski možnosti in dovoljenosti uporabe poti po italijanskem ozemlju. Gre za ozemlje EU, po katerem se državljani EU prosto gibajo, prav tako pa so v primeru okvare vozila ali intervencije tudi v Republiki Italiji na voljo tako nujna medicinska pomoč kot tudi asistenca na avtocesti in pot, ki jo je tožena stranka upoštevala za namene povračila stroškov prevoza na delo in z dela po italijanskem ozemlju, poteka v celoti po ustrezno urejeni avtocesti.

11. Sicer pa se je sodišče prve stopnje tudi opredelilo do trditev tožnice, da je v času, ko se vozi na delo in z dela zavarovana in bi se v primeru poškodbe na poti na delo ali z dela štelo, da gre za poškodbo pri delu, in da je tako zavarovanje zagotovljeno samo na območju Republike Slovenije, ne pa na območju tuje države. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se čas potovanja na delo in z dela ne šteje v delovni čas in se poškodba, ki jo utrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta in nazaj, v primeru uporabe lastnega prevoznega sredstva, ne šteje za poškodbo na delu (66. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - Ur. l. RS, št. 96/2012).

12. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da četudi tožnica ne uporablja poti po italijanskem ozemlju in bi se na delo in z dela vozila izključno po slovenskem ozemlju, navedeno ne pomeni, da ji je tožena stranka dolžna povrniti te dejansko nastale stroške za vožnjo po daljši poti. ZUJF in Aneks h Kolektivni pogodbi za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije, glede povračila stroškov prevoza na delo in z dela jasno in nedvoumno določata, da je delavec upravičen do povračila stroškov, ki nastanejo po najkrajši poti, ne glede na to ali to pot uporablja ali ne.

13. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP.

14. Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 155. člena ZPP).