Jedro

Sodišče prve stopnje je prejelo predlog tožene stranke za vračilo sodne takse za pritožbo, v kateri je navajala, da je tožena stranka posredni proračunski uporabnik v lasti občine, in tako po določbi 10. člena ZST-1 oproščena plačila sodne takse, zato ji naj sodišče vrne plačano sodno takso. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožene stranke za vračilo sodne takse za pritožbo oprlo na prvi odstavek 10. člena ZST-1, pri tem pa očitno spregledalo, da je bil prvi odstavek 10. člena ZST-1 spremenjen z ZST-1 C, in sicer tako: "Plačila sodnih taks so oproščeni država in državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in posredni proračunski uporabniki, ki so v celoti v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti, centri za socialno delo, kadar so predlagatelj v postopku za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost."

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog tožene stranke za vračilo sodne takse za pritožbo z dne 7. 2. 2017 zavrnilo.

2. Zoper naveden sklep vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče prve stopnje toženi stranki Glasbeni šoli A. dne 25. 1. 2017 poslalo plačilni nalog za plačilo sodne takse za pritožbo v znesku 170,00 EUR in tožena stranka je sodno takso plačala dne 3. 2. 2017, čeprav je po določbi 10. člena Zakona o sodnih taksah plačila sodne takse oproščena kot posredni proračunski uporabnik, ki je v celoti v lasti lokalne skupnosti. Zaradi navedenega je tožena stranka predlagala sodišču, da se ji plačana sodna taksa v znesku 170,00 EUR vrne. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za vračilo sodne takse z obrazložitvijo, da 10. člen ZST-1 taksativno našteva tiste, ki so oproščeni plačila sodne takse, da pa med naštetimi niso navedeni proračunski uporabniki ali glasbene šole. Meni, da je sodišče pri odločitvi spregledalo, da je bil ZST-1 v 10. členu spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah tako, da so oproščeni plačila sodne takse tudi posredni proračunski uporabniki, ki so v celotni lasti samoupravnih lokalnih skupnosti. Ker sodišče v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo spremembe ZST-1 in je napačno uporabilo materialno pravo, pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in spremeni izpodbijan sklep tako, da ugodi predlogu tožene stranke za vračilo sodne takse. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijan sklep v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.; ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, vendar je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

5. Iz izpodbijanega sklepa ter podatkov v spisu izhaja, da je tožena stranka dne 16. 1. 2017 vložila pritožbo zoper sodbo z dne 7. 12. 2016, za katero je tudi plačala sodno takso po tar. št. 2321 ZST-1 v znesku 170,00 EUR. Dne 7. 2. 2017 pa je sodišče prve stopnje prejelo predlog tožene stranke za vračilo sodne takse za pritožbo, v kateri je navajala, da je tožena stranka posredni proračunski uporabnik v lasti Občine A., in tako po določbi 10. člena ZST-1 oproščena plačila sodne takse, zato ji naj sodišče vrne plačano sodno takso.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev o zavrnitvi predloga tožene stranke za vračilo sodne takse za pritožbo oprlo na prvi odstavek 10. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 37/2008 in nadalj. - ZST-1), pri tem pa pri odločitvi očitno spregledalo, da je bil prvi odstavek 10. člena ZST-1 spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sodnih taksah (Ur. l. RS, št. 30/2016 z dne 25. 4. 2016 - ZST-1 C), in sicer tako: "Plačila sodnih taks so oproščeni država in državni organi, samoupravne lokalne skupnosti, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in posredni proračunski uporabniki, ki so v celoti v lasti samoupravnih lokalnih skupnosti, centri za socialno delo, kadar so predlagatelj v postopku za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, humanitarne organizacije ter tuja država in tuji državljani, če tako določa mednarodna pogodba ali če velja vzajemnost."

7. Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni upoštevalo spremembe ZST-1 C, ki je veljala ob plačilu sodne takse za pritožbo, je napačno uporabilo materialno pravo, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in vrnilo zadevo v nov postopek sodišču, saj je v posledici zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.