Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Drugotoženka mora povrniti drugotožniku 120.780 SIT stroškov revizijskega odgovora v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je prvotožencu kot povzročitelju prometne nesreče in drugotoženki, pri kateri je bila obvezno zavarovana avtomobilska odgovornost, naložilo, da morata solidarno plačati prvotožniku 1,284.623 SIT odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, drugotožniku pa 9,100.000 SIT odškodnine za nepremoženjsko škodo in 242.396 SIT za premoženjsko škodo.

Drugotožnikov višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških. Tako je odločilo, ko je po ugotovljenem poteku prometne nesreče z dne 8.2.1996 ugotovilo polno odškodninsko odgovornost tožencev. Drugemu tožniku je od zahtevanih 4,800.000 SIT odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti odmerilo 3,000.000 SIT odškodnine, od zahtevanih 1,300.000 SIT za strah 600.000 SIT, odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je priznalo v zahtevanih zneskih 7,000.000 SIT in 1,500.000 SIT. Skupno odmero 12,100.000 SIT odškodnine je zmanjšalo za 3,000.000 SIT, ki jih je drugotoženka plačala proti koncu pravdnega postopka na prvi stopnji.

Sodišče druge stopnje je drugotoženkini pritožbi delno ugodilo in odškodnino za nepremoženjsko škodo za prvotožnika znižalo, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in glede drugotožniku prisojene odškodnine v celoti potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Drugotoženka (v nadaljevanju toženka) v pravočsani reviziji proti drugostopenjski sodbi izpodbija prisojo odškodnine drugotožniku (v nadaljevanju tožniku) za 4,100.000 SIT, uveljavlja vse revizijske razloge, predlaga pa tako spremembo obeh sodb, da se tožbenemu zahtevku ugodi največ do 8,000.000 SIT in upošteva tudi že plačanih 3,000.000 SIT. Odmera 12,100.000 SIT odškodnine je previsoka in ne upošteva, da je odškodnina le denarno zadoščenje za nepremoženjsko škodo in da je treba upoštevati okvire sodne prakse. Pri duševnih bolečinah zaradi skaženosti sodišče ni upoštevalo, da se zadebelitve kolena in gležnja ter brazgotine vidijo predvsem poleti in da tožnik pri starosti 29 let ni tako občutljiv kot mladostniki. Tožnikove omejitve življenjske aktivnosti niso tako velike, da bi utemeljevale 7,000.000 SIT odškodnine, saj se je tožnik uspel prekvalificirati v poklic vrtnarja. Tudi 3,000.000 SIT za telesne bolečine je prevelika odškodnina. Z odmero 600.000 SIT odškodnine za strah se revizija strinja. Pri utemeljevanju izpodbijane odmere pa opozarja na različne prisoje v sodni praksi in neustreznosti v primerjavi z odškodninami, ki so prisojene obolelim za poklicno boleznijo azbestozo.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki v odgovoru na revizijo meni, da ta ni dovoljena, sicer pa obrazloženo predlaga tudi njeno zavrnitev (375. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP; Ur. l. RS, št. 36/2004-UPB 2).

Revizija je dovoljena, ni pa utemeljena.

Tožnikovo zmotno stališče o nedovoljenosti revizije izhaja iz oznake toženke v postopku na prvi in drugi stopnji v primerjavi z oznako ali točneje podpisom na reviziji. Na koncu revizije se je podpisala X. d.d., Ljubljana, v postopku pa je nastopala X. d.d., Filiala Nova Gorica. Zato tožnik meni, da je revizijo vložila druga pravna oseba. Vendar iz podatkov sodnega registra, ki je javna knjiga, jasno izhaja, da ima lastnost pravne osebe le X. d.d., Ljubljana (katere predsednik uprave je tudi podpisal pooblastilo pod B 5 spisa za vložitev revizije), njene filiale pa ne. Tako je pri Filiali Nova Gorica pri organizacijski obliki zapisano, da gre le za del podjetja, ki tudi nima osnovnega kapitala. Glede na to je oznako X. d.d., Filiala Nova Gorica, pod katero je nastopala toženka (in to med drugim tudi na podlagi tožnikove opredelitve), mogoče šteti le kot oznako pravne osebe X. d.d., Ljubljana, z dodatkom Filiala Nova Gorica kot pojasnilom, na katero enoto se spor nanaša. Ali povedano drugače: ne gre za dve različni pravni osebi, temveč ves čas postopka za eno in isto pravno osebo.

Toženka v začetku postopka navaja, da uveljavlja vse revizijske razloge, obrazloži pa le revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je revizijsko sodišče lahko preizkusilo le ta razlog.

Diagnoza tožnikovih poškodb, ki jih je dobil v obravnavani prometni nesreči 8.2.1996, je bila udarnina glave, prelom leve stegnenice, prelom vratu leve stegnenice, raztrganina sklepne ovojnice levega kolka, maščobna embolija, prelom zunanjega gležnja desnega skočnega sklepa in odrgnine obeh rok ter levega kolena. Tožnik je rojen leta 1973 in je bil v času prometne nesreče star nepolnih 23 let. Zato toženka neutemeljeno opozarja na tožnikovo starost 29 let v času izdaje prvostopenjske sodbe, saj je škodo trpel od poškodbe dalje.

Po ugotovitvah obeh sodišč je bil tožnik zaradi dobljenih poškodb dvakrat v bolnici in dvakrat operiran (drugič zaradi zloma vstavljene plošče), potrditvah odgovora na revizijo pa je sedaj prišlo tudi do sicer že predvidene tretje operacije z odstranitvijo osteosintetskega materiala. Tožnikovo zdravljenje je bilo dolgotrajno in je potekalo z zapleti, prelomi se mu niso celili, imel je tudi maščobno embolijo. Hodil je na fizioterapije v toplice in v zdravstveni dom, bil je kar 180-krat rentgensko slikan, bergle je uporabljal dve leti in sedem mesecev, prestajal je zelo hude intenzivne telesne bolečine skupno 10 dni, srednje intenzivnosti skupno 15 dni, lažje pa čuti še sedaj ob obremenitvah in spremembah bremena. Ob nesreči je trpel tako imenovani primarni strah, zaskrbljen pa je bil tudi za izid dolgotrajnega zdravljenja in pred tremi operacijami. Izvedenec je kot posledice poudaril zmerno omejeno gibljivost kolka in kolena, degenerativne spremembe v desnem kolenu, nezaraščen prelom zunanjega desnega gležnja z omejeno gibljivostjo tega sklepa, pa tudi prikrajšavo noge za 2,5 cm. Tako je tožniku onemogočena daljša hoja, težje fizično delo in prenašanje bremen, omejen je pri vseh športnih aktivnostih in plesu, zato ne more opravljati poklica kovinarja, ne ve se niti, ali bo zmogel opravljati delo vrtnarja, v katerega se je po nesreči prekvalificiral. Ocena zmanjšanja tožnikove življenjske aktivnosti znaša 25%. Zaradi omenjenih omejitev tožnik trpi in bo trpel duševne bolečine. Trpi jih tudi zaradi skaženosti, ki se kaže ne samo v brazgotinah na mestu odvzema kostnega transplantata, nato na zunanji strani levega stegna, brazgotinasti koži pod kolenom, tanjši levi nogi nad kolenom, zmerni zadebelitvi levega kolena in zadebelitvi desnega zunanjega gležnja, pač pa tudi v vidnem šepanju.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da pomeni skupna odmera 12,100.000 SIT odškodnine za tako ugotovljeni obseg vseh štirih oblik nepremoženjske škode pravično denarno odškodnino. Upoštevani so vsi kriteriji iz 200. in 203. člena ZOR o konkretizaciji škode, njeni individualizaciji z upoštevanjem vseh značilnosti konkretnega oškodovanca in o primerjavi odmerjene odškodnine s prisojo v drugih podobnih odškodninskih zadevah. Obe sodišči sta upoštevali tožnikov spol, starost, poklic in siceršnje značilnosti. Tožnikova sposobnost opravljati delo vrtnarja, v katerega se je zaradi nesreče prekvalificiral, je v toženkini reviziji neutemeljeno poudarjena, saj iz razlogov obeh sodišč izhaja, da je ob ugotovljenih posledicah ta sposobnost še vprašljiva. Tudi toženkino izpodbijanje odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti ni utemeljeno, saj toženka niti ne omenja tožnikovega vidnega šepanja, brazgotine in zadebeljenosti na eni oziroma drugi nogi (desni gleženj) pa bagaletizira. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odmera tudi ustrezno uvrščena v okvir prisoje odškodnine za podobne zadeve. Zlomi stegnenic in kolka so praviloma težje poškodbe z daljšim zdravljenjem in možnimi zapleti ter s težjimi posledicami. To se je izkazalo tudi pri tožniku. Revizijsko sodišče je opravilo primerjavo s prisojami odškodnin pri tovrstnih poškodbah, saj je v reviziji ponujena primerjava z odškodnino pri azbestozi neustrezna. Ugotovilo je, da upoštevaje sodno prakso na revizijski stopnji, kot izhaja med drugim tudi iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo s pregledom sodne prakse, GV Založba, Ljubljana 2001, izpodbijana prisoja ni med večjimi prisojami.

Po vsem obrazloženem je na podlagi 378. člena ZPP toženkino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi njene priglašene revizijske stroške. O tožnikovih stroških revizijskega odgovora je odločilo na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP, odmerilo pa jih je na podlagi določb odvetniške tarife in vrednosti odvetniške točke. Pri tem je upoštevalo, da znaša revizijsko sporna vrednost le 4,100.000 SIT in da je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks.