Jedro

Tožnika nista izkazala, da sta zahtevo za izplačilo zamudnih obresti pri prvostopenjskem organu dejansko vložila. Zato je upravni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo odločil (le) o vračilu plačanega komunalnega prispevka in ne tudi o zakonskih zamudnih obrestih.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ vlogi tožnikov ugodil in odločil, da se plačani komunalni prispevek v višini 24.010,70 EUR, odmerjen na podlagi odločbe občinske uprave Občine Piran št. 429-68/2008 z dne 18. 8. 2008, vrne na TRR pooblaščenca tožnikov v roku 8 dni po izdaji tega sklepa. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta tožnika dne 25. 7. 2013 preko svojega pooblaščenca vložila zahtevek za vračilo komunalnega prispevka v navedenem znesku, ki sta ga na podlagi navedene odločbe plačala za pridobitev gradbenega dovoljenja za predvideno novogradnjo stanovanjskega objekta na parceli št. 112, k.o. ... K vlogi za vračilo komunalnega prispevka sta priložila odločbo o odmeri in potrdilo o plačilu. Organ je pridobil pravnomočno odločbo UE Piran št. 351-109/2008-17 z dne 6. 10. 2008, s katero je bila vloga tožnikov za izdajo gradbenega dovoljenja za gradnjo stanovanjskega objekta na parc. št. 112, k.o. ..., zavrnjena. Sklicuje se na določbo desetega odstavka 79. člena Zakona o prostorskem načrtovanju (ZPN), katere vsebino tudi povzema. Ker torej tožnika gradbenega dovoljenja nista pridobila oziroma je bila njuna vloga s pravnomočno odločbo UE Piran zavrnjena, je bilo odločiti, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zoper uvodoma navedeni sklep zavrnil. Tožnika sta v pritožbi navedla, da sta na občino Piran večkrat naslovila zahtevek za vrnitev plačanega komunalnega prispevka, zadnji zahtevek je bil podan dne 13. 7. 2011, vendar občina vračila ni izvedla. Zato sta jo z dopisom z dne 24. 7. 2013 ponovno pozvala na vrnitev plačanega zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je bilo njuni vlogi sicer ugodeno, vendar pa je odločitev o zahtevku le delna, saj zahtevek ni bil obravnavan v celoti in se prvostopenjski organ ni izrekel o delu zahtevka, ki se nanaša na izplačilo zamudnih obresti. Organ navaja, da je prvostopenjski organ, po prejemu pritožbe, tožnika preko njunega pooblaščenca dne 2. 9. 2013 pozval k predložitvi zahtevka z dne 13. 7. 2011 in kopiji potrdila o prejemu, v zvezi s čemer je dne 30. 9. 2013 prejel odgovor pooblaščenca tožnikov, da je bil zahtevek osebno vročen županu občine in da zato predlagata njegovo zaslišanje, kakor tudi zaslišanje podžupanje in sekretarke župana. Ugotavlja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da iz celotne korespondence prvostopenjskega organa izhaja, da nihče na občini Piran zahtevka z dne 13. 7. 2011 ni prejel. Glede na navedeno drugostopenjski organ ugotavlja, da tožnika nista izkazala, da sta zahtevek z dne 13. 7. 2011 dejansko vložila. Ker torej vročitve skladno z določbo 91. člena ZUP nista izkazala in je bilo ugotovljeno, da tega zahtevka na občini ni nihče prejel, je zaslišanje predlaganih prič brezpredmetno. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ vlogi tožnikov z dne 24. 7. 2013 ugodil v delu, ki se nanaša na vračilo plačanega komunalnega prispevka. Ker se ni izrekel o delu zahtevka, ki se nanaša na izplačilo zamudnih obresti, je ob reševanju pritožbe pravilno spoznal, da je bil izvedeni postopek nepopoln ter da je to lahko vplivalo na odločitev o zadevi, zaradi česar je dopolnil postopek s pozivom tožnikoma. Ker tožnika nista dostavila potrdila o tem, da sta zahtevek z dne 13. 7. 2013 dejansko vložila, je prvostopenjski organ, glede na uspeh dopolnjenega postopka, ravnal pravilno, ko je odločil le o vračilu plačanega komunalnega prispevka, ne pa tudi o delu zahtevka, ki se nanaša na izplačilo zamudnih obresti.

Tožnika v tožbi navajata, da sta, ker je bila njuna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena, bila upravičena zahtevati vračilo vplačanega komunalnega prispevka. V ta namen sta dne 13. 7. 2011 osebno tedanjemu županu v njegovi pisarni vročila vlogo, tj. zahtevo za vračilo plačanega komunalnega prispevka v znesku 24.010,70 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki jima jo je sestavil njun tedanji pooblaščenec, ki ju je zastopal v postopki s pravnimi sredstvi zoper zavrnilno odločbo glede gradbenega dovoljenja. Župan, ki sta ga štela za odločitev pristojno pooblaščeno osebo, je njuno vlogo osebno sprejel in se zavezal, da jo bo proučil ter ju obvestil o odločitvi. Njuno vlogo z dne 13. 7. 2011 je šteti za vlogo v smislu prvega in drugega ter nadaljnjih odstavkov 63. člena ZUP in je zato terjala postopanje po določbah ZUP o vlogah. Res pa je, da sta tožnika kot prava nevešči stranki kasneje ugotovila, da jima župan sprejema vloge v fizični obliki ni potrdil (drugi odstavek 65. člena ZUP), na to ju tudi ni opozoril, prav tako ju ni opozoril, da ni pristojen sprejeti vloge v fizični obliki ter ju nato napotil k pristojnemu organu in nato njune vloge niti ni zavrgel zaradi nepristojnosti, tako da o usodi svoje vloge za vrnitev plačanega komunalnega prispevka z dne 13. 7. 2013 nikoli nista bila obveščena. Zato sta dne 24. 7. 2013 po sedanjem pooblaščencu ponovno podala zahtevo za vračilo komunalnega prispevka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prvostopenjski organ je njunemu zahtevku delno ugodil, ne pa tudi o izplačilu zahtevanih zamudnih obresti. Zato sta zoper prvostopenjski sklep vložila pritožbo ter po pozivu prvostopenjskega organa tudi ustrezno pojasnila način vložitve njune prvotne vloge z dne 13. 7. 2011 ter predlagala izvedbo dokazov. V razlogih drugostopenjske odločbe je bila zavrnjena možnost ugotavljanja zatrjevanih dejstev z zaslišanjem prič, češ da nista izkazala, da sta zahtevek dejansko vročila komurkoli v občinski upravi, saj da ZUP v prvem odstavku 91. člena določa način vročanja državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti tako, da se dokument izroči uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere drugače določeno. Že zaradi lastne vpletenosti pritožbenega organa v materijo odločanja je takšno stališče župana vprašljivo in nesprejemljivo, prav tako ni nikjer pojasnjeno, kakšni konkretno so bili odgovori in čigavi ob poizvedbah po e-mailu, če se že zanemari ocena v kakšni vsebinski obliki so bile opravljene poizvedbe. Takšna stališča o zahtevku za plačilo zamudnih obresti od glavnice vplačanega zneska komunalnega prispevka, kakor tudi stališča brezpredmetnosti zahteve za zaslišanje prič so povsem nesprejemljiva in v nasprotju z načeli ZUP (6., 7., 8. in 9. člen ZUP). V zvezi z vlogo tožnikov z dne 13. 7. 2013 namreč tudi ni bilo postopano skladno z določbami ZUP. Tožnika še poudarjata, da jima je še vedno nerazumljeno dejstvo, da je potem, ko sta vložila zahtevo za gradbeno dovoljenje dne 24. 7. 2008, dne 31. 7. 2008 klical predstavnik občine in sporočil, da so pri pregledu vloge za odmero komunalnega prispevka ugotovili, da na parceli ni možno graditi. Kljub temu sta bila tožnika z izdano odločbo o odmeri komunalnega prispevka za izdajo gradbenega dovoljenja dne 16. 8. 2008, torej po domnevni ugotovitvi, da ni možno graditi, pozvana na plačilo komunalnega prispevka. Ob upoštevanju navedenega je tembolj utemeljena pravica tožnikov do plačila zahtevanih zakonskih zamudnih obresti. Glede na navedeno tožnika sodišču predlagata, da izpodbijano odločbo župana z dne 11. 11. 2013 odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahtevata tudi povračilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in dodatno pojasnjuje, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 6. 8. 2013 zahtevi tožnikov z dne 24. 7. 2013 v delu, ki se nanaša na vračilo plačanega komunalnega prispevka ugodil, ker pa se ni izrekel o delu zahtevka, ki se nanaša na izplačilo zamudnih obresti, je ob reševanju pritožbe, tožnika dne 2. 9. 2013 pozval, da dostavita fotokopijo zahtevka z dne 13. 7. 2011 in kopijo potrdila o prejemu. Tožnika sta dne 30. 9. 2013 dostavila zahtevek z dne 13. 7. 2011, nista pa dostavila potrdila, ki bi izkazovalo, da je bil zahtevek z dne 13. 7. 2011 tudi dejansko vložen na Občino Piran oziroma toženo stranko. Prvostopenjski organ je istega dne, 2. 9. 2013, v celotni občinski upravi preveril, ali je kdo od zaposlenih prejel zahtevek tožnikov z dne 13. 7. 2011 in pri tem ugotovil, da tega zahtevka nihče na občini ni prejel ter njun zahtevek tudi ni nikjer evidentiran. Ker tožnika nista izkazala prejema pošiljke upravnega organa s potrdilom, kot ju je na to pozval prvostopenjski organ, je bilo zaradi navedenega zaslišanje predlaganih prič brezpredmetno. Ker torej zahtevek tožnikov z dne 13. 7. 2011 ni evidentiran in ga tudi nihče ni prejel do 24. 7. 2013, ga organ ni mogel obravnavati in se do njega opredeliti. Sicer pa je tožena stranka tožnikoma ves čas pojasnjevala, da gradnja na predmetni parceli ni možna, ker sanacijski načrt tega ne dovoljuje, ker gre za zelene površine mesta. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo tožnikov kot neutemeljeno zavrne in tožeči stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče smiselno štelo, da tožnika izpodbijata prvostopenjski akt, ker le-ta posega v njun pravno zavarovani interes oz. pravico, ne pa drugostopenjski akt, s katerim je bila njuna pritožba zoper prvostopenjski sklep zavrnjena.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da sta tožnika dne 24. 7. 2013 priporočeno po pošti prvostopenjskemu organu poslala zahtevo za vračilo plačanega komunalnega prispevka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, glede na to, da je bila njuna vloga za izdajo gradbenega dovoljenja pravnomočno zavrnjena. V tej zahtevi sta navedla, da sta zahtevo za vrnitev plačila komunalnega prispevka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi že večkrat podala, nazadnje z dopisom z dne 13. 7. 2011. Zato sta bila pozvana, da predložita fotokopijo zahtevka z dne 13. 7. 2011 ter kopijo potrdila o prejemu te vloge. V zvezi s pozivom sta odgovorila, da sta zahtevek z dne 13. 7. 2011 istega dne (13. 7. 2011) osebno izročila županu občine in predlagala, vkolikor evidence vložitve predmetnega zahtevka ne izkazujejo, zaslišanje župana, kot tudi zaslišanje podžupanje in sekretarke župana. Ker tožnika nista predložila potrdila, s katerim bi izkazala, da je bil zahtevek z dne 13. 7. 2011 upravnemu organu dejansko vročen, zahtevek pa tudi ni (bil) evidentiran v evidencah upravnega organa, je upravni organ z izpodbijano odločbo odločil (le) o vračilu plačanega komunalnega prispevka, brez zakonskih zamudnih obresti.

Po presoji sodišča je odločitev upravnega organa pravilna. Upravni organ je svojo odločitev, da tožnika nista izkazala, da sta vlogo z dne 13. 7. 2013 dejansko vložila, pravilno oprl na določbo 91. člena ZUP, po kateri se državnim organom, organom samoupravnih lokalnih skupnosti, pravnim osebam in fizičnim osebam, registriranim za opravljanje dejavnosti, vroča tako, da se dokument izroči uradni osebi oziroma osebi, ki je določena za sprejemanje dokumentov, če ni za posamezne primere drugače določeno. Po drugem odstavku 65. člena ZUP pa mora uradna oseba, ki sprejme vlogo v fizični obliki oziroma vzame ustno sporočilo na zapisnik oziroma na predpisan ali drugače pripravljen obrazec, vložniku na njegovo zahtevo potrditi prejem. Ob upoštevanju navedenih zakonskih določb ter upoštevajoč pravilo, da je trditveno in dokazno breme na strani stranke, tožnika pa nista izkazala, da sta vlogo z dne 13. 7. 2013 pri prvostopenjskem organu dejansko vložila, je upravni organ po presoji sodišča s tem, ko je na podlagi vloge z dne 24. 7. 2013 z izpodbijano odločbo z dne 6. 8. 2013 odločil (le) o vračilu plačanega komunalnega prispevka in ne tudi o zakonskih zamudnih obrestih, ravnal pravilno. Tožbeni ugovori na drugačno odločitev v zadevi ne morejo vplivati. Pri odločitvi upravnega organa so bile pravilno upoštevane določbe ZUP, ki se nanašajo na vloge, kakor tudi določbe ZUP o temeljnih načelih postopka.

Ker je torej odločitev upravnega organa (tako prvostopenjskega, kakor drugostopenjskega za njim) po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožnikov na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1.