Jedro

Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem so: dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Dokazno breme obstoja lastniške posesti nosi priposestvovalec (tožnik), medtem ko glede njegove dobrovernosti velja, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače, kar pomeni, da mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka (toženec).

Obrazložitev

Pritožbi se ugodi in se sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

OBRAZLOŽITEV:

1. Toženec vlaga pritožbo zoper sodbo (točka II.), s katero je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik lastnik nepremičnine parc. št. 2864/1 gozd v izmeri 7076 m2, vl. št. 109, k.o. D. (1), ki je v zemljiški knjigi vpisana na ime toženca (točka I/1), zato je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožnik vpiše v zemljiško knjigo kot lastnik nepremičnine (točka II/2.) ter da je toženec dolžan povrniti tožniku pravdne stroške (točka II/3).

2. Toženec vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve postopka ter predlaga višjemu sodišču, da sodbo spremeni tako, da zavrne podrejeni tožbeni zahtevek (točka II). Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo predpostavke za priposestvovanje. Tožnik nepremičnine ni imel v posesti. Tožnik je zatrjeval, da tožnik ni sekal dreves na nepremičnini za prodajo in drva zaradi goloseka, ki je bil opravljen med drugo svetovno vojno, zato je predlagal postavitev izvedenca gozdarske stroke. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih ni postavilo izvedenca, ki bi lahko odgovoril na relevantna vprašanja o obstoju posesti tožnika. Sodišče ni naredilo dokazne ocene izpovedb prič, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Tožnik je zatrjeval, da je logar odkazal sečno na nepremičnini, kar je logar (M. K.) zanikal. Priča M. K. je povedal, da se ni izvajala sečnja na nepremičnini, čeprav gre mimo nepremičnine enkrat tedensko v zadnjih tridesetih letih, kar v nasprotju z izpovedbo tožnika, da je les iz nepremičnine prodajal priči kot manipulantu na gozdnem gospodarstvu. Dolžnikov svak K. Ž. je izpovedal, da mu je tožnik iz nepremičnine najmanj dvajsetkrat pripeljal traktorsko prikolico drv, kar je v nasprotju z dejansko sposobnostjo nepremičnine, da bi dajala takšne količine lesa. Priča je podrobno poznala stanje in uživanje nepremičnine, ni pa vedela, da ima tožnik v lasti sosednje zemljišče parc. št. 2874/2, kar kaže na to, da priči dejansko stanje ni bilo poznano, in da se je pripravila na zaslišanje le glede (sporne) nepremičnine. Tožnikova žena ni potrdila sečnje na nepremičnini, niti prodajo lesa, niti grabljenja listja. Zaradi takšnih razhajanj pri izpovedbah prič, ki jih je predlagal tožnik, prvo sodišče ne bi smelo opreti svoje odločitve na njihove izpovedbe oziroma, bi moralo obrazložiti, zakaj je tem pričam poklonilo vero. Sodna praksa se je večkrat izrekla, da se v ožjih družinskih povezavah šteje, da člani družine vedo za določeno dejstvo o samem lastništvu in se ne morejo sklicevati na nevednost, zato tožnik ni bil v dobri veri. Tožnik je vedel za posadno listino, za zemljiškoknjižno stanje, če ne drugače ob samem dedovanju leta 1993, ko nepremičnine ni bilo v sklepu o dedovanju. Odsotnost vpisa v zemljiški knjigi izključuje dobrovernost, zato se takšna zmota o zemljiškoknjižnjem stanju upošteva le, če je opravičljiva. Od tožnika in njegovih pravnih prednikov se zahteva višja stopnja skrbnosti. Iz posadne izjave je razvidno, da se pravna prednica tožnika nikoli ni štela za lastnico nepremičnine, zato tožnik kot ožji družinski član ni imel podlage za prepričanje, da je nepremičnina last njegove družine.

3. Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožba utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje v razlogih sodbe ni pojasnilo nasprotij med navedbami tožnika in izpovedbami prič, ki jih je predlagal tožnik, prvo sodišče pa dokazno oceno gradi prav na izpovedbah teh prič. Pritožba utemeljeno pojasnjuje nasprotja v izpovedbah tožnika, K.Ž, C.B z izpovedbo logarja M.K. Tudi izpovedba M.K, K.Ž, M.P in tožnikove žene ni celovito dokazno ocenjena, posebej v tistih delih izpovedb prič, ki so v nasprotju s trditvami tožnika. Dokazna ocena sodišča prve stopnje v tem delu nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti, zato jo je bilo potrebno razveljaviti že iz navedenih razlogov (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (2)).

6. Dobroverni lastniški posestnik nepremičnine pridobi lastninsko pravico na njej po preteku desetih let (43. člen Stvarnopravnega zakonika (3)). Predpostavke za pridobitev lastninske pravice s prisostvovanjem so: dobra vera, lastniška posest in pretek časa. Dokazno breme obstoja lastniške posesti nosi priposestvovalec (tožnik), medtem ko glede njegove dobrovernosti velja, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače, kar pomeni, da mora nedobrovernost dokazovati nasprotna stranka (toženec). Posestnik ni v dobri veri, če je vedel ali bi mogel vedeti, da ni upravičen do posesti (28. člen SPZ). Kdor ima stvar v posesti, kot da je njegova, je lastniški posestnik (27. člen SPZ). Dobroverni lastniški posestnik je tisti, ki je v opravičljivi zmoti o tem, da je lastnik stvari. Vprašanje dobrovernosti priposestvovalca se nanaša na njegovo mišljenje glede njegove lastninske pravice in ne na njegovo mišljenje glede pravice neke druge osebe. Dobroverni lastniški posestnik je oseba, ki ne ve, niti ne more vedeti, da ni lastnik stvari (4). V konkretnem primeru to pomeni, da je tožnik dobroverni lastniški posestnik, če je pridobil posest stvari z dedovanjem, zmotno misleč, da je bil njegov posestni prednik, to je zapustnik, lastnik stvari. Tožnik je moral utemeljeno misliti, da je bil zapustnik lastnik stvari. Na strani tožnika ne smejo obstajati razlogi, da bi ob izkazani posesti dvomil, da je bil njegov posestni prednik lastnik stvari. Če tožnik ne ve na kateri podlagi naj bi lastninsko pravico pridobil, ima razlog za to, da dvomi o tem, ali je res lastnik stvari, vedenje o tem pa se nanaša tudi na pravnega prednika. Nepremičnino pa lahko priposestvuje le tisti, ki izvršuje posest, ki je vidna navzven in ki vzbuja videz, da je posestnik tudi lastnik stvari.

7. Tožnik zatrjuje, da je pri pravno poslovnem prenosu lastninske pravice (posadni izjavi) prišlo do napake pri zapisu parcelne številke oziroma da posadna izjava nima učinkov, ker ni bilo nobenega razloga, da bi stara mati tožnika prepustila nepremičnino v last predniku toženca. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo dejstva, da je tožnik spreminjal trditveno podlago s tem, ko je zatrjeval, da je toženec izvrševal posest na nepremičnini parc. št. 2864/2, k.o. D., na katero naj bi se nanašala tudi posadna izjava, kasneje pa je zatrjeval, da je prišlo do napačnega razumevanja med tožnikom in njegovo zastopnico in da toženec te nepremičnine nikoli ni imel v posesti (5). Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo glede trditev toženca, da so tožnik in njegovi predniki vedeli oziroma bi morali vedeti, da niso lastniki nepremičnine in da zato nimajo pravice do posesti, kar naj bi potrjevala posadna izjava, zemljiškoknjižno stanje in sklepu o dedovanju, v katerem ni zajeta nepremičnina. Sodba nima prepričljivih razlogov, na podlagi katerih bi bilo mogoče prepričljivo zaključiti, da je tožnik izvajal posest v prepričljivi zmoti, da je lastnik nepremičnine, na tožencu pa je dokazno breme, da dokaže, da tožnik ni bil v dobri veri.

8. Prvo sodišče neutemeljeno ni sledilo dokaznemu predlogu toženca, da se postavi izvedenec gozdarske stroke, s katerim je toženec dokazoval trditve, da na nepremičnini zaradi goloseka niso obstajale možnosti za sečnjo, na ta način pa je želel dokazati, da tožnik ni izvrševal posesti na nepremičnini. Niso bili tudi pojasnjeni razlogi, zaradi katerih tožnik ni prosil za dovoljenje za sečnjo na nepremičnini, čeprav je v istem obdobju dobil ustrezna dovoljenja za sečnjo na nepremičninah, kjer je vpisan kot zemljiškoknjižni lastnik. Tudi iz zaslišanja priče logarja M.K izhaja, da tožniku ni nikoli odkazal sečnjo na nepremičnini, kot je to zatrjeval tožnik. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dokazno oceniti ali so dokazane okoliščine, da je toženec vedel, da ni lastnik nepremičnine oziroma povedano drugače, na kakšnem pravnem naslovu so tožnik in njegovi pravni predniki šteli, da so pridobili posest na nepremičnini in ali je tožnik izvajal posest na nepremičnini, ki je bila hkrati vidna navzven.

9. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridržalo za končno odločitev.

(1) V nadaljevanju nepremičnina.

(2) V nadaljevanju ZPP.

(3) V nadaljevanju SPZ.

(4) Glej M. Tratnik,Stvarnopravni zakonik s komentarjem, str. 363-267. (5) Primerjaj pripravljalno vlogo tožeče stranke z dne 17. 2. 2009 točko 15. stran 19 sodnega spisa in pripravljalno vlogo toženca z dne 19. 1. 2009 točka 5 stran 14 sodnega spisa.