Jedro

Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič B.B. in A.A., razlog, ki ga je navedlo (prekluzija), pa glede na okoliščine primera ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev teh dokaznih predlogov. V skladu z določbo 286.a člena ZPP je zaslišanje teh prič pravočasno, tj. v roku 15 dni, predlagala v pripravljalni vlogi, za katero ji je sodišče prve stopnje na prvem naroku dodelilo rok za odgovor na navedbe tožnika iz pripravljalne vloge, prejete na tem naroku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedeni priči predlagala za potrditev navedb, podanih kot odgovor na navedbe tožnika, in sicer v zvezi z odločilnim razlogom, tj. prenosom nalog vodenja kakovosti in opravljanjem drugih delovnih nalog, ki ne pomenijo vodenja sistema kakovosti (imenovanje za notranjega presojevalca). Sodišče prve stopnje je toženi stranki z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov odvzelo možnost dokazovanja odločilnih dejstev, kar utemeljuje pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo zaslišanje prič v zvezi z dejstvi, ki so odločilnega pomena, predlagano v dodeljenem roku in pred razpisom nadaljnjega naroka za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje zasliševalo ostale priče in tožnika, se zaradi izvedbe teh dokazov tudi ne bi zavleklo reševanje spora.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe z dne 3. 2. 2020 nezakonita (I. točka izreka), ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki z dnem 24. 4. 2020 ni prenehalo, temveč je trajalo z vsemi pravicami do vključno 3. 5. 2020, toženi stranki pa je naložilo, naj tožnika za ta čas prijavi v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ, zavrnilo pa je priznanje delovnega razmerja in prijavo v matično evidenco pri ZPIZ za obdobje od 4. 5. 2020 do dneva odločitve sodišča prve stopnje (II. točka izreka). Dalje ji je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje trajanja delovnega razmerja do 3. 5. 2020 plačati nadomestilo plače v neto znesku 480,25 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 5. 2020; sorazmerni del regresa za letni dopust za leto 2020 v neto znesku 313,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2020 ter nadomestilo za neizkoriščen letni dopust za leto 2020 v neto znesku 864,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2021, kar pa je tožnik zahteval več, je zavrnilo (III. točka izreka). Toženi stranki je tudi naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo v neto znesku 26.230,36 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2021, v presežku (do zahtevanih 36.306,00 EUR) pa je zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 794,70 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pravočasno pritožujeta obe stranki.

3. Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del IV. točke izreka sodbe in navaja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki je podlaga za uporabo kriterijev iz drugega odstavka 118. člena ZDR-1, sicer pravilno ugotovilo, vendar pa je napačno ocenilo primerno višino denarnega povračila, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Meni, da mu ob pravilnem upoštevanju vseh kriterijev pripada višje denarno nadomestilo. Pri toženi stranki je bil zaposlen 29 let (prvi kriterij), zato mu že na tej podlagi pripada visoko denarno povračilo, enako tudi glede na njegovo starost 56 let (drugi kriterij). Njegova starost in specifičnost njegovega znanja omogočata sklep o tem, da ima tožnik manjše zaposlitvene možnosti in da bo zato najverjetneje upokojitev dočakal kot samozaposlen. Med postopkom je zatrjeval in z listinami izkazal, da ima njegova samozaposlitev finančni učinek za sedanji dohodek (za 1.000,00 EUR nižja mesečna plača), vpliva pa tudi na njegov bodoči prihodek (pokojnino, ki bo zaradi nižje zavarovalne osnove, nižja). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku pogodbo o zaposlitvi odpovedala in mu ponudila novo zgolj zato, ker mu je želela znižati plačo, česar s tožnikom predhodno ni mogla doseči na sporazumen način, obseg tožnikovega dela pa je ostal enak, zato je bil razlog za odpoved navidezen. Okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja njegove pogodbe o zaposlitvi, torej da je šlo za zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato govorijo za višje denarno nadomestilo. Posebej izpostavlja okoliščine, vezane na zadnji, četrti kriterij, to je pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja, v čemer se tožnikov primer tudi bistveno razlikuje od sodnih odločb Vrhovnega sodišča RS, ki jih je sodišče prve stopnje zapisalo kot primerjalno sodno prakso tožnikovim okoliščinam. Navaja, da se je samozaposlil 9 dni po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, kar pomeni, da je po sodbi pravice za nazaj koristil v minimalnem obsegu, ravno iz tega razloga se je tudi zavzemal, da bi se mu delovno razmerje vzpostavilo do dneva sodne odločitve, ker pa to zaradi materialnega prava ni mogoče, bi moralo sodišče prve stopnje te okoliščine ustrezno upoštevati v okviru odmere denarnega povračila in tožniku na tej podlagi priznati še dodatne neto plače. Pri tem se sklicuje na sodbo VSRS VIII Ips 204/2018. Že v času veljavnosti prejšnjega ZDR, ki še ni imel jasno določenih kriterijev za priznanje odškodnine, je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da je v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi morebitna nižja plača pri drugem delodajalcu eden od kriterijev za določitev višine odškodnine (sodba VSRS VIII Ips 98/2012).

4. Zoper ugodilni del sodbe se pritožuje tožena stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Izmed obsežnih pritožbenih navedb pritožbeno sodišče povzema le tiste, ki so odločilne za odločitev o pritožbi. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je zaradi neizvedbe zaslišanja predlaganih prič A.A. in B.B. zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S predlaganim dokaznim predlogom ni mogla biti prekludirana, saj ji je sodišče prve stopnje na prvem naroku izrecno dovolilo odgovoriti na pripravljalno vlogo tožnika. Del takega odgovora so tudi novi predlagani dokazi, ki so bili torej pravočasno in pravilno predlagani, v okviru 15‑dnevnega roka, ki je pomenil še trajajoči prvi narok za glavno obravnavo. Tožena stranka zato tudi ni bila dolžna navajati razlogov, da teh dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku. Glede na to, da je sodišče prve stopnje še po tem, ko je tožena stranka navedeni priči predlagala za zaslišanje (v pripravljalni vlogi z dne 12. 10. 2020), opravilo narok, na katerem je zaslišalo preostale priče (4. 3. 2021), je sklicevanje na ekonomičnost postopka nesmiselno, saj bi sodišče prve stopnje na tem naroku lahko zaslišalo še ti dve predlagani priči. Pa ju ni, s čimer je po prepričanju tožene stranke zagrešilo očitano kršitev pravdnega postopka, saj ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Poudarja, da sta bili navedeni priči predlagani za zaslišanje v potrditev odločilnega dejstva - to je, da je po avgustu 2019 prišlo do prenosa delovnih nalog vodenja kakovosti na C.C.. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo niti do enega listinskega dokaza, ki ga je predložila tožena stranka, svojo odločitev pa je utemeljilo le na izpovedbah prič, poleg tega je izpovedbe prič napačno presojalo, pa tudi deloma v svoji odločitvi napačno povzelo. Izpostavlja, da sodišče prve stopnje tudi ni podalo ocene prič niti ni pojasnilo, zakaj je štelo izpoved tožnika za bolj prepričljivo od izpovedi prič tožene stranke. Meni, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke, temveč je povsem enostransko sledilo tožnikovim navedbam in izpovedbi, spregledalo pa je jasne in neovržene dokazne listine, ki jih je tožena stranka predložila, poleg tega je neutemeljeno spregledalo izpovedbe prič tožene stranke, ki so vse jasno in prepričljivo izpovedale o obstoju reorganizacije in delovnih nalogah tožnika pred in po avgustu 2019, ko ni več opravljal bistvenih in obširnih nalog predstavnika vodstva za kakovost, s čimer so se v velikem delu zmanjšale njegove pristojnosti, pa tudi odgovornosti. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku dolžna izplačati sorazmerni del regresa za letni dopust in nadomestilo za neizkoriščen letni dopust. Pri tem opozarja, da iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 4. 3. 2021 izhaja, da predsednik senata ne bo dovolil spremembe tožbe, ki se ne nanaša na obstoj delovnega razmerja, to je zahtevek v delu, ki se nanaša na plačilo regresa in odškodnine za neizkoriščen letni dopust, ki ji je tožena stranka izrecno nasprotovala. Hkrati pa je v zapisniku navedel, da bo sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, ki se nanaša na obstoj delovnega razmerja, saj je ta privilegirana. V nasprotju s tem pa je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugoditev zahtevku na plačilo sorazmernega dela regresa in nadomestila za neizkoriščen letni dopust utemeljilo s tem, da tožena stranka tudi po posebnem pozivu sodišča na naroku za glavno obravnavo dne 4. 3. 2021 temu delu tožbenega zahtevka ni ugovarjala in je zaradi tega ugodilo zahtevku. V pritožbi izpodbija tudi odločitev sodišča prve stopnje glede višine denarnega povračila, ki je pretirano.

5. Obe stranki odgovarjata na pritožbo nasprotne stranke in predlagata njeno zavrnitev.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka.

8. Tožena stranka je 3. 2. 2020 tožniku, ki je bil pri njej zaposlen na delovnem mestu "Strokovni vodja I, varnostni menedžer in svetovalec uprave za kakovost", vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto ''Strokovni sodelavec za strokovni nadzor''. Tožnik novo ponujene pogodbe o zaposlitvi ni sprejel, saj je menil, da mu je tožena stranka le znižala plačo, medtem ko sta obseg in vsebina njegovega dela ostala enaka, zato mu je v skladu s četrtim odstavkom 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) prenehalo delovno razmerje. V odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove je tožena stranka poslovni razlog utemeljevala z obrazložitvijo, da je z mesecem avgustom 2019 prenehala potreba po tožnikovem delu v zvezi z opravljanjem nalog, vezanih na sistem kakovosti in poslovnik kakovosti, ki so se izvajale za naročnika, saj tožena stranka od takrat ne izvaja več naročil za tovrstne storitve (niti ne za družbo D. d. d. niti ne za koga drugega), znotraj družbe tožene stranke pa potrebe po opravljanju takega dela ni. V sodnem postopku je tožena stranka okoliščine, ki so privedle do tega, da je tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove (razlog za odpoved), še podrobneje obrazložila oziroma konkretizirala z navajanjem, da je povezana družba D. d. d., za katero je tožena stranka opravljala storitev vodenja sistema kakovosti, od avgusta 2019 dalje za predstavnico vodstva za kakovost imenovala C.C., ki je že za druge družbe v skupini opravljala storitve vodenja sistema kakovosti po zahtevah mednarodnega standarda in tako je prišlo do združitve sistema kakovosti pod enotno vodstvo za vse dejavnosti (varovanje, čiščenje, upravljanje) znotraj skupine E.. Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da tožena stranka ni izkazala poslovnega razloga, torej da ni prenehala potreba po tožnikovem delu po obstoječi pogodbi o zaposlitvi, je tožbenemu zahtevku za nezakonitost redne odpovedi, vključno z zahtevkom za reparacijo, sodno razvezo in denarno povračilo, v pretežnem delu ugodilo. Taka odločitev je vsaj preuranjena.

9. Tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da ni zaslišalo s strani tožene stranke predlaganih prič B.B. in A.A., razlog, ki ga je navedlo (prekluzija), pa glede na okoliščine primera ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev teh dokaznih predlogov. V skladu z določbo 286.a člena ZPP je zaslišanje teh prič pravočasno, tj. v roku 15 dni, predlagala v pripravljalni vlogi (list. št. 68-73), za katero ji je sodišče prve stopnje na prvem naroku dodelilo rok za odgovor na navedbe tožnika (list. št. 59) iz pripravljalne vloge, prejete na tem naroku (list. št. 62-67). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka navedeni priči predlagala za potrditev navedb, podanih kot odgovor na navedbe tožnika, in sicer v zvezi z odločilnim razlogom, tj. prenosom nalog vodenja kakovosti in opravljanjem drugih delovnih nalog, ki ne pomenijo vodenja sistema kakovosti (imenovanje za notranjega presojevalca). Sodišče prve stopnje je toženi stranki z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov odvzelo možnost dokazovanja odločilnih dejstev, kar utemeljuje pritožbeni očitek obstoja bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je bilo zaslišanje prič v zvezi z dejstvi, ki so odločilnega pomena, predlagano v dodeljenem roku in pred razpisom nadaljnjega naroka za glavno obravnavo, na katerem je sodišče prve stopnje zasliševalo ostale priče in tožnika, se zaradi izvedbe teh dokazov tudi ne bi zavleklo reševanje spora.

10. Sodišče prve stopnje je v 6. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo, da je kot privilegirano dopustilo spremembo tožbe v delu, v katerem je tožnik namesto reintegracije predlagal sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi in plačilo denarnega povračila, ni pa se opredelilo do prav tako modificiranega oziroma razširjenega tožbenega zahtevka na plačilo sorazmernega dela regresa in nadomestila za neizkoriščen letni dopust, o katerem je razlogovalo v 21. točki izpodbijane sodbe. V zvezi s spremembo tožbe v tem delu je tako utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi v nasprotju s sklepom na naroku za glavno obravnavo z dne 4. 3. 2021, da spremembe tožbe ne bo dovolilo v delu, ki se nanaša na plačilo regresa in odškodnine za neizkoriščen dopust (zapisnik na list. št. 107), ugodilo tema zahtevkoma z obrazložitvijo, da jima tožena stranka tudi po posebnem pozivu ni ugovarjala. Glede na to je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se posebni poziv, na katerega se v obrazložitvi sklicuje sodišče prve stopnje, ni nanašal na zahtevka za plačilo sorazmernega dela regresa in nadomestila za neizkoriščeni letni dopust, temveč na denarni zahtevek iz prve alineje 3. točke tožbenega zahtevka, to je plačilo nadomestila plače. S tem, ko je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijano sodbo, s katero je ugodilo navedenima zahtevkoma po spremenjeni tožbi, ne da bi to spremembo tožbe dopustilo, je toženi stranki onemogočilo izjavljanje v postopku glede tega dela tožbenega zahtevka oziroma poseglo v njeno pravico do informacije.1

11. Pritožba utemeljeno graja tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja, ali se je z izvedeno reorganizacijo, tj. prenosom nalog vodenja sistema kakovosti, zmanjšal obseg tožnikovega dela v smislu vrste nalog in odgovornosti zanje. Ob nasprotnih izpovedbah tožnika na eni strani ter prič F.F., C.C. in zakonitega zastopnika tožene stranke na drugi strani bi sodišče prve stopnje moralo natančno pojasniti, zakaj je sledilo izpovedi tožnika in ne izpovedim zakonitega zastopnika tožene stranke ter prič, ki ju je predlagala. Ne zadostuje zgolj povzemanje izpovedi zakonitega zastopnika G.G., da je C.C. kot pooblaščenka vodstva za kakovost v drugi skupini E. prevzela tudi naloge vodenja sistema kakovosti in vodenja poslovnika ter s tem prevzela ključne naloge za področje kakovosti z vidika zunanje presoje, notranje presoje, vodenja letnega vodstvenega pregleda, ter prič F.F. in C.C.. V zvezi s tem bi moralo izpovedi primerjati med seboj oziroma jih tehtati z nasprotnimi izjavami tožnika ter obrazložiti, zakaj je sledilo nekaterim dokazom kot bolj prepričljivim.

12. Zaključek oziroma dokazna ocena sodišča prve stopnje, da zapis nalog nadrejenega H.H. (A 12) s pojasnilom vsebine nalog (A 13), katerega je pripravil celo tožnik sam, dokazujeta, da je tožnik večino nalog opravljal na področju kakovosti ter, da iz tabelaričnega opisa vsebine nalog za obe delovni mesti (A 9), katerega je prav tako pripravil tožnik sam, izhaja, da se njegove naloge po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi niso v bistvenem spremenile, ne ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP, saj je enostranska. Ni nepomembno, da so zapisane naloge oziroma rokopisi H.H. zelo splošni, tako da zgolj na njihovi podlagi ni mogoč zaključek, da gre za naloge s področja kakovosti, ki bi pomenile prav vodenje sistema kakovosti, med njimi so namreč tudi naloge s področja varovanja, na katerem je tožnik strokovnjak (npr. scenariji pri prevozu oziroma prenosu vrednostnih pošiljk). Razlogi, zakaj je štelo, da tožena stranka ni uspela izpodbiti primerjalnega opisa, v izpodbijani sodbi niso navedeni, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do navedb v odgovoru na tožbo, ki so se nanašale na navedeno primerjavo opisa nalog. V zvezi s tem je pomembno tudi, da je pojasnilo vsebine odrejenih nalog in primerjalni opis napisal tožnik sam (tabela primerjave pa je vključena med tožbene navedbe, list. št. 5-6, 26-27).

13. Tožena stranka v pritožbi tudi pravilno opozarja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazne presoje listinskih dokazov, ki jih je predložila v spis, niti ni teh dokazov presojalo skupaj s preostalimi dokazi. Tudi verodostojnost listinskih dokazov2 bi moralo sodišče prve stopnje dokazno oceniti v skladu z 8. členom ZPP ter ob upoštevanju izpovedi priče F.F. in zakonitega zastopnika, ki sta izpovedala o razlikah v nalogah po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi in o zmanjšanju tožnikovih del v vodenju in odgovornostih znotraj sistema kakovosti, razen v obvladovanju reklamacij, celovito in argumentirano obrazložiti svojo dokazno oceno. Pri tej je treba upoštevati vsebino izvedenih dokazov v zvezi s tem, katere delovne naloge, ki jih je tožnik opravljal po avgustu 2019, sploh sodijo na področje sistema kakovosti in katere na področje varovanja kot stroke ter, ali so bile po avgustu 2019 tožnikove naloge znotraj sistema kakovosti le izvedbene ali tudi organizacijske (vodstvene) narave.

14. Glede na vse navedeno je bilo treba ugoditi pritožbi tožene stranke, posledično pa tudi pritožbi tožnika zoper zavrnilni del sodbe glede denarnega povračila. Zaradi ugotovljenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP ugodilo obema pritožbama, razveljavilo izpodbijano sodbo v celoti ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

15. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju odpravi ugotovljene postopkovne kršitve, zasliši predlagane priče in po potrebi (ponovno) izvede še druge predlagane dokaze, nato pa na podlagi celovite presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ob upoštevanju gornjih stališč pritožbenega sodišča dopolni dejanske ugotovitve in ponovno presodi, ali je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri tem naj se opredeli do bistvenih navedb tožene stranke v zvezi s primerjavo opisa nalog po novo ponujeni pogodbi o zaposlitvi in odpovedani pogodbi o zaposlitvi, saj pritožba tožene stranke utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje do njenih navedb v zvezi s tem ni opredelilo.

16. Po določbi prvega odstavka 354. člena ZPP sme pritožbeno sodišče v primeru, če ugotovi, da so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka (339. člen), pa kršitev postopka glede na njihovo naravo ne more samo odpraviti, sodbo sodišča prve stopnje s sklepom razveljaviti, in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na naravo postopkovnih kršitev (kršitev pravice do izjave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pomanjkljivosti v zvezi z dokazno oceno ter neopredelitev do bistvenih navedb tožene stranke) jih pritožbeno sodišče ne more samo odpraviti. Razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo bistveno podaljšala trajanja sodnega postopka, temveč ravno nasprotno ‒ postopek bi se podaljšal zaradi dokaznega postopka pred pritožbenim sodiščem. Glede na to z razveljavitvijo in vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Poleg tega bi pritožbeno sodišče v nasprotnem primeru prevzelo vlogo sodišča prve stopnje, kar ni namen določbe 354. člena ZPP, saj bi s tem strankama odvzelo ustavno pravico do pritožbe zoper ugotovljeno dejansko stanje. V predmetni zadevi, ko si nasproti stojita dve ustavni pravici, in sicer pravica do sojenja v razumnem roku, ki je določena v 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. 33/91-I in nasl.), in pravica do pritožbe iz 25. člena URS, je treba dati prednost pravici do pritožbe.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

1 Bistveni pogoj za uresničevanje pravice do izjave v postopku je pravica do informacije; stranka pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti. Glej Zobec, J., v: Pravdni postopek - zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 291. 2 Zlasti elektronskih sporočil, poročila zunanje presoje v novembru 2019, vabila na letni pregled sistema vodenja kakovosti, terminskega plana zbiranja dokumentacije za vodstveni pregled 2019, zapisnika o pregledu sistema kakovosti za leto 2019 (vse pod prilogo B).