Jedro

V civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pozna pravo (tudi tuje pravo) po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar le v okviru trditev pravdnih strank, ki morajo biti pravočasno podane.

Obrestovanje obresti v avstrijskem pravu ni absolutno prepovedano.

Pravilo ne ultra alterum tantum res pozna tudi avstrijsko pravo, vendar z nekoliko drugačno vsebino, kot jo je poznalo naše pravo. Določba paragrafa 1335 ODZ določa, da pravica zahtevati obresti preneha, če upnik pusti, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnice. Namen določbe je zaščiti dolžnika pred špekulativnim upnikovim ravnanjem, ki bi, namesto da bi dolžnika terjal, raje čakal in dosegel višji znesek svoje terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 50.511,21 EUR s 15,9 % rednimi obrestmi po kreditni pogodbi in 4,5 % zamudnimi obrestmi od 12. 6. 1999 dalje do plačila. Tožencu je naložilo tudi plačilo pravdnih stroškov tožnice.

2. Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Sodbo pritožbenega sodišča toženec zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava izpodbija z revizijo. Navaja, da se nižji sodišči nista opredelili, na podlagi česa sta zaključili, da je bila sporna pogodba med pravdnima strankama sklenjena v pravilni obliki, ugotovili pa tudi nista, kakšna je dejansko njena vsebina. Tožnica je zahtevala povrnitev zneska, ki je presegal izplačano glavnico. Glavnina vtoževanega zneska je torej utemeljena na obrestih, ki so obračunane na nenavaden način. Anatocizem je v slovenskem pravnem redu prepovedan. Toženec meni, da tudi avstrijski pravni red prepoveduje obračunavanje obresti čez znesek izplačane glavnice. Ker sodbi nižjih sodišč obrazložitve o navedenem ne vsebujeta, sodb glede tega ni mogoče preizkusiti.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožnici, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V civilnih postopkih velja načelo, da sodišče pozna pravo (tudi tuje pravo) po uradni dolžnosti (iura novit curia), vendar le v okviru trditev pravdnih strank, ki morajo biti pravočasno podane (primerjaj 286. člen, prvi odstavek 337. člena in drugi odstavek 362. člena ZPP). Sodišče je vezano na zatrjevano dejansko podlago ter ni dolžno in ne sme po uradni dolžnosti ugotavljati, ali obstajajo še kakšna dejstva, ki bi lahko bila pravno pomembna za odločitev, niti iskati dokazov zanje. Toženec do revizijskega postopka ni podal nobenih trditev glede neustreznosti oblike, v kateri je bila konkretna kreditna pogodba sklenjena, niti trditev v smeri anatocizma. Izračunu dolgovanega zneska ni nasprotoval, niti ni ponudil nobenega primerjalnega drugačnega izračuna uveljavljene terjatve. Iz teh razlogov zato presoja nižjih sodišč glede navedenega ni bila možna in absolutna bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Vsebina sporne pogodbe je pojasnjena na strani štiri prvostopenjske sodbe, zato ni utemeljen revizijski očitek, da ta ni bila ugotovljena.

7. Poleg navedenega pa revizijsko sodišče še pojasnjuje, da obrestovanje obresti v avstrijskem pravu, ki ga je treba uporabiti za presojo konkretnega primera, ni absolutno prepovedano, kot to zmotno meni revident. V času sklepanja predmetne kreditne pogodbe je dogovarjanje obrestnih obresti dopuščal Zakon z dne 14. 6. 1868 (RGBl. Nr. 62/1868), ki je v paragrafu 3 določal, da so obresti na obresti dopustne, če so bile izrecno dogovorjene. Dne 9. 8. 2002 je začel veljati Zvezni zakon o spremembi obrestnega prava (118. Bundesgesetz: Zinsenrechts-Änderungsgesetz - ZinsRÄG), ki je spremenil določbe Občega državljanskega zakonika (Algemeines Bűrgerliches Gesetzbuch - ABGB, JGS št. 946/1811 s spremembami, v nadaljevanju ODZ) glede obresti in razveljavil navedeni zakon iz leta 1868. Paragraf 1000 ODZ tako upniku dopušča, da zahteva obresti na obresti, če sta se stranki o tem izrecno sporazumeli. Takšno določbo v konkretnem primeru vsebujejo Splošni kreditni pogoji toženke, ki so bili sestavni del pogodbe in s katerimi se je toženec seznanil in jim ni nasprotoval. 8. Pravilo ne ultra alterum tantum res pozna tudi avstrijsko pravo, vendar z nekoliko drugačno vsebino, kot jo je poznalo naše pravo. Določba paragrafa 1335 ODZ določa, da pravica zahtevati obresti preneha, če upnik pusti, da so obresti brez sodnega opomina narasle do zneska glavnice. Namen določbe je zaščiti dolžnika pred špekulativnim upnikovim ravnanjem, ki bi, namesto da bi dolžnika terjal, raje čakal in dosegel višji znesek svoje terjatve. Pravilo pa se ne uporablja, če upnik svojo terjatev sodno uveljavlja (v konkretnem primeru je bila tožba vložena že v letu 1999). V tem primeru lahko zamudne obresti presežejo glavnico. V letu 2002 je bilo spremenjeno tudi navedeno določilo ODZ, vendar pa se to v svojem bistvu ni spremenilo.

9. Uveljavljena revizijska razloga glede na navedeno nista podana, zato je moralo revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrniti in z njo tudi predlagano povrnitev revizijskih stroškov (378. člen ZPP).

10. Tožnica, ki se je med postopkom statusno preoblikovala, je na revizijo odgovorila, vendar pa sta pooblastilo odvetniški družbi za zastopanje v revizijskem postopku podala tožničina prokurista. Prokurist ni zastopnik, ampak pooblaščenec stranke. Ker ima položaj pooblaščenca le na materialnopravnem področju (33. člen Zakona o gospodarskih družbah, Ur. list RS, št. 42/2006 in nasl.), ne more veljavno pooblastiti odvetnika za zastopanje družbe v pravdi.(1) Revizijsko sodišče zato tožničinega odgovora na revizijo ni upoštevalo.

Op. št. (1): Primerjaj Ude, L., Betetto, N., Galič, A., Rijavec V., Wedam Lukić, D. in Zobec, J.; Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 341.