Jedro

Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana po 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR z očitkom, da je v evidenco zaključka tranzitnih postopkov namenoma evidentiral tranzitni dokument, izdan pri nizozemski carinski službi, ne da bi to vozilo z navedenim blagom dejansko izstopilo. Te operacije pa, za razliko od vseh ostalih, ni vnesel v evidenco, preko katere se izvaja izmenjava podatkov, kar pomeni, da o tej operaciji ni obvestil hrvaških carinskih organov. S tem je omogočil sprostitev blaga v prost promet na carinskem območju Evropske Skupnosti, v nasprotju s carinskimi in davčnimi predpisi. Tožena stranka je za vse bistvene okoliščine očitane kršitve izvedela najkasneje takrat, ko je sama Centralni tranzitni pisarni sporočila, da je bil zaključen tranzitni promet. Ker je tožniku izredno odpoved podala po poteku 30-dnevnega roka iz 2. odstavka 110. člena ZDR, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - delno spremeni v točkah I/1 in I/3 izreka tako, da v tem delu glasi: "I/1 Sklep tožene stranke z dne 10. 7. 2009, da se tožniku izredno odpove pogodba o zaposlitvi in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 26. 8. 2009, se kot nezakonita razveljavita.

I/3 Ugotovi se, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dokončnostjo sklepa z dne 26. 8. 2009 in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja do 27. 3. 2013, višji zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 28. 3. 2013 dalje, pa se zavrne." - delno razveljavi v točkah I/2, I/4, I/5 in II ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem ter nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 10. 7. 2009 o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 26. 8. 2009; da se razveljavi sklep tožene stranke št. ... z dne 19. 6. 2009, da se tožniku prepove opravljati delo in sklep komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 12. 8. 2009; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še vedno traja z vsemi pravicam in obveznostmi iz delovnega razmerja; da je tožena stranka dolžan pozvati tožnika nazaj na delo in mu od 23. 6. 2009 do ponovnega nastopa dela pri toženi stranki obračunati bruto plače in ostale prejemke iz delovnega razmerja, kot če bi delal ter mu po obračunu davkov in prispevkov izplačati neto zneske plač in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska plače in ostalih prejemkov iz delovnega razmerja do plačila, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih; mu za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih obračunati in izplačati neto razliko v plači med plačo, ki bi jo prejemal kot zaposleni pri toženi stranki, če mu delovno razmerje pri toženi stranki ne bi zakonito prenehalo in plačo, ki jo je prejemal pri drugih delodajalcih, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega zneska razlik v plači do plačila in od posameznih zneskov razlike v plači odvesti vse davke in prispevke v skladu z veljavno zakonodajo; ga prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ tako, da mu bo priznana delovna doba od dneva dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od vključno od 3. 9. 2009 do dneva ponovnega nastopa dela pri toženi stranki, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od vključno 3. 9. 2009 dalje, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih, vpisati v delovno knjižico delovno dobo; in da mu je dolžna povrniti potrebne pravdne stroške (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotno in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter njegovemu tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa v plačilo naloži stroške tega postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, pri čemer predlaga, da se zadeva dodeli v obravnavanje drugemu sodniku. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni izpolnilo nalog, ki mu jih je naložilo pritožbeno sodišče. Glede pravočasnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je dokazni postopek pokazal, da je tožena stranka dne 3. 4. 2009 prejela poizvedbo Carinskega urada A. za tranzitni postopek - ... z dne 30. 3. 2009 z zaprosilom, da v svoji evidenci preveri, ali je bilo blago po tranzitni deklaraciji urada odhoda z dne 4. 3. 2009 predloženo pri njeni izpostavi. Tožena stranka je Carinskemu uradu A. z dne 3. 4. 2009 odgovorila, da blago ni bilo predloženo pri njeni izpostavi in ni zajeto v evidencah, kar je preverila na podlagi MOIZ-u izstop, MCC-ju, SICIS-u in HR carini. Nadalje je nesporno, da je bil tranzitni dokument zaključen v aplikaciji MCC dne 4. 4. 2009. Dne 7. 5. 2009 je namreč tožena stranka Centralni tranzitni pisarni B. sporočila, da je bil dne 4. 4. 2009 zaključen tranzitni promet z dne 4. 3. 2009. Iz dopisa tožene stranke z dne 7. 5. 2009 izhaja, da je pri naknadnem preverjanju zaključka tranzitnega postopka iz evidenc in poizvedovanj ugotovila, da tranzitni dokument ni bil pravilno zaključen, ker v sistemu SRT vozilo (kamion) ni evidentirano, ker vozilo ni evidentirano v aplikaciji izstopa MOIZ, s katero se elektronsko posredujejo podatki hrvaški carini, ker hrvaška carina istega blaga nima v evidenci, saj je prejemnik blaga potrdil, da pošiljke česna ni prejel. Tožena stranka je zaključila, da na podlagi navedenega upravičeno trdi, da vozilo oziroma blago na izpostavi C. ni bilo predloženo. Tožnik zato upravičeno trdi, da je tožena stranka najkasneje dne 7. 5. 2009 vedela za vse bistvene okoliščine očitane kršitve, saj se je tožena stranka v dokumentu z dne 7. 5. 2009 sklicevala na aplikacijo MCC, torej je najkasneje tega dne ugotovila tudi, da je bil dokument zaključen pod tožnikovo šifro. Dokazni postopek je pokazal, da je bila tožena stranka z okoliščino, da je tranzitni dokument zaključen pod tožnikovo šifro seznanjena že bistveno prej. D.D., ki je vodil postopek odpovedi, je izpovedal, da je tranzitna pisarna A. na neskladje ponovno opozorila že v naslednjem tednu, ko je prišlo do očitane kršitve. Torej tožena stranka za podatke o času zaključka tranzitnega postopka v šifri, pod katero je bil tranzitni postopek zaključen, ter o imenu in priimku delavca, ki naj bi opravil sporni tranzit, izvedela že sredi aprila 2009. Zakaj je tožena stranka šele konec aprila 2009 pričela z zbiranjem zanjo relevantnih podatkov za postopek izredne odpovedi tožena stranka ni pojasnila. Dokazni postopek je pokazal, da subjektivni rok za podajo izredne odpovedi ni pričel teči niti z zagovorom tožnika (30. 6. 2009), niti s pridobitvijo pisnih izjav prič (10. 7. 2009), prav tako pa ni pričel teči tudi dne 17. 6. 2009, ko je tožniku izdala obvestilo o nameravani izredni odpovedi, kot je zmotno zaključilo sodišče prve stopnje. Tožena stranka tudi svojih navedb oz. trditev v zvezi s pravočasnostjo podaje izredne odpovedi pogodbe tožniku, ki jih je podala do prvega naroka za glavno obravnavo, ne more širiti z izpovedbo v postopku zaslišane priče. Sicer pa je D.D. v izpovedbi na naroku dne 2. 7. 2010 pojasnil, da so podatke iz svojih sistemov lahko pridobili takoj (to je v sistemu za preverjanje registracij, tranzitni postopek in sistem, s katerim obveščajo hrvaško stran), na naroku dne 7. 12. 2012 pa, da so te sisteme preverjali še v obdobju od 15. 5. 2009 do 17. 6. 2009. Prav tako je na naroku dne 2. 7. 2010 povedal, da so posnetke varnostnih kamer pridobili dne 15. 5. 2009 in so jih proučevali vse do konca maja 2009, medtem ko na naroku dne 7. 12. 2012 pove, da so posnetke pregledovali vse do 17. 6. 2009. Njegovo izpovedbo pa povsem izpodbije zapis tožene stranke na dopisu z dne 7. 5. 2009, kjer je tožena stranka navedla, da lahko upravičeno trdi, da vozilo oziroma blago (to je sporna pošiljka) na izpostavi C. ni bilo predloženo. Tako je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se je tožena stranka o vseh relevantnih okoliščinah seznanila šele z dnem 17. 6. 2009, ko je tožniku izdala obvestilo o nameravani izredni odpovedi. Sodišče je svojo odločitev pavšalno utemeljilo, da je tožena stranka od 15. 5. 2009 do 17. 6. 2009 zbirala podatke o očitani kršitvi in ugotavljala, kaj se je dejansko dogajalo, pri tem pa ni pojasnilo, kateri so tisti podatki, ki jih je tožena stranka še ugotavljala in so pomembni za ugotovitev kršitve. Tožena stranka namreč ni podala trditve in ni dokazala zakaj podatkov ni mogla pridobiti prej, niti trditev o fizičnem obsegu pridobljenih posnetkov, torej natančneje, na podlagi katerih odločilnih dejstev je sodišče ocenilo, da je tožena stranka upravičeno potrebovala 1 mesec in 2 dni za pregled pridobljenih posnetkov kamer. Da tovorni izstop kritičnega dne ni bil v konici, je izpovedal Šafarič, zato je bilo tudi preverjanja bistveno manj. Glede na to, da se je tožena stranka z bistvenimi okoliščinami seznanila najkasneje dne 7. 5. 2009, postopek pridobivanja dokazov in preverjanja razlogov, ki ne pomeni seznanitev z razlogi, pa bi tožena stranka morala izvesti v roku 30 dni. Tožnik je ves čas postopka zatrjeval, da očitanega dejanja ni storil, da je kritičnega dne delal na tovornem izstopu, kamor je bil razporejen prvič in le za eno uro, opravljal s pomočjo sodelavcev, ker za samostojno delo na tovornem izstopu ni bil usposobljen. Dokazni postopek je pokazal, da se je tožnik kritičnega dne na tovornem izstopu pričel usposabljati, torej učiti. Tožnik je dne 4. 4. 2009 delo opravljal ob pomoči sodelavcev, torej vodje izmene E.E. ter F.F.. Tudi dokazni postopek je pokazal, da so bili v notranjih prostorih izstopne stavbe v času sporne potrditve poleg tožnika še najmanj F.F. in da ni mogoče izključiti, da ni bilo tudi G.G.. Izvedeni dokazni postopek je nadalje pokazal, da je lahko sporni tranzit evidentiral le nekdo, ki je razpolagal s podatki o sporni pošiljki, za kar je zadostoval že podatek o MRN številki, katero je vsebovala poizvedba carinske pisarne v A.. Vstop tretje osebe v tožnikov računalnik je sodišče izključilo z obrazložitvijo, da tožniku ni uspelo dokazati, da je v času spornega knjiženja zapustil pisarno, zaradi česar bi katera od prič, torej sodelavcev, v tem času lahko opravila sporno knjiženje pod šifro tožnika. Zgolj dejstvo, da je bil sporni tranzit evidentiran pod šifro tožnika, kar ves čas postopka ni bilo sporno, ne dokazuje, da prav tožnik evidentiral sporni tranzitni dokument in s tem potrdil izstop sporne pošiljke česna, ne da bi vozilo z navedenim blagom dejansko izstopilo, pri tem pa hkrati ni vnesel podatkov v evidenco MOIZ, torej o operaciji ni obvestil hrvaških carinskih organov, s čimer naj bi omogočil sprostitev navedenega blaga na območju Evropske skupnosti v nasprotju s predpisi, saj bi morale biti za navedeno blago plačane uvozne dajatve, ki niso bile plačane, s čimer je bila neznani osebi pridobljena premoženjska korist. Na podlagi dokaznega postopka sploh ni mogoče ugotoviti, kdo je bil v spornem času v izstopni pisarni, tožnik je računalnik brez odjave iz sistema večkrat za krajši čas zapustil, v tem času bi sporno knjižbo lahko opravil kdo drug, ki je razpolagal z MRN številko, pri čemer je dokazni postopek pokazal tudi, da je bila sporna vknjižba opravljena v 14 sekundah (izpoved D.D.), zato je zaključek sodišča, da je sporno pošiljko pod šifro tožnika evidentiral in potrdil prav tožnik, zmoten. Dejstvo je, da je za evidentiranje in potrditev pošiljke potrebna MRN številka, s katero pa tožnik na podlagi poizvedbe ni razpolagal, kar je ugotovilo tudi sodišče v izpodbijani sodbi. Kako naj bi tožnik poznal MRN številko se v postopku ni raziskovalo in tudi ni ugotovljeno, kar je odločilno dejstvo. Ob tem ne gre spregledati dejstva, da je bila tožnik na delo na tovorni izstop prerazporejen šele kritičnega dne zjutraj, prej tožnik za prerazporeditev sploh ni vedel. To dejstvo izključuje vsakršno možnost, da bi se lahko tožnik na evidentirane pošiljke kakorkoli v naprej pripravil, ko pa je na tovornem izstopu pristal povsem naključno in celo prvič. Veliko bolj pa kaže na to, da je bil razporejen z razlogom, da se je izkoristila njegova neizkušenost za to delo. Kot je pokazal dokazni postopek, ni bil sposoben delo opravljati samostojno, saj je ravno v tem času (torej med 11. in 12 uro) in en dan po poizvedbi prišlo do spornega evidentiranja in potrditve pošiljke. V posledici navedenega je zato nepravilna in nezakonita odločitev sodišča, da je podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku, zaradi tega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka, kot je v odločbi navedla komisija za pritožbe, da naj bi tožnik z dejanjem, ki ima tudi materialne posledice, huje naklepno kršil temeljno dolžnost carinika, s tem pa ogrozil tudi ugled organa, kot državne službe ter, da ima navedeno za posledico, da je zaupanje med strankama porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, da v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni samo pomembno, da se delodajalec seznanja z domnevno kršitvijo, temveč je ključno, kdaj se je seznanil s tem, da je delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožena stranka meni, da je bila odločitev za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi lahko sprejeta šele po pregledu posnetkov iz varnostnih kamer in podatkov iz drugih sistemov in ko je bilo potrjeno, da ni prišlo do prestopa meje na kakšen drugačen način, oziroma da ni bila storjena kakšna druga napaka. Tožena stranka se je to v dobri meri prepričala dne 17. 6. 2009, ko je izdala obvestilo o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Neutemeljeno pritožba navaja, da ni podan utemeljen odpovedni razlog, pri čemer ves čas postopka zatrjuje, da očitanega dejanja tožnik ni storil, da je bil na tovorni izstop razporejen prvič in le za eno uro, da je delo opravljal s pomočjo sodelavcev in da za samostojno delo ni bil usposobljen. Vse navedene očitke je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zavrnilo kot neutemeljene, kar je podrobno obrazložilo in podkrepilo s pričanjem sodelavcev tožnika in D.D.. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jo uveljavlja pritožba in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

Delodajalec mora po določbi 2. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30. dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Datum ugotovitve delodajalca o kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja je dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bila izredna odpoved z dne 10. 7. 2009 podana pravočasno, ker je štelo, da se je tožena stranka o vseh relevantnih okoliščinah seznanila dne 17. 6. 2009, ko je tožniku podala obvestilo o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj so v njem navedeni vsi pomembni podatki za ugotovitev očitane kršitve.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje glede ugotavljanja pravočasnosti podane izredne odpovedi z dne 10. 7. 2009 izhaja naslednje dejansko stanje: - da je dne 30. 3. 2009 Oddelek za tranzit Carinskega urada A. Izpostavi C., Carinski Urad H. poslal obrazec „Poizvedba za tranzitni postopek – ...“ v zvezi z tranzitnim dokumentom MRN št. ..., izdan 8. 3. 2009 pri nizozemski carinski službi za 2181 zabojev česna iz Kitajske, v vrednosti 10.905,00 EUR na tovornem vozilu s priklopnikom registrska številka .... Na fotokopiji tega obrazca je zapisan zaznamek H. (vstopna izpostava v Republiko Hrvaško), da pošiljka ni evidentirana pri njih, z žigom in podpisom carinske delavke; - da je dne 3. 4. 2009 Izpostava C. Oddelku za tranzit odgovorila, da pošiljka ni zapustila Republike Slovenije oz. območja Skupnosti; - da je dne 4. 4. 2009 vodja izmene G.G. tožnika za eno uro (od 11.00 do 12.00) razporedil na delovno mesto na zaključevanju tranzitnih izvoznih postopkov na izstopu tovornih vozil iz carinskega območja Skupnosti; - da je bilo istega dne (4. 4. 2009) ob 11.14 uri v računalniško aplikacijo NCTS, ki vsebuje uradno evidenco zaključka tranzitnih postopkov, vneseno blago in vozilo, ki je bilo predmet poizvedbe o tranzitnem postopku in sicer z osebno šifro tožnika; - da je bilo iz izpisa aplikacije MOIZ razvidno, da je pod šifro tožnika, v času njegovega dela na tovornem izstopu, evidentiranih dokumentov o izstopu za skupno šest drugih pošiljk. Vseh sedem je bilo torej evidentiranih pod šifro tožnika. V aplikacijo MOIZ (kamor se vnašajo podatki o izstopu pošiljk in tovornih vozil za potrebe izmenjave podatkov s carinsko službo R Hrvaške) so bile vnesene vse ostale pošiljke, razen sporne pošiljke ... ; - da so dne 7. 5. 2009 centralni tranzitni pisarni sporočili, da tranzitni dokument ni bil pravilno zaključen, vendar so s preverjanjem pravilnosti postopka tranzita nadaljevali in 15. 5. 2009 pridobili podatke iz varnostnih kamer na mejnem prehodu; - da je bilo iz preverjanja sistema za branje in fotografiranje registrskih tablic ugotovljeno, da se navedeno vozilo v času tožnikovega dela na izstopu ni pojavilo, isto pa izhaja iz vpogleda v posnetke videonadzornega sistema policije, ki jih je tožena stranka prejela dne 15. 5. 2009; - da so po pridobitvi posnetkov varnostnih kamer z dne 15. 5. 2009 do 17. 6. 2009 pregledovali posnetke in podatke iz drugih sistemov in tako dodatno preverjali, če ni prišlo do prestopa meje na kak drug način (preverjali različne sisteme za preverjanje registracij, tranzitni postopek in sistem za obveščanje Hrvaške, tudi posnetke policijskih nadzornih kamer), to vse pa iz razloga, da ne bi po krivem obdolžili tožnika, saj so hoteli preveriti, če vozilo ni prešlo meje na kak drug način; - da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi dne 10. 7. 2009 izredno odpovedana po 2. alineji 1. odst. 111. čl. ZDR z očitkom, da je v evidenco zaključka tranzitnih postopkov namenoma evidentiral tranzitni dokument, izdan 8. 3. 2009 pri nizozemski carinski službi, ne da bi to vozilo z navedenim blagom dejansko izstopilo. Te operacije pa, za razliko od vseh ostalih, ni vnesel v evidenco MOIZ, preko katere se izvaja izmenjava podatkov, kar pomeni, da o tej operaciji ni obvestil hrvaških carinskih organov. S tem je omogočil sprostitev blaga v prost promet na carinskem območju Evropske Skupnosti, v nasprotju s carinskimi in davčnimi predpisi. Za navedeno blago bi namreč morale biti plačane uvozne dajatve v višini 30.459,41 EUR. Ker niso bile plačane je bila s tem neznani osebi pridobljena protipravna premoženjska korist v navedenem znesku.

Sodišče prve stopnje je ob tako ugotovljenem dejanskem stanju zaključilo, da se je tožena stranka o vseh relevantnih okoliščinah seznanila z dne 17. 6. 2009, ko je izdala tožniku obvestilo o nameravani izredni odpovedi, saj so v njem navedeni vsi pomembni podatki za ugotovitev kršitve. Pred tem datumom naj bi tožena stranka le zbirala podatke o kršitvi, tako tudi v času od 15. 5. 2009, ko je pridobila posnetke nadzornih kamer, pa vse do 17. 6. 2009, ko je tožena stranka s tem, ko je preverjala posnetke nadzornih kamer in jih primerjala s stanjem v drugih sistemih, še zbirala podatke o očitani kršitvi in ugotavljala, kaj se je dejansko dogajalo. Po prejemu pisnega zagovora tožnika dne 30. 6. 2009, pa je tožena stranka le še preverjala njegove trditve v zagovoru glede vsebine kršitve in pridobila izjave G.G., I.I., J.J. in F.F.. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da se je tožena stranka seznanila z okoliščinami potrebnimi za podajo izredne odpovedi dne 17. 6. 2009, zaradi česar je izredno odpoved z dne 10. 7. 2009 podala pravočasno.

Čeprav je datum ugotovitve odpovednega razloga, kot je poudarilo že sodišče prve stopnje, dejansko vprašanje, pa je presoja kakšna mora biti stopnja vedenja (seznanjenosti) delodajalca o kršitvi oziroma odpovednemu razlogu materialno pravne narave(1). V obravnavanem primeru je presoja, da je rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči šele, ko je tožena stranka opravila preverjanje posnetkov nadzornih kamer in jih primerjala s stanjem v drugih sistemih (torej še dodatno zbirala podatke o očitanih kršitvah), ki so le potrdile njene dotedanje ugotovitve, materialnopravno zmotna. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje kažejo, da je tožena stranka vse kar je tožniku očitala v izredni odpovedi z dne 10. 7. 2009, vedela že pred 7. 5. 2009, kot je to potrdil D.D. in sicer, da je tožena stranka za šifro, s katero je bil opravljen sporni tranzit in za ime in priimek delavca, ki je opravil sporni tranzit, vedela pred 7. 5. 2009 (konec aprila 2009 - list. št. 68). Dne 15. 5. 2009 je tožena stranka res pridobila še podatke iz varnostnih kamer na mejnem prehodu, iz katerih je razvidno, da spornega kamiona na prehodu ni bilo, torej je pridobila le dodaten dokaz, ki je ugotovljeno le še potrjeval. Tožena stranka je vse bistvene okoliščine očitane kršitve izvedela najkasneje dne 7. 5. 2009, ko je sama Centralni tranzitni pisarni B. sporočila, da je bil dne 4. 4. 2009 zaključen tranzitni promet z dne 4. 3. 2009, saj iz dopisa izhaja, da je delodajalec naknadno preveril zaključek tranzitnega postopka, da je preveril evidence in opravil poizvedbe ter ugotovil, da tranzitni dokument ni bil pravilno zaključen (A7). Tožena stranka je torej vedela za vse bistvene okoliščine očitane kršitve, najkasneje že dne 7. 5. 2009, saj se je v sporočilu s tem dnem sklicevala na aplikacijo MCC, to je, da je bil dokument zaključen računalniško pod šifro tožnika kot uporabnika. Navedeno pa je potrdil tudi D.D. in sicer, da je tožena stranka s šifro, s katero je bil opravljen sporni tranzit in za ime in priimek delavca, ki je opravil sporni tranzit vedela že pred 7. 5. 2009. Tudi iz izredne odpovedi (I/6. točka) izhaja, da je delodajalec nesporno ugotovil, da je iz vpogleda v aplikacijo MOIZ, kamor se vnašajo podatki o izstopu pošiljk in tovornih vozil za potrebe izmenjave podatkov s carinsko službo Republike Hrvaške, razvidno, da so bile vanjo z osebno šifro tožnika vnesene vse ostale pošiljke, razen sporne pošiljke.

Pritožba ima prav, da izvajanje dodatnih dokazov v potrditev že ugotovljenih dejstev ne more podaljšati roka za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je prekluzivni rok, kar pomeni, da po poteku tega roka preneha pravica delodajalca, da poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Prekluzivni rok se glede na sodno prakso upošteva po uradni dolžnosti, to pomeni, da ga ugotavlja sodišče samo, ne glede na to, ali so ga stranke ugovarjale ali ne in to ves čas postopka. Posebno v primeru, kot je v tej zadevi, ko je delodajalec že 7. 5. 2009, ko je Centralni tranzitni pisarni B. sporočil, da je bil dne 4. 4. 2009 zaključen tranzitni promet z dne 4. 3. 2009, da tranzitni dokument ni bil pravilno zaključen, pri tem pa se skliceval na aplikacijo MCC, to je dokument, ki je zaključen pod računalniško šifro tožnika, da je tožnik opravil sporni tranzit, to pa so bili tudi argumenti, s katerimi je delodajalec v pisni odpovedi utemeljil odpovedni razlog, ni mogoče zaključiti, da se odpovedni prekluzivni rok šteje šele od datuma 17. 6. 2009, ko je tožena stranka tožniku vročila obdolžitev pred izredno odpovedjo kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Rok iz 2. odstavka 110. člena ZDR je pričel teči 7. 5. 2009, pa tudi če je pričel teči 15. 5. 2009, ko je tožena stranka pridobila podatke iz varnostnih kamer na mejnih prehodih, oziroma konec maja 2009, ko je po izpovedbi D.D. vedela, da sporno vozilo ni prešlo meje, je odpoved podana 10. 7. 2009 po poteku 30-dnevnega prekluzivnega roka, torej prepozno.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in na podlagi 5. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v točki I/1 in I/3 spremenilo tako, da je tožnikovi pritožbi delno ugodilo in ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožniku pa priznalo obstoj delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje z dne 27. 3. 2013, višji zahtevek za ugotovitev delovnega razmerja po 28. 3. 2013 pa zavrnilo (353. člen ZPP).

Sodišče prve stopnje je namreč v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik z dejanjem, ki se mu je očitalo v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in ki je imelo tudi materialne posledice, huje in naklepno kršil temeljno dolžnost carinika, s tem ogrozil tudi ogled organa kot državne službe, ter da ima navedeno za posledico, da je zaupanje med tožnikom in delodajalcem porušeno do te mere, da ni možno nadaljevati dela do izteka odpovednega roka. Tožena stranka je na naroku dne 7. 12. 2012 sodišču predlagala, da v kolikor bi sledilo tožbenemu zahtevku, da odloči po 2. odstavku 118. člena ZDR, torej da sodišče samo odloči o sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi, saj je bistveno omajano zaupanje v tožnika, ki bi moral kot pooblaščena uradna oseba carinske službe preprečevati sprostitev blaga v prosti promet v skladu s carinskimi predpisi, ne pa, da je to omogočal. Zaupanje v delavca pri pooblaščenih uradnih osebah, ki se pogosto srečujejo s tovrstnimi skušnjavami je potrebno tudi v postopku v potniškem prometu, torej ne glede na lokacijo dela. Prisotnost tožnika na delovnem mestu bi bila ravno zaradi pomanjkanja zaupanja moteča tako za toženo stranko kot sodelavce. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je odpoved delodajalca nezakonita, ker je podana prepozno, je upoštevajoč vse okoliščine konkretnega primera ugotovilo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, zato je ugotovilo trajanje delovnega razmerja do odločitve sodišča prve stopnje (do 27. 3. 2013).

Sodišče prve stopnje se zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka po temelju ni ukvarjalo z ostalimi tožnikovimi tožbenimi zahtevki, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in v izpodbijanem razveljavljenem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da ne more samo odpraviti navedene pomanjkljivosti, saj sodišče prve stopnje ni izvajalo dokazov o pripadajoči višini plače, razliko med pripadajočo plačo pri toženi stranki in plačo pri drugih delodajalcih. Kadar sodišče na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR samo razveže pogodbo o zaposlitvi, čeprav delavec ni podal takšnega predloga, potem mora odločiti tudi o odškodnini, ne glede na to, da delavec ni postavil takšnega zahtevka. V primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR delavec namreč še naprej vztraja pri reintegracijskem zahtevku, sodišče pa dosodi manj, to je le priznanje delovnega razmerja najdlje do dneva odločitve sodišča prve stopnje in odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. V skladu s sodno prakso se kot kriteriji za odmero odškodnine po 118. členu ZDR upoštevajo predvsem zaposlitvene možnosti delavca, njegova starost, delovna doba, poklic, druge osebne okoliščine, eventualno prejemanje nadomestila in podobno. V okviru odprtega sojenja je sodišče dolžno ugotoviti vse te okoliščine celo v primeru, če delavec ne predlaga sodne razveze pogodbe o zaposlitvi, sodišče pa se zanjo odloči na podlagi 2. odstavka 118. člena ZDR.

V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče pridržalo odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.

Op. št. (1): Primerjaj odločitve v zadevah VSRS VIII Ips 33/2006 z dne 11. 4. 2006, VIII Ips 227/2006 z dne 10. 10. 2006, VIII Ips 114/2009 z dne 23. 9. 2009, VIII Ips 164/2013 z dne 9. 12. 2013 in drugih, je Vrhovno sodišče RS glede na ugotovljeno dejansko stanje presojalo materialnopravno pravilnost presoje, ali je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna.