Jedro

Odločanje v ponovljenem postopku ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti do tožnikovih ugovorov, da gre le za občasne prejemke ter tudi do predlaganega dokaza po opravi poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka z opravo poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu oziroma na drug ustrezen način ugotoviti dejansko stanje, ki v predmetni zadevi očitno ostaja sporno.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Novem mestu Bpp 252/2019 z dne 11. 5. 2021 se odpravi in zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s sklepom z dne 11. 5. 2021 postopke odločanja o spremenjenih okoliščinah, ki vplivajo na pravico tožnika do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP), ki je bila tožniku dodeljena z odločbami tožene stranke Bpp 252/2019 z dne 22. 7. 2019 in Bpp 126/2020 z dne 18. 5. 2020 združila v en postopek, pri čemer postane vodilni spis Bpp 252/2019, nato pa z izpodbijano odločbo v I. točki izreka ugotovila, da tožnik od dneva izdaje te odločbe ni več upravičen do BPP v zadevah Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020. V II. točki izreka izpodbijane odločbe pa je odvetnico A.A. razrešilo izvajanja BPP v zadevah Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020. 2. Iz obrazložitve izhaja, da je bila tožniku dodeljena BPP v zgoraj navedenih zadevah. Tožena stranka se sklicuje na določila 13. člena in 14. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) v zvezi s finančnim kriterijem za dodelitev BPP. Navaja, da se šteje, da je socialno stanje prosilca in njegove družine zaradi stroškov sodnega postopka ogroženo, če mesečni dohodek prosilca oziroma mesečni povprečni dohodek na člana družine ne presega 2-kratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialnovarstvene storitve, kar znaša 804,36 EUR. Navaja, da je tožena stranka tožnika s pozivoma Bpp 126/2020 in Bpp 252/2019 z dne 20. 4. 2021, ki sta mu bila vročena 21. 4. 2021, pozvala na izjasnitev v zvezi z opravljenimi poizvedbami, iz katerih je izhajalo, da je tožnik februarja 2021 prejel neto plačo v višini 810,71 EUR, marca 2021 neto plačo v višini 810,71 EUR in aprila 2021 neto plačo v višini 810,72 EUR. Tožnik se na omenjeni poziv ni odzval. Tožena stranka ugotavlja, da so se prihodki tožnika izboljšali do te mere, da ni več upravičen do BPP. Navaja, da tožnikovega sina ni štelo kot družinskega člana, saj tožnik sam navaja, da živita vsak v svojem gospodinjstvu. Ker je v obeh postopkih pričela s postopkom ugotavljanja upravičenosti do BPP, dejansko stanje in pravna podlaga pa je v obeh zadevah enaka, so izpolnjeni pogoji za združitev postopkov in vodenje enega samega postopka, zato bo izdana ena odločba. Ugotavlja, da tožnik svoje dolžnosti, da toženo stranko obvešča o vseh dejstvih in okoliščinah, ki vplivajo ali bi vplivale na dodeljeno BPP, skladno z določilom 41. člena ZBPP ni izpolnil, ter da tožnik skladno z določbo 42. člena ZBPP ni več upravičen do BPP. Zaradi navedenega je potrebno tudi odvetnico A.A. razrešiti dolžnosti izvajanja BPP.

3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz tožbenih razlogov iz 1. in 2. točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) ter iz razloga iz tretjega odstavka 27. člena ZUS-1. V tožbi navaja, da tožena stranka ni celovito preverila tožnikovo premoženjsko stanje, ampak se je omejila le na dohodke v zadnjih treh mesecih, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237.člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Navaja, da so bili poviški pri plači le začasni, ter da ni mogel vedeti, koliko časa in v kolikšni višini jih bo prejemal. Menil je, da preračunani na celotno obdobje od odobritve BPP, ne bodo presegli cenzusa. Dejanska neto plača tožnika znaša cca. 730,00 EUR mesečno, ugotovljena višja izplačila pa so posledica nadurnega dela tožnika, zato so vsa izplačila nad 730,00 EUR predstavljala neperiodične dohodke, ki bi jih tožena stranka skladno z določilom prvega odstavka 23. člena Zakona o socialno varstvenih prejemkih (v nadaljevanju ZSVarPre) lahko upoštevala le, če presegajo 0,5 osnovnega zneska minimalnega dohodka. Navaja, da se njegov premoženjski položaj ni izboljšal do te mere, da bi mu upravičenost do BPP prenehala. Nesporočanje sprememb pa lahko ima posledice prenehanja upravičenosti do BPP le, če so spremembe take, da vplivajo na upravičenost do BPP.

4. Tožnik navaja, da se na zadnji poziv tožene stranke ni posebej izjavljal, ker je štel, da je izjavo in dokazne predloge podal že v izjavah z dne 14. 10. 2020 in bi jih morala tožena stranka upoštevati, česar ni storila, zaradi česar izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar je bistvena kršitev določb upravnega postopka. Tožena stranka tako ni opravila predlaganih poizvedb pri delodajalcu, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Z opisanimi kršitvami je bilo poseženo tudi v pravico tožnika do poštenega postopka iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišče naj opravi poizvedbe pri tožnikovem delodajalcu ter zasliši tožnika, nato pa naj tožbi ugodi, izpodbijano določbo odpravi ter zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka tožbene ugovore ter vztraja pri svoji odločitvi. Navaja, da je bil tožnik v celoti v naprej seznanjen s svojimi obveznostmi, ki sledijo iz dodelitve BPP, česar pa tožnik ni izpolnil. Meni, da ni sporno, da prihodek tožnika v mesecih februar, marec in april 2021, presega znesek dvakratnika osnovnega zneska minimalnega dohodka. Navaja, da je tožena stranka dolžna v primeru, ko spremembo dohodka javi upravičenec, ali ko zanjo izve v postopku po uradni dolžnosti, o pravici odločiti na novo s prvim dnem naslednjega meseca po nastopu spremembe, kot izhaja iz 42.b člena Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (v nadaljevanju ZUPJS). Tožena stranka poudarja, da je bila tožniku dana možnost do izjave v postopku, ter da se na poziv z dne 20. 4. 2021 ni izjasnil, zaradi česar meni, da je izkazal voljo, da se mu BPP odvzame. Navedbe o poviških k plači so po mnenju tožene stranke pavšalne in niso podprte z dokazi. Poleg tega meni, da so vse navedbe v tožbi tožbena novota, zaradi česar jih sodišče ne sme upoštevati. Izjasnitev na poziv z dne 7. 10. 2020 ne pomeni, da se je tožnik odzval tudi na prihodnje pozive, pa tudi sicer vlogi z dne 14. 10. 2020 niso predloženi dokazi, temveč gre zgolj za neizkazane navedbe. Navaja, da ni podanega razumnega razloga, da bi tožena stranka opravila poizvedbe pri delodajalcu. Ker tožnik ni ponovno predlagal opravo poizvedb, tožena stranka le teh ni opravila. Ob sklicevanju na drugi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) navaja, da tudi dodatek za nadurno delo predstavlja plačo, ki je v skladu s tretjim odstavkom 21. člena ZSVarPre periodični dohodek. Meni, da nesubstanciranih dokazov ni mogoče nadomestiti z izvajanjem dokazov. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

6. Tožba je utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožena stranka utemeljeno ugotovila, da tožnik od dneva izdaje izpodbijane odločbe ni več upravičen do BPP v zadevah Bpp 252/2019 in Bpp 126/2020 in tožnikovo pooblaščenko razrešila dolžnosti izvajanja BPP v navedenih zadevah Okrožnega sodišča v Novem mestu.

8. Pravno podlago obravnavanega primera predstavlja prvi odstavek 41. člena ZBPP, ki določa, da mora upravičenec pogoje za dodelitev BPP izpolnjevati ves čas, za katerega mu je ta dodeljena. Iz drugega odstavka 41. člena ZBPP izhaja, da mora upravičenec do BPP strokovno službo za BPP v času od dodelitve BPP do dneva dokončnega obračuna stroškov obveščati o vseh dejstvih in okoliščinah oziroma vseh spremembah, ki vplivajo ali bi vplivale na pravico do BPP ter na obliko, obseg in obdobje prejemanja. Na podlagi prvega odstavka 42. člena ZBPP začne strokovna služba za BPP postopek ugotavljanja upravičenosti do BPP po uradni dolžnosti, kadar ugotovi, da so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi bilo potrebno izdati drugačno odločbo o upravičenosti do BPP, ker upravičenec ni več upravičen do BPP ali je upravičen v ožjem obsegu ali le za nekatere oblike BPP. Skladno z drugim odstavkom 42. člena ZBPP predlaga strokovna služba po izvedenem ugotovitvenem postopku pristojnemu organu za BPP izdajo odločbe, s katero se ugotovi prenehanje upravičenosti do BPP, ali določi drug obseg oziroma obliko BPP (neupravičeno prejeta BPP).

9. V obravnavanem primeru je tožena stranka z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku ugotovila, da tožnik ni več upravičen do BPP, ker je v mesecih februar 2021, marec 2021 in april 2021 prejel neto plačo v višini, ki presega dohodkovni cenzus za dodelitev BPP in trenutno znaša 804,36 EUR. Tožena stranka navaja, da je tožniku dala možnost sodelovanja v postopku, saj ga je s pozivom z dne 20. 4. 2021 seznanila z ugotovljenimi dejstvi, pri čemer se tožnik na navedeni poziv v danem roku, niti kasneje, ni odzval. Tožnik je v tožbi navajal, da se na navedeni poziv z dne 20. 4. 2021 ni odzval, saj je štel, da je izjavo in dokazne predloge podal že v izjavah z dne 14. 10. 2020. Tožena stranka pa je te navedbe in dokazne predloge v odgovoru na tožbo zavrnila kot nedovoljene tožbene novote, medtem ko se v izpodbijani odločbi do teh navedb in dokaznih predlogov ni opredelila.

10. Sodišče pritrjuje tožniku, da tožena stranka z zgoraj opisanim ravnanjem ni postopala v skladu z določili ZUP. Po presoji sodišča, ki je skladna tudi s sodno prakso Vrhovnega sodišča RS1, odločanje v ponovljenem postopku ne pomeni, da se postopek začne na novo, temveč, da se nadaljuje tam, kjer je bil pred izdajo prve odločbe tožene stranke. Navedeno za obravnavani primer pomeni, da bi se morala tožena stranka v izpodbijani odločbi opredeliti do tožnikovih ugovorov, da gre le za občasne prejemke ter tudi do predlaganega dokaza po opravi poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka z opravo poizvedb pri tožnikovemu delodajalcu oziroma na drug ustrezen način ugotoviti dejansko stanje, ki v predmetni zadevi očitno ostaja sporno. Poleg tega je z opisanim postopanjem tožena stranka ravnala v nasprotju z navodilom tukajšnjega sodišča v sodbah I U 1887/2020-8 z dne 14. 1. 2021 in I U 1886/2020-7 z dne 14. 1. 2021, kjer je bilo toženi stranki pojasnjeno, da iz izpodbijanih aktov ni razvidno, zakaj je tožena stranka celoten dohodek tožnika obravnavala kot periodični dohodek, čeprav je tožnik temu nasprotoval in predlagal dokaz s poizvedbami pri delodajalcu. Tožena stranka se kljub napotkom tukajšnjega sodišča tudi v ponovljenem postopku ni opredelila do predlaganih dokazov. Prav tako je tožena stranka tudi v ponovljenem postopku šele v odgovoru na tožbo pojasnila, zakaj ni upoštevala tožnikovega dokaznega predloga ter zakaj je štela dohodek tožnika za periodični dohodek, čeprav ji je bilo že v zgoraj navedenih sodbah pojasnjeno, da z odgovorom na tožbo ni mogoče dopolnjevati izpodbijanega akta. Tožena stranka bi morala v izpodbijani odločbi navesti vse pravno relevantne razloge za odločitev in jih zato ne more dopolnjevati z navedbami v odgovoru na tožbo.

11. Sodišče po povedanem ugotavlja, da takšne odločitve ne more preizkusiti, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP.

12. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo. Po tretjem odstavku istega člena sodišče v takem primeru vrne zadevo organu, ki je upravni akt izdal, v ponoven postopek. Ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijani akt odpraviti, je v skladu s prvo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 v zadevi odločilo brez glavne obravnave.

13. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem je tožnik, ki s tožbo uspe, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v upravnem sporu zastopala odvetnica, se mu priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika) povečano za davek na dodano vrednost. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika; OZ).

1 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 799/2006 z dne 24. 5. 2006.