Jedro

Subjektivna nevarnost, ki naj bi jo dolžnik povzročil s svojim ravnanjem, mora biti konkretizirana.

Tako kot mora upnik navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, mora tudi navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti (Triva - V. Belajec - m. Dik: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator - Zagreb 1980, stran 356, 21). Gole trditve o tem, da predlagana začasna odredba dolžniku ne bi povzročila škode, ker bo dolžnik še vedno lahko nemoteno posloval in sklepal posle, brez kakršnih koli dodatnih utemeljitev in dokazov, ne izkazujejo, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bi pretrpel škode, oziorma da bi pretrpel le neznatno škodo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Zahteva upnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v zavarovnje upnikove denarne terjatve izdalo začasno odredbo, s katero je dolžnikovemu dolžniku ... veleposlaništvu prepovedalo, da dolžniku izplača 6.688.934,80 SIT. Na dolžnikov ugovor je začasno odredbo razveljavilo in z izpodbijanim sklepom predlog za začasno odredbo zavrnilo (1. odst. izreka).

Ugotovilo je, da upnik ni izkazal drugega pogoja za izdajo začasne odredbe, niti po 1. odst. niti po 2. odst. 265. člena ZIP. Hkrati je kot nedovoljen zavrglo ugovor dolžnikovega dolžnika (2. odst. izreka) in odločilo, da upnik sam nosi svoje stroške postopka ter mu hkrati naložilo, da dolžniku povrne njegove stroške postopka v znesku 74.124,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.10.1998 do plačila (3. odst. izreka).

Upnik se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor zavrne, podredno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navedel je, da je dolžnikova subjektivna nevarnost v smislu 265. člena ZIP izkazana z vsemi priloženimi listinami. Dolžnik se namreč kljub temu, da upnikova terjatev izhaja iz podizvajalske pogodbe št. 9/97 z dne 4.8.1997, izmika plačilu in izgovarja na potrditev končnega obračuna vseh del s strani dolžnikovega dolžnika. To dolžnikovo ravnanje pa predstavlja konkretno in subjektivno nevarnost za upnikovo terjatev.

Subjektivna nevarnost izhaja tudi iz samega dolžnikovega ugovora, saj dolžnik navaja, da denar potrebuje za tekoče poslovanje. Drugi pogoj, da dolžniku ne bo nastala znatnejša škoda, pa je izkazal dolžnik sam s predložitvijo statističnih podatkov iz bilance stanje.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se sme v zavarovanje denarne terjatve izdati začasna odredba, če upnik izkaže verjetnost obstoja subjektivne nevarnosti, da bo dolžnik svoje premoženje oziroma sredstva odtujil, skril ali kako drugače z njim razpolagal v upnikovo škodo. Subjektivna nevarnost, ki naj bi jo dolžnik povzročil s svojim ravnanjem, mora biti konkretizirana. Na podlagi dejstev, ki jih je upnik navedel v predlogu za izdajo začasne odredbe, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da upnik ni izkazal takšne nevarnosti. Iz zatrjevanih dejstev, da se dolžnik izmika plačilu upnikove terjatve s tem, da se zgovarja na potrditev končnega obračuna vseh del s strani dolžnikovega dolžnika, pa ne izhaja, da gre za dejanja, s katerimi naj bi dolžnik svoje premoženje oziroma sredstva odtujeval, skrival ali kako drugače razpolagal z njimi. Tudi v pritožbi upnik ni navedel ničesar, kar bi kazalo na to, da subjektivna nevarnost obstoji. Trditve o tem, da dolžnik potrebuje denar za tekoče poslovanje, pa po oceni pritožbenega sodišča izkazujejo ravno nasprotno.

Pravilen je tudi sklep sodišča prve stopnje, da upnik tudi ni izkazal za verjetno, da bi s predlagano začasno odredbo dolžniku nastala le neznatna škoda (2. odst. 265. člena ZIP). Tako kot mora namreč upnik navesti dejstva in predlagati dokaze, ki kažejo na verjeten obstoj nevarnosti, ki grozi bodoči uresničitvi njegove terjatve, mora tudi navesti dejstva in predlagati dokaze, ki ga osvobajajo dolžnosti dokazovanja te nevarnosti (Triva - V. Belajec - m. Dik: Sudsko izvršno pravo - Opći dio, Informator - Zagreb 1980, stran 356, 21).

Gole trditve o tem, da predlagana začasna odredba dolžniku ne bi povzročila škode, ker bo dolžnik še vedno lahko nemoteno posloval in sklepal posle, brez kakršnih koli dodatnih utemeljitev in dokazov, ne izkazujejo, da dolžnik s predlagano začasno odredbo ne bi pretrpel škode, oziroma da bi pretrpel le neznatno škodo. Pozitivno stanje na dolžnikovem žiro računu, pa samo po sebi še ne predstavlja zakonitega razloga za izdajo začasne odredbe, saj do sprememb na računu lahko prihaja vsak trenutek.

Ker je prvostopno sodišče materialnopravno pravilno odločilo, ni pa zagrešilo bistvenih postopkovnih kršitev iz 2. odstavka 365. člena v zvezi s 381. členom ZPP/77 in 14. členom ZIP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 380. člena ZPP/77 v zvezi s 14. členom ZIP).

O stroških je odločilo na podlagi 1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77 in 14. členom ZIP. Ker upnik s pritožbo ni uspel, nosi sam svoje pritožbene stroške.

Določbe ZPP/77 (Ur.l. SFRJ, št. 4/77, 36/77, 36/80, 69/82, 58/84, 74/87, 14/88, 57/89, 29/90 in 27/90) je sodišče druge stopnje uporabilo na podlagi 1. odst. 498. člena ZPP (Ur.l. RS, št. 26/99).