Jedro

Ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi, če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.

Izrek

I.

I.Pritožbi predlagateljice se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da ji je nasprotna udeleženka dolžna plačati 4.777,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 23. 1. 1998 do 31. 5. 2022.

II.

II.V ostalem delu se pritožba predlagateljice in v celoti pritožba nasprotne udeleženke zavrneta.

III.

III.Nasprotna udeleženka je dolžna v 15 dneh predlagateljici povrniti pritožbene stroške 147,25 EUR, če zamudi s plačilom, od šestnajstega dne dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (I.) naložilo nasprotni udeleženki, da predlagateljici plača 9.554,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 12. 2023 in ji (II.) povrne stroške postopka 1.493,30 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.

2.Zoper sklep sta pritožbo vložili obe udeleženki, ki obe uveljavljata vse zakonske pritožbene razloge, ki obe predlagata, da pritožbeno sodišče sklep ob upoštevanju njunih pritožbenih navedb spremeni oz. ga razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje.

3.

3.Predlagateljica navaja v pritožbi, da bi bilo treba zemljišča ceniti kot nezazidana stavbna zemljišča, saj je že pred dejansko razlastitvijo na njih obstajala javna asfaltirana cesta in so imela dejanski status stavbnih zemljišč. Opozarja na zmotno uporabo osmega odstavka 190. člena Zakona o urejanju prostora1 (v nadaljevanju: ZUreP-3). Sodišče je določbo uporabilo retroaktivno, saj se ZUreP-3 uporablja od 1. 6. 2022, dejanska razlastitev pa se je zgodila najmanj 23. 1. 1998. Poleg odškodnine za odvzeto nepremičnino je predlagateljica upravičena tudi do zamudnih obresti od dejanskega odvzema nepremičnin (prim. Guiso-Gallisay v. Italy in VSRS II Ips 874/2009). Meni, da je upravičena do odškodnine 4.777,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 1998.

4.

4.Tudi nasprotna udeleženka v pritožbi opozarja, da sodišče ni pravilno uporabilo določbe osmega odstavka 190. člena ZUreP-3, saj bi lahko obresti priznalo največ v višini glavnice, česar ni upoštevalo. Odmena za prikrajšanje v primeru dejanske razlastitve, ki je izven okvirjev standardov pravične odškodnine, presega tudi okvire zaščite lastnine iz 69. člena Ustave RS. Predlagateljici bi se morale obresti določiti za največ 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine do plačila od valoriziranega zneska 4.777,08 EUR, pri čemer ne smejo presegati glavnice. Sicer pa obresti v višini glavnice ni mogoče šteti za novo glavnico, ampak ostajajo obresti.

5.

5.Pritožba predlagateljice je deloma utemeljena, pritožba nasprotne udeleženke pa ni utemeljena.

6.

6.Ker obe pritožbi opozarjata na kršitev materialnopravne določbe osmega odstavka 190. člena ZUreP-3, pritožbeno sodišče v tem delu na obe pritožbi odgovarja hkrati.

7.

7.O vprašanju zastaranja zamudnih obresti od odškodnine za nepremičnino, katere lastnik je bil dejansko razlaščen, je odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: VSRS) in v zadevi II Ips 90/20202 pojasnilo, da so, dokler ne pride do pravne razlastitve, lahko odprte mnoge sodnovarstvene poti (bodisi stvarnopravne bodisi obligacijske), le ustavnopravne odmene za razlastitev ni mogoče zahtevati, saj je potencialni razlaščenec vendar še vedno lastnik. Ne more biti hkrati lastnik in upravičenec do odmene za razlastitev. Kar v tem primeru velja za glavnico, akcesorno velja tudi za obresti. Ko pa do pravne razlastitve vendarle pride, tedaj se ta z dejansko razlastitvijo v hipu zlije v neločljivo celoto. S tem in šele tedaj, so vzpostavljeni pogoji zahtevati zamudne obresti za nazaj in šele tedaj, torej dva meseca in 15 dni po razlastitveni odločbi, jih razlastitveni zavezanec lahko sodno uveljavlja (seštevek rokov iz prvega in šestega odstavka 106. člena ZUreP-1). Nadalje pa je za odločitev pomembno stališče iz odločbe VSRS II Ips 57/2025, da zamudne obresti, kot oblika denarnega nadomestila zaradi omejitve uporabe nepremičnine, pred pravno razlastitvijo, lastniku pripadajo vse od odvzema posesti na nepremičnini, zgolj obračunajo se ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, saj do takrat ni osnove, od katere bi se izračunal odstotni delež in ni znan čas, v katerem obresti tečejo. Zamudne obresti se torej zgolj odmerijo ob določitvi odškodnine za razlaščeno nepremičnino, pravica do njihovega plačila pa nastaja kontinuirano v času omejene uporabe nepremičnine. Zamejitev višine zamudnih obresti iz osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 ne velja za čas pred začetkom uporabe ZUreP-3 1. 6. 2022. Razlog temu zadnjemu stališču je v prepovedi retroaktivnosti (155. člen URS), načelu enakosti (14. člen URS) ter odsotnosti izrecne zakonske določbe, ki bi določala drugače. Iz predstavljenih stališč izhaja, da ne drži, da bi lahko razlaščenec uveljavljal zamudne obresti le za zadnja 3 leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine, ampak za celotno obdobje od dejanske do formalne razlastitve, ki pa nastopi s pravnomočnostjo odločbe o razlastitvi,3 če seveda trenutek formalne razlastitve ne nastopi po začetku uporabe ZUreP-3. Kot je poudarilo VSRS namreč v tem primeru zamudne obresti tečejo do 1. 6. 2022, ko se je začel uporabljati ZUreP-3.

8.

8.Predlagateljica ima tako v pritožbi prav: upravičena je do zakonskih zamudnih obresti za ves čas od dejanske razlastitve do 31. 5. 2022, saj je bila odločba o razlastitvi izdana 13. 12. 2022 in postala pravnomočna 30. 12. 2022, torej po začetku uporabe ZUreP-3, ko se je zamejila višina zamudnih obresti, če so te do tega datuma dosegle glavnico. Iz obračuna zamudnih obresti je razvidno, da so v obravnavanem primeru zamudne obresti do 31. 5. 2022 že presegle glavnico.4 Po povedanem pa je v celoti neutemeljena pritožba nasprotne udeleženke, ki je trdila, da se določba osmega odstavka 109. člena ZUreP-3 uporablja brez kakršnih koli omejitev (da je razlaščenec upravičen največ do dvakratnika odškodnine za razlaščeno nepremičnino in še to le za tri leta pred pričetkom postopka za odmero odškodnine).

9.

9.Predlagateljica neutemeljeno v pritožbi navaja tudi, da bi se morala razlaščena nepremičnina ceniti kot nepozidano stavbno zemljišče, ker naj bi ob dejanski razlastitvi imelo tak dejanski status.

10.

10.V zadevi II Ips 276/2012 je VSRS jasno povedalo, da ugotovitev statusa zemljišča ni dejansko vprašanje. Sodišče prve stopnje je na podlagi potrdila o namenski rabi ugotovilo, da je bilo sporno zemljišče ob dejanski razlastitvi kmetijsko in da predlagateljica kljub drugačnim trditvam ni predložila nobenega dokaza, ki bi dokazoval, da bi bila namenska raba razlaščenega zemljišča pred dejansko razlastitvijo (oz. izgradnjo ceste) stavbno zemljišče. Tudi izvedenec cenilec je na podlagi ogleda na kraju samem potrdil, da je bilo razlaščeno zemljišče v času dejanske razlastitve nedvomno kmetijsko.5 Vse to potrjuje, da je bilo pravilno zemljišče ocenjeno kot kmetijsko, zato v tem delu predlagateljičina pritožba ni utemeljena.

11.

11.V delu, v katerem je predlagateljičina pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče sklep ustrezno spremenilo, v preostalem delu, v katerem pa njena pritožba in pritožba nasprotne udeleženke nista utemeljeni, pa je ob ugotovitvi, da tudi ni kršitev, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku6,7), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

12.

12.Pritožbeno sodišče predlagateljičin uspeh v pritožbenem postopku ocenjuje na 1/2, zato ji je nasprotna udeleženka dolžna povrniti polovico stroškov njene pritožbe. Pritožbeno sodišče je pri stroškovni odločitvi izhajalo iz vrednosti naložene odškodnine (4.777,08 EUR), upoštevaje Odvetniško tarifo, veljavno v času opravljenih storitev.8 Za sestavo pritožbe gre po 1. alineji tarif. št. 23/4 veljavne Odvetniške tarife predlagateljici 375 točk, pripada ji 22 % DDV in sodna taksa 20 EUR. Skupaj to znaša 294,50 EUR, polovica tega zneska pa je 147,25 EUR, ki ji je nasprotna udeleženka dolžna povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP), če zamudi, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen OZ). Nasprotna udeleženka pritožbenih stroškov ni priglasila, stroški predlagateljičinega odgovora na pritožbo nasprotne udeleženke pa niso bili potrebni, saj odgovor ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP).