Jedro

Med pravdnima strankama (občini) torej ni spora o obsegu njunega skupnega premoženja, pač pa, ali se določilo 12. odst. dodatka k dogovoru o delitvi premoženja nanaša tudi na delnice. Ker pa to predstavlja „spor iz obligacijskega civilnopravnega razmerja“, kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče, je pritožbeno stališče, da je za odločitev o predmetnem sporu pristojno upravno sodišče, pravno zmotno.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se prvostopna sodba v izpodbijani 2. in 4. točki izreka potrdi.

2. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je postopek v zvezi s primarnim tožbenim zahtevkom ustavilo (1. točka izreka, sklep) in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 176.701,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 05. 06. 2006 do plačila (2. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek (na plačilo 1.252,49 EUR s pripadki) je zavrnilo (3. točka izreka) in odločilo, da mora tožena stranka povrniti tožeči stranki tudi njene pravdne stroške v znesku 4.337,22 EUR s pripadki (4. točka izreka).

Proti tej sodbi se je pritožila tožena stranka. Iz vsebine pritožbe izhaja, da se pritožuje le proti 2. in 4. točki izreka. Uveljavlja „vse pritožbene razloge“ in predlaga razveljavitev izpodbijanih delov sodbe ter odstop zadeve upravnemu sodišču v pristojno sodišče, podrejeno pa vrnitev izpodbijanih delov sodbe sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

V odgovoru na pritožbo pa tožeča stranka predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po določilu 3. odst. 100. čl. Zakona o lokalni samoupravi je za odločanje v sporu glede delitve premoženja res pristojno upravno sodišče, kot poudarja pritožnica. Sledeč določilu 2. odst. istega člena pa je ta spor omejen na reševanje vprašanja osnove za delitev premoženja, ki je odvisna od števila prebivalstva, udeležbe posameznih delov občine v zagotavljanju premoženja občine, lastne udeležbe posameznih delov občine pri izgradnji ali oblikovanju premoženja v občini in od obstoja bremen občin in terjatev, ki bodo zapadle v naslednjih letih. V predmetni zadevi pa je sporno tolmačenje 2. odst. Dodatka k dogovoru o delitvi premoženja z dne 06. 03. 2001 oziroma z dne 06. 05. 2001 (A3). Med pravdnima strankama torej ni spora o obsegu njunega skupnega premoženja, oziroma o osnovi za delitev, pač pa ali se določilo 2. odst. Dodatka (A3) nanaša tudi na delnice v družbi K., ali ne. Ker pa to predstavlja „spor iz obligacijskega civilnopravnega razmerja“, kot pravilno pojasnjuje prvostopno sodišče, je pritožbeno stališče, da je za odločitev o predmetnem sporu pristojno upravno sodišče, pravno zmotno. V čem naj bi bila podobnost predmetne zadeve z zadevo I Cpg 8/2000 Višjega sodišča v Ljubljani, v kateri naj bi redno sodišče spoznalo, da gre za spor iz pristojnosti upravnega sodišča, pritožbeno sodišče ne vidi, pritožnica pa tega tudi ne pojasni. Zato s citirano zadevo I Cpg 8/2002 pritožbeno sodišče ne polemizira.

Drži, da niti Dogovor o delitvi skupnega premoženja z dne 06. 03. 2001 (A2) niti Dodatek (v prilogi A3) ne določata posebej, da se nanašata tudi na delnice K. Ker sta se s spornim določilom tega Dodatka pravdni stranki sporazumeli, da se delnice v tistih podjetjih in družbah, ki niso članice H.L., v deležu 1,8 % prenesejo v korist in na ime tožeče stranke, za presojo vprašanja, ali je pogodbena obveznost tožene stranke določena, ni odločilno, ali sta pogodbeni stranki ob sklepanju dodatka vedeli, na katere družbe se citirana obveznost nanaša oziroma ali sta imeli v mislih tudi delnice K., pač pa, ali je K. bil član H. L. Ker pa se to vprašanje med pravdnima strankama ni izpostavilo kot sporno, ni pomembno, da je tožeča stranka zahtevala izpolnitev drugega člena Dodatka (A3) tik pred zastaranjem.

Pravno zmotna je pritožbena presoja, da zato, ker so bile delnice K. že leta 1997 prenesene na toženo stranko, zanje določilo 2. odst. Dodatka (A3) ne velja. Za tako stališče pritožbeno sodišče ne najde opore niti v Pogodbi (A2) niti v Dodatku (A3). Če naj bi Dodatek (A3) za delnice K., ki so bile prenesene na M. še pred sklenitvijo sporazuma o delitvi bivših občin, ne veljal, bi moral o tem po oceni sodišča vsebovati nedvoumno določilo.

Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zasledilo nobenih kršitev iz 2. odst. 350. čl. ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožnice (tožene stranke) je odpadel. Odločitev o stroških tožeče stranke za odgovor na pritožbo, v katerem je v glavnem le ponovila svoje trditve, pa je oprta na določilo 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP.