Jedro

Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.

Sodišče prve stopnje je kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna. Poleg tega pa ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka zaradi zatrjevanega mobbinga in šikaniranja. Zato je presoja sodišča prve stopnje da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku v času poskusne dobe z dne 3. 9. 2009; - ugotovitev, da je tožeči stranki pri toženi stranki nezakonito prenehalo delovno razmerje z dnem 3. 9. 2009 in da ji še traja v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009 do 30. 4. 2013; - da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati glavnico 132.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (to je neto plačo /pravilno: nadomestilo plače/ za obdobje od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja 3. 9. 2009 do 30. 4. 2013 v znesku 3.000,00 EUR neto na mesec z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti mesečnih zneskov, kot izhaja iz izreka sodbe), ji priznati vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009 kot če bi delala, za obdobje od 3. 9. 2009 do 30. 4. 2013 za tožnika obračunati in plačati davke in prispevke na neto plače, v skladu z individualno pogodbo o zaposlitvi in jo prijaviti v ustrezna pokojninska in zdravstvena zavarovanja, ker v nasprotnem primeru sodba nadomesti take prijave, in ji priznati tudi vse druge pravice, ki izhajajo iz sklenjenega delovnega razmerja, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe.

- da sodišče naloži toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki plačati razliko plače za avgust 2009, odškodnino za neizkoriščeni letni dopust ter regres za letni dopust za leta 2009 do 2012 v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe ter odpravnino v višini 17.328,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2009 do plačila, vse v 8 dneh, pod izvršbo (I. točka izreka sodbe).

Tožbenemu zahtevku pa je delno ugodilo v preostalem delu ter naložilo toženi stranki, da je dolžna plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 10.000,00 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 9. 2009 do plačila, ter obračunati in plačati pristojnim organom pripadajoče prispevke, davke in druge javne dajatve, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe) ter odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (točka III izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožujeta obe stranki iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlagata spremembo sodbe, pri čemer se tožeča stranka zavzema za to, da bi sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti, tožena stranka pa za zavrnitev celotnega tožbenega zahtevka. Podrejeno predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču, s tem da tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče odredi novo sojenje pred drugim senatom.

3. Tožeča stranka v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe navaja, da je sodba sodišča prve stopnje (v tem delu) nepravilna in nezakonita. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker se je postavilo na stališče, da je odpoved podana pravočasno v 30-dnevnem zakonskem roku od ugotovitve razloga za izredno odpoved in da se ne upošteva 15-dnevni rok iz 62. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke. Sodišče je samo s seboj v nasprotju, saj o isti določbi enkrat trdi, da je milejša, drugič pa, da ni ter da je zato ni mogoče uporabiti. V konkretni zadevi bi bilo potrebno ugotavljati, kaj je ugodneje za delavca, ko mu delodajalec izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, ne pa, kaj je ugodneje za delavca, ko sam podaja izredno odpoved. Za delavca je nedvomno ugodnejši oziroma milejši predpis, po katerem ima delodajalec na razpolago krajši čas za podajo izredne odpovedi, šteto od nastopa odpovednega razloga. Izpodbijana sodba je glede argumentov v zvezi z uporabo zakonskega roka namesto roka iz citiranega Pravilnika protislovna, odločilni razlogi pa so nejasni in sami s seboj v nasprotju, s čimer je sodišče prve stopnje dokazano storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje je v svojem sklepu, opr. št. Pdp 974/2013 z dne 19. junija 2014, zavzelo stališče, da se uporabi zakonski rok iz razloga očitne neusklajenosti citiranega Pravilnika z novelo ZDR-A, s čimer se tožnik ne strinja, saj je bil Pravilnik sprejet več kot eno leto kasneje, v njem pa je eksplicitno navedeno, da je sprejet tudi ob upoštevanju novele ZDR-A iz leta 2007. Pravilnik zato zavezuje toženo stranko in ga je dolžna upoštevati v njegovi celotni vsebini. Če sodišče lahko enostavno zaključi, da velja zakon, ker naj splošni akt ne bi bil usklajen z zakonom, za delodajalce sploh ni pomembno, kako visoko raven pravic zagotavljajo svojim delavcem s splošnimi akti, saj jih delavci tako ali tako ne bodo mogli izterjati. 7. in 8. člen ZDR ob takšni interpretaciji drugostopenjskega sodišča v celoti izgubita na veljavi. Gre za očitno nespoštovanje pravila lex specialis derogat legi generali in pravila lex posterior derogat legi priori. Sodišče ima v konkretnem primeru po zakonu pristojnost zgolj ugotavljati ničnost tistih določb splošnih aktov delodajalca, ki so manj ugodne za delavca kot jih delavcu daje sam zakon, ne pa tudi po lastni presoji arbitrarno odločiti, da ne bo uporabilo kakšne določbe iz splošnega akta, čeprav je milejša za delavca, ker naj bi bila npr. očitno neusklajena ipd.. Uporaba in veljavnost citiranega Pravilnika za tožnika kot poslovodno osebo je bila dogovorjena v njegovi pogodbi o zaposlitvi, zato bi moralo sodišče upoštevati 15-dnevni rok in ugotoviti, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana prepozno ter je posledično v celoti nezakonita.

Sodišče druge stopnje je v svojem sklepu (opr. št. Pdp 974/2013) navedlo, da vprašanje, ali je bila odsotnost tožnika upravičena ali ne, za presojo odpovednega razloga po 3. točki 2. odst. 111. člena ZDR ni bistveno, ampak je pri presoji pomembno, ali je tožnik o tem delodajalca obvestil. Prvostopenjsko sodišče bi se glede na stališče sodišča druge stopnje v tem sklepu, iz katerega izhaja tudi ugotovitev, da je bila tožnikova odsotnost z dela v obdobju od 3. do 10. 8. 2009 upravičena, moralo v ponovljenem postopku skoncentrirati na ugotavljanje, ali je tožnik o svoji odsotnosti predhodno obvestil delodajalca. Namesto tega pa je v zvezi z ugotavljanjem odpovednega razloga po 3. točki 2. odst. 111. člena ZDR podalo nekonsistentno obrazložitev, ki je sama s seboj v nasprotju in nerazumljiva, saj nekaj, kar naj po mnenju sodišča dejansko ne bi bilo pomembno, potem dejansko predstavlja odločilni razlog.

Na podlagi 2. odstavka 5. člena individualne pogodbe o zaposlitvi ima tožnik pravico sam odločiti o tem, kdaj bo izrabil dopust oz. sorazmerni del dopusta. Ni res, da tožnik ob nastopu svojega dopusta še ni pridobil pravice do koriščenja sorazmernega dela dopusta, kot je to materialnopravno zmotno ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Tožnik se je zaposlil s 1. 5. 2009 in je tako imel pravico do koriščenja 3/12 pripadajočega letnega dopusta, to je 3/12 od 30 dni, kar pomeni 8 delovnih dni. Tožnikova odsotnost z dela v obdobju od 3. do 10. 8. 2009 predstavlja manj kot 8 delovnih dni.

Glede na jasno dikcijo 5. člena pogodbe o zaposlitvi, dejstvo, da je tožnik že pridobil pravico do izrabe sorazmernega dela dopusta, da je poskrbel za nemoten potek dela (enakega menja je tudi Višje sodišče v že citiranem sklepu - glej 14. točko obrazložitve), dejstvo, da se je v praksi pri toženi stranki tudi dopuščala izraba dopusta med kolektivnim dopustom delavcem, ki pogoja še niso izpolnili (A.A.) in dejstvo, da je bil delodajalec dokazano obveščen o razlogih za odsotnost tožnika, je sklep sodišča, da je kršitev po 3. alineji 2. odst. 111. člena ZDR podana, povsem brez osnove.

Prvostopenjsko sodišče koriščenja dopusta A.A. v času kolektivnega dopusta, čeprav mu dopust še ni pripadal, neutemeljeno ni štelo za splošno prakso pri toženi stranki. Da je bil dopust pri A.A. dogovorjen z lastnikom, iz izvedenega dokaznega postopka ne izhaja. Dogovor, da A.A. lahko koristi dopust v času kolektivnega dopusta, bi moral biti sklenjen s tožnikom kot njegovim nadrejenim, pa ni bil, saj tožena stranka v času kolektivnega dopusta ni poslovala in je bila splošna praksa, da so bili vsi na kolektivnem dopustu, razen nekaj dežurnih, kar pa je bilo vnaprej eksplicitno dogovorjeno s temi posameznimi delavci, za vse ostale je veljalo splošno pravilo, da koristijo letni dopust. Prvostopenjsko sodišče je nepravilno tolmačilo, da bi moralo med delodajalcem in tožnikom priti do dogovora glede koriščenja dopusta. Tako sklepanje nima osnove niti v 3. alineji 2. odstavka 111. člena ZDR niti v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Najprej je sodišče ugotovilo, da je bila poslovna sekretarka obveščena o tožnikovi odsotnosti in da ni pomembno, ali je ta tudi obveščala naprej delodajalca, saj je za tožnikovo namero vedela tudi B.B., nato pa je v zadnjem odstavku 21. točke obrazložitve povsem kontradiktorno in na kratko, brez kakršnekoli obrazložitve, zaključilo, da naj tožnik ne bi javil razloga za svojo odsotnost. V začetku 22. točke obrazložitve pa potem s tem v zvezi sodišče še navede, da je tožnik zatrjeval, da so bili o njegovi odsotnosti v času kolektivnega dopusta obveščene vse pristojne službe pri toženki kot tudi lastnik in pomočnica direktorja, pri čemer se do te njegove navedbe ne opredeli.

Čeprav je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ni potreboval odobritve za izrabo dopusta, je nato štelo, da je ključnega pomena, da odobritve delodajalca oz. dogovora z njim ni bilo, kar je absurdno.

V dokaznem postopku je bilo brez dvoma dokazano, da je bila o tem obveščena poslovna sekretarka C.C. (tak način dogovorjen v razgovoru lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009). Tožnik je z njo preračunaval dopust nekaj dni pred nastopom kolektivnega dopusta v njeni pisarni in jo obenem obvestil, da bo v času kolektivnega dopusta koristil svoj letni dopust, dokazano pa je bila obveščena o nastopu tožnikovega dopusta tudi prek »outlook koledarja«. Dokazano so bile o tožnikovem koriščenju dopusta obveščene tudi vse pristojne službe pri toženi stranki (komerciala, računovodstvo …). Da je bila prek poslovne sekretarke in samega »outlook koledarja« o tožnikovem nastopu kolektivnega dopusta obveščena tudi B.B., je bilo prav tako nedvomno dokazano, saj v nasprotnem primeru ne bi prišlo do pogovora med tožnikom in njo en dan pred nastopom kolektivnega dopusta. Prvostopenjsko sodišče neutemeljeno ni upoštevalo dokazanega dejstva, da sta C.C. in B.B. vedeli za vsako tožnikovo odsotnost, tudi če ju glede tega ni posebej obvestil, in sicer prek t. im. »outlook koledarja« na računalniku. Da je tožnik vpisoval svoje odsotnosti v koledar in na tak način sporočal svojo odsotnost, dokazano izhaja tudi iz prilog k tožbi. Poleg tega pa tožnik tudi z zapisnikom kolegija z dne 12. 5. 2009 ni bil prekludiran, saj je bilo to dokazilo v njegovi prvi pripravljalni vlogi z dne 20. 5. 2010 podano kot odgovor na prvo pripravljalno vlogo tožene stranke z dne 3. 5. 2010, s katero je tožena stranka na podlagi sklepa sodišča pridobila možnost, da se v roku 15 dni opredeli do navedb tožnika glede projektov, tožena stranka pa je to možnost zlorabila in v tej pripravljalni vlogi podala povsem nove navedbe in nova dokazila, do katerih se je tožnik nato v svoji prvi pripravljalni vlogi opredelil in jih podkrepil tudi z dokazili. Prvostopenjsko sodišče zato ne bi smelo šteti njegovih navedb in dokazil kot prepoznih, ob dejstvu, da navedb tožene stranke in dokazil tožene stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi z dne 3. 5. 2010 ne šteje za prepozne. Prvostopenjsko sodišče je dejansko celoten postopek vodilo povsem pristransko do tožnika in tožniku npr. ni dovolilo, da bi na svojem zaslišanju izpovedoval o »outlook koledarju« in njegove začete izpovedbe o tem ni hotelo niti zapisati na zapisnik. Prav tako pa sodišče iz razloga, da je »na to že odgovorjeno«, vprašanj tožnikove pooblaščenke B.B. s tem v zvezi ni dovolilo, čeprav je B.B. s tem, ko se je popravila v svoji izpovedbi na način, »da ni gledala v koledar«, dejansko priznala, da je imela dostop do koledarja in bi bilo potrebno v zvezi s tem dejansko stanje raziskati (glej zapisnik z naroka z dne 5. 12. 2014, stran 12). Glede na to, da je bilo zaslišanje tožnika in B.B. nedvomno pravočasno predlagan dokaz, prav tako pa so bile trditve v zvezi s tem pravočasno podane, torej, da tožnik ni bil neupravičeno odsoten, da je v tem času koristil dopust in da očitani odpovedni razlogi niso utemeljeni, sodišče ne bi smelo postopati na zgoraj omenjeni način. Tožniku je bila zaradi takšnega ravnanja prvostopenjskega sodišča kršena pravica do enakega obravnavanja. Zaradi te evidentne kršitve načela kontradiktornosti je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Očitani odpovedni razlog iz 3. točke 2. odst. 111. člena ZDR ni dokazan in je torej tudi iz tega razloga citirana izredna odpoved nezakonita. Prav tako pa tudi ni podan razlog iz 2. alineje 2. odstavka 111. člena ZDR, torej neupravičena odsotnost z dela, kot to povsem neutemeljeno meni prvostopenjsko sodišče. V kolikor se sodišče postavi na stališče, da je tožnik neupravičeno koristil dopust, ker naj mu še ne bi pripadala pravica do koriščenja letnega dopusta, ob dejstvu, da je bila splošna praksa tožene stranke dokazano taka, da so delavci v takšnem pravnem položaju kot tožnik brez posebnega dogovora v času kolektivnega dopusta lahko koristili dopust, je odpoved nezakonita že iz razloga dokazane diskriminacje tožnika. V času od 11. 8. 2009 je bil tožnik res v bolniškem staležu, delodajalca pa je o tem obvestil šele 17. 8. 2009 zato, ker je bil delodajalec obveščen, da bo tožnik do 16. 8. 2009 odsoten (zaradi dopusta). Tožnik prvotno sploh ni imel namena koristiti bolniškega staleža, ampak zgolj letni dopust. Ker pa se njegovo zdravstveno stanje ni izboljšalo in dne 17. 8. 2009 iz zdravstvenih razlogov ni mogel v službo, je takoj zjutraj obvestil o svoji nadaljnji odsotnosti poslovno sekretarko C.C., tako kot je bilo dogovorjeno v razgovoru lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009 v 2. alineji 3. točke. Tožniku za čas bolniškega staleža tudi ni mogoče očitati kršitve iz 3. alineje 2. odstavka 111. člena ZDR, saj gre za obdobje, krajše od 5 delovnih dni.

Nedvomno pa tudi ni dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaoposlitvi po 1. odst. 110. člena ZDR. Sodišče druge stopnje v 15. točki na str. 13 prej citiranega sklepa našteva številne okoliščine, ki jim tožnik v celoti pritrjuje in ki dokazujejo, da tožnikovemu ravnanju samemu po sebi, tudi če je šteti, da bi bil odpovedni razlog iz 3. oz. 2. točke 2. odst. 111. člena ZDR dokazan, ni mogoče pripisati takšne teže, da bi samo po sebi utemeljevalo izredno odpoved oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. V zvezi z izpostavljenimi okoliščinami s strani drugostopenjskega sodišča tožnik še posebej izpostavlja ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da iz izvedenega postopka izhaja, da sta D.D. in B.B. izvajala neprimerno komunikacijo s tožnikom oz. mobing in šikaniranje.

Prvostopenjsko sodišče napotil drugostopenjskega sodišča glede ugotavljanja, ali je dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odst. 110. člena ZDR, sploh ni upoštevalo. Sporno vprašanje v konkretnem primeru je, ali bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka in ne do izteka mandata tožnika, kar je očitno povsem materialnopravno zmotno ugotavljalo sodišče v izpodbijani sodbi. Odpovedni rok v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov bi pri tožniku v skladu s 3. odstavkom 92. člena ZDR znašal 1 mesec. Torej je na mestu vprašanje, ali so bile zatrjevane kršitve, ki jih po tožnikovem mnenju sploh ni bilo, res takšnega pomena, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja še en mesec po vročitvi odpovedi, ne pa, kot je zmotno ugotavljalo sodišče, do izteka mandata (očitno sodišče meša v ta kontekst tudi institut prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča). Sodišče v zvezi z utemeljitvijo, da naj bi bil podan pogoj iz 1. odst. 110. člena ZDR, povsem nekritično povzema izpovedbi B.B. in D.D..

Kljub dejstvu, da je sodni izvedenec jasno izpovedal, da tožnik ni bil dolžan povedati, da je prebolel srčni infarkt, ker je bilo njegovo zdravstveno stanje stabilno in ni imel omejitev pri delovnih obveznostih, je sodišče prve stopnje zaključilo, da je to glede na posebne okoliščine konkretnega primera (prejšnji direktor, sin lastnika D.D. in brat B.B., naj bi umrl zaradi suma težav s srcem) takšna okoliščina, ki bi jo tožnik moral povedati in da je takšna opustitev omajala odnos zaupanja med pravdnima strankama tako zelo, da nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo mogoče. Kljub ugotovitvi teh »posebnih okoliščin primera« in kljub temu, da iz nadaljnjih v sodbi povzetih izpovedb D.D. in B.B. izhaja, da ne bi nikoli sklenila pogodbe o zaposlitvi, če bi vedela za tožnikove zdravstvene težave in nadalje, da je bilo dokazano, da je D.D. tožniku podal prvo odpoved takoj po tem, ko je izvedel, da je tožnik v bolniškem staležu (dokazana pa je tudi povezava med obema odpovedima), pa sodišče v nadaljevanju izpodbijane sodbe ne zaključi, da je bil nastop bolniškega staleža oz. tožnikovo zdravstveno stanje pravi odpovedni razlog, kar je sicer glede na vse navedeno več kot evidentno in edini logični zaključek. Prvostopenjsko sodišče kot glavni argument v zvezi s tem, da bolniški stalež ni vplival na odpoved, navede, da naj D.D. takrat ne bi mogel vedeti, kako dolgo bo trajal tožnikov bolniški stalež (25. točka izpodbijane sodbe). Prvostopenjsko sodišče torej pri obrazložitvi podanosti pogoja iz 1. odstavka 110. člena ZDR poudarja, da je potrebno v konkretnem primeru ravno iz razloga, ker naj bi prejšnji direktor, sin lastnika D.D. in brat B.B., umrl zaradi suma težav s srcem, dejstvo, da tožnik predhodno D.D. in B.B. ni obvestil o tem, da je prebolel srčni infarkt, presojati v drugačni luči in s tem strožje do tožnika, medtem ko te »posebne občutljivosti« D.D. in B.B. na zdravstveno stanje oz. bolniški stalež tožnika pri presoji, ali je sam nastop bolniškega staleža oz. sporočeno slabo zdravstveno stanje tožnika vplivalo in bilo pravi razlog za odpoved, prvostopenjsko sodišče sploh ne navaja kot relevantne, pa čeprav sta tako D.D. kot B.B. večkrat izpovedala, da s tožnikom ne bi nikoli sklenila delovnega razmerja, če bi vedela za njegove zdravstvene težave. Zato je tudi zaključek sodišča v točki 25. izpodbijane sodbe, da tožnikov bolniški stalež ni imel nikakršnega vpliva na prvo nezakonito odpoved, kot tudi ne na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009, povsem neutemeljen.

Čeprav je prvostopenjsko sodišče v nadaljevanju v 31. in 32. točki izpodbijane sodbe ugotovilo protipravno ravnanje D.D. in B.B. do tožnika v obliki mobinga in šikaniranja, pa tega neutemeljeno ni upoštevalo tudi pri ugotavljanju pogoja iz 1. odst. 110. člena ZDR.

Poleg tega pa je potrebno opozoriti, da je ravno odnose po 11. 8. 2009, ki jih B.B. opisuje kot ključne v smislu nedopustnega obnašanja tožnika, potrebno ocenjevati ob upoštevanju več dejstev. Tožnik je na prvi delovni dan, ko ga je tožena stranka lahko pričakovala na delo, to je 17. 8. 2009, sporočil, da je bolan, nakar mu je bila v posledici tega že takoj naslednji dan podana nepreklicna odpoved delovnega razmerja, ki jo je prejel dne 19. 8. 2009, torej še v času bolniškega staleža. Tožnika je prejeta odpoved povsem presenetila in je zato poiskal pravno pomoč ter na to odpoved tudi odgovoril s pozivom na odpravo kršitev. Tožnik ni bil seznanjen s tem, da ga tožena stranka ni odjavila iz zavarovanj. Prepričan je bil, da je delovno razmerje med pravdnima strankama že prenehalo, zato je tudi vložil tožbo, na podlagi katere se je vodil postopek pri naslovnem sodišču pod opr. št. I Pd 1364/2009. Kljub temu je tožnik toženo stranko obveščal o svoji odsotnosti in pošiljal bolniške liste. Tožnik je bil v bolniškem staležu neprekinjeno od 11. 8. 2009 do 16. 9. 2009, citirana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi pa mu je bila vročena 3. 9. 2009. Tožnik je o svojih odsotnostih obveščal poslovno sekretarko, tako kot je bil tudi dolžan v skladu z razgovorom lastnika/predstavnika lastnika z direktorjem z dne 23. 6. 2009. V čem je šteti tožnikovo ravnanje v obdobju od 11. 8. 2009 do dneva podaje izredne odpovedi za tako nedopustno, da B.B. na podlagi tega šteje, da nadaljevanje delovnega razmera ni mogoče, tožniku ni jasno, saj je v tem času upravičeno koristil bolniški stalež, toženo stranko pa redno obveščal o svoji bolniški odsotnosti. Po mnenju B.B. naj bi tožnik zlasti zadnji mesec pred odpovedjo do lastnikov izkazoval arogantnost, vzvišenost, gospodovalnost, nespoštovanje in naj bi dajal vtis, da je on v podjetju eden ključnih akterjev. Ta izjava B.B. se izkaže za nelogično in povsem neresnično ob dejstvu, da je bil tožnik v zadnjem mesecu pred vročitvijo izredne odpovedi v bolniškem staležu. Iz tožnikove izpovedbe, da se v primeru, če bi se govorilo o aktivni vlogi lastnikov, ne bi dogovoril za sodelovanje s toženo stranko, ne izhaja, da je medsebojno zaupanje med strankama povsem porušeno in da nadaljnje sodelovanje ni več mogoče. Tožnik bi lahko že takoj po prvem tednu, ko je prevzel funkcijo direktorja, dal odpoved, če se ne bi strinjal z aktivnim sodelovanjem lastnikov oz. bi ga to tako motilo, da bi bilo stanje nevzdržno, pa temu ni bilo tako.

Kljub jasnemu napotilu drugostopenjskega sodišča v 15. točki na strani 13 prej citiranega sklepa prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi sploh ne ugotavlja, ali je mogoče tožnikovemu ravnanju, glede na vse okoliščine, ki jih je drugostopenjsko sodišče izpostavilo, prvostopenjsko sodišče pa se do njih ni niti opredelilo, pripisati takšno težo, da bi samo po sebi utemeljevalo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi oz. onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

Citirana odpoved ni nezakonita samo iz razloga, ker je bila podana prepozno in ker noben od v citirani odpovedi navedenih odpovednih razlogov dejansko ni podan, temveč tudi iz razloga, ker je bila podana iz diskriminatornega razloga, in sicer iz razloga tožnikovega koriščenja bolniškega staleža oz. tožnikovega zdravstvenega stanja, kar predstavlja tudi po samem zakonu neutemeljen odpovedni razlog.

V konkretnem primeru gre dokazano za nezakonito izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, glede na to, da je D.D. sprejel odločitev o nepreklicni prekinitvi delovnega razmerja s tožnikom, ko je izvedel, da je tožnik v bolniškem staležu, kar dokazuje s sodbo ugotovljena nezakonita odpoved, ki je bila tožniku podana predhodno, to je z dne 18. 8. 2009, in sicer en dan po seznanitvi tožene stranke z bolniškim staležem tožnika in nadalje, da je bila ta izredna odpoved podana zgolj kot »nadaljevanje« predhodne. Vzročna zveza med eno in drugo odpovedjo je izkazana s tem, ker se cit. sklep o izredni odpovedi z dne 3. 9. 2009 že uvodno sklicuje nanjo, poleg tega pa tudi sama tožena stranka priznava to vzročno zvezo. Tožena stranka je tudi začela s postopkom citirane izredne odpovedi isti dan, kot je prejela poziv tožnika na odpravo kršitev in tako tožniku še isti dan posredovala vabilo na zagovor z dne 28. 8. 2009. V kolikor sam bolniški stalež ne bi bil osnovni razlog za podajo izredne odpovedi, potem tožena stranka tožniku v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi zagotovo ne bi očitala, da je ob sklenitvi delovnega razmerja prikril delodajalcu svoje dejansko zdravstveno stanje in da delodajalec utemeljeno sumi, da je imel že pred sklenitvijo delovnega razmerja večje zdravstvene težave, posebej s srcem (angina pektoris), pa te ključne informacije ni posredoval oz. razkril delodajalcu, s tem pa ga je spravil v zmoto pri izbiri kandidata za delovno mesto direktorja družbe. Tudi sodni izvedenec je v svojem zaslišanju s tem v zvezi jasno izjavil, da tožnik po njegovi oceni ob nastopu zaposlitve na odgovornem delovnem mestu direktorja ni bil dolžan povedati, da je prebolel srčni infarkt, ker je bilo takrat njegovo zdravstveno stanje stabilno in s strani kardiologov ni imel nikakršnih omejitev pri delovnih obveznostih (glej zapisnik z dne 9. 4. 2013, stran 5).

Zgolj dejstvo, da naj D.D. v času podaje citirane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi vedel, koliko časa naj bi trajal bolniški stalež tožnika (po mnenju sodišča ključni argument) glede na vse zgoraj izpostavljene okoliščine absolutno ne dokazuje, da naj iz tega razloga ne bi bilo mogoče trditi, da je nastop bolniškega staleža oz. zdravstveno stanje tožnika pravi razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot to povsem neutemeljeno zaključuje sodišče prve stopnje. Če je za neko osebo bolniški stalež oz. informacija o poslabšanju zdravstvenega stanja s hospitalizacijo tako zelo »pomembna informacija«, kot je bilo izkazano v okviru izvedenega dokaznega postopka (tožnika ne bi zaposlili, če bi to vedeli; podaja prve odpovedi v roku enega dneva po obvestitvi o hospitalizaciji; očitki s tem v zvezi v odpovedi, ki so za povrh tudi neutemeljeni ...), potem ni videti osnove v razlogovanju sodišča, da zgolj seznanjenost z bolniškim staležem oz. slabim zdravstvenim stanjem tožnika ne bi mogla botrovati podaji odpovedi iz tega razloga.

Prvostopenjsko sodišče nepravilno ni upoštevalo, da se je mobing in šikaniranje s strani tožene stranke nad tožnikom dokazano izvajalo že pred 12. 8. 2009 in da je tožnik že takrat trpel psihične bolečine, ki pa so se potem pri tožniku tako intenzivirale, da je dne 12. 8. 2009 prišlo do prvega paničnega napada. Obdobja pred 12. 8. 2009 prvostopenjsko sodišče tako nezakonito ni zajelo v obsegu škode.

Tožnik se ne strinja s prisojeno odškodnino v višini 10.000,00 €, saj je absolutno prenizka glede na vse okoliščine primera. Prvostopenjsko sodišče pozablja, da je šlo za mobing in šikaniranje direktorja družbe pred ostalimi zaposlenimi in ne kateregakoli drugega delavca. Ravno človek v funkciji direktorja potrebuje ogromno avtoritete, da lahko uspešno vodi družbo in je mobing in šikaniranje takega delavca opredeliti še za bistveno težje narave. Prvostopenjsko sodišče je premalo upoštevalo tožnikove duševne bolečine in strah ter je tako dokazano povsem nepravilno ugotovilo višino škode.

4. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP. Sodišče je spregledalo dejstvo, da je tožnik na naroku za glavno obravnavno dne 4. 7. 2011 spremenil tožbeni zahtevek iz naslova nematerialne škode tako, da je umaknil tožbeni zahtevek iz naslova trajnih posledic v znesku 4.000,00 EUR, glede trajanja fizičnih bolečin in nevšečnosti ob škodnem dogodku in tekom zdravljenja pa je zvišal tožbeni zahtevek iz 6.000,00 EUR na 10.000,00 EUR (glej str. 2 zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 4. 7. 2011). Tožena stranka je spremembo prerekala, podala pa je tudi ugovor zastaranja omenjene spremembe, o čemer pa sodišče ni odločalo, niti ni obrazložilo. Tožbeni zahtevek je zato popolnoma nejasen in je v nasprotju s samim seboj, navedbe sodišča v 8. tč. obrazložitve izpodbijanega dela sodbe pa so tudi v nasprotju s samo spremembo in navajanjem tožnika v zvezi s specificiranimi oblikami nematerialne škode. Tudi sicer je tožnik v 11. pripravljalni vlogi, ko je spremenil tožbeni zahtevek in ki ga je tudi sodišče povzelo v 8. točki obrazložitve sodbe, navedel, da so bile v zadnjih dveh postavkah, to je zaradi duševnih bolečin zaradi razžalitve dobrega imena in časti (7.000,00 EUR) ter duševnih bolečin zaradi kršitve osebnostnih pravic (4.000,00 EUR) bile duševne bolečine zaradi ravnanja toženke (šikaniranje, mobing, žalitve, grožnje, podajanja zakonite odpovedi) tako močne, da se mu je v celoti porušilo duševno ravnovesje, ki se kaže v obliki stresnega odziva, simptomov tesnobnosti in nemira, fizičnih bolečin in preko anksiozne simptomatike preide v panično motnjo in kasneje v depresijo, kar je trajalo 4 leta in 3 mesece. Tožnik je torej v okviru zadnjih dveh postavk združil še vse domnevne nevšečnosti, ki jih je imel v času 4 let, pri tem pa ni specificiral odškodnine za fizične bolečine in nevšečnosti ob škodnem dogodku in tekom zdravljenja, niti ne odškodnino za strah, v katerem je tudi umaknil tožbeni zahtevek. Tožnik tudi v prejšnjih vlogah ni specificiral tožbenega zahtevka po posameznih postavkah, zato ni jasno, katere oblike nematerialne škode tožnik vtožuje, oz. kakšne duševne bolečine je zaradi tega pretrpel. Tožbeni zahtevek je že zaradi tega nesklepčen in neizkazan.

Sodišče je popolnoma neutemeljeno in napačno tožeči stranki prisodilo odškodnino zaradi protipravnega ravnanja toženke (mobing) v znesku 10.000,00 EUR (33. točka obrazložitve), ne da bi specificiralo posamezne oblike nematerialne škode po posameznih postavkah, ki jih je tožnik vtoževal. Sodišče je določilo odškodnino le za mobing, ki ga tožnik niti ni navajal kot posebno obliko nepremoženjske škode, ampak ga je vključeval le skupaj z drugimi nevšečnostmi, ki naj bi mu jih povzročila tožena stranka. Sodišče je pri tej višini upoštevalo ugotovitve izvedenca, da je imel tožnik duševne bolečine v času od 12. 8. 2009 (torej pred kakršnim koli obvestilom o prenehanju delovnega razmerja in pred izredno odpovedjo) do 16. 9. 2009, po tem obdobju pa so bile po mnenju sodišča zaradi psihiatričnega zdravljenja do 23. 12. 2009 tožnikove življenjske aktivnosti le delno prizadete, od tega obdobja dalje pa tovrstnih prizadetosti pri tožniku ni bilo. Sodišče pri tem ni opisalo, kakšne duševne bolečine je tožnik v omenjenem obdobju utrpel, niti katere tožnikove življenjske aktivnosti so bile delno prizadete.

Tožnik je na zaslišanju dne 14. 10. 2014 (str. 5 in 6 zapisnika) navedel, da je doživljal panične napade od septembra 2009 do marca 2013 neštetokrat, da ne zna povedati številke, da so bila obdobja, ko je panične napade doživljal vsakodnevno, pa potem nekaj časa nič, pa potem spet, da so napadi trajali celo noč, da so bili izjemno pogosti, tudi dvakrat do trikrat dnevno, in ponovno, da ne zna opisati razlike. V letu 2010 je tožnik izjavil na zaslišanju, da podobnih težav ni imel, kljub temu, da je bilo v letu 2010 izvedenih 5 obravnav, ki tožnika tudi sicer izredno prizadenejo in ob katerih ima enake težave kot pri težavah, ki jih je opisal na zaslišanju, ko je navajal panične napade zaradi ravnanja toženke. Tožnik torej ne zna niti sam pojasniti, kdaj, koliko časa je doživljal panične napade, pojasnil pa je znake paničnih napadov, za katere pa je izvedenec psihiater prim. dr. E.E. na zadnjem zaslišanju na zadnji obravnavi dne 19. 1. 2015 (str. 8 zapisnika) navedel: "To, kar je tožnik danes opisoval, ni bolezensko stanje v tem smislu kot je bilo prej ugotovljeno. Vse kar sem slišal danes in kar sem tudi prebral v prejšnjih zapisih, pač zame kot zdravnika izvedenca pomeni, da ima tožnik občasne težave, za katere trdim, da niso panični napadi. Takšna stanja so rezultat prisotnosti občasnih tesnob.“ Izvedenec je tudi izpovedal, da so reakcije v zadnjem času bolj povezane z morebitnimi občutki nezadovoljstva, občutki krivice v zvezi z očitki v sodnem postopku, morebiti nerazumevanjem, kar pa nima nobene zveze več s postopki tožene stranke, kakršni so že bili in ki so povzročili pri njem stresen odziv v letu 2009. Sodba v tem delu temelji na nesklepčnem in neizkazanem izvedenskem mnenju prim. dr. E.E., ki ni znal pojasniti oz. ni pojasnil, kakšne simptome je tožnik v letu 2009 ob domnevnih paničnih napadih utrpel, sledil je le diagnozam, ki jih je podal psihiater dr. F.F., tožnik pa niti v vlogah, niti na zaslišanju ni navajal niti opisal dodatnih zdravstvenih težav (poleg zgoraj navedenih). Očitno je, da tožnik paničnih napadov ni utrpel in jih ni mogel utrpeti niti v letu 2009. Tožnik je torej po mnenju izvedenca dr. E.E., ki ga je podal na zadnjem zaslišanju, ko je odgovarjal na vprašanja tožene stranke, utrpel očitno le občasne tesnobe, ki pa niso pravno priznana škoda, saj niso bile take intenzivnosti, da bi zahtevale zdravljenje oz. so posledica osebnosti tožnika, kar je izvedenec tudi pojasnil v izvedenskem mnenju. Izvedenec prim. dr. E.E. je, kot je sam navedel, podajal oceno le na podlagi vpogleda v zdravstveno dokumentacijo, v kateri pa niso podrobno opisane težave tožnika, ampak so postavljene le diagnoze. Izvedenec ne more slepo slediti le diagnozam, ampak je vezan na znake obolenj, ki jih pacient navaja, oz. ki jih je navedel tožnik (izvedenec ne more domnevati glede težav, ki naj bi jih imel ali ima tožnik) in v okviru teh podati oceno o tem, katere težave je tožnik imel in kakšne so bile nevšečnosti in posledice. Ker je bil tožnik glede svojih težav popolnoma neprepričljiv in kontradiktoren, kar je navsezadnje ugotovil tudi izvedenec dr. E.E. v odgovoru na zadnje vprašanje, tožnikove trditve v zvezi z vtoževano nematerialno škodo niso izkazane.

Omenjena dejstva potrjujejo tudi kontradiktorne trditve tožnika v zvezi z jemanjem zdravil, kot tudi njegovo aktivno opravljanje magisterija in treh izpitov v obdobju, ko naj bi začel jemati zdravila (antidepresive), njegova aktivna udeležba na volitvah, delovanje v občinskem svetu, njegove številne prošnje za novo delovno mesto (vsa vodila delovna mesta), njegova aktivna prisotnost na obravnavah, njegove udeležbe na razgovorih v zvezi z razpisi za vodilna delovna mesta, za katera je potreben prav gotovo pristop, samozavest, priprava, česar pa tožnik ni zanikal, niti ni trdil, da bi v zvezi s tem imel kakršne koli težave. Skladno s sodno prakso zato izvedenec ne more slediti le diagnozam, ki jih je podal psihiater, ampak mora oceniti, ali so omenjene diagnoze podane v skladu z njegovimi dejanskimi zdravstvenimi težavami. Izvedenec mora oceniti, ali diagnoza panični napad ustreza dejanskemu stanju oz. zdravstvenemu stanju tožnika oz. ali je omenjena diagnoza napačna. Izvedenec dr. E.E. je podal takšno obrazložitev ne da bi kritično in podrobno opisal in sledil nasprotujočim trditvam tožnika in tudi ne da bi vedel, katera domnevno protipravna ravnanja je tožena stranka storila. Zato bi sodišče v omenjenem delu že zaradi teh razlogov moralo tožbeni zahtevek iz naslova nepremoženjske škode zavrniti, saj ne gre za pravno priznano škodo. Tesnobo in povsem enake znake je tožnik doživljal že zaradi prihoda na obravnavo, kar je tudi sam povedal na zaslišanju na zadnji obravnavi.

Tudi sicer je tožnik v svojih trditvah močno pretiraval, saj je splošno znano dejstvo, kar je potrdil tudi izvedenec, da napadi ne morejo trajati tako dolgo, kot je navajal tožnik, napadi lahko trajalo le nekaj minut ali največ 20- 30 minut. Sodišče tega ni upoštevalo, upoštevalo pa tudi ni, da je začetek zdravljenja pri tožniku nastopil z dnem 12. 8. 2009, to je preden je tožena stranka tožniku posredovala obvestilo o nameravani odpovedi delovnega razmerja (18. 8. 2009) oziroma preden mu je posredovala izredno odpoved delovnega razmerja, to je dne 3. 9. 2009. Sodišče je pri tem navedlo, da je bilo zdravljenje potrebno zaradi duševnih težav, ki so pri tožniku nastale zaradi stresnega odziva in razvoja negativnega stresa, zaradi zapletov na delovnem mestu. V zvezi s tem sodišče ni pojasnilo, kakšni so ti zapleti bili in kaj je bil razlog teh zapletov. Tožnik omenjenih zapletov ni omenil zdravstvenemu osebju, na urgenco je šel zaradi težav s srcem, za čemer pa je tudi že bolehal v letu 2005. Tožnik je bil tudi od 1. 8. do 11. oziroma 12. 8. na kolektivnem dopustu, o katerem ni obvestil delodajalca, kar je višje sodišče tudi že pravnomočno ugotovilo kot nesporno dejstvo. Iz sodbe tudi približno ni mogoče razbrati razlogov, na podlagi katerih je sodišče določilo višino nematerialne škode.

Sodišče v 31. točki obrazložitve ugotavlja, da iz izvedenskega mnenja, ki ga je sodišče v celoti sprejelo, izhaja, da obstaja določena vzročna zveza med ravnanjem D.D. in B.B. in škodo, ki jo uveljavlja tožnik. Bistven in po mnenju sodišča edini vzrok teh težav je grobo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika. Sodišče pri tem spregleda trditev izvedenca, ki jo je večkrat ponovil, nazadnje pa na zaslišanju dne 19. 1. 2015, ko je med drugim navedel, da ne dvomi v opise tožnika, vendar je podatek, da zaradi opisanih težav ni iskal v teh obdobjih klinične pomoči, edini relevantni podatek v tem smislu, da težave niso bile tako intenzivne, saj bi v nasprotnem primeru gotovo iskal pomoč. Izvedenec pa je tudi navedel, da pri tožniku ni šlo za prave panične napade, saj jih človek ne more zdržati in prenašati več ur, ampak je najbrž šlo za obdobja večjih ali manjših tesnob oziroma za anksiozne krize ter da nikjer v zdravstveni dokumentaciji ni ocene, kakšne intenzitete je bila depresija pri tožniku, ki se je pojavila junija 2010. Omenjenih dejstev sodišče ni upoštevalo in je napačno ocenilo, da je izvedenec prepričljivo in nepristransko odgovoril na vsa vprašanja, ki se nanašajo na tožnikovo doživljanje in na posledice tega doživljanja. Sodišče pri tem pozablja, da je izvedenec v psihiatričnem izvidu z dne 2. 2. 2012 navedel, da v direktni neposredni vzročni povezavi med bolezenskimi težavami tožnika in ravnanjem tožene stranke ni mogoče govoriti in da je vzročna zveza med razmerami na delovnem mestu in anksiozno simptomatiko predvsem posledica doživljanja in reagiranja tožnika, ki je razmere na delovnem mestu doživljal kot stresne, odpoved pa kot neke vrste travmatski dogodek. Izvedenec je tudi navedel, da bi bile v odgovoru na 9. vprašanje posledice enake ali podobne, ker so težave na duševnem področju tožnika posledica njegovega doživljanja in reagiranja na dlje časa trajajoče negativno stresno situacijo, tudi v primeru, v kolikor bi mu lastnik podjetja odpovedal pogodbo o zaposlitvi s potekom poskusne dobe. Izvedenec dr. E.E. je tudi na zaslišanju dne 9. 4. 2013 dobesedno navedel, da o direktni neposredni vzročni povezavi med ravnanjem tožene stranke in bolezenskimi težavami tožnika ni mogoče govoriti. Izvedenec je sicer v zadnjem izvedenskem mnenju delno spremenil svoje trditve in sprva ocenil, da obstaja nekakšna vzročna povezava zaradi zapletov na delovnem mestu z njegovimi duševnimi težavami, vendar pa je ob ugotavljanju novih dejstev ter potrditvah tožnika na zadnjem zaslišanju svoje stališče spremenil, predvsem pri odgovoru na zadnje vprašanje, zato toženi stranki ni jasno, na kakšen način je sodišče prišlo do ugotovitve, da je v izvedenskem mnenju izvedenec prepričljivo in nepristransko odgovoril na vsa sporna vprašanja. Gre za neskladje med dejstvi in dokazi, ki so razvidni iz zaslišanj posameznih strank in ki so razvidni iz zdravstvene dokumentacije, trditev izvedenca in ugotovitev sodišča. Sodišče posplošeno, brez kakršnekoli ustrezne trditvene podlage, ocenjuje, da je ravnanje tožene stranke protipravno ter pri tem navaja, da iz tožnikove izpovedbe izhaja, da mu je lastnik večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil. Odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti je po mnenju sodišča sicer zakoniti razlog, ker pa je bilo to tožniku večkrat ponovljeno kot grožnja, je ravnanje lastnika in predstavnice lastnika moč oceniti kot protipravno. Sodišče tudi v tem delu ne pojasni natančno, katero je bilo tisto protipravno ravnanje tožene stranke, ki naj bi imelo za posledico mobing, ampak navaja le, da je tožena stranka večkrat omenila tožniku, da bo odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi nesposobnosti. In ker je to večkrat storila, je to smatrati kot grožnja, kar je nedopustno. Tožeča stranka je na zaslišanju le pavšalno navajala grobo ravnanje lastnika družbe g. D.D. in tedanje pomočnice direktorja ga. B.B., pri tem pa nikoli in nikdar ni navajala konkretno, kaj in s čim sta omenjena predstavnika tožene stranke tožnika prizadela. D.D., prokurist in nekdanji lastnik podjetja, je na zaslišanju navedel, da je tožniku očital le, da ni sposoben opravljati funkcije direktorja, česar pa ni storil v prisotnosti drugih. To je storil le enkrat, zaradi česar nikakor ne gre za mobing, kaj šele za protipravno ravnanje tožene stranke. Tudi, v kolikor bi bilo med postopkom dokazano, da je prokurist očital tožniku, da ga bo odpustil, je to povsem legitimna trditev g. D.D., ki je to izrekel v funkciji prokurista in lastnika toženke, kot prokurist in lastnik podjetja pa ima prav gotovo pravico povedati direktorju, da ni sposoben opravljati funkcije direktorja. D.D. tožniku tega ni povedal na žaljiv način ali v prisotnosti drugih oseb in tega ni nikoli raznašal naokoli, s tožnikom se je vedno pogovoril na samem, tožnik pa je celo na zaslišanju sam večkrat priznal, da je ravnal narobe, saj se sicer g. D.D. in ga. B.B. ne bi kar trikrat opravičil. Tožnik tega ne bi storil, v kolikor bi bil njegov odnos do njiju primeren. Tožnik je tudi sam na zaslišanju navajal, da je že kakšen teden dni pred nastopom kolektivnega dopusta čutil, da mu delovno razmerje ne bo podaljšano, kar pomeni, da ga dogodka z dne 18. 8. 2009 in potem sama izredna odpoved nista presenetila.

Sodišče je zato v obravnavanem primeru brez kakršnega koli utemeljenega razloga ocenilo, da je šlo pri pogovoru med tožnikom in prokuristom za protipravno ravnanje, pri tem pa je izrecno sledilo le trditvam tožnika, ne da bi pri tem tudi konkretiziralo izjave tožene stranke, ki pomenijo protipravno ravnanje. Sodba tudi v tem delu (protipravnost ravnanja tožene stranke) temelji na posplošenih dejstvih in domnevnih in nedokazanih trditvah tožeče stranke, kar je nedopustno in pomeni bistveno kršitev pravil pravdnega postopka.

Sodišče v zvezi s tem tudi ne upošteva dejstva, da tožnik ni bil navaden delavec, ampak direktor, kateremu so bila znana razmerja med lastnikom in direktorjem, ki se je strinjal z dogovorom z lastnikom dne 23. 6. 2009, ko je prejel pisne zahteve lastnika, s katerimi je lastnik zahteval sodelovanje pri aktivnemu vodenju, redno obveščanje in poročanje, izpeljavo poslov in nalog, podpisovanje poslovnih pogodb in dogovorov in podobno, kar le potrjuje, da je bil seznanjen z aktivno vlogo lastnika, zato protipravno ravnanje, pri katerem se tožnik niti ni spomnil natančne vsebine pogovora z dne 11. 8. 2009 z ga. B.B. niti drugih natančnih vsebin pogovorov, pri katerih ni bilo prisotnih tretjih prič, ni izkazano, niti utemeljeno. Protipravno ravnanje predstavnikov tožene stranke mora biti konkretizirano, kar pa v tem primeru ni bilo. Tudi ZDR dovoljuje odpoved pogodbe iz razloga nesposobnosti. V tem primeru tudi ni podana vzročna zveza med domnevnim protipravnim ravnanjem in škodo, ki naj bi nastala tožniku, kot tudi ne višina škode, ki nikakor ne more biti pravno priznana škoda, saj je očitno šlo pri tožniku za običajno tesnobo, ki je prisotna pri večini posameznikov, ko dobijo odpoved pogodbe o zaposlitvi ali ko so vabljeni na zaslišanje in podobno. Tožena stranka ugovarja tudi tožbenemu zahtevku v delu, ki se nanaša na zakonite zamudne obresti, saj je tožnik večkrat različno izpovedal, kdaj je bilo njegovo zdravljenje zaključeno, nikoli pa ni zatrjeval, da je bil obseg nematerialne škode znan ob vložitvi tožbe.

Sodišče je tudi povsem napačno odločilo o stroških postopka, saj je tožeča stranka uspela le z 1/3 zahtevka iz naslova nepremoženjske škode, tožena stranka pa je tudi dvakrat založila predujem za izvedenca medicinske stroke. Sodišče bi zato v delu, ki se nanaša na nepremoženjsko škodo, moralo v primeru potrditve sodbe v II. točki izreka sodbe toženi stranki priznati stroške predujma ter ostale stroške ter glede na uspeh določiti tožeči stranki, naj omenjene stroške v določeni višini povrne. Ker je toženka v tem delu uspela v obsegu 2/3 zahtevka in ker je založila oba predujma za izvedenca, je nesporno upravičena do povračila stroškov iz tega naslova.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Obe pritožbi neutemeljeno uveljavljata absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba v pretežnem delu vsebuje ustrezno obrazložitev in razloge o dejstvih, ki jih je sodišče prve stopnje štelo za odločilne (glede na sprejeto odločitev o tožbenem zahtevku). Sicer pa je dejstvo, da obe pravdni stranki navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki, deloma pa tudi po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, uveljavljata v prvi vrsti zaradi nestrinjanja z dokazno oceno in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar po vsebini pomeni uveljavljanje preostalih dveh pritožbenih razlogov, ki je sicer utemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to seveda še ne pomeni, da gre tudi za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. oziroma po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

K pritožbi tožeče stranke v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi:

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z obrazložitvijo stališča sodišča prve stopnje o pravočasnosti podane izredne odpovedi. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri stališču, da je tožena stranka tožniku prepozno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker ni upoštevala določbe 62. člena Pravilnika o delovnih razmerjih tožene stranke, po katerem je potrebno odpoved podati v 15 dneh od ugotovitve odpovednega razloga. Pritožbeno sodišče je v zvezi s tem vprašanjem v razveljavitvenem sklepu (opr. št. Pdp 974/2013) zavzelo stališče, da je ugovor tožeče stranke neutemeljen, saj gre očitno za to, da določba pravilnika (iz leta 2009) ni bila ustrezno usklajena z novelo ZDR- iz leta 2007, po kateri je bil rok podaljšan na 30 dni in da je sodišče prve stopnje pri presoji pravočasnosti podane izredne odpovedi pravilno upoštevalo 30 dnevni rok iz 1. odstavka 110. člena ZDR. Stališče sodišča prve stopnje o tem, da naj bi bila zakonska določba o 30-dnevnem roku za podajo odpovedi milejša za delavca kot citirana določba pravilnika je sicer vsaj vprašljivo, vendar ni bistvenega pomena. Bistveno je, da kogentnih določb o prekluzivnih rokih (kot je npr. rok za podajo izredne odpovedi, ki velja za obe pravdni stranki – delavca ali delodajalca, rok za uveljavljanje varstva pravic pri delodajalcu in sodno varstvo, rok za uveljavljanje zahtevka za povrnitev škode zaradi kršitve konkurenčne prepovedi ipd.) ali zastaralnih rokih (npr. zastaralni rok za uvedbo in vodenje disciplinskega postopka ipd.) ni mogoče drugače urejati v splošnih aktih delodajalca ali v kolektivnih pogodbah. Proceduralne zakonske določbe v zvezi z uveljavljanjem pravic ali odgovornosti, ki so določene v zakonu, niso materija kolektivnih pogodb ali splošnih aktov, saj ne gre za določanje tistih zakonskih pravic delavcev, ki se lahko bodisi s kolektivno pogodbo ali s splošnim aktom za delavce uredijo ugodnejše, kot jih določa zakon v smislu 2. odstavka 7. člena ZDR oziroma 3. odstavka 8. člena ZDR. Zato so pritožbene navedbe v zvezi z navedenim vprašanjem povsem neutemeljene.

8. Tožnik v pritožbi neutemeljeno uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje zagrešilo zlasti s tem, da naj bi postopek vodilo pristransko do tožnika in s tem, da ni dovolilo posameznih vprašanj B.B. oziroma dela izpovedi tožnika ni zapisalo v zapisnik, češ da je na določeno vprašanje že odgovorjeno. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 5. 12. 2014, na katerega se v zvezi z navedenimi očitki sklicuje tožnik, ni razvidno, da bi tožnik podajal kakršnekoli pripombe na zapisnik, morebitnih bistvenih kršitev pa tudi ni grajal v smislu določbe 286.b člena ZPP, čeprav bi to nedvomno lahko storil na samem naroku. Zato kršitev, na katere se sklicuje šele v pritožbi, ni mogoče upoštevati. Sodišče prve stopnje pa je tudi utemeljeno zavrnilo prepozno podane dokazne predloge tožnika zaradi prekluzije, čeprav tožnik meni nasprotno, saj je iz podatkov v spisu razvidno, da je ravnalo v skladu z določbami 286. člena ZPP. Zato so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene.

9. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da prvostopenjsko sodišče zaradi deloma zmotne uporabe materialnega prava ni popolno ugotovilo dejanskega stanja oziroma ni sprejelo pravilnih dokaznih zaključkov v zvezi z izvedenimi dokazi, zato je sprejeta odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za ugotovitev nezakonitosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (in s tem povezana odločitev o reparacijskem zahtevku) nepravilna oziroma vsaj preuranjena.

10. V tem individualnem sporu se presoja zakonitost in utemeljenost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009, ki jo je tožena stranka podala tožniku zaradi več kot petdnevne odsotnosti z dela in opustitve obvestila tožene stranke o razlogih odsotnosti ter zaradi očitanih naklepnih oz. iz hude malomarnosti storjenih hujših kršitev pogodbenih ali drugih delovnih obveznosti (to je iz odpovednih razlogov po 2. in 3. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih /ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj./), reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo odškodnine zaradi škode, ki naj bi jo tožnik utrpel zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje je v prvi sodbi (opr. št. I Pd 1591/2009 z dne 2. 7. 2013) tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, z utemeljitvijo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je podan odpovedni razlog po 3. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, medtem ko odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, na katerega se prav tako sklicuje izredna odpoved, ni utemeljen. Kot neutemeljen pa je zavrnilo tudi reparacijski zahtevek ter zahtevek za plačilo odškodnine.

Na pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče navedeno sodbo razveljavilo s sklepom opr. št. Pdp 974/2013 z dne 19. 6. 2014 in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zato je predmet presoje v ponovnem postopku le odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR in v povezavi s tem odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, v kolikor se nanaša na očitek neupravičenega izostanka z dela v času od 3. 8. 2009 do 14. 8. 2009. Za ostale očitke iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR), ki se nanašajo na neaktivnosti pri izvedbi projekta G., pripravo dokumentacije za oddajo vloge za odobritev subvencije za pridobitev nepovratnih sredstev od ... ter izpeljavo dogovora s kupcem H., pa tudi na tožniku očitano prikrivanje zdravstvenega stanja ob nastopu dela direktorja, je namreč sodišče prve stopnje že v prvi sodbi ugotovilo, da niso utemeljeni in da te očitane kršitve niso dokazane.

11. Pritožbeno sodišče je v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 974/2013 v zvezi z odpovednim razlogom po 3. alinei prvega odstavka 110. člena ZDR izpostavilo zlasti naslednje: - Direktor družbe glede na svojo funkcijo ni dolžan za izrabo dopusta pridobiti odobritve lastnika družbe, prav tako pa ni potrebno, da bi za odobritev izrabe dopusta zaprosil pomočnico direktorja.

- Zanj velja določba 2. odstavka 5. člena individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 3. 2009, ki določa, da direktor izrabi letni dopust v obdobju oziroma terminih, kot mu to dopušča delovni proces, pri čemer mora poskrbeti, da med dopustom delo poteka nemoteno.

- Tožnik je imel glede na citirani 2. odstavek 5. člena individualne pogodbe pravico sam odločiti o tem, kdaj bo dopust izrabil, tudi v primeru, če gre za izrabo le sorazmernega dela dopusta oziroma v primeru, ko glede na 161. člen ZDR še ni pridobil pravice do izrabe celotnega dopusta, zlasti ker se je v praksi pri toženi stranki dopuščala izraba dopusta med kolektivnim dopustom tudi delavcem, ki pogoja še niso izpolnili (A.A.).

- Dejstvo, da tožniku ni bil izdan sklep o dopustu (s strani pomočnice direktorja) ni odločilnega pomena.

- Tožnik je očitno poskrbel za nemoten potek dela, čeprav tožena stranka zatrjuje drugače, saj je bil na kolegiju dne 31. 7. 2009 izdelan tudi seznam zaposlenih, ki so v času kolektivnega dopusta v službi, poleg tega pa je tudi v času od 3. 8. do 12. 8. 2009, to je med kolektivnim dopustom, o službenih zadevah komuniciral z zaposlenimi in strankami po mobilnem telefonu in po elektronski pošti, kot izhaja iz izvedenih dokazov.

- Tožnik bi moral izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, čeprav je glede na izvedene dokaze (zlasti izpovedi prič) očitno, da so tožnikovi sodelavci – tako poslovna sekretarka kot računovodkinja, pa tudi pomočnica direktorja – vedeli za razlog njegove odsotnosti (glede na pogovore o pravici do izrabe dopusta). Tožnik je bil več kot pet dni odsoten z dela (v času od 3. 8. do 10. 8. 2007), o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, zato je odpovedni razlog po 3. točki 1. odstavka 111. člena ZDR podan.

- Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja pogoja za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Tožena stranka (v postopku pred izdajo prve sodbe prvostopenjskega sodišča) ni dokazala, da res ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (zaradi razloga po 3. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker drugi odpovedni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alinei istega člena ZDR ni dokazan). Ker se sodišče prve stopnje pri presoji okoliščin in interesov v smislu navedene zakonske določbe vsebinsko ni opredelilo niti do teže očitane kršitve in okoliščin, v katerih je bila storjena niti do posledic tožnikove opustitve obveščanja delodajalca oz. izrabe tedna dni dopusta v času kolektivnega dopusta, je materialno pravni zaključek, da je bil izpolnjen tudi pogoj po 1. odstavku 110. člena ZDR, vsaj preuranjen.

12. Sodišče prve stopnje je v ponovnem sojenju le delno upoštevalo stališča pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu. V razlogih izpodbijane sodbe je zapisalo, da tožnik kot direktor za koriščenje dopusta ni bil dolžan pridobiti kakršnega koli dovoljenja, kar vključuje tudi odobritev lastnika družbe in mu tega ni bilo potrebno pridobiti; da pa pogodba o zaposlitvi v drugem odstavku 5. člena z dne 16. 3. 2009 ne ureja primera, ko direktor po določbi 161. člena ZDR še ni pridobil pravice do celotnega dopusta; da tožnik glede na določbo 162. člena ZDR ni pridobil pravice niti do izrabe sorazmernega dela dopusta, zato je pomočnica direktorja dan pred kolektivnim dopustom tožnika utemeljeno opozorila, da mu dopust ne pripada. Tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana iz razloga neupravičenega koriščenja dopusta, ampak, kot je navedlo sodišče prve stopnje v razlogih sodbe, iz razloga neupravičenega izostanka z dela več kot pet dni zaporedoma, ker o razlogih delodajalca ni obvestil, čeprav bi to mogel in moral storiti (torej iz odpovednega razloga po 2. in 3. točki drugega odstavka 111. člena ZDR).

13. Sodišče prve stopnje je štelo, da je tožnik neopravičeno izostal z dela med kolektivnim dopustom v času od 3. 8. do 10. 8. 2009, ker mu letni dopust ni pripadal, o čemer je bil pravočasno obveščen s strani takratne pomočnice direktorja, zato je delodajalec utemeljeno pričakoval, da bo tožnik ali prišel na delo ali pa javil razloge za svojo odsotnost, česar pa ni storil, zaradi česar je podana kršitev po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, pa tudi kršitev po 2. alinei istega člena ZDR. Dejstva, da je dopust v času kolektivnega dopusta koristil tudi vodja delavnice A.A., sodišče prve stopnje ni štelo za pomembno z utemeljitvijo, da je bil to edini ugotovljeni primer pri toženi stranki (v tistem času) in ne gre za splošno prakso pri toženki, in ker je bilo med lastnikom in A.A. koriščenje dopusta dogovorjeno, od tožnika pa je delodajalec pričakoval, da bo na delo prišel. 14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je presoja sodišča prve stopnje, da je v tožnikovem primeru podan odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR (opustitev obvestila), pravilna, saj jo potrjujejo izvedeni dokazi. Ni mogoče pritrditi pritožbi, da ni dokazan utemeljen odpovedni razlog po 3. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Tožnik bi moral, kot je izpostavilo pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu, izrecno obvestiti o tem, da je na dopustu, bodisi poslovno sekretarko bodisi pomočnico direktorja, ki je delo direktorja opravljala v njegovi odsotnosti, vendar tega ni storil. Ne zadostujejo le pogovori o pravici do izrabe dopusta s pomočnico direktorja oziroma poslovno sekretarko niti označba izrabe dopusta v „outlook koledarju“, na katero se sklicuje tožnik, ne glede na to, da je tožena stranka v zvezi s tožnikovim dopustom ves čas izhajala z napačnega stališča, da mora imeti tožnik kot direktor za izrabo dopusta odobritev lastnika (oziroma pomočnice direktorja). Zato pritožbenim navedbam s tem v zvezi, glede na vse izvedene dokaze, ni mogoče pritrditi.

15. Pritožba pa utemeljeno graja zaključek sodišča prve stopnje o tem, da je bil tožnik tudi neopravičeno odsoten z dela. Tožnik je imel glede na citirani drugi odstavek 5. člena pogodbe o zaposlitvi pravico sam odločiti o tem, kdaj bo dopust izrabil, tudi v primeru, če glede na 161. člen ZDR še ni pridobil pravice do izrabe celotnega dopusta. Zlasti ob dejstvu, da je bila izraba dopusta med kolektivnim dopustom pri toženi stranki omogočena tudi drugemu vodstvenemu delavcu – vodji delavnice plastike A.A. (ki bi mu sicer dopust moral odobravati direktor). Dejstvo je, da je tožnik kot direktor, čeprav je bil šele kratek čas zaposlen pri toženi stranki, izrabil dopust oziroma njegov sorazmerni del v času kolektivnega dopusta, pri čemer je ravnal v skladu z določbo drugega odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi, saj je izrabo dopusta dopuščal delovni proces, očitno pa je tudi poskrbel, da je delo med njegovim dopustom potekalo nemoteno, saj je bil tudi v tem času v kontaktu z zaposlenimi v družbi. Po določbi 3. odstavka 5. člena pogodbe o zaposlitvi je v nujnih primerih direktor dolžan na zahtevo družbenika družbe dopust prekiniti in se vrniti na delo, vendar je očitno, da v času njegove odsotnosti do takšne situacije ni prišlo. Glede na vse navedeno ni pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je bil tožnikov izostanek v času od 3. do 10. 8. 2009 neopravičen in da je podan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

16. Pritožba pa utemeljeno opozarja na to, da ni dokazan pogoj za zakonitost izredne odpovedi po prvem odstavku 110. člena ZDR in da presoja sodišča prve stopnje, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, ni utemeljena. Predmet presoje je le ugotovitev možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja do izteka (enomesečnega) odpovednega roka za primer redne odpovedi, ne pa do konca mandata, kot pravilno opozarja tožnik v pritožbi. Res je, da prvostopenjsko sodišče ni v zadostni meri upoštevalo stališč pritožbenega sodišča v zvezi z navedenim vprašanjem, čeprav je v razveljavitvenem sklepu navedlo vrsto okoliščin in dejstev, ki so za pravilno odločitev o obstoju tega zakonskega pogoja odločilna. Pri tem je potrebno ponovno izpostaviti zlasti dejstvo, da tožnikov izostanek z dela ni bil neopravičen, in da tožnikovo ravnanje (v zvezi z dopustom), ki je očitna posledica neustrezne oziroma neprimerne komunikacije med tožnikom in toženo stranko, ni bilo takšne teže, da bi samo po sebi utemeljevalo izredno odpoved oziroma onemogočalo nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo dejstva, da vse ostale v izredni odpovedi očitane hujše kršitve pogodbenih in delovnih obveznosti po 2. točki odstavka 111. člena ZDR tožniku niso bile dokazane, očitkov, da naj bi tožnik omajal ugled podjetja, in da naj bi nadaljevanje delovnega razmerja povzročilo dodatne konfliktne situacije med družbenikom in tožnikom, neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti odgovorne osebe delodajalca do poslovnih partnerjev kot tudi težko popravljivo poslovno škodo delodajalcu, s čimer je utemeljevala obstoj pogoja po 1. odstavku 110. člena ZDR, pa tožena stranka tudi ni uspela dokazati (saj so se nanašali zlasti na ostale očitane kršitve, zaradi katerih je bila tožniku podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, in ne na odsotnost tožnika v času kolektivnega dopusta brez obvestila delodajalca). Ker je očitek o neopravičenem izostanku z dela v času do 10. 8. 2009 neutemeljen, druge očitane kršitve po 2. točki prvega odstavka 111. člena ZDR pa tožniku tudi niso dokazane, zgolj kršitev po 3. točki prvega odstavka 111. člena ZDR (glede na njeno težo, naravo, posledice in okoliščine, v katerih je do kršitve prišlo) ni mogla imeti pomembnega vpliva na medsebojna razmerja med tožnikom in toženo stranko oziroma sama po sebi ni mogla imeti za posledico povsem porušenega zaupanja do tožnika.

Sodišče prve stopnje pa je med drugim kot pomembno dejstvo povsem neutemeljeno štelo stališče tožene stranke oziroma družbenika D.D. in zakonite zastopnice B.B., da s tožnikom ne bi bila nikoli sklenjena pogodba o zaposlitvi, če bi jima bilo znano, da je tožnik prebolel srčni infarkt. Očitno je torej, da je na ukrepanje tožene stranke (nezakonito odpoved zaradi neuspešnega poskusnega dela z dne 18. 8. 2009, ki ji je sledila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009) vplivalo zlasti tožnikovo zdravstveno stanje (čeprav tedaj še ni šlo za daljši bolniški stalež). Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da tožnikov bolniški stalež ni imel nikakršnega vpliva niti na prvo niti na drugo odpoved, ker se je D.D. že takrat, ko še ni bil seznanjen z dejstvom, da bo tožnik dalj časa v bolniškem staležu, dokončno odločil, da s tožnikom prekine pogodbo o zaposlitvi, vendar je tak zaključek neprepričljiv. Izvedeni dokazi namreč kažejo na to, da so prav očitki tožniku, da je ob sklenitvi delovnega razmerja prikril delodajalcu svoje dejansko zdravstveno stanje oziroma večje zdravstvene težave s srcem (angina pektoris) in ga spravil v zmoto pri izbiri kandidata za delovno mesto direktorja družbe, ter tožnikovi problemi z zdravjem (obisk urgence zaradi domnevnih težav s srcem, bolniški stalež) med kolektivnim dopustom pomembno vplivali tako na prvo nezakonito odpoved (podano naslednji dan po obvestilu delodajalca o hospitalizaciji oziroma bolniškem staležu) kot tudi na izredno odpoved, ki je predmet tega spora in je bila podana takoj za tem, ko je delodajalec prejel tožnikovo zahtevo za odpravo kršitve v zvezi s prvo odpovedjo.

17. Presoja pogoja za zakonitost izredne odpovedi iz 1. odstavka 110. člena ZDR vključuje tudi presojo teže in narave kršitve in njenih posledic ter razlogov, zaradi katerih je prišlo do kršitev ali opustitev, ki predstavljajo utemeljen odpovedni razlog na strani delavca, pomembne pa so tudi osebne okoliščine na strani delavca. Takšno stališče je sprejeto v enotni sodni praksi (npr. v odločbah Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 45/2013 z dne 17. 6. 2013, opr. št. VIII Ips 32/2011 z dne 5. 3. 2012 in VIII Ips 255/2012 z dne 16. 4. 2013 in drugih - baza Ius Info, Spletna stran VS RS). Sodišče prve stopnje navedenih okoliščin ni ustrezno upoštevalo.

18. Presoja sodišča prve stopnje, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana tožniku, zakonita, je torej napačna. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je bil tožnikov izostanek z dela v času kolektivnega dopusta neopravičen in da je dokazan odpovedni razlog po 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, napačna pa je tudi presoja, da je dokazan pogoj za zakonitost odpovedi po 1. odstavku 110. člena ZDR. Zaključek, da ni bilo možnosti za nadaljevanje delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, temelji na zmotni in neprepričljivi dokazni oceni oziroma neupoštevanju vseh okoliščin in dejstev, ki so odločilnega pomena in ki jih je pri presoji tega pogoja potrebno upoštevati. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo teže in narave kršitve, posledic kršitve, okoliščin, v katerih je bila kršitev storjena oziroma okoliščin, ki so privedle do obeh odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki sta bili podani tožniku, ki kažejo na to, da pogoj iz 1. odstavka 110. člena v tožnikovem primeru ni bil podan in da so obstajali pogoji za nadaljevanje delovnega razmerja vsaj do konca odpovednega roka (za morebitno redno odpoved pogodbe o zaposlitvi). To pa pomeni, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku, nezakonita. V posledici napačne odločitve o zavrnitvi zahtevka za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je sodišče prve stopnje tudi neutemeljeno zavrnilo reparacijski zahtevek.

19. Ker so uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, podani, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo ter v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo izpodbijano sodbo v I. točki izreka sodbe in v tem delu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku je potrebno ponovno oceniti že izvedene dokaze in po potrebi dopolniti dokazni postopek (zlasti v zvezi z reparacijskim zahtevkom, glede katerega se odločilna dejstva še niso ugotavljala) in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka, ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča v tem razveljavitvenem sklepu.

20. S tem v zvezi pritožbeno sodišče še opozarja, da je tožbeni zahtevek napačno formuliran, ker tožnik v okviru reparacijskega zahtevka uveljavlja plačilo neto zneskov, čeprav je potrebno izhajati iz bruto zneskov plače, regresa, odškodnine za neizrabljeni letni dopust ipd. in tako formulirati tudi tožbeni zahtevek, o katerem naj sodišče odloči (tudi ob upoštevanju davčnih predpisov, ki urejajo obračun in plačilo terjatev iz delovnega razmerja).

K pritožbama tožene in tožeče stranke glede odškodnine:

21. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 974/2013 v zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi zatrjevanega mobinga in šikaniranja izpostavilo, da se je pri presoji potrebno opredeliti tudi do prve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. ob upoštevanju odločitve o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2009 in okoliščin, v katerih je do nje prišlo, presoditi, ali je ravnanje tožene stranke mogoče opredeliti kot protipravno, ali je tožnik res izključno sam povzročil zanj stresno situacijo oziroma ali res ni vzročne zveze med tožnikovo boleznijo in ravnanjem tožene stranke.

V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje glede prve nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugotovilo, da je bila sicer res ugotovljena nezakonitost te redne odpovedi s pravnomočno sodbo opr. št. I Pd 1364/2009, ker je bila neobrazložena in ker pred podajo te (prve) odpovedi ni bil izveden noben postopek v skladu z zakonom, da pa za tožnika ni imela nobenih posledic, ker na njeni podlagi tožniku ni prenehalo delovno razmerje, saj je bil vse do 3. 9. 2009 tožnik še v delovnem razmerju pri toženki. Ta odpoved po mnenju sodišča prve stopnje kaže na to, da se je D.D. že takrat, ko še ni bil seznanjen z dejstvom, da bo tožnik dalj časa v bolniškem staležu, dokončno odločil, da s tožnikom prekine delovno razmerje, kar naj bi pomenilo, da tožnikov bolniški stalež ni imel nikakršnega vpliva na prvo nezakonito odpoved, pa tudi na izredno odpoved z dne 3. 9. 2009 ne. Ob takšnem stališču, s katerim pritožbeno sodišče ne soglaša (iz razlogov, ki so že navedeni v 14. točki obrazložitve tega sklepa), prvostopenjsko sodišče ravnanja tožene stranke v zvezi z obema podanima odpovedma ni štelo za protipravno. Je pa kot protipravno ocenilo ravnanje lastnika in predstavnika lastnika, ki je tožniku večkrat očital nesposobnost in mu grozil, da ga bo odpustil, kar je utemeljilo s tem, da naj bi bila odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nesposobnosti sicer zakoniti razlog za odpoved, ker pa je bilo tožniku večkrat ponovljeno kot grožnja, gre za protipravno ravnanje. Pritožba tožene stranke utemeljeno opozarja, da zgolj navedenega ravnanja samega po sebi še ni mogoče oceniti kot mobing ali šikaniranje v smislu 6.a člena ZDR, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo ravnanje lastnika oziroma predstavnice lastnika oziroma njuna komunikacija do tožnika protipravno, vsaj preuranjen. Zlasti zato, ker sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni natančno pojasnilo oziroma konkretno navedlo ravnanj lastnika oziroma predstavnice lastnika, ki jih je štelo za protipravna, kot pravilno izpostavlja tožena stranka v pritožbi, da mora biti protipravno ravnanje predstavnikov tožene stranke konkretizirano in da je treba upoštevati tudi dejstvo, da tožnik ni bil navaden delavec, ampak direktor, ki je bil glede na dogovor za lastnikom z dne 23. 6. 2009 seznanjen z zahtevami lastnika glede sodelovanja pri aktivnem vodenju družbe. Poleg tega pa sodišče prve stopnje ni celovito ocenilo razmerja med tožnikom in toženo stranko v spornem obdobju. Okoliščin oziroma ravnanja tožene stranke v povezavi z obema podanima odpovedma tožniku (ki sta obe nezakoniti!) ni ustrezno raziskalo niti upoštevalo pri presoji odškodninskega zahtevka.

22. Že iz teh razlogov je presoja sodišča prve stopnje, da je podana odškodninska odgovornost tožene stranke po temelju, vsaj preuranjena in zato nepravilna. Temelji na zmotni pravni presoji in zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju glede odločilnih dejstev. Zato je bilo že na tej podlagi potrebno obema pritožbama, tako pritožbi tožene stranke kot tudi pritožbi tožeče stranke, v kolikor se nanaša na zavrnitev višjega zahtevka za plačilo odškodnine, ugoditi in v skladu z določbo 355. člena razveljaviti izpodbijano sodbo, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče namreč glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti ugotovljenih pomanjkljivosti, zato so podani pogoji za vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

23. Ker je bila odločitev o odškodninskem zahtevku razveljavljena že zaradi sporne odločitve o podlagi tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih navedb obeh strank, zlasti tistih, ki se nanašajo na obstoj vzročne zveze in na višino prisojene odškodnine (360. člen ZPP). Kljub temu pa je potrebno opozoriti na to, da tožena stranka v pritožbi utemeljeno izpostavlja dejstvo, da je sodišče tožniku prisodilo odškodnino zaradi protipravnega ravnanja toženke v znesku 10.000,00 EUR, ne da bi specificiralo posamezne oblike nematerialne škode po posameznih postavkah, ki jih je tožnik vtoževal ter da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ugovora zastaranja, podanega ob spremembi tožbe. Sicer pa tožena stranka v pritožbi po oceni pritožbenega sodišča podaja v pretežnem delu neutemeljeno kritiko glede izvedenskega mnenja sodnega izvedenca primarija dr. E.E., ki ga je sodišče prve stopnje sicer pravilno štelo za dovolj strokovno in popolno, da je nanj lahko oprlo svojo odločitev.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo že izvedene dokaze ponovno oceniti in po potrebi dopolniti dokazni postopek in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

24. Odločitev o pritožbenih stroških se v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.