Jedro

Izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je zakonita, ker je tožena stranka delovno mesto računovodje, za katero je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, ukinila, dela in naloge tega delovnega mesta pa je delno prenesla na druge zaposlene in delno na zunanje izvajalce.

Ker je tožnik prepozno razširil tožbo z zahtevkom za odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana v času odpovednega roka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 30. 3. 2011 o odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in zahtevek za ugotovitev, da tožniku pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in mu še traja, zaradi česar ga mora tožena pozvati nazaj na delo, mu za čas od 15. 5. 2011 do vrnitve nazaj na delo priglasiti delovno dobo pri ZPIZ in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja mesečno obračunati pripadajoče nadomestilo plače v bruto znesku 2.145,00 EUR ter plačati neto znesek v višini 1.341,38 EUR, državi pa plačati zakonsko določene dajatve, tako kot če bi delal, od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečno zapadlih zneskov.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo v delu, s katerim je tožnik zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 18. 4. 2011 in njeno odpravo.

Zoper takšno sodbo in sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Uvodoma pritožnik našteva domnevne kršitve določb pravdnega postopka, ki naj bi bile v tem, da je predsednica senata na naroku za glavno obravnavo dne 14. 10. 2011 neutemeljeno zavrnila, da bi bil P.Š. prisoten ob tožniku. Predsednica senata je od tožnika na začetku naroka za glavno obravnavo 13. 10. 2011 neutemeljeno in nepričakovano zahtevala, da narekuje na zapisnik tožbo zoper izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav v pripravah na narok za glavno obravnavo, predsednica senata tožniku ni podala nobenih zahtev za procesno dejanje, ki bi bila vezana na izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. To presenetljivo zahtevo predsednice senata je možno razložiti le kot posledico seznanitve sodnice in tožene stranke z vsemi navedbami in dokazi, ki jih je tožnik vložil v štirih zelo obsežnih pripravljalnih vlogah. Na tem naroku je predsednica senata javnosti, to je P.Š., povsem neutemeljeno prisodila prvi opomin. Predsednica senata je neutemeljeno zavrnila zahtevo tožnika, da tožena stranka z dokazi izkaže službeno odsotnost zakonitega zastopnika tožene stranke za dne 20. 9. 2011. Preklic tega naroka je toženi stranki omogočil, da je z nedovoljenim zavlačevanjem v času do 13. 10 2011 vložila kar tri pripravljalne vloge, ki so bistveno vplivale na ugotovitve v izpodbijani sodbi. Pritožba graja ravnanje predsednice senata, ki je na naroku dne 13. 10. 2011 najprej sprejela pripravljalno vlogo tožene stranke, ko pa je tožnik zahteval, da se z vsebino vloge seznani in nanjo pisno odgovori, je že vloženo vlogo neupravičeno vrnila pooblaščenki tožene stranke, ki je kljub tožnikovi zahtevi po vročitvi in posledično prekinitvi naroka, vsebino te vloge začela narekovati na zapisnik. Takšnemu ravnanju se je uprla prisotna javnost, to je P.Š., ki je sodnici očital skorumpiranost, zaradi česar je bil neutemeljeno odstranjen iz dvorane. Sodnica ni hotela obravnavati zahteve za izločitev prepozno podane vloge in prepozno predloženih dokazov z dne 1. 8. 2011 in 3. 8. 2011. Prav tako ni upoštevala zahteve, da se ne upošteva pripravljalne vloge tožene stranke z dne 23. 9. 2011, saj je bila ta vloga plod procesne zvijače, to je prestavitve naroka zaradi neupravičene odsotnosti zastopnika tožene stranke. Sodišče je brez pisnih zahtevkov tožene stranke na podlagi lastne subjektivne presoje izločalo edino dokaze tožnika. Predsednica senata je pooblaščenki tožene stranke na naroku za glavno obravnavo dne 13. 10. 2011 dovolila, da je zapustila sodno dvorano in se nato vrnila, čeprav se je tožnik temu upiral. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo zahteve tožnika, da se narok tistega dne (očitno gre za narok 13. 10. 2011) zaključi in razpiše nov termin za glavno obravnavo, na katerega se bo tožnik lahko pripravil, temveč je nadaljevalo z zaslišanjem prisotnih prič. Predsednica senata naj bi bila neverjetno agresivna in žaljiva do tožnika in javnosti ter ves čas izrazito pristranska. Sodnica tudi ni hotela upoštevati, da tožnik nima pooblaščenca in da mu je zato dolžna pomagati, kot to zahteva 12. člen ZPP. Pritožba graja odločitev sodišča prve stopnje, da izloči denarni del zahtevka, saj naj bi šlo za fiktivno ločitev, kar je razvidno iz tega, da je narok v zvezi z denarnimi terjatvami sodnica razpisala istega dne kot je poslala izpodbijano sodbo. Tožena stranka tožniku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ni vročila osebno v prostorih delodajalca ali na naslovu stalnega prebivališča in tudi ne v skladu s 141. členom ZPP. Tožena stranka je v pripravljalnih vlogah sama navajala, da je upravni odbor sprejel program odpuščanja delavcev in sklepe glede varčevalnih ukrepov, vendar teh sklepov ni predložila. Odpuščanje delavcev in zmanjševanje plače pomeni rigorozni ukrep, ki bi ga morali soglasno sprejeti vsi člani upravnega odbora. Tožena stranka ni predložila zapisnikov sej upravnega odbora. Navedeno pomeni, da upravni odbor teh sklepov nikoli ni sprejel, temveč gre zgolj za odločitve izvršnega direktorja in predsednika upravnega odbora tožene stranke T.B.. Sklep o ukinitvi delovnega mesta računovodje in spremenjen razvid del in nalog sta bila očitno spisana za nazaj. Znižanje plač je bil nepotreben in izsiljen ukrep, kar potrjujejo rezultati poslovanja v letu 2010. Sodišče prve stopnje ni hotelo upoštevati dejstev glede poslovanja v letu 2010, poslovanje v letu 2011, ko je bil tožnik odpuščen, pa ga sploh ni zanimalo. Uspešnost poslovanja potrjujejo tudi bonitetna ocena ..., d.o.o., ... in družbe ... iz ZDA, po katerih je bila tožena stranka uvrščena na lestvico 50 najbolje ocenjenih slovenskih družb v letu 2010. Tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov o oteženem poslovanju v letu 2011. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je v nasprotju z določbo drugega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007), saj bi tožena stranka najprej morala izkoristiti druge ukrepe, kakršen je na primer racionalizacija stroškov avtoparka. Delovno mesto računovodje je bilo ukinjeno dva dneva po tistem, ko je tožnik nastopil bolniški stalež. Zavajajoča je trditev direktorja tožene stranke, da so med preostale zaposlene prerazporedili le lažja finančna dela, saj so delovnemu mestu poslovnega sekretarja dodali naloge v zvezi z urejanjem plač, delovnemu mestu referenta za finance pa naloge iz naslova vodenja glavne knjige, vodenja osnovnih sredstev, obračuna davka na dodano vrednost in izdelave kakovostnih poročil o poslovanju za potrebe vodstva. Poslovna sekretarka J.B. in referentka za finance M.J. nista ustrezno usposobljeni za opravljanje navedenih računovodskih del, kar dokazuje dopis poslovne sekretarke z dne 9. 3. 2011. Tožena stranka ni predložila nobenih dokazov o prerazporeditvi zahtevnih računovodskih del na ti delavki in tudi ne dokazov o njuno strokovni usposobljenosti. Pri razporejanju računovodskih del tožena stranka ni upoštevala določb 47. in 29. člena ZDR o spremembi pogodbe o zaposlitvi ter vsebini pogodbe. Tožena stranka sploh ni izvedla dejanske razporeditve zahtevnih računovodskih del na obstoječi delavki. Pogodba o opravljanju intelektualnih storitev s T.V. s.p., dokazuje, da je predmet te pogodbe zgolj računovodsko svetovanje na področju opravil glavne knjige in ne opravljanje zahtevnih računovodskih del. To svetovanje očitno pomeni le dodatno pomoč pri odločitvah tožene stranke, povezanih s tekočimi poslovnimi dogodki v povezavi z glavno knjigo. Tudi navedeno dokazuje, da pri toženi stranki ni osebe, ki bi bila strokovno usposobljena za vodenje glavnih knjig. Za vodenje teh knjig ni usposobljena niti M.J.. Očitno je torej, da opravljanje zahtevnih računovodskih del iz opisa del in nalog računovodje, ki jih je pri toženi stranki opravljal tožnik, tožena stranka sedaj uresničuje preko drugega računovodske servisa, katerega imena noče izdati. Te navedbe tožnik dokazuje z veljavno računovodsko tarifo. Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku tako ni niti organizacijski niti ekonomski, pač pa tožnikov zahtevek z dne 4. 3. 2011 za izpolnitev obveznosti iz delovnega razmerja in tožnikova bolniška odsotnost od 8. 3. 2011. Tožnik zanika, da bi po lastni volji in zavestno podal razširitev tožbe za odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je s pripravljalno vlogo z dne 3. 8. 2011 le odgovoril na pripravljalno vlogo tožene stranke, s pripravljalno vlogo z dne 4. 10. 2011 pa je predlagal obravnavo izredne odpovedi na podlagi 21. člena ZDSS-1, vendar pa se predsednica senata o tem ni izrekla. Predsednica senata je bila seznanjena s stališčem tožnika, da je izredna odpoved podana zaradi vložitve tožbe zoper redno odpoved iz poslovnega razloga, z namenom, da se prepreči izplačilo odpravnine. Zaradi navedenega ni bilo nobene potrebe za razširitev tožbe in je njen namen zgolj škodovati tožniku. Predsednica senata je z izsilitvijo razširitve tožbe kršila 14. člen ZPP. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in v celoti ugodi njegovemu zahtevku, izpodbijani sklep pa v celoti odpravi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo in sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

K pritožbi zoper izpodbijano sodbo: Pritožba neutemeljeno uveljavlja domnevne kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s položajem na obravnavah prisotnega tožnikovega brata. Predsednica senata je ravnala pravilno, ko osebi, ki jo tožnik sam opredeljuje kot javnost, ni dovolila, da bi na naroku za glavno obravnavo sedela ob tožniku. Sodni red (Ur. l. RS, št. 17/1995) v 2. odstavku 77. člena jasno določa, kje je v razpravnih dvoranah mesto strank na glavnih obravnavah. V skladu s 1. odstavkom 293. člena ZPP so glavne obravnave javne, zato je v vseh razpravnih dvoranah tudi predvideno posebno mesto za javnost. Tudi odstranitev tožnikovega brata iz razpravne dvorane je bila povsem v skladu z določbo 1. odstavka 304. člena ZPP. Glede na to, da iz zapisnika izhaja, da je tožnikov brat med obravnavo vstal in pričel vpiti, da sodišče v sedmih mesecih ni ničesar naredilo in da je skorumpirano, ga je senat na podlagi citirane določbe povsem utemeljeno odstranil iz sodne dvorane.

Z ugovorom, da sodišče prve stopnje ni izločilo prepozno podanih pripravljanih vlog z dne 1. 8. 2011 in 3. 8. 2011 in tem vlogam priloženih dokazov, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 6. odstavkom 286. člena ZPP. Slednji določa, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z 2. do 5. odstavkom istega člena. Sodišče prve stopnje je na poravnalnem naroku toženi stranki določilo 15-dnevni rok, da se izjavi o navedbah tožnika iz njegove pripravljalne vloge in da predloži morebitne interne akte o organizaciji in sistemizaciji in da se izjavi o tem, katera kolektivna pogodba velja zanjo. Pravna podlaga za takšen poziv sta določbi 2. in 3. odstavka 386. člena ZPP, ki z grožnjo prikluzije sodišču omogočata, da procesno gradivo zbere že pred prvim narokom. Vendar pa prekluzija v skladu z 2. odstavkom 286. člena ZPP nastopi le v primeru, če je bila stranka na to posledico v pozivu opozorjena. Ta določba se na podlagi 3. odstavka 286. člena ZPP smiselno uporablja tudi v primeru, če sodišče takšen poziv stranki poda na poravnalnem naroku, kakor se je zgodilo v tej zadevi. Vendar iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi bila tožena stranka ob tem opozorjena na posledico nastanka prekluzije, zato sodišče ni kršilo določb ZPP, ko je v dokaznem postopku prebralo tudi domnevno prepozno vložene listine (priloge B48 – B50). Sicer pa kasnejša dostava navedenih listin in obeh pripravljalnih vlog v ničemer ni vplivala na trajanje tega postopka, saj jih je tožena stranka še vedno predložila več kot dva meseca pred prvim narokom za glavno obravnavo. Tudi sicer 2. odstavek 286. člena ZPP sodišču dovoljuje, da takšne kasneje predložene dokaze in navedbe upošteva, če njihova dopustitev po presoji sodišča ne bi zavlekla reševanje spora. Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da naj bi bilo procesno vodstvo pristransko in v škodo tožnika. Predsednica senata je v določbi 10. točke 1. odstavka 270. člena ZPP imela podlago za preložitev naroka za glavno obravnavo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je s tem bila dana neupravičena prednost toženi stranki, ker je v času do novega datuma naroka imela čas za vlaganje pripravljalnih vlog, saj je isto možnost imel in izkoristil tudi tožnik. Podobno neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki glede ločenega obravnavanja denarnega dela tožbenega zahtevka. Za takšno odločitev je senat imel pooblastilo v določbi 3. odstavka 300. člena ZPP. Z odločitvijo o ločenem obravnavanju denarnega zahtevka je sodišče prve stopnje zagotovilo, da je bilo o sporu o prenehanju delovnega razmerja dejansko odločeno prednostno, kakor to zahteva 1. odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004). Iz zapisnikov o pripravljalnem naroku in naroku za glavno obravnavo tudi ne izhaja, da bi bila predsednica senata žaljiva in arogantna do tožnika in njegovega brata, kakor pavšalno zatrjuje pritožba. Podobno neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dopustilo vse dokaze tožene stranke in subjektivno izločalo le dokazne predloge tožnika. Sodišče prve stopnje je dopustilo izvedbo dokaza z vsemi listinami, ki jih je predložil tožnik in ki jih je bilo kar 131, zato bi bil možen kvečjemu očitek v nasprotni smeri, da je bilo še zlasti na predlog tožnika dokazovanje preveč ekstenzivno.

Tožnik neutemeljeno graja ravnanje predsednice senata, ki je na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2011 dovolilo, da je tožena stranka na zapisnik povzela vlogo, ki jo je sicer prejšnjega dne poslala po faksu. S temi navedbami je tožena stranka zgolj odgovorila na navedbe iz tožnikove pripravljalne vloge. V navedbah tožene stranke ni bilo ničesar takšnega zaradi česar bi sodišče prve stopnje tožniku moralo dovoliti še poseben rok, da bi nanje odgovoril. Nebistvene so pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje med narokom za glavno obravnavo pooblaščenki tožene stranke dovolilo, da zapusti narok, saj s tem ni bila kršena nobena procesna določba. V zapisniku je zabeleženo, da je pooblaščenka zapustila razpravno dvorano.

Tožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ravnalo v skladu z 12. členom ZPP. Ta določa, da sodišče stranko, ki nima pooblaščenca in ki iz nevednosti ne uporablja procesnih pravic, ki jih ima po tem zakonu, opozori, katera pravdna dejanja lahko opravi. Sicer pa je tožnik pri uveljavljanju tega ugovora protisloven, saj po eni strani sodišču očita, da ga je „prisililo“, da postavi zahtevek v zvezi z izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, po drugi strani pa sodišču očita, da ga ni poučilo o njegovih pravicah. Iz spisa ne izhaja, da bi tožnik v postopku pred sodiščem prve stopnje kakšna pravdna dejanja opustil zaradi tega, ker ga sodišče prve stopnje nanje ne bi opozorilo.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v tem sporu, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik je bil pri toženi stranki od 1. 4. 2000 zaposlen na delovnem mestu računovodje, - upravni odbor tožene stranke je z 10. 3. 2011 ukinil delovno mesto računovodje, tožnik je 30. 3. 2011 prejel odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, pri čemer je bila vročitev opravljena tako, da je bila odpoved pošljena v poštnem predalčniku, - tožnik je 18. 4. 2011 vložil tožbo, s katero je izpodbijal odpoved pogodbe o zaposlitvi, - tožena stranka je delo, ki ga je opravljal tožnik delno prenesla na sodelavki M.J. in J.B., delno pa na zunanjega izvajalca.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zgolj zaradi tega, ker je bila tožniku vročena tako, da je bila puščena v poštnem nabiralniku. Tožnik sam je v tožbi navedel, da je odpoved prejel 30. 3. 2011, zato je sodišče prve stopnje na podlagi te navedbe preverjalo pravočasnost vložene tožbe.

Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo z ničemer dokazno podkrepljenim navedbam tožnika, da naj bi bil sklep o ukinitvi delovnega mesta računovodje spisan za nazaj, prav tako tudi sama odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Na zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ne vpliva ali je tožena stranka naloge ukinjenega delovnega mesta pravno formalno pravilno prenesla na druge zaposlene oziroma ali je to storila s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi ali pa le tako, da je delavkam naložila, da opravljajo dodatno delo.

Glede na to, da za zakonitost redne odpovedi iz poslovnega razloga zadošča, da je podan organizacijski razlog, zaradi katerega je prenehala potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi in da je tak organizacijski razlog tudi ukinitev delovnega mesta, niti ni bistveno ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pri toženi stranki potreba po opravljanju tožnikovega dela prenehalo tudi zaradi ekonomskih razlogov (odpovedi pogodb s strani zavarovalnic, slab finančni položaj tožene stranke). Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče v celoti soglaša tudi z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje glede ekonomskih razlogov, zaradi katerih je prenehala potreba po opravljanju tožnikovega dela pri toženi stranki, kakor so navedene v 11., 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz razloga, ki je predviden v 1. alinei 1. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu s strani delodajalca prenehanje potreb po opravljanju določenega pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sprememba organizacije dela, ki je v tem, da se določeno delovno mesto ukine, opravila tega delovnega mesta pa razdelijo med ostale zaposlene in zunanje izvajalce, prav gotovo pomeni organizacijski razlog, zaradi katerega preneha potreba po opravljanju ukinjenega delovnega mesta pod pogoji iz sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Navedeno pomeni, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljena že zgolj zaradi tega, ker je tožena stranka delovno mesto računovodje dejansko ukinila in dela in naloge tega delovnega mesta delno prenesla na druge zaposlene, delno pa na zunanje izvajalce. Ni mogoče slediti pritožbenemu zatrjevanju, da je gre za fiktivni razlog. O fiktivnosti bi lahko govorili kvečjemu v primeru, če bi tožena stranka namesto tožnika za opravljanje dela računovodje zaposlila nekega drugega delavca, tožniku pa bi kljub temu podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Za zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tudi ni bistveno ali držijo tožnikove domneve, da računovodske storitve za toženo stranko dejansko opravlja nek drug zunanji servis in ne samostojna podjetnica T.V., češ da dogovorjeno plačilo ne more zajemati zahtevnih računovodskih storitev. V okviru ugotavljanja zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi se ne presoja smotrnosti in ekonomske upravičenosti organizacijskih sprememb, zaradi katerih preneha potreba po opravljanju določenega dela.

Sodišče prve stopnje je zakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi preverilo tudi s stališča, ali je tožena stranka izpolnila obveznost iz 3. odstavka 88. člena ZDR. Ta določa, da mora delodajalec v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveriti, ali je delavca mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. V kolikor takšna možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Povsem zmotno je pritožbeno stališče, da je izpodbijana odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, ker tožena stranka pred odpovedjo ni izkoristila drugih ukrepov, kakršen bi bil npr. zmanjšanje in racionalizacija stroškov avtoparka. Pravica delodajalca, da drugače organizira delo, ni odvisno od tega, ali bi enak finančni učinek delodajalec lahko dosegel tudi s kakšnimi drugimi ukrepi na področju materialnih stroškov.

Glede na vse navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani pritožbeni razlogi, ki jih tožnik uveljavlja zoper izpodbijano sodbo, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi zoper izpodbijani sklep: Nerazumljive so pritožbene navedbe, da naj bi predsednica senata tožnika na naroku za glavno obravnavo prisilila, da tožbo razširi še z izpodbijanjem izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Iz zapisnika kaj takšnega ne izhaja in to tudi sicer ne bi bilo potrebno, saj je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 3. 8. 2011 povsem jasno navedel, da sodišču prve stopnje predlaga, da kot nezakonito odpravi izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 18. 4. 2011. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da tudi sodišče prve stopnje šteje, da je tožnik zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi postavil že z navedeno vlogo in ne šele z navedbami na naroku za glavno obravnavo 13. 10. 2011. Nadalje je sodišče prve stopnje na tem naroku dovolilo razširitev tožbe „glede na nedoločno postavljen zahtevek tožeče stranke s pripravljalno vlogo z dne 3. 8. 2011 pod točko IV“. Navedeno dejansko pomeni, da je sodišče prve stopnje razširitev tožbe dovolilo na podlagi zahtevka iz pripravljalne vloge in ne na podlagi navedb tožnika na zapisnik.

Povsem zmotno je stališče tožnika, da bi sodišče prve stopnje o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi moralo odločati na podlagi določb ZDSS-1 o reševanju predhodnega vprašanja. Odločitev sodišča prve stopnje o zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga namreč ni odvisna od predhodne rešitve vprašanja ali je zakonita kasneje podana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je lahko pomembno vprašanje le v primeru, če bi sodišče prve stopnje ugotovilo nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj bi bil datum prenehanja delovnega razmerja tožnika odvisen od vprašanja, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zoper katero tožnik ni pravočasno vložil tožbe. Tožnik očitno zmotno meni, da v primeru obravnavanja predhodnega vprašanja ni potrebno preveriti ali je delavec v roku zahteval sodno varstvo ali ne.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik prepozno razširil tožbo z z zahtevkom za odpravo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, saj je to storil po izteku prekluzivnega 30-dnevnega roka iz 3. odstavka 204. člena ZDR. Ta določa, da delavec pred pristojnim delovnim sodiščem lahko zahteva ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku 30-ih dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Tožniku je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 19. 4. 2011, tožnik pa je sodno varstvo zoper to odpoved zahteval šele 3. 8. 2011, torej po izteku 30-dnevnega prekluzivnega roka. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je tožbo v tem delu zavrglo kot prepozno. V skladu s 1. odstavkom 274. člena ZPP predsednik senata tožbo zavrže že ob predhodnem preizkusu, če ugotovi, da je s posebnim predpisom določen rok za tožbo in je bila tožba vložena prepozno. Tak poseben predpis, s katerim je določen rok za vložitev tožbe, je tudi določba 3. odstavka 204. člena ZDR, zato je sodišče prve stopnje tožbo v tem delu pravilno in zakonito zavrglo kot prepozno.

Na podlagi 2. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi tisti del pritožbe, ki se nanaša na zavrženje tožbe in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.