Jedro

Zahteve za spremembo pravnomočne odločbe, ki jo je kot izredno pravno sredstvo določal ZUP/86, novi ZUP več ne pozna; zato taka zahteva, vložena po 1. 4. 2000, tudi zoper pravnomočno končano denacionalizacijsko odločbo ni dovoljena.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožeče stranke za razveljavitev in spremembo pravnomočne denacionalizacijske odločbe Ministrstva za okolje in prostor z dne 23. 10. 2000. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da je tožnica vložila zahtevo za razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe po uveljavitvi sedaj veljavnega Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Ker gre za pravnomočno končan denacionalizacijski postopek, se po 324. členu sedaj veljavnega ZUP ta zahteva obravnava po tem zakonu. Prejšnji ZUP/86 je omogočal strankam, da v primeru, ko je upravni organ s svojo pravnomočno odločbo kršil materialni zakon oziroma ga ni pravilno uporabil, zahteva razveljavitev in spremembo pravnomočne odločbe, na podlagi 265. člena tega zakona. Vendar sedaj veljavni ZUP ne pozna več tega izrednega pravnega sredstva, zato je tožena stranka zahtevo kot nedovoljeno zavrgla. Razen tega tožena stranka meni, da tožeča s svojo zahtevo tudi ne bi uspela v času veljave prejšnjega zakona, saj odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-130/01 z dne 23. 5. 2002, na katero se tožeča stranka sklicuje, v času odločanja o denacionalizacijskem zahtevku še ni obstajala. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka z izpodbijano odločbo kršila procesne določbe. Navaja, da je razlaga tožene stranke napačna, saj je potrebno uporabiti pravo, ki je veljalo v času vložitve zahteve za spremembo pravnomočne odločbe in ne pravo, ki je veljalo v času izdaje odločbe. Tako razlagovanje tožene stranke pomeni, da novo pravo učinkuje tudi za nazaj. Po mnenju tožeče stranke nov zakon za zadeve, ki so se končale po starem ZUP-u, ne velja. Če je postopek tekel po zakonu ZUP/86, ta postopek obsega tudi vsa izredna pravna sredstva. Tožnica zato ni mogla izgubiti pravice do izrednega pravnega sredstva, saj pravica do izrednega pravnega sredstva izhaja iz zakona, po katerem je tekel postopek in ne iz novega ZUP. Napačna je tudi ocena tožene stranke, da so bile v denacionalizacijskem postopku korektno in v skladu z ustaljeno sodno prakso uporabljene določbe ZDen. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka prereka tožbene trditve in se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe, pri kateri vztraja ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna dopustnost izrednega pravnega sredstva - zahteve za spremembo pravnomočne odločbe, vložene 19. 9. 2002, torej v času veljavnosti Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP). Nesporno med strankami je, da novi ZUP navedenega izrednega pravnega sredstva več ne določa, tožeča stranka pa meni, da je pravico do vseh pravnih sredstev, ki jih je vseboval ZUP/86, pridobila že ob vložitvi denacionalizacijske zahteve, ter je tožena stranka kršila določbe postopka, ko je zahtevo kot nedovoljeno zavrgla. Navedeni tožbeni ugovor je neutemeljen. Prehodna določba 324. člena ZUP vsebuje obveznost dokončanja tekočih postopkov (tako glede vloženih zahtev kot pravnih sredstev) po ZUP/86. Gramatikalna razlaga določbe kaže na specialno ureditev zaradi dokončanja vseh tekočih postopkov, medtem ko pa za vse po 1. 4. 2000 vložene zahteve, kot tudi vložena pravna sredstva, velja novi ZUP. Drugi odstavek 6. člena ZDen napotuje v postopku za uveljavljanje pravic po ZDen sicer tudi na ZUP/86, razen če ne vsebuje sam ZDen drugačnih določb. Citirana določba ZDen je jasna pri uporabi postopka za uveljavljanje denacionalizacijskih zahtevkov, saj je rok za vložitev že potekel. Vendar pa je po mnenju sodišča tudi specialna in določa uporabo ZUP/86 pri dokončanju vseh denacionalizacijskih zahtevkov. Navedena ureditev, če se jo razlaga tako, da velja za še tekoče denacionalizacijske zahtevke, je skladna tudi z že citirano prehodno določbo 324. člena ZUP/86. Njene uporabe, saj bi moral v nasprotnem primeru kasnejši postopkovni predpis ZUP kot izjemo to določiti, ni mogoče širiti z uporabo postopkovnih določb ZUP/86 tudi na izredna pravna sredstva, vložena v času veljave novega ZUP, z razlago, da gre tudi z izrednim pravnim sredstvom za uveljavljanje pravic do denacionalizacije. Glede na navedeno sodišče meni, da se uporablja tudi za izredna pravna sredstva, vložena po 1. 4. 2000 zoper pravnomočno končane denacionalizacijske zadeve, določbe novega ZUP, s taksativno naštetimi inštituti izrednih pravnih sredstev, ki jih ta postopkovni predpis vsebuje.

Tožena stranka je torej pravilno, glede na izrecno navedbo tožeče stranke, da je zahtevo vložila po 2. odstavku 265. člena ZUP/86 zoper njeno odločbo, zahtevo zavrgla, pri tem pa za svojo odločitev navedla tudi pravilne razloge. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.