Jedro

Po ustaljeni sodni praksi pravno mnenje sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, ne more biti odklonitveni razlog.

S sklepanjem z nespornega pravno relevantnega dejstva (odklonitev pravice iz naslova garancije) na drugo pravno relevantno dejstvo (izražena zahteva tožnika po popravilu) meje dovoljenega ni prekoračilo, ampak je nakazalo, kakšen bi lahko bil rezultat dokazne ocene ob uporabi splošnih zakonov mišljenja in izkušenj človeškega spoznanja. Skladno z dejstvom, da gre za hipotetično možnost, ki jo je treba šele preveriti v novem sojenju, je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje,

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Višjega sodišča v Celju.

Obrazložitev

1. Predsednik Višjega sodišča v Celju B. A. je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevo za izločitev višjih sodnic ...

2. Toženka je zoper sklep vložila pritožbo s predlogom, naj ji Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi za izločitev ugodi. Navaja, da iz obrazložitve odločitve Višjega sodišča v Celju jasno izhaja, da si je senat ustvaril dokončno mnenje, še preden je sodišče prve stopnje ponovno odločalo o zadevi. Jasno je namreč nakazalo končno rešitev zadeve, in to na način, da je skorajda dobesedno naročilo sodišču prve stopnje, katero dejstvo je treba ugotoviti. Za senat naj bi bila „povsem logična in edina možna razlaga“, da je toženka ob pogovoru 8. 8. 2011 odklonila jasno izraženo zahtevo tožnika po popravilu pokvarjenega vozila. Tožniku z odvetnikom je bilo naloženo, kaj naj izpove na ponovljenem naroku in bilo bi povsem neverjetno, da tega ne bi storil. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz pravice do nepristranskega sojenja po prvem odstavku 23. člena Ustave Republike Slovenije med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more več odločiti objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev.

5. Po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom v njegovo nepristranskost. Pri uresničevanju pravice do nepristranskega sojenja namreč ni pomembno zgolj to, da je nepristransko sojenje dejansko zagotovljeno, temveč se mora odražati tudi navzven. Gre za tako imenovani videz nepristranskosti sojenja. Pomembno je torej, da sodišče pri postopanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodišč nasploh kot zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi.

6. Eden od najpomembnejših procesnih zakonskih institutov, ki so namenjeni zagotavljanju ustavne pravice do nepristranskega sojenja, je v pravdnem postopku institut izločitve sodnika (70. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem sporu, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izločitveni razlogi iz 1. do 5. točke 70. člena ZPP in odklonitveni razlogi iz 6. točke 70. člena ZPP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, temveč so opredeljeni z generalno klavzulo.

7. Bistvo pritožnikovih navedb v zahtevi za izločitev in pritožbi je mogoče strniti v trditev, da si je senat v obravnavani zadevi še pred ponovljenim sojenjem ustvaril subjektivno mnenje, s čimer je kršil toženkina procesna jamstva. Uveljavlja torej odklonitveni izključitveni razlog iz 6. točke 70. člena ZPP. Vrhovno sodišče ocenjuje, da videz nepristranskosti sojenja v obravnavani zadevi ne more biti okrnjen. Kot je poudaril že predsednik Višjega sodišča v Celju, po ustaljeni sodni praksi pravno mnenje sodnika, zavzeto pri opravljanju sodne funkcije, ne more biti odklonitveni razlog. Nasprotno stališče bi namreč poseglo v samo bistvo sodnega odločanja, katerega vsebina je vzpostavitev zveze med dejanskim stanjem, pravno normo in izrečeno konkretno pravno posledico.

8. Višje sodišče je v sklepu z dne 16. 10. 2014 zapisalo, da je „glede na nesporno jasno izraženo odklonitev pravic iz naslova garancije povsem logična in edino možna razlaga, da je tožena stranka (za njo D. Z.) ob pogovoru 8. 8. 2011 odklonila povsem jasno izraženo zahtevo tožeče stranke po popravilu okvarjenega avtomobila“. S tem sklepanjem z nespornega pravno relevantnega dejstva (odklonitev pravice iz naslova garancije) na drugo pravno relevantno dejstvo (izražena zahteva tožnika po popravilu) meje dovoljenega ni prekoračilo, ampak je nakazalo, kakšen bi lahko bil rezultat dokazne ocene ob uporabi splošnih zakonov mišljenja in izkušenj človeškega spoznanja. Skladno z dejstvom, da gre za hipotetično možnost, ki jo je treba šele preveriti v novem sojenju, je sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in posledične nepopolne ugotovitve dejanskega stanja razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje, ki mu je tudi naložilo, katera procesna dejanja mora v novem postopku opraviti. To je dolžno opraviti vsa pravdna dejanja, ki mu jih je naložilo pritožbeno sodišče, pri sprejemanju materialnopravnih stališč in oblikovanju dejanskega substrata sodbe pa je povsem prosto.

9. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora Vrhovno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 265. člena ZPP).