Jedro

ZST-1 v 3. odstavku 13. člena omogoča sodišču, da v primeru, ko na podlagi ponovnega preverjanja premoženjskega stanja stranke ugotovi, da niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, ker stranka zmore plačati sodno takso, svojo odločitev o tem lahko samo spremeni.

Toženka se mora zavedati, da je institut taksne oprostitve namenjen res le socialno šibkim strankam, ne pa tistim, ki so lastniki nepremičnin, ki imajo tržno vrednost in pri katerih obstaja realna možnost za vnovčenje premoženja zaradi plačila taks.

Sodna praksa je pri presoji žaljivosti izjav strank in odvetnikov v vlogah že večkrat poudarila, da je potrebno kritiko ravnanja sodišča podati le na način, ki ne zmanjšuje njegovega ugleda. Vsak pritožnik je sicer pri varstvu svojih pravic lahko kritičen do stališč in ravnanja sodišča, vendar v okviru strokovne argumentacije in pravnih razlogov, ne pa na žaljiv način. Izjave pooblaščenke tožene stranke v pritožbi pa so očitno žaljive do sodišča in sodnice, češ da pri odločitvi zasleduje lasten interes po potrditvi sodbe ter odloča v želji po zaslužkarstvu. Takšne izjave presegajo stališča stranke v pritožbi, njihov edini namen je očitno omalovaževanje ugleda sodišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Odvetnico L. Š. U. se zaradi žalitve sodišča kaznuje z denarno kaznijo 300,00 EUR, kar je dolžna plačati v roku 15 dni na transakcijski račun Višjega sodišča v Ljubljani: ...

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom razveljavilo svoj sklep o taksni oprostitvi tožene stranke P 1564/2011-I z dne 25. 6. 2014 (pravilno 5. 6. 2014), ki je postal pravnomočen 2. 7. 2014. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati sodno takso za pritožbeni postopek v višini 5.175,00 EUR v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 517,50 EUR.

2. Tožena stranka se pritožuje proti sklepu zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve materialnega prava ter kršitve pravil postopka. Navaja, da je svoji prošnji za taksno oprostitev priložila izjavo o premoženjskem stanju, iz katere izhaja, da so vsi podatki v vlogi resnični, točni in popolni in da soglaša, da sodišče po uradni dolžnosti pridobi tudi podatke, ki so davčna tajnost. Očitno zavedajoč se, da bo njena sodba razveljavljena, saj drugačne odločitve od Višjega sodišča ni mogoče pričakovati, je z več kot očitnim namenom onemogočanja vložiti pravno sredstva, izdan sklep 27. 11. 2014, ki naj bi bil posledica okoliščine, da naj bi tožnik predlagal nadzor nad upravičenostjo oprostitve plačila sodnih taks tožene stranke. Glede na to, da je tožena stranka v stanovanje vložila vsaj 90% denarnih sredstev, je odločitev sodišča, da bi morala pristati na prodajo stanovanja, ki je nenazadnje predmet konkretnega pravdnega postopka in pristati na polovični delež, nerazumljiva, nerazumna in v nasprotju z ZPP, ZST in Ustavo RS. Sodišče je grobo kršilo ustavno pravico do vložitve pravnega sredstva toženi stranki, saj je jasno, da takse ne more plačati in je očitno ob nesmiselnosti sodbe zasledovalo tudi svoj lasten interes po potrditvi sodbe. Najmanj kar je in kar zahteva kontradiktornost postopka, če že sodišče v želji po zaslužkarstvu, kako drugače razumeti takšno sodno takso, bi morala biti tožena stranka pozvana, da se o navedbah tožnika izjasni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zakon o sodnih taksah (ZST-1) v tretjem odstavku 13. člena določa, da lahko sodišče med postopkom sklep o oprostitvi plačila taks razveljavi, če ugotovi, da jih stranka zmore plačati. Navedena zakonska določba omogoča sodišču, da v primeru, ko na podlagi ponovnega preverjanja premoženjskega stanja stranke ugotovi, da niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, ker stranka zmore plačati sodno takso, svojo odločitev o tem lahko samo spremeni.

5. V konkretni zadevi je sodišče prve stopnje na tej podlagi spremenilo svoj sklep z dne 5. 6. 2014, s katerim je toženko delno oprostilo plačila sodnih taks za postopek o pritožbi, in sicer tako, da je dolžna plačati sodno takso le v višini 30,00 EUR (namesto 5.205,00 EUR). Tožnik je sodišču po izdaji tega sklepa posredoval obsežno dokumentacijo, iz katere izhaja, da je med pravdnima strankama teklo oziroma še teče več postopkov zaradi ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja večje vrednosti (premičnine, nepremičnine in prihranki v denarju). Vrednost spornega predmeta v tej zadevi znaša po ugotovitvi sodišča 351.500,00 EUR (sklep z dne 10. 10. 2011), saj je predmet delitve med ostalim tudi dupleks stanovanje na Ž. v izmeri 148,66 m2 v vrednosti 340,00 EUR ter garažni boks na istem naslovu, vreden 4.500,00 EUR. Res je, da tožnica ni zaposlena in po lastnih trditvah nima prihodkov, po opravljenih poizvedbah pa tudi v Republiki Sloveniji nima odprtega transakcijskega računa in nima izkazanih obdavčljivih dohodkov, medtem ko opravljene poizvedbe o stanju na konkretnem računu pri tuji banki zaradi bančne tajnosti niso bile uspešne. Prav tako sodišče ugotavlja, da niso izkazane trditve tožnika o tem, da toženka še razpolaga z delom kupnine dveh stanovanj v N., prodanih v letu 2009. Pač pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni mogoče prezreti dejstva, da je toženka solastnica stanovanja večje vrednosti v L., ki bi ga že tekom tega postopka lahko prodala in razpolagala s polovico njegove vrednosti ter si na ta način omogočila nakup manjšega stanovanja in plačilo sodnih taks v tem in v ostalih sodnih postopkih. Tožnik je namreč toženki že z vlogo z dne 15. 10. 2013 podal konkretno ponudbo za dokončno prodajo skupne nepremičnine, pri čemer bi toženki pripadla polovica kupnine, morebitni preostali znesek pa po zaključku tega pravdnega postopka, s tem, da bi bil del kupnine deponiran pri notarju. Pritožbeno sodišče zato zavrača kot neutemeljen pritožbeni očitek, da toženka ni bila oz. ni dolžna pristati na prodajo stanovanja, ki je predmet delitve skupnega premoženja in pristati le na polovični delež. Toženka se mora zavedati, da je institut taksne oprostitve namenjen res le socialno šibkim strankam, ne pa tistim, ki so lastnici nepremičnin, ki imajo tržno vrednost in pri katerih obstaja realna možnost za vnovčenje premoženja zaradi plačila taks.

6. Pritožbeno sodišča zato ponovno(1) ocenjuje, da niso podani pogoji za delno (za več kot 99%) oprostitev sodnih taks po določbi 11. člena ZST-1 in je utemeljen sklep o razveljavitvi delne oprostitve na podlagi tretjega odstavka 13. člena ZST-1. Toženki pa je omogočeno, da sodno takso za pritožbo plača v desetih mesečnih obrokih po 517,50 EUR. Prvostopenjsko sodišče tudi ni zagrešilo v pritožbi očitane bistvene kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je imela toženka v postopku možnost pojasniti vse okoliščine glede svojega premoženjskega stanja. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP).

Glede sklepa o kaznovanju:

7. Po določbi 109. člena v zvezi z določbo 11. člena ZPP sodišče kaznuje tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku z denarno kaznijo do 1.300,00 EUR. Odvetnica L. Š. U. je v pritožbi med ostalim navedla: „Očitno zavedajoč se, da bo sodba razveljavljena, saj drugačne odločitve od višjega sodišča ni mogoče pričakovati, je z več kot očitnim namenom onemogočanja vložiti pravno sredstvo, pritožnici izdalo sklep … „ter „sodišče je … ob nesmiselnosti sodbe zasledovalo tudi svoj lasten interes po potrditvi sodbe, ki ne more prenesti resne presoje. Najmanj kar je in kar zahteva kontradiktornost postopka, če že sodišče v želji po zaslužkarstvu (kako drugače razumeti takšno sodno prakso) ...“.

8. Sodna praksa je pri presoji žaljivosti izjav strank in odvetnikov v vlogah že večkrat poudarila, da je potrebno kritiko ravnanja sodišča podati le na način, ki ne zmanjšuje njegovega ugleda. Vsak pritožnik je sicer pri varstvu svojih pravic lahko kritičen do stališč in ravnanja sodišča, vendar v okviru strokovne argumentacije in pravnih razlogov, ne pa na žaljiv način. Zgoraj povzete izjave pooblaščenke tožene stranke v pritožbi pa so očitno žaljive do sodišča in sodnice, češ da pri odločitvi zasleduje lasten interes po potrditvi sodbe ter odloča v želji po zaslužkarstvu. Takšne izjave presegajo stališča stranke v pritožbi, njihov edini namen je očitno omalovaževanje ugleda sodišča. Po oceni pritožbenega sodišča je zato potrebno odvetnico za žaljivo navedbo v pritožbi kaznovati z denarnim zneskom 300,00 EUR, ki je primeren in v okviru zakonsko določenega najvišjega zneska denarne kazni (tretji odstavek 11. člena ZPP) ter sorazmeren teži žalitve.

PRAVNI POUK: Zoper sklep o kaznovanju je dopustna pritožba v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka tega sklepa. Pritožbo je treba vložiti v 2 izvodih pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njem pa bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

(1) Kot v zadevi I Cp 1853/2013.