Jedro

Res je, da se ukrepi gradbenih inšpektorjev izrekajo zaradi varovanja javne koristi, ki je tudi v preprečevanju nezakonitih posegov v prostor, saj slednji že zato, ker so narejeni brez ustreznih upravnih dovoljenj, lahko predstavljajo nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Ker pa v konkretni zadevi težko popravljiva škoda ni izkazana, tudi ni mogoče v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 presojati prizadetosti javne koristi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

V upravnem sporu tožnik izpodbija zaradi molka tožene stranke odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana z dne 31.1.2007, s katero je bilo med drugim tožniku naloženo, da ustavi gradnjo in preneha z uporabo počitniškega objekta in lope za orodje na parc. št. 15 k.o... ter v roku dveh mesecev po prejemu odločbe odstrani navedeni počitniški objekt tlorisnih izmer 6,35 m x 4,20 m ter lopo za orodje izmer 3,05 m x 3,10 m. Skupaj s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero je predlagal, da se zadrži izvršitev inšpekcijske odločbe z dne 31.1.2007 do pravnomočne odločitve v tem upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožnikovo zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi določbe 2. odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, ZUS-1). Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ni izkazal težko popravljive škode kot enega od kumulativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Rušenje objekta v vsakem primeru nedvomno pomeni nastanek premoženjske določene škode, vendar po presoji sodišča pri tem ne gre za težko popravljivo škodo v smislu določb 32. člena ZUS-1. Ob tem je v skladu s citirano določbo treba upoštevati skladno z načelom sorazmernosti tudi prizadetost javne koristi. Odložitev izvršitve inšpekcijskega ukrepa gradbenega inšpektorja, izdanega v postopku, ki se začne po uradni dolžnosti, torej v javno korist, že praviloma nasprotuje javni koristi. Pri tem se sodišče prve stopnje sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v podobnem primeru v sklepu, opr. št. I Up 425/2007-2 z dne 23.5.2007. S sklicevanjem na pripravo novih prostorsko ureditvenih aktov ter pozivanjem pristojnih inšpekcijskih organov, naj to upoštevajo pri odločanju, po presoji sodišča prve stopnje tudi ni izkazano, da javna korist ne bo prizadeta. Eventualnih interesov lokalne skupnosti ni mogoče enačiti z javnim interesom oziroma prizadetostjo javne koristi. Ob ugotovitvi, da tožnik ni izkazal nastanka težko popravljive škode ter ob ugotovitvi, da bi bila v primeru odložitve izvršitve inšpekcijske odločbe prizadeta javna korist, po presoji sodišča prve stopnje niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1, zato je sodišče prve stopnje zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Tožnik vlaga pritožbo zoper izpodbijani sklep iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije pritožbi ugodi s tem, da spremeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, da ugotovi, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe in predlagano začasno odredbo izda. Tožnik meni, da materialnopravno izpodbijani sklep ni pravilen. Sodišče prve stopnje je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tako zmotno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo. Glede na nepojasnjeno ugotovitev sodišča, da rušenje objekta predstavlja premoženjsko določeno škodo, ki pa ni težko popravljiva, bi bilo mogoče razumeti, da avtomatično nobena premoženjska škoda ne predstavlja težko popravljive škode po 32. členu ZUS-1, kar pa je nesprejemljivo in nasprotuje dikciji 2. odstavka 32. člena ZUS-1. Tožnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe pojasnil, da so vsa družinska sredstva, ne le sredstva tožnika, temveč sredstva celotne družine vložena v postavitev hišice ter jih v primeru njenega rušenja nikdar več ne bo mogoče nadomestiti. Vsa družina je ves prosti čas in dopuste vložila v delo na postavitvi hišice, vse prihranke in tekoče prihranke družine pa so porabili za nabavo lesa in ostalega materiala. Tožnik in družinski člani imajo nizke dohodke in nimajo sredstev, da bi postavili drugo hišico, če bi se ta podrla. Ker tožnik hišice nikdar ne bi več mogel nadomestiti, ker preprosto nima sredstev, rušenje hišice subjektivno za tožnika predstavlja ne le težko nadomestljivo škodo, temveč nenadomestljivo škodo. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno ocenilo prizadetost javne koristi. Nevzdržno je stališče sodišča prve stopnje, da interesov lokalne skupnosti ni mogoče enačiti z javnim interesom oziroma prizadetostjo javne koristi. Občina, ki sprejema prostorsko ureditvene akte, zastopa javni interes na tem področju. Sklepi občinskega sveta Občine ..., ki jih je tožbi in predlogu za začasno odredbo priložil tožnik, dokazujejo, da je interes in namen Občine ..., da legalizira objekte, ki so nelegalno postavljeni, oziroma neskladni, oziroma se bodo izkazali kot taki po sprejemu prostorsko ureditvenih aktov. Javni interes je v tem, da se področje prostorskega urejanja z ustreznimi akti končno uredi, saj je občinski svet s sklepom ugotovil, da predhodnica Občina ... ni imela izdelanih prostorskih planov, zaradi česar posameznikom ni bila omogočena normalna gradnja in zaradi objektivnih razlogov zatečenega stanja niso mogli urediti. Izdaja začasne odredbe zato javnega interesa sploh ne bi prizadela.

Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in z njegovo presojo, da v obravnavani zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe po 2. odstavku 32. člena ZUS-1. Tudi po presoji pritožbenega sodišča ni vsaka škoda težko popravljiva škoda v smislu 2. odstavka 32. člena ZUS-1. V obravnavani zadevi tožnik v zahtevi ni navedel niti višine škode, ki naj bi mu nastala z rušitvijo nedovoljeno zgrajenih objektov, niti višine zatrjevanih nizkih dohodkov vseh družinskih članov, zato je po presoji pritožbenega sodišča pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni izkazal težko popravljive škode kot enega od kumulativno določenih pogojev za izdajo začasne odredbe po navedeni zakonski določbi. Res je, da se ukrepi gradbenih inšpektorjev izrekajo zaradi varovanja javne koristi, ki je tudi v preprečevanju nezakonitih posegov v prostor, saj slednji že zato, ker so narejeni brez ustreznih upravnih dovoljenj, lahko predstavljajo nevarnost za življenje in zdravje ljudi. Ker pa v konkretni zadevi težko popravljiva škoda ni izkazana, tudi ni mogoče v skladu z načelom sorazmernosti v skladu s citirano zakonsko določbo presojati prizadetosti javne koristi. Pri tem pritožbeno sodišče navaja, da tudi eventualni interesi lokalne skupnosti lahko izkazujejo javno korist, ki pa ne sme biti v nasprotju z javno koristjo, v skladu s katero delujejo inšpekcijske službe. Ker navedeni pogoj za izdajo začasne odredbe ni izkazan, pavšalni pritožbeni ugovori o težko popravljivi škodi in sklicevanje na sklepe občinskega sveta Občine ... z dne 29.3.2007, ki po vsebini še ne pomenijo sprejema novih prostorskih aktov za območje, kjer ima tožnik sporna objekta, in ne morejo biti neposredna podlaga za izdajo dovoljenj za legalizacijo navedenih tožnikovih objektov, niso pravno pomembni za odločitev o izdaji predlagane začasne odredbe in ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča tudi ne more vplivati očitna pisna pomota v pisnem odpravku izpodbijanega sklepa, ki jo je kot tako opredelila tudi pritožba (v tekstu je izpuščena besedica "ne" pri ugotovitvi sodišča prve stopnje, da "ne" gre za težko popravljivo škodo).

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot pritožbeno sodišče na podlagi 6. odstavka 32. člena, 36. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.