Jedro

V tem sporu je šlo za osebno vročanje v prostorih delodajalca. V kolikor bi tožnik odklonil vročitev odpovedi, bi se nadaljnje ravnanje toženke za pravilno vročitev preizkušalo po določilih ZPP, kot je določeno v šestem odstavku 88. člena ZDR-1. Tožnik je spornega dne v prostorih toženke izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzel in jo prebral, nato pa odklonil prejem oziroma vročitev. V zaznamku sta priči zapisali, da je bila izredna odpoved tožniku vročena, da sta jo tožnik in njegova žena pregledala in prebrala, vendar tožnik potrdila o prejemu ni želel podpisati, ampak je odpoved vrgel na mizo. Glede na navedeno je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le odklonil vročitev oziroma prejem odpovedi. Pravilno je, da je tožnik odpoved prevzel, nato pa odklonil podpis potrditve prevzema ter odpoved vrgel na mizo. Ob takem dejanskem stanju pa je bilo dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi na toženki. Toda, ker je sodišče prve stopnje verjelo toženki, da se je tožnik spornega dne zglasil pri njej, da je prebral odpoved, da je odklonil podpis o prevzemu, da sta o vsem tem skladno izpovedali dve priči in da je bil o tožnikovem ravnanju sestavljen tudi uradni zaznamek, ne more biti nobenega dvoma, da je toženka dokazala, da je bila tožniku izredna odpoved pravilno vročena.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi stranki in odjava iz obveznih zdravstvenih zavarovanj, z dnem 9. 6. 2017, nezakonita in se razveljavi. Ugotovilo je, da tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 9. 6. 2017, ampak je trajalo do dne 1. 8. 2017, ko je prenehalo na podlagi izpodbijane sodbe. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki za obdobje od 10. 6. 2017 do 1. 8. 2017 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji priznati delovno dobo in jo za to obdobje tudi prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kot če bi delala, da je dolžna tožeči stranki obračunati nadomestilo plače za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni v višini 80 % od zneska 826,02 EUR bruto za obdobje od 10. 6. 2017 do 10. 7. 2017 in nadomestilo plače v bruto znesku 826,02 EUR za obdobje od 11. 7. 2017 do 1. 8. 2017, odvesti vse obvezne davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati neto znesek skupaj z zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec. Višji tožbeni zahtevek (plačilo zakonskih zamudnih obresti od vsakega 18. v mesecu za pretekli mesec) je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni izplačati denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 v znesku 826,02 EUR bruto, od tega zneska obračunati akontacijo dohodnine in pripadajoče prispevke za socialno varnost ter nato tožeči stranki izplačati neto znesek. Višji tožbeni zahtevek (do zneska 2.478,06 EUR bruto), je zavrnilo. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti njene pravdne stroške v znesku 871,55 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Tožena stranka izpodbija sodbo v celoti (pravilno le zoper ugodilni del) zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 2. točki prvega odstavka 338. člena ZPP in posledično napačne uporabe materialnega prava. Tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje glede vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi v obrazložitvi sodbe zapisalo, da verjame, da se je tožnik dne 9. 6. 2017 res zglasil v prostorih tožene stranke ter prebral odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedeno je sodišče ugotovilo tudi na podlagi izpovedi takrat prisotnih prič, in sicer samostojne pravnice tožene stranke A.A. in prokuristke tožene stranke B.B., ki sta o tem še istega dne napravili tudi uradni zaznamek. Iz predmetnega uradnega zaznamka jasno izhaja, da je tožnik prejel odpoved, se z njo seznanil, vendar odklonil njen podpis. Na podlagi navedenega torej brez dvoma izhaja, da je tožeča stranka bila seznanjena z vsebino izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je odklonila podpisa prejema le-te. Skladno z navedenim je moč sklepati, da pravila pravdnega postopka o odklonitvi sprejema po 144. členu ZPP sploh ne pridejo vpoštev. Tožnik je odklonil podpis prejema, za kar ZPP v 149. členu določa, da mora vročevalec razlog odklonitve podpisa, datum, uro in kraj prejema zapisati na vročilnici in s tem se šteje vročitev za opravljeno. V danem primeru pa je tožena stranka storila celo več kot to, kar je z zakonom predvideno. Tožena stranka je odklonitev podpisa prejema odpovedi zabeležila na uradnem zaznamku, ki ga je poleg vročevalke, prokuristke tožene stranke B.B., podpisala tudi samostojna pravnica tožene stranke, A.A. Tožena stranka se sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 251/2008 z dne 3. 11. 2009, v katerem je jasno zapisano, da je v danem primeru uradni zaznamek o zavrnitvi podpisa več kot pa je zgolj izpolnitev podatkov na vročilnici in da se mora za dan prenehanja delovnega razmerja šteti dan, naveden na uradnem zaznamku, kar je v danem primeru nesporno 9. 6. 2017. Tožena stranka meni, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ravnalo kontradiktorno s svojo obrazložitvijo v predmetni sodbi in v nasprotju s precedensi na tem področju. Kot je sodišče prve stopnje ugotovilo, ne obstaja dvom v to, da je tožeča stranka dne 9. 6. 2017 prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in bila seznanjena z njeno vsebino, iz golega kljubovanja in želje po maščevanju toženi stranki pa je odklonila podpis prejema. Bistveno je to, da je tožeča stranka odpoved fizično prejela. Tožeči stranki je na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki nedvomno prenehalo 9. 6. 2017 in zato je navedeni datum potrebno upoštevati kot začetek teka roka za sodno varstvo po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1. Navedeno dokazuje, da je z vložitvijo tožbe z dne 10. 7. 2017 tožeča stranka zamudila prekluzivni rok za uveljavljanje sodnega varstva. Tožena stranka predlaga, da se izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa da se zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje ter da se tožeči stranki naloži povračilo stroškov pritožbenega postopka.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3. 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Tožena stranka je dne 29. 5. 2017 izdala vabilo na zagovor v postopku izredne odpovedi ter v njem navedla in obrazložila očitke kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je očitala tožniku. Dne 5. 6. 2017 je tožena stranka izvedla zagovor delavca v postopku izredne odpovedi, ki se ga je tožnik udeležil ter o slednjem sestavila zapisnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je ta del postopka izredne odpovedi pred delodajalcem bil pravilen in zakonit. Pritožba se nanaša na drugi del postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tj. na samo vročitev izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je v četrtem odstavku 6. točke obrazložitve ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala pravilne vročitve izredne odpovedi tožeči stranki, kljub temu, da verjame, da se je tožnik dne 9. 6. 2017 zglasil v prostorih delodajalca, prebral odpoved in odklonil prejem oziroma vročitev izredne odpovedi, saj sta o slednjem povsem skladno izpovedali priči A.A. in B.B., ki sta bili ob poskusu vročitve izredne odpovedi osebno prisotni, sodelovali pri celotnem postopku izredne odpovedi pri delodajalcu in sta o tožnikovem obnašanju in ravnanju dne 9. 6. 2017 sestavili tudi uradni zaznamek. Zgolj odklonitev prejema oziroma vročitve izredne odpovedi s strani tožnika pa po mnenju sodišča prve stopnje ne zadošča za ugotovitev, da je bila izredna odpoved vročena pravilno.

7. Utemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da vročitev ni bila opravljena pravilno, kljub temu, da verjame, da se je tožnik dne 9. 6. 2017 zglasil v prostorih delodajalca, prebral odpoved in odklonil prejem oziroma vročitev izredne odpovedi. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 s spremembami, v nadaljevanju ZDR-1) v drugem odstavku 88. člena določa, da se redna ali izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča: (1) praviloma osebno v prostorih delodajalca, (2) s priporočeno pošiljko s povratnico, (3) objavo na oglasnem mestu pri delodajalcu, ki je dostopno delavcu. V tretjem odstavku 88. člena ZDR-1 je določeno, da je pogodbena stranka, ki se ji odpoved pogodbe o zaposlitvi vroča v prostorih delodajalca, je dolžna prevzeti odpoved pogodbe o zaposlitvi. Šteje se, da je bila vročitev opravljena, če pogodbena stranka odkloni vročitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi pogodbe o zaposlitvi je na pogodbeni stranki, ki odpoveduje pogodbo o zaposlitvi.

8. V zvezi z vročanjem je bistveno to, da je pošiljka naslovniku izročena in jo ta tudi fizično prevzame. Zato je v tretjem odstavku 88. člena ZDR-1 tudi navedeno, da je pogodbena stranka odpoved pogodbe o zaposlitvi dolžna prevzeti. Če pa naslovnik odpovedi ne prevzame oziroma odkloni vročitev, so v ZDR-1 in ZPP določena posebna pravila za vročanje. V skrajnem primeru lahko pride tudi do t. i. fikcije vročitve, ko naslovnik pošiljke sploh ne prevzame.

V tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je šlo za osebno vročanje v prostorih delodajalca. V kolikor bi tožnik odklonil vročitev odpovedi, bi se nadaljnje ravnanje toženke za pravilno vročitev preizkušalo po določilih ZPP, kot je določeno v šestem odstavku 88. člena ZDR-1. Vendar sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik 9. 6. 2017 v prostorih toženke izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi prevzel in jo prebral, nato pa odklonil prejem oziroma vročitev, o čemer sta A.A. in B.B. sestavili uradni zaznamek (B/10). V tem zaznamku sta priči zapisali, da je bila izredna odpoved tožniku vročena, da sta jo tožnik in njegova žena pregledala in prebrala, vendar tožnik potrdila o prejemu ni želel podpisati, ampak je odpoved vrgel na mizo. Glede na navedeno je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik le odklonil vročitev oziroma prejem odpovedi. Pravilno je, da je tožnik odpoved prevzel, nato pa odklonil podpis potrditve prevzema ter odpoved vrgel na mizo. Ob takem dejanskem stanju pa je bilo dokazno breme za vročitev oziroma odklonitev vročitve odpovedi na toženki. Toda, ker je sodišče prve stopnje verjelo toženki, da se je tožnik 9. 6. 2017 zglasil pri njej, da je prebral odpoved, da je odklonil podpis o prevzemu, da sta o vsem tem skladno izpovedali dve priči in da je bil o tožnikovem ravnanju sestavljen tudi uradni zaznamek, ne more biti nobenega dvoma, da je toženka dokazala, da je bila tožniku izredna odpoved pravilno vročena.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da je tožnik zamudil rok za sodno varstvo po tretjem odstavku 200. člena ZDR-1, ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice. Ker je v tem sporu kot dan vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi potrebno šteti 9. 6. 2017, je 30-dnevni rok za vložitev tožbe začel teči 10. 6. 2017 in se je iztekel v nedeljo 9. 7. 2017. Skladno s četrtim odstavkom 111. člena ZPP se je torej rok za vložitev tožbe iztekel v ponedeljek 10. 7. 2017. Iz pisemske ovojnice v spisu je razvidno, da je tožnik tožbo oddal na pošto 10. 7. 2017, zato je bila tožba pravočasno vložena.

10. Ker je sodišče prve stopnje iz ugotovljenih dejstev nepravilno sklepalo na obstoj drugih dejstev, na katera se sodba opira, je materialnopravno zmotno zaključilo, da tožniku odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila (pravilno) vročena in da je že zaradi tega izredna odpoved nezakonita. Zato je dejansko stanje v zvezi z ostalimi razlogi za (ne)zakonitost izredne odpovedi ostalo v celoti neugotovljeno, tega pa pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ne more samo ugotavljati. Zato je na podlagi 355. člena ZPP izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Sodišče prve stopnje naj v novem sojenju upošteva zavzeta stališča pritožbenega sodišča, po potrebi dopolni dokazni postopek in o zadevi na novo odloči. 12. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357.a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.