Jedro

Železnice objektivno odgovarjajo za škodo, nastalo pri tem, ko poškodovanec prečka tire. To ni povsem nepričakovano, če se zgodi na mestu, kjer je to zelo pogosto, da je to opazno tudi zaradi uhojene steze in kjer tudi nesreče niso redke. Oškodovanec, ki je tam prečkal tire, pa jih ne bi smel, in je bil pod močnim vplivom alkohola (2,33 – 2,39 g/ na kg), je za nesrečo sam kriv 80 %.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremeni tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 6.660 EUR in se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne, znesek stroškov, naložen v breme toženki, pa se zniža za 854,79 EUR.

II. Sicer se pritožba tožene stranke v preostalem delu zavrne, pritožba tožeče stranke pa se zavrne v celoti in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišče prve stopnje.

III. Tožnica je dolžna povrniti toženki povrniti 133,12 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožničinemu zahtevku za plačilo odškodnine in toženki naložilo v plačilo 10.400 EUR z obrestmi od 8. 2. 2007, in sicer za tožničine duševne bolečine zaradi smrti njenega sina. Ocenilo je, da toženka odgovarja za škodo, da bi bila primerna odškodnina 26.000 EUR in da je tožničin sin s svojim ravnanjem 60 % prispeval k nesreči, v kateri je umrl (ko je prečkal železniške tire). Toženki je hkrati naložilo v povračilo 1.264,50 EUR tožničinih pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje (1. točka izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka).

(2) Proti sodbi se pritožujeta obe pravdni stranki, vsaka proti delu, ki je zanjo neugoden, iz vseh predvidenih pritožbenih razlogov po 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s kasnejšimi spremembami; ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi njunima pritožbama in izpodbijani del spremeni oziroma razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglašata vsaka svoje pritožbene stroške.

(3) Tožnica nasprotuje oceni, da je bil 60 % za nesrečo kriv njen sin. Meni, da alkoholiziranost in neprimerna obutev ne moreta biti vzrok za nesrečo, saj ne dobra telesna pripravljenost ne druga obutev ne bi preprečili nesreče, vlak je bilo v temi možno opaziti šele zadnji hip. Poudarja, da zavarovanka toženke ni preprečila dostopa na železniške tire. Meni, da bi bilo oškodovancu možno pripisati kvečjemu 50 % sokrivde in da sodba glede odgovornosti nima razlogov o odločilnih dejstvih.

(4) Toženka meni, da je tožničin sin zaradi skrajno neskrbnega ravnanja v celoti sam odgovoren za nesrečo. Opozarja, da je bila postaja osvetljena, nameščen je bil znak „Ne hodi čez progo je smrtno nevarno“, da je bila med tiri ograja in da sta bila oba ponesrečenca pod močnim vplivom alkohola, tožničin sin je imel tako v krvi 2,33 do 2,39 g alkohola na kilogram telesne teže, v urinu pa 3,84 do 3,87. Splošno je znano, da človek ob takih vrednostih ne reagira ustrezno. Toženka je prepričana, da vlaka nista slišala in se mu nista mogla umakniti. Njena zavarovanka ni kršila nobenih predpisov, ti tudi niso v njeni pristojnosti. Tudi opozorilne table, ki bi usmerjale ljudi k varnemu prehodu, ne bi zalegle. Sklicuje se na zadevo II Ips 500/2007. Končno meni, da je dosojena odškodnina previsoka, višja kot v podobnih primerih (navaja primer II Ips 629/2008).

(5) Na pritožbo tožnica in toženka medsebojno nista odgovorili.

(6) Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

(7) Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče sicer v zadostni meri in pravilno ugotovilo dejstva, od katerih je odvisna podlaga in višina toženkine obveznosti do tožnice. Katerega dejstva sodišče prve stopnje ni ugotovilo, pa bi ga moralo, ali katero dejstvo je ugotovilo napačno, pritožbi ne povesta. Sodba ima tudi razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožbeni očitek (tožnice) v tej smeri pa niti ni posebej obrazložen.

(8) Relevantna dejstva, ki jih je ugotovilo prvo sodišče, in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema, pa tudi posebej izpodbijana niso, so sledeča: tožničinega sina je 25. 12. 2004 ob 4.29 uri na železniški postaji L.i do smrti povozil tovorni vlak; s prijateljem, ki se je ob tem prav tako smrtno ponesrečil, je prečkal železniško progo izven prehoda; na mestu, kjer sta prečkala progo, je tako prečkanje pogosto, od tega se pozna izhojena steza; v času nesreče je imel ponesrečenec v krvi med 2,33 do 2,39 g alkohola na kilogram telesne teže; strojevodja ju je opazil približno na razdalji 120 m, zapiskal je in zaviral, vendar vlaka ni bilo mogoče ustaviti; z levim bočnim delom lokomotive ju je zadel, ko sta se hotela vzpeti na peron; vstop na peron je označen z napisom „Ne hodi čez progo je smrtno nevarno“; podhod je na eni strani od postaje oddaljen 109 m, na drugi pa 312 m, kar pa na postaji ni označeno; na tem mestu se je pripetilo že več tovrstnih nesreč, progo pa tu prečka precejšnje število ljudi; ograja, ki sicer razmejuje tire, je prenizka, da bi preprečila preskakovanje; tožničin sin je umrl star 24 let, bil je njen edini otrok, živela sta skupaj, študiral je, bila je razvezana, zelo sta bila navezana drug na drugega, zaradi sinove smrti zelo trpi in je depresivna.

(9) Glede na navedeno prvo sodišče materialnega prava ni v celoti pravilno uporabilo. Ni dvoma, da v železniškem prometu železnica odgovarja po načelu objektivne odgovornosti (149. čl. Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in kasnejše spremembe; OZ), ki pa po določbi 2. odst. 153. čl. OZ omogoča tudi oprostitev odgovornosti ob dokazu, da je škoda nastala zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Delna krivda oškodovanca je podlaga za delno oprostitev odgovornosti (3. odst. 153. čl. OZ).

(10) Železniški promet se odvija po tirih z veliko maso kompozicije, kar omejuje možnost preprečevanja škode v nevarnih situacijah. Ena od takih situacij je tudi hoja pešcev preko tirov po nezavarovanih prehodih, za kar gre v obravnavanem primeru. Tožničin sin je prečkal progo na mestu, kjer je bilo to zelo pogosto, kar je bilo toženkini zavarovanki znano. Presoja preprečljivosti škodnega dogodka je zato podvržena merilu skrajne skrbnosti kot najstrožjemu merilu. To merilo v tem konkretnem primeru (ob sprejetih dejanskih ugotovitvah) omogoča sklepanje, da je dogodek bilo mogoče preprečiti. Na železniških postajah bi moral biti zagotovljen urejen prehod ali pa bi morala biti možnost nedovoljenega (a pričakovanega) prehajanja onemogočena ali vsaj bistveno otežena (z namestitvijo ustreznih ovir), ob tem pa bi moral biti najbližji prehod jasno označen.

(11) Trditve o nepreprečljivosti divjega prehajanja železniških tirov so sicer sprejemljive na splošni, načelni ravni, ne veljajo pa za ugotovitev o preprečljivosti prečkanja na mestih, kjer so prehajanja zelo pogosta, nastane uhojena steza in celo nesreče niso redke. Zato toženka nima prav, da je odgovornost njene zavarovanke v celoti izključena. Zadeva ni primerljiva s tisto, na katero se sklicuje toženka v pritožbi - II Ips 500/2007; v tem primeru je oškodovanka hodila po tirih, ni šlo za prečkanje proge.

(12) Po eni strani gre torej za zaostreno merilo skrbnosti pri železnici, po drugi pa za skrbnost oškodovanca, ki se je odločil prečkati progo na nezavarovanem prehodu. Pri ocenjevanju slednje, načeloma sicer povprečne skrbnosti, pa je v izpodbijani sodbi pravilno ugotovljeno, da je tožničin sin ravnal skrajno neprevidno. Odločil za prečkanje nezavarovanih tirov, pritožbeno sodišče pa poudarja, da v temi in pod močnim vplivom alkohola.

(13) Glede na vse ugotovljene okoliščine oškodovanec ni soodgovoren za nastalo škodo le v višini 60 %, pač pa je njegov prispevek 80 %. Prvo sodišče je sicer pravilno ovrednoti golo ravnanje oškodovanca, torej dejstvo, da se je odločil za prečkanje tirov tam, kjer ne bi smel, saj je to skrajno nevarno, česar bi se moral zavedati. Vendar je prvo sodišče napačno ocenilo, da njegova alkoholiziranost pri tem ni bila pomembna. Sicer drži, da se za takšno prečkanje tirov odločajo ljudje tudi v povsem treznem stanju, in možno je, da bi tudi tožničin sin ravnal enako, četudi ne bi bil pod vplivom alkohola. Vendar tega dejstva vseeno ni mogoče spregledati. Splošno znano je, da alkoholiziranost vpliva tako na človekovo sposobnost zaznavanja, kot tudi na njegovo presojo in na reagiranje, ravnanje. Ob ugotovljeni visoki stopnji alkohola v krvi je zato zelo verjetno, da je tožničin sin bodisi vlak spregledal bodisi nanj ni zmogel ustrezno reagirati. Pomen njegove alkoholiziranosti je zato velik, saj bi bil (je bil) lahko celo odločilen (usoden).

(14) Toženka pa ima prav tudi v očitku, da prvostopenjsko sodišče ni ustrezno uporabilo določbe 179. čl. OZ, saj je upoštevajoč stopnjo tožničinih duševnih bolečin in vse ostale ugotovljene okoliščine primera, priznalo odškodnino, ki odstopa od takih primerov v sodni praksi. Pravična denarna odškodnina, kot jo je ocenilo prvo sodišče, predstavlja nekaj manj kot 28 neto povprečnih plač na zaposlenega v RS, kar je vsaj za okoli osem plač več, kot so bile vredne odškodnine v podobnih primerih (Glej na primer odločbe Vrhovnega sodišče RS v zadevah II Ips 282/2000, II Ips 726/2005, II Ips 116/2006, II Ips 456/2006, II Ips 540/2006, II Ips 568/2006 II Ips 1099/2007, II Ips 887/2007).

(15) Pravična denarna odškodnina za tožnico bi tako znašala 18.700 EUR, upravičena pa je do 20 % tega zneska, kar je 3740 EUR. Na podlagi navedenega je bilo treba pritožbi toženke delno ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi 1. odst. 351. čl. ZPP in 4. tč. 358. čl. ZPP spremeniti tako, da se prisojeni znesek odškodnine zniža za 6.660 EUR in v tem delu zahtevek zavrniti. V preostalem delu pa je bilo treba toženkino pritožbo zavrniti, tako kot pritožbo tožnice v celoti (353. čl. ZPP), saj uradni preizkus sicer ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP)

(16) Sprememba zneska prisojene odškodnine terja tudi spremembo stroškovnega dela odločitve v škodo tožnice, katere uspeh v pravdi je manjši, kot ga je ugotovilo prvo sodišče. Tožničin uspeh je 20 %, kar ob potrebnih skupnih stroških (kot jih je pravilno odmerilo prvo sodišče) 3.040,43 EUR pomeni, da je upravičena do povračila 608,09 EUR, sama pa bi mora povrniti toženi stranki 80 % njenih stroškov, kar je 198,38 EUR. Po pobotanju se pokaže, da je tožnica upravičena do povračila zneska 409,71 EUR iz naslova stroškov, ki so ji nastali v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. Znesek prisojenih stroškov je bilo zato treba znižati za 854,79 EUR.

(17) Izrek o pritožbenih stroških temelji na 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi z 2. odst. 154. čl. ZPP. Toženka je v pritožbi uspela s 64 %, zato ji mora tožnica povrniti takšen del njenih pritožbenih stroškov, kar je 133,12 EUR (potrebni stroški so stroški za sodno takso za pritožbo 208 EUR).