Jedro

V konkretni zadevi je treba najti konkretno pravilo z ustreznega področja (ali pa ga konstruirati iz načela prepovedi povzročanja škode) ter konkretno opisati očitek opustitvenega delikta, tožnica pa ni podala niti trditev v smeri, da bi se to delo običajno ali po kakih posebnih pravilih stroke ali navodilih proizvajalca konkretnega opažnega sistema tako opravljalo. Odgovornosti namreč ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da so se toženke zavedale konkretnih pomanjkljivosti v organizaciji dela, zaradi katerih je obstajala velika možnost nastanka škodnih primerov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Prvi toženki je dolžna v petnajstih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 937,09 EUR. Drugi toženki je v petnajstih dneh dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 1.026,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo: "I. Zavrne se tožbeni zahtevek, da morata toženki v solidarni zavezi tožniku plačati 75.137,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 72.921,13 EUR od 2. 4. 2019, od 2.215,91 EUR pa od vročitve sodbe toženkama do plačila.

II. Tožnik mora vsaki od toženk povrniti vse njune potrebne pravdne stroške v 15 dneh, v primeru zamude pa drugi toženki še zakonske zamudne obresti, tekoče od izteka navedenega roka do plačila."

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prva in druga toženka v odgovoru na pritožbo predlagata, da višje sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglašata vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica v tej zadevi zahteva povračilo škode (izdatki, stroški za zdravstvene storitve in dajatve – denarna nadomestila) zaradi delovne nesreče, ki se je pripetila 10. 4. 2016 na gradbišču A., d. d. Pri izdelovanju opaža nosilne plošče se je težje poškodoval delavec, zavarovanec tožnice. V času nezgode je bil zaposlen pri prvi toženki.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi kot nesporno prepoznalo dejansko stanje, opisano s strani druge toženke in podprto z videoposnetkom nezgode, predloženem na USB ključku. Iz videoposnetka je sodišče prve stopnje videlo, da je delavec, ki je najprej položil opažne plošče na tramove, ta del gradbišča zapustil in se kasneje vrnil z novimi ploščami, pri tem pa stopil na tisti del opažne plošče, ki je predhodno ni pritrdil, kar je bilo približno na drugi tretjini njene dolžine, kjer je zmanjkalo spodnje nosilne konstrukcije. Delavec je tako skozi tla prej položenega opaža padel etažo nižje, nesporno okoli 4 metre v globino.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z varnostnim načrtom mag. B. B. z dne 23. 6. 2015 ugotovilo, da navodilo koordinatorja samo po sebi ni povsem jasno, ker ne pove, zoper katero nevarnost je bilo dano navodilo o zagotoviti zaščitne ograje oziroma delavce opozoriti na ukrep uporabe varnostnega pasu. Ni pa bilo sporno, da je B. B. med zaslišanjem v delovnem sporu med delavcem in prvo toženko pojasnil, da je ukrep uporabe varnostnega pasu odredil ob črnih točkah, to je, kjer so prezračevalni kanali, ali na robu, kjer ni lovilnega odra. Četudi je koordinator upravičen delodajalcem dajati določena navodila, je sodišče prve stopnje zaključilo, da B. B. navodila, da bi moral delavec imeti varnostni pas tudi na mestu ob betonskem stebru, kjer se mu je nepodprti del opaža vdrl, ni dal. 8. Tožnica se je v postopku sklicevala na podtočko 5.2 iz razdelka B in točki 6.3 ter 7.2 iz razdelka C Uredbe o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih (Ur. l. RS št. 83/2005 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: Uredba). Ker gre za splošne določbe, jih po stališču sodišča prve stopnje derogira 6.3.1 točka C) razdelka splošnih zahtev za delovna mesta na gradbiščih iz priloge IV. Uredbe, po kateri pa pri izdelavi nosilnih odrov medetažnih plošč (nagnjenih največ 20o) na višini do 5m ni predpisano obvezno zavarovanje pred nevarnostjo padcev v globino. Kot nekonkretizirane pa je sodišče prve stopnje zavrnilo trditve tožnice, kako bi morala opaž polagati dva delavca, ter trditve o zaostreni časovni dinamiki del in posledično zavrnilo tožbeni zahtevek v celoti.

9. V zvezi z zmotno ali nepopolno ugotovitvijo dejanskega stanja pritožnica trdi, da toženkam ni očitala le kršitve obveznosti varnostnega pasu, pač pa naj bi v svoji 4. pripravljalni vlogi povzela celotno mnenje izvedenca iz pravdnega postopka in meni, da gre za vprašanje abstraktnega materialnopravnega preizkusa in konkretna dejstva, ki izhajajo iz življenjskega dogodka, ki pa naj jih sodišče ne bi preverilo, saj ni izvedlo nobenega izmed predlaganih dokazov. Višje sodišče zato že na tem mestu odgovarja, da iz tako pavšalnih trditev ne more zanesljivo sklepati, za katera dejstva gre in zato na te pritožbene trditve niti ne more konkretneje odgovoriti, dodati pa gre, da je tudi trditve o kršitvah določb pravdnega postopka, na katere je mogoče sklepati, treba konkretizirati. Glede na to, da iz izpodbijane sodbe izhaja predvsem, da je bila trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva, višje sodišče dodaja, da manjkajoče trditvene podlage ni mogoče nadomestiti z dokazi. Dokazni predlog služi zgolj v potrditev podanih navedb in ne sme biti podan z namenom njihovega nadomeščanja (212. člen ZPP). Sodišče pa lahko zavrne dokaze, ki so nepotrebni, irelevantni ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva (prim. 287. člen ZPP). Očitek, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega izmed predlaganih dokazov, ni dovolj konkretiziran in je zato neutemeljen.

10. Pritožnica se nadalje sklicuje na posnetek z naroka glavne obravnave pred Delovnim in socialnim sodiščem v Ljubljani z dne 23. 9. 2020, na katerem je sodišče zaslišalo sodnega izvedenca C. C., in trdi, da je prepis posnetka pridobila šele po naroku za glavno obravnavo po 3. 11. 2020. Ne glede na določilo prvega odstavka 337. člena ZPP, ki določa pogoje, v katerih sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, višje sodišče ugotavlja, da pritožnica niti ni pojasnila, v dokaz katerih svojih trditev je izvedensko mnenje predložila. Trdi le, da je iz posnetka razvidno, da bi takšno polaganje plošč moral preprečiti vodja montaže, saj na mestu nezgode ni bilo zagotovljene zadostne horizontalne podpore, takšna praksa delavcev pa da je bila napačna, saj da naj bi morali vsak opaž pritrditi, kar naj bi kazalo na to, da naj ne bi bilo potrebnega nadzora. Kot je v zvezi s pomanjkljivo trditveno podlago tega dejanskega sklopa tožnice že pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje (v 4. točki izpodbijane sodbe), je v konkretni zadevi treba najti konkretno pravilo z ustreznega področja (ali pa ga konstruirati iz načela prepovedi povzročanja škode) ter konkretno opisati očitek opustitvenega delikta, tožnica pa ni podala niti trditev v smeri, da bi se to delo običajno ali po kakih posebnih pravilih stroke ali navodilih proizvajalca konkretnega opažnega sistema tako opravljalo (prim. 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe). Odgovornosti namreč ni mogoče razširjati na vsakršno hipotetično možnost predvidevanja nastanka škode, temveč bi tožnica morala izkazati, da so se toženke zavedale konkretnih pomanjkljivosti v organizaciji dela, zaradi katerih je obstajala velika možnost nastanka škodnih primerov (npr. zaradi večkratnih podobnih škodnih dogodkov), pa v zvezi s tem niso ukrepale. Zatrjevana dejstva morajo biti taka, da jih je mogoče subsumirati pod neko pravno normo, ki za obstoj takšnih dejstev določa pravno posledico, ki jo tožeča stranka uveljavlja s tožbo (prim. 7. člen ZPP). Očitka o kršitvi načela neposrednosti s sklicevanjem na prepis posnetka, ki ga je priložila pritožbi, pritožnica pri tem ni pojasnila, zato tudi višje sodišče nanj ne more odgovoriti.

11. Neutemeljene so pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo v celoti naslonilo na posnetek, ki ni bil predvajan na glavni obravnavi in se niti ne ve, ali sodišče in tožnica razpolagata z istim posnetkom. Sodišče prve stopnje je v 5. točki svoje obrazložitve izrecno navedlo, da je druga toženka v svojih vlogah1 opisala posnetek nezgode (v dokaz svojih trditev ga je priložila na zunanjem pomnilniku USB), in pri tem pojasnilo, da temu opisu ne dodaja svojih ugotovitev iz dokaznega postopka, temveč povzema eno in isto nesporno dejansko stanje. Tudi podatki spisa potrjujejo, da tožnica opisu nezgode s strani druge toženke ni nasprotovala. Sodišče prve stopnje torej ogleda posnetka niti ni izvajalo kot dokaz, temveč je ocenilo, da videoposnetek nezgode dopolnjuje oziroma sodoloča opis delovne nezgode v naraciji druge toženke.2

12. Pritožbena trditev, da sodišče ni izvedlo ogleda posnetka na glavni obravnavi, je neutemeljena tudi zato, ker iz zapisnika glavne obravnave z dne 29. 10. 2020, ki je pripravljalni vlogi druge toženke sledila, ne izhaja, da bi tožnica kakorkoli prerekala trditveno podlago druge toženke v tem delu.3 Na obravnavi sami je tožnica nadalje kot bistveno kršitev določb postopka uveljavljala zgolj neizvedbo svojih dokaznih predlogov. Stranka pa mora kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje uveljavljati takoj, ko je to mogoče, in se kršitve, na katere se sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti (prvi odstavek 286.b člena ZPP). Posledično so neutemeljene tudi pritožbene trditve, da je sodišče prve stopnje, ki ogleda posnetka ni izvedlo na glavni obravnavi, s tem kršilo načelo neposrednosti.

13. Iz podatkov spisa ne izhaja, da tožnica pred izdajo izpodbijane sodbe ne bi mogla dostopati do slikovnega gradiva na USB nosilcu in torej tudi do posnetka nezgode. Tudi tega, da nosilec USB, ki ga je tožnici preposlalo sodišče prve stopnje, ne vsebuje prav nobenih slik, kaj šele posnetek nezgode pri delu, kar trdi v pritožbi, tožnica na naroku za glavno obravnavo ni uveljavljala. Te pritožbene trditve so zato prepozne (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14. Pritožnica v pritožbi obširno povzema izvedensko mnenje B. B., sodnega izvedenca za varstvo pri delu, in trdi, da je mnenje v svoji četrti pripravljalni vlogi do potankosti povzela. Višje sodišče se, kot že povedano, strinja s stališčem sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve, da tožnica očitkov o opustitvi delitve opaženja med dva delavca ni gradila na trditvah, da bi bilo tako delo bodisi običajno, bodisi utemeljeno v kakšnih posebnih pravilih stroke. Iz pripravljalnih vlog tožnice taka trditvena podlaga ne izhaja (tožnica je odškodninsko odgovornost toženk utemeljevala na opustitvi ukrepov varovanja, konkretneje, da niso zagotavljale uporabe varnostnega pasu) in so bili vsi ostali očitki tožnice tudi po stališču višjega sodišča presplošni, da bi z njimi tožnica izpolnila trditveno breme glede dejstev, ki njen zahtevek utemeljujejo. V zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov se zato pritožnica neutemeljeno sklicuje na to, da bi moralo biti izvedensko mnenje iz sodnega postopka pred delovnim in socialnim sodiščem zadosten indic, da sodišče prve stopnje izvede zaslišanja predlaganih prič. Poizvedovalni dokaz, ki ne potrjuje navedb stranke, ampak se z njimi dejstva, ki bi jih morala stranka predhodno navajati, šele ugotavljajo, ni dopusten (z redkimi izjemami, ki pa v tem primeru niso podane). Pritožnica v pritožbi nasprotnega ne trdi, zato je nerelevantno, ali sodišče prve stopnje s strokovnim znanjem zapriseženega sodnega cenilca, na katero se pritožnica sklicuje, razpolaga ali ne, sodišču prve stopnje pa tudi neutemeljeno očita, da ji ni dalo možnosti, da bi zaslišala koordinatorja za varnost in zdravje pri delu. Tudi v pritožbi namreč le pavšalno zatrjuje, da tožene stranke z ukrepi organizacije dela niso organizirale tako, da bi bilo to bolj varno.

15. Ker se višje sodišče strinja tudi z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da so očitki o opustitvi delitve dela opaženja izpeljani iz vzvratnega pogleda na nesrečo in opustitev takšnega ukrepa še ne pomeni pravno relevantne povzročitve nesreče, so neutemeljene pritožbene trditve, da bi moralo sodišče to preveriti v skladu s stroko varnosti in zdravja pri delu. Da bi katera od toženk na gradbišču izvajala delo v nasprotju s pravili stroke, tožnica ni zatrjevala, v pritožbi teh pravil prav tako ni konkretizirala. Kot že pojasnjeno, je zmotno stališče, da tožnica ni dolžna zatrjevati, da je to običajno ali da sta bili toženki to dolžni storiti po pravilih stroke ali navodilih konkretnega opažnega sistema. Sodišče dejansko stanje ugotavlja le na podlagi pravočasno podanih trditev in predloženih dokazov. Pavšalni očitek, da je tožnica v zadostni meri obrazložila svoje trditveno breme, sodišče prve stopnje pa da teh trditev ni preverilo v stroki, je zato neutemeljen. Sodišče prve stopnje zato pomanjkljivosti, ki naj bi jih sodni izvedenec varstva in zdravja pri delu ugotovil, tožnica pa jih ni ponudila v svoji konkretni trditveni podlagi, ni bilo dolžno vsebinsko obravnavati. Enako višje sodišče ugotavlja tudi pri očitku, da pritožnica svojih trditev o zaostreni časovni dinamiki del na gradbišču ni mogla bolj konkretizirati.

16. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o nedorečenosti dolžnostnega ravnanja v Uredbi. Sodišče prve stopnje je v skladu z načelom lex specialis derogat legi generali pravilno uporabilo za to zadevo relevantno materialno pravo, ki pri izdelavi nosilnih odrov medetažnih plošč (nagnjenih največ 20o) na višini do 5m ne predpisuje obveznega zavarovanja pred nevarnostjo padcev v globino (prim. 6.3.1 točko C) razdelka splošnih zahtev za delovna mesta na gradbiščih iz priloge IV. Uredbe). Da gre za tako dejansko stanje, v tej zadevi ni bilo sporno in od teh dejstev je bila odvisna pravilna uporaba materialnega prava. Ker očitka, da sodišče prve stopnje uporabe Uredbe ni preverilo z vidika zadnjih spoznanj stroke varstva in zdravja pri delu, pritožnica ni konkretizirala, ga ni mogoče preizkusiti.

17. V zvezi z razširitvijo tožbe z dne 30. 5. 2020 je sodišče prve stopnje utemeljeno pripomnilo, da je tožnica v vlogi reproducirala tudi svoj prvotni zahtevek. Pritožnica to smiselno potrjuje in se pri tem sklicuje na pojasnilo Računskega sodišča sodišču prve stopnje, a ne razloži, kako bi to vplivalo na zavrnitev tožbenega zahtevka. Višje sodišče preizkuša izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov, ti pa morajo biti podani tako, da so razumljivi in dovolj opredeljeni. Ker pritožba v tem delu ni takšna, je višje sodišče opravilo omejen preizkus (drugi odstavek 350. člena ZPP) in uradoma upoštevnih kršitev ni našlo.

18. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o posledični nepravilnosti sklepa o stroških. Odločitev je glede na uspeh pravilna (154. člen ZPP), o višini pa bo upoštevaje četrti odstavek 163. člena ZPP odločeno s posebnim sklepom, ki ga sodišče izda po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari, kar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe tudi pojasnjeno.

19. S tem se je višje sodišče opredelilo do tistih pritožbenih trditev, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi. Utemeljeni pritožbeni razlogi niso podani, sodišče prve stopnje pa tudi ni storilo kršitev, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP. Tožnica svoje stroške pritožbenega postopka krije sama, toženkama pa je v 15 dneh dolžna povrniti njune stroške pritožbenega postopka. Prvi toženki je višje sodišče odmerilo priglašenih 1.276 točk oziroma 765,60 EUR za odgovor na pritožbo (Tarifna številka 21 Odvetniške tarife – OT), 15,31 EUR za materialne izdatke (po tretjem odstavku 11. člena OT) in priglašeni 20 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 937,09 EUR. Druga toženka je za odgovor na pritožbo priglasila 1.375 točk (kar je v skladu s Tarifno številko 21 OT) oziroma 825,00 EUR, 16,50 EUR za materialne izdatke in 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT), kar skupaj znaša 1.026,63 EUR. Drugi toženki v primeru zamude tožnica dolguje tudi zakonske zamudne obresti od izteka paricijskega roka dalje do plačila.

1 Točka 2 odgovora na tožbo in točka 18 vloge z dne 12. 10. 2020. 2 Prim. opombo 3 v 5. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Neprerekana dejstva se štejejo za priznana in s tem dokazana, zato jih ni treba dokazovati (prim. 214. člena ZPP).