Jedro

V konkretnem primeru je tožnica z ugodilno sodbo na prepoved vznemirjanja lastninske pravice že dosegla sodno varstvo, katere cilj je bil tožnici omogočiti nemoteno izvrševanje njene lastninske pravice na terasi.

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je po ustaljeni sodni praksi predpostavka obogatitvenega zahtevka prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena.

Po tar. št. 1200 se nagrada za postopek ali posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko poveča za količnik 0,3. Povišanje nagrade ni predvideno na splošno, ampak se iz tega razloga poviša le nagrada za postopek in nagrada za posel. Toženci do povišanja nagrade za narok in za materialne stroške niso upravičeni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se III. točka sodbe sodišča prve stopnje spremeni tako, da se znesek 492,17 EUR nadomesti z zneskom 402,09 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je od sodišča zahtevala, naj razsodi, da ji je vsak od tožencev dolžan plačati 4.150,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 3.000,00 EUR od 16. 2. 2012 do plačila in od zneska 1.150,00 EUR od 24. 1. 2014 do plačila. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo spremembo tožbe in tožbeni zahtevek zavrnilo. Sklenilo je, da je tožnica vsakemu od tožencev dolžna v roku 15 dni povrniti znesek 492,17 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

2. Tožnica vlaga pritožbo zoper zavrnilni in stroškovni izrek odločbe iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da z vmesno sodbo glede podlage ugodi tožbenemu zahtevku, glede višine zahtevka pa vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje pred drugim sodnikom. V obširni pritožbi v bistvenem navaja, da je prvo sodišče zmotno ugotovilo, kje v naravi se nahaja terasa, ki je v izključni lasti tožnice. Poudarja, da zaradi vložene negatorne tožbe uporaba terase po 11. 3. 2005 s strani tožencev ni bila, niti ne bi mogla biti dobroverna. Meni, da sodba temelji na napačni predpostavki, da je za odločitev o uporabnini potrebno ugotoviti intenzivnost posegov tožencev v lastninsko pravico tožnice na terasi. Toženci so kontinuirano, nedobroverno in šikanozno uporabljali tujo stvar v svojo korist. Sicer pa toženci očitane uporabe terase niso zanikali in so se branili z ugovorom, da uporaba terase ni nedopustna in da ne uporabljajo tuje stvari. Nepravilna je tudi ugotovitev sodišča, da toženci po pravnomočnosti sodbe I P 273/2010 spoštujejo prepoved uporabe terase. Sodišče nepravilno in preozko razume prikrajšanje tožnice. Po zmotnem prepričanju sodišča naj bi do prikrajšanja prišlo samo v primeru nezmožnosti uporabe stvari oziroma, ko je tožnici onemogočena ali bistveno otežena njena upravičena uporaba. Zaradi uporabe terase s strani tožencev je bila tožnica prikrajšana pri izvrševanju njene lastninske pravice, ker ni mogla v celoti izvajati absolutne izključujoče oblasti nad teraso in se sama odločati, kdo bo poleg nje teraso še uporabljal oziroma jo imel v posesti; ker ji toženci za uporabo terase niso ničesar plačevali in so jo s tem prikrajšali za polno uživanje terase oziroma razpolaganje z njo. Med drugim le-to vključuje tudi pravico lastnika, da tretjim dovoli uporabo terase proti ustreznemu plačilu. Ker so toženci brez plačila uporabljali teraso, ki je v lasti tožnice, so pridobili korist najmanj v višini zneska najemnine, ki bi jo sicer morali plačati za najem terase, tožnica pa je bila za ta znesek najemnine prikrajšana. Neutemeljen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da so toženci imeli oz. imajo pravico se zadrževati na skupnem delu terase. Na skupnem delu terase se toženci nimajo pravice zadrževati, saj tam ni dovolj prostora za posedanje, sončenje in podobno, do tja pa sploh ne morejo priti, ne da bi prej prečkali teraso tožnice. Ni pomembno, kdaj in kako pogosto ter kje so se toženci zadrževali na terasi. Pomembno je zgolj dejstvo, da so teraso po lastni volji uporabljali, kljub izrecnemu nasprotovanju tožnice. Ker je sodišče ugotovilo, da so toženci teraso uporabljali najmanj za prehod do skupnega dela terase, bi moralo tožnici prisoditi denarno nadomestilo (uporabnino) vsaj za ta način uporabe tuje stvari. Sodišče prve stopnje je tudi nepravilno odmerilo višino odvetniških stroškov po tar. št. 1200, saj se pri zastopanju več strank lahko poveča nagrada le za postopek in sicer se poviša za količnik 0,3 za vsako dodatno stranko. Sodišče bi torej lahko tožencem priznalo višjo odvetniško nagrado le za postopek na prvi stopnji (namesto količnika 1,3 pride v poštev količnik 1,9 za dve dodatni stranki, kar pomeni zvišanje za cca 46 %), medtem ko sta nagrada za narok in materialne stroške neodvisna od števila strank, ki jih odvetnik zastopa v isti zadevi.

3. Toženci so na pritožbo odgovorili ter predlagajo njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka ter o tožbenem zahtevku tudi materialnopravno pravilno odločilo. Pritožbeni pomisleki v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje pritožbenega sodišča ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Že v razlogih izpodbijane sodbe so zajeti tudi odgovori na pritožbeno kritiko odločilnih ugotovitev prvega sodišča, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na pravilne razloge sodbe prvega sodišča. 6. Tožnica je vtoževala plačilo uporabnine za obdobje od 16. 2. 2007 do 24. 1. 2014 za uporabo terase v izmeri 39,33 m2. Zatrjevala je, da toženci neovirano uporabljajo njeno teraso tako, da se čez teraso sprehajajo, na njej obešajo mokro perilo, služi pa jim tudi za oddih in počitek.

7. Tožnica je zoper tožence dne 11. 3. 2005 vložila tožbo zaradi prenehanja vznemirjanja lastninske pravice in je bilo tožencem s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju I P 273/2011 z dne 5. 9. 2011, ki je bila potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 35/2012 z dne 22. 2. 2012, naloženo, da opustijo vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožnice na terasi v obsegu, kot izhaja iz skice tlorisa terase za apartma 2 z dne 4. 1. 2002, ki je bila priloga in sestavni del sodbe, še posebej pa so bili toženci dolžni opustiti vstopanje in odlaganje kakršnihkoli stvari na terasi, kot so kolesa, gradbeni material, preproge, postavljanje ležalnikov in sončenje. V konkretnem primeru je torej tožnica z ugodilno sodbo na prepoved vznemirjanja lastninske pravice že dosegla sodno varstvo, katere cilj je bil tožnici omogočiti nemoteno izvrševanje njene lastninske pravice na terasi (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS sodba II Ips 145/2010).

8. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je po ustaljeni sodni praksi predpostavka obogatitvenega zahtevka prikrajšanje tistega, čigar stvar je bila neupravičeno uporabljena. Kot izhaja iz dokaznega postopka, je tožnica v vtoževanem obdobju imela prost dostop do svojega dela terase in jo je lahko uporabljala. Da bi bila tožnica ovirana pri uporabi terase na način, da bi njeno uporabo opustila oziroma zmanjšala obseg njene uporabe, tožnica v pritožbi ne zatrjuje oziroma tej ugotovitvi prvega sodišča ne oporeka, meni pa, da je upravičena do uporabnine, ne glede na to, ali in v kolikšni meri je bila ovirana pri uporabi terase, saj je prikrajšanje tožnice podano že s tem, ko so toženci proti njeni volji in brez plačila uporabljali njeno teraso. Vendar je njeno stališče materialnopravno zmotno. Cilj zahtevka za plačilo uporabnine zaradi nemožnosti uporabe tuje stvari je nadomestiti prikrajšanje, ki mora biti vselej konkretno in realno. Vsako vznemirjanje lastninske pravice in vsaka uporaba tuje stvari brez pravnega naslova nista podlaga za uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve, to postaneta šele, če se odrazita v premoženjski sferi tožnice. Tožnica bi torej morala izkazati, v čem se kaže njeno prikrajšanje, bodisi ker je bila izključena iz uporabe terase oziroma ker jo je zaradi ravnanja tožencev uporabljala le v bistveno omejenem obsegu, bodisi ker je želela z oddajanjem terase v najem pridobiti materialno korist, pa je zaradi ravnanja tožencev ni mogla. Tega bremena pa tožnica ni zmogla.

9. Kot je tožnici pojasnilo že sodišče prve stopnje, se je sodišče zavedalo, da je bila tožnica zaradi občasnih prehodov tožencev preko njene terase do skupnega dela terase ter z občasnim odlaganjem stvari na skupnem delu terase, ki so lahko segale tudi na njen del, ki ga je imela v izključni lasti, čustveno vznemirjena, vendar pa inštitut uporabnine ni namenjen povrnitvi nepremoženjske škode, niti kaznovanju tožencev, temveč nadomestitvi premoženjskega prikrajšanja. Tudi če so toženci zaradi prehodov preko njene terase do solastnega dela terase nedopustno posegli v njeno pravico do zasebnosti in ustavno pravico do nedotakljivosti stanovanja, bi navedeno lahko utemeljevalo, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, odškodninski zahtevek za povrnitev nepremoženjske škode zaradi posega v tožničine osebnostne pravice, zato te škode ne more uveljaviti skozi institut uporabnine. Prav tako je prvo sodišče tožnici pravilno pojasnilo, da ni podala trditvene podlage glede nadomestila za služnost, saj ni niti zatrjevala, da imajo toženci služnost preko njene terase.

10. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo tar. št. 1200 ZOdvT, ki določa povišanje nagrade v primeru, ko odvetnik zastopa v isti zadevi več strank. Po tar. št. 1200 se nagrada za postopek ali posel za vsako dodatno odvetnikovo stranko poveča za količnik 0,3. Povišanje nagrade ni predvideno na splošno, ampak se iz tega razloga poviša le nagrada za postopek in nagrada za posel. Toženci do povišanja nagrade za narok in za materialne stroške niso upravičeni. Tožencem poleg nagrade za postopek na prvi stopnji v višini 378,30 EUR pripada še dodatek v višini 226,98 EUR (378,30 EUR x 0,6), nagrada za narok v višini 349,20 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov, 22 % DDV in pričnina v višini 17,40 EUR. Celotni znesek potrebnih stroškov tožencev znaša 1.206,26 EUR.

11. S tem je višje sodišče odgovorilo na pritožbene navedbe, za katere je ocenilo, da so pomembne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje v stroškovnem delu ugodilo pritožbi tožeče stranke in odločilo, kot izhaja iz izreka odločbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče druge stopnje, ki ni zasledilo kakšne od kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Tožnica je s pritožbo uspela le v majhnem delu in sicer zgolj glede stroškov postopka, ki so po svoji naravi stranska terjatev, zato krije svoje stroške pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP). Odgovor na pritožbo ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča, zato ni bil potreben in toženci krijejo stroške, ki so jim nastali z njegovo vložitvijo (prvi odstavek 155. člena ZPP).