Jedro

Tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF, potem ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF) z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, ne izkazujejo več pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. To velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, torej zakonske zamudne obresti, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. Ker si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 27. 8. 2012 in z dne 29. 11. 2012. Nadalje je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. V njej navaja, da ima pravico do zahtevanih zamudnih obresti in sicer zaradi nepravočasno izplačane pokojnine. Sodišče tudi napačno navaja, da se na odločbo tožene stranke z dne 24. 6. 2013 ni pritožil. Prilaga kopijo pritožbe. Ker sodišče omenjenega ni upoštevalo je posledično tudi nepravilno odločilo. Ker je od tožene stranke zahteval povračilo neizplačanih delov pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi predlaga, da sodišče toženo stranko zaveže k izplačilu zakonskih zamudnih obresti.

V odgovoru na tožbo tožena stranka navaja, da je bila odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče sicer res ugotavlja, da tožnik zoper odločbo št. ... z dne 24. 6. 2013 ni vložil pritožbe in da naj bi le-ta postala pravnomočna. Taka ugotovitev ni pravilna, vendar pa je prej navedena odločba kljub temu postala pravnomočna. Tožnik je namreč vložil pritožbo zoper omenjeno odločbo, ki pa je bila z odločbo št. ... z dne 21. 10. 2013 zavrnjena. Zoper drugostopenjsko odločbo z dne 21. 10. 2013 pa tožnik ni uveljavljal sodnega varstva. Ker tožnik ni vložil tožbe, je postala odločba št. ... z dne 24. 6. 2013 pravnomočna. Tožena stranka prilaga kopijo odločbe št. ... z dne 21. 10. 2013. Tožena stranka vztraja pri tem, da za izplačilo zakonskih zamudnih obresti ni pravne podlage. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi. Pri tem tudi ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče je doslej že v več zadevah, kot npr. Psp 484/2013, Psp 485/2013, Psp 523/2013 zavzelo stališče, da tožeče stranke z zahtevki na odpravo izpodbijanih upravnih aktov, v zvezi z negativno uskladitvijo pokojnin po 143. členu ZUJF potem, ko je tožena stranka na podlagi Zakona o odpravi posledic razveljavitve 2., 3. in 4. odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (ZOPRZUJF, Ur. l. RS, št. 47/2013) z izdajo novih odločb odpravila posledice negativne uskladitve pokojnin, več ne izkazujejo pravnega interesa za tožbo, ker si ne morejo izboljšati pravnega položaja. To velja tudi za vtoževano akcesorno denarno terjatev, torej zakonske zamudne obresti, ki v okoliščinah konkretnega primera ne more obstajati kot samostojna terjatev, temveč le v povezavi s pravico do pokojninske dajatve. Bistveno za odločitev o zadevi je, da je nova odločba izdana na podlagi določb ZOPRZUJF postala pravnomočna.

Res je, da sodišče prve stopnje zmotno ugotavlja, da tožnik zoper prvostopenjsko odločbo z dne 24. 6. 2013 ni vložil pritožbe. Pritožba je bila očitno vložena. O tej pritožbi je tožena stranka tudi že odločila in sicer je pritožbo z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 21. 10. 2013 zavrnila. Tožnik pa zoper dokončno odločbo ni vložil tožbe na sodišče, kar pomeni, da je odločitev tožene stranke sprejeta z odločbo ... z dne 24. 6. 2013, postala pravnomočna.

Glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti pritožbeno sodišče še poudarja, da je zakonodajalec v ZOPRZUJF navedeno vprašanje rešil na način, da se protiustavno znižan del pokojninskih dajatev izplača v nominalnih zneskih, torej brez obresti (2. člen ZOPRZUJF). Na podoben način je nominalizem zakonodajalec določil tudi v 1. členu Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ - A, Ur. l. RS št. 118/06). Ustavno sodišče RS je v sklepu U-I-15/07-14 z dne 17. 1. 2008, ko je obravnavalo pobudo za oceno ustavnosti prej navedenega zakonskega določila, po katerem se pozneje izplačani mesečni obroki pokojnine izplačajo v nevaloriziranih zneskih obrazložilo, da takšna ureditev ni v neskladju z ustavnimi jamstvi.

Ker je bilo sporno razmerje med strankama v postopku pravnomočno urejeno na način, kot to izhaja iz že citiranih odločb tožene stranke z dne 24. 6. 2013 in z dne 21. 10. 2013 in ker si tožnik svojega pravnega položaja ne more več izboljšati, je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 274. člena ZPP tožbo utemeljeno zavrglo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.