Jedro

Tožena stranka je tista, ki ni vzdrževala in popravljala pločnika, kot je to njena zakonska dolžnost (primerjaj 20. člen Zakona o lokalni samoupravi ter 5., 13., 40. in 44. člen Zakona o javnih cestah). Če bi bil pločnik redno vzdrževan, do padca ne bi prišlo.

Tožena stranka je torej odgovorna v smislu prvi odstavek 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. Res pa je treba odgovornost upoštevati tako pri presoji odgovornosti povzročitelja kakor tudi oškodovanca (192. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30 %. Pri tem je ugotovilo, da je bilo v času dogodka svetlo, da je bilo vreme lepo, ter da bi ob tako neravnem delu sicer načeloma urbane površine, kot je bil konkretni pločnik, povprečni pešec sicer moral izkazovati nekoliko večjo skrbnost pri hoji, predvsem ob dejstvu, da ne gre za njegovo vsakodnevno pot, ampak za pot, ki jo uporablja le sem in tja, hkrati pa je upoštevalo tudi dejstvo, da od povprečnega pešca, v situaciji, kot je predmeten, ni mogoče pričakovati, da bi popolno pozornost na nedeljskem sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom, da torej ne bi govoril ali občasno pogledal vstran. Sodišče prve stopnje tožnici ni očitalo hude malomarnosti, to je skrajne nepazljivosti, torej zanemarjanja tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka, ampak opustitev pazljivosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka. Ob taki opredelitvi soprispevka tožnice, ter na drugi strani ob upoštevanju teže opustitve dejanj tožene stranke, je prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka tako majhen, da ga ni mogoče opredeliti v večji višini, kot je to že storilo sodišče prve stopnje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem prisodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka Občina R. dolžna plačati tožeči stranki 980.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2002 dalje do 27.6.2003 v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za temeljno obrestno mero, od

18.6.2003 dalje do plačila pa po predpisani obrestni meri zamudnih obresti. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo. Hkrati pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti njene pravdne stroške v višini 357.219,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči šestnajsti dan po izaji sodbe. Sklenilo je, da se je zaradi umika tožbe postopek zoper drugotoženo stranko ustavi, ter da je tožeča stranka dolžna povrniti drugotoženi stranki njene pravdne stroške v višini 286.354,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper obsodilni del sodbe, torej glede plačila zneska 980.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.2002 dalje in v izreku o pravdnih stroških, vlaga tožena stranka po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava ter predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve prvemu sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške postopka. Glede samega temelja tožena stranka meni, da je sodišče napačno ugotovilo, da naj bi bil soprispevek tožene stranke (pravilno tožeče stranke) le 30 %. Ker je bilo svetlo in lepo vreme, bi tožnica morala gledati in paziti kje hodi, ter je zato za padec kriva sama. Prispevek oškodovanca je najmanj 50 %. Tožnica bi morala pokazati večjo skrbnost in pazljivost pri peš hoji. Luknja je bila dovolj velika in vidna in bi ob normalni pazljivosti, ki se pričakuje od pešca, tako nezgodo pešec lahko preprečil. Podrejeno pa se pritožuje tudi zoper višino odmerjene odškodnine. Odškodnina za bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju, odmerjena na 600.000,00 SIT, je previsoka. Pretirana je odškodnina za trajne posledice oziroma zmanjšanje življenjskih in delovnih aktivnosti. Tožnica je sama povedala, da sicer opravlja vsa dela kot pred poškodbo, kar je zapisalo tudi prvostopenjsko sodišče. Sodišče ni obrazložilo, v čem rabi tožnica več napora za opravljanje istih del in aktivnosti, kot pred poškodbo. Ne pove, kakšni so ti večji napori. Tožnica ni izrecno o tem izpovedala, čeprav se sodišče sklicuje na njeno pavšalno izpoved. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na podlagi tega dejanskega stanja tudi pravilno uporabilo materialno pravo. V izogib ponavljanju se višje sodišče v celoti sklicuje na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo soprispevek pravdnih strank k nastanku škodnega dogodka.

Tožena stranka je tista, ki ni vzdrževala in popravljala pločnika, kot je to njena zakonska dolžnost (primarjaj 20. čl. Zakona o lokalni samoupravi ter 5., 13., 40. in 44. čl. Zakona o javnih cestah). Če bi bil pločnik redno vzdrževan, do padca ne bi prišlo. Tožena stranka je torej odgovorna v smislu 1. odst. 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Res pa je potrebno odgovornost upoštevati tako pri presoji odgovornosti povzročitelja kakor tudi oškodovanca (192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Sodišče prve stopnje je prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka ocenilo v višini 30%. Pri tem je ugotovilo, da je bilo v času dogodka svetlo, da je bilo vreme lepo, ter da bi ob tako neravnem delu sicer načeloma urbane površine, kot je bil konkretni pločnik, povprečni pešec sicer moral izkazovati nekoliko večjo skrbnost pri hoji, predvsem ob dejstvu, da ne gre za njegovo vsakodnevno pot, ampak za pot, ki jo uporablja le sem in tja, hkrati pa je upoštevalo tudi dejstvo, da od povprečnega pešca, v situaciji, kot je predmeten, ni mogoče pričakovati, da bi popolno pozornost na nedeljskem sprehodu po urbanem naselju posvečal le tlom, da torej ne bi govoril ali občasno pogledal vstran. Sodišče prve stopnje tožnici ni očitalo hude malomarnosti, to je skrajne nepazljivosti, torej zanemarjanja tiste pazljivosti in skrbi, ki se pričakuje od vsakega človeka, ampak opustitev pazljivosti, ki se zahteva od posebno skrbnega in pazljivega človeka. Ob taki opredelitvi soprispevka tožnice, ter na drugi strani ob upoštevanju teže opustitve dejanj tožene stranke, je prispevek tožnice k nastanku škodnega dogodka tako majhen, da ga ni mogoče opredeliti v večji višini, kot je to že storilo sodišče prve stopnje.

Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o neprimernosti določitve višine odškodnine. Sodišče prve stopnje je štelo kot primerno denarno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti v času zdravljenja v višini 600.000,00 SIT, iz naslova pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšana življenjskih in delovnih aktivnosti pa

800.000,00 SIT, ter je ob upoštevanju soprispevka tožnice v višini 30% prisodilo odškodnino v znesku 980.000,00 SIT. Pritožbene trditve o nepravilni odmeri višine odškodnine pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepravilne uporabe materialnega prava (200. čl. ZOR). V zvezi s temi je dodati, da je pri odmeri pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče vezano na merila iz 200. čl. ZOR. To pa so stopnja telesnih in duševnih bolečin, ter njihovo trajanje in pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (2. odst. 200. čl. ZOR). Glede na navedeno poteka odmera odškodnine na dveh ravneh, konkretni in abstraktni. To pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin, glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami za primerljivo škodo. Vse te okoliščine je sodišče prve stopnje upoštevalo, zato pritožbeno sodišče ne more slediti trditvam tožene stranke o previsoki denarni odškodnini za priznani obliki nepremoženjske škode. Ob neprerekanih ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo poškodb, komplikacijami med zdravljenjem, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnostmi med zdravljenjem, je tudi po oceni višjega sodišča iz naslova odškodnine za to vrsto škode primerna oškodnina

600.000,00 SIT. Enak zaključek velja tudi za denarno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Na tem mestu je v zvezi s pritožbenimi očitki, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojih zaključkov, v čem rabi tožnica več napora za opravljanje istih del in aktivnosti kot pred poškodbo in kakšni so ti večji napori, navesti, da temu ni tako. Sodišče prve stopnje je obrazložilo, da je do teh zaključkov prišlo na podlagi neprerekanega izvedeniškega mnenja izvedenca medicinske stroke dr. M. C. ter izpovedbe tožnice, pa tudi ob neposrednem zaznavanju tožnice ob samem zaslišanju, ko je le-ta shematično prikazala tipične gibe, ki jih opravlja z levo roko, na podlagi česar je sodišče zaključilo, da potrebuje več napora za opravljanje sicer istih del in aktivnosti, kot pred poškodbo, tako v službi kot doma (pri doseganju norme za tekočim trakom in gospodinjskih opravilih). Vse okoliščine konkretnega primera, pomembne za individualizacijo, je sodišče prve stopnje upoštevalo torej v zadostni meri in na pravilen način, prisojena oškodnina pa je tudi v spodnjih mejah okvirov siceršnje prisoje odškodnin v podobnih primerljivih zadevah (primerjaj primer 185 iz knjige Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, avtorjev Jadek Pensa, Novak, Smrekar Tomelj in Strajnar, GV založba, Ljubljana 2001).

Ker niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem prisodilnem delu (353. čl. ZPP).