Jedro

Prvostopenjski organ je v sporni zadevi dne 21. 5. 2012 izdal sklep, s katerim je postopek odvzema deklice ustavil, in razveljavil (v tem sporu izpodbijano) začasno odločbo z dne 7. 12. 2011 ter istočasno izdal odločbo, s katero je deklico, s soglasjem očeta, oddal v rejništvo. Glede na navedeno tožnik ne izkazuje za obravnavo tožbe zahtevanega posega v svojo pravico ali v neposredno, na zakon oprto osebno korist. Ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZUS-1, ta pa v obravnavanem primeru, glede na povedano ni podan, je sodišče tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo brez presoje tožbenih navedb.

Izrek

Tožba se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Center za socialno delo A. je 7. 12. 2011 izdal začasno odločbo, št. 1203-87/2011-3, s katero je odločil, da se mladoletna B.B., za čas do odločbe o glavni zadevi, vzame očetu C.C.; da se mladoletna B.B., za čas do izdaje odločbe o glavni zadevi, brez soglasja očeta odda v rejniško družino; da je mladoletna B.B. do namestitve v rejniško družino nameščena v Kriznem centru za mlade A.; da začasna odločba velja, dokler ne bo v tej upravni zadevi po končanem postopku izdana odločba o glavni zadevi; da odločba postane izvršljiva z dnem vročitve, da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve in da bo o morebitnih stroških postopka CSD odločal s posebnim sklepom.

Odločitev temelji na ugotovitvi, da je bil 27. 10. 2011 očetu in njegovi partnerici odrejen pripor, deklica pa je bila istega dne nameščena v Krizni center za mlade v A. Oče se je v času izdaje začasne odločbe še vedno nahajal v priporu, partnerica pa je bila iz njega izpuščena. Iz izpodbijanega akta izhaja, da je bila na podlagi sestanka z dne 4. 11. 2011 in na podlagi zbranih dejstev sprejeta ocena visoke stopnje ogroženosti mladoletne deklice in zato uveden postopek za njeno zaščito. Na podlagi spisne dokumentacije in izvedenega postopka je bilo zaključeno, da je psihosocialni razvoj deklice v domačem okolju ogrožen do te mere, da jo je treba nemudoma zaščititi pred ogrožujočimi dejavniki in izločiti iz domačega okolja, da se prepreči nepopravljiva škoda. Odločitev je prvostopenjski organ oprl na oceno ogroženosti deklice B.B. z dne 17. 11. 2011 in določbo 120. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR).

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je pritožbo zoper začasno odločbo Centra za socialno delo A., št. 1203-87/2011-3 z dne 7. 12. 2011, z odločbo št. 12002-3/2012/2 z dne 5. 3. 2012, zavrnilo.

Tožnik v tožbi navaja, da sta obe odločbi nezakoniti. Pojasnjuje, da bi CSD moral upoštevati očetovo jasno izraženo naročilo, kje naj se nahaja deklica v času njegovega pripora. CSD ni imel nobenega razloga za poseg v družino in njene odločitve. Meni, da ravnanje CSD niti ni bilo v korist otroka. Postopek, v katerem je bila izdana izpodbijana začasna odločba, je bil uveden na podlagi 119. člena, v povezavi s 120. členom ZZZDR, s čemer je bil seznanjen tudi dekličin oče - tožnik v tej zadevi, ni pa bil seznanjen s nadaljnjim potekom postopka. Za vse dejavnosti CSD je izvedel šele iz izpodbijane odločbe. Pojasnjuje tudi, da so policisti ob odvzemu prostosti njemu in njegovi partnerici, deklico odpeljali v krizni center, med tuje osebe, vendar ne zato, ker bi bila deklica ogrožena, ampak ker ni bilo nikogar doma. Tožnik, kot oče, bi moral biti vprašan, kdo naj poskrbi za B.B. v času njegove odsotnosti. CSD ni upošteval niti tega, da so pomoč pri varstvu otroka ponujali dekličini sorodniki, vendar je bila ta pomoč, iz neznanega razloga, zavrnjena. CSD B.B. ni obravnaval z vidika njene trenutne situacije in meni, da je za dekličino varstvo in vzgojo sposoben poskrbeti tudi v času, ko je v priporu. CSD bi pri odločanju o tem, zakaj ne sledi navodilom očeta in izraženim željam otroka, če meni, da se interesi obeh strank nasprotni, moral otroku zagotoviti možnost izjave po ustreznem zastopniku. Nasprotuje tudi ugotovitvam, da je deklico zlorabljal pri preprodaji droge in da je odvisen od zlorabe drog. Nikoli ga niso vprašali kako poteka življenje v njegovi družini, vendar že iz poročila šole izhaja, da pri deklici ni bila zaznana nikakršna stiska. Tožnik opozarja na druge, bolj pereče probleme družine kot je njegova in predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi. Predlaga tudi poravnavo stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslal upravne spise in odgovor na tožbo. Predlagala je, da sodišče tožbo iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi zavrne kot neutemeljeno.

K I. točki izreka: Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: Procesna predpostavka za vložitev tožbe v upravnem sporu je obstoj pravnega interesa, ki mora biti podan ves čas postopka. Sodišče namreč v upravnem sporu odloča o zakonitosti (dokončnega ) upravnega akta, s katerim je kršena tožnikova pravica ali njegova na zakon oprta neposredna korist. Če je očitno, da z izpodbijanim aktom ni poseženo v pravni položaj tožnika, se tožba zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Za obstoj pravnega interesa mora tožnik izkazati, da bi ugoditev tožbi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma mora izkazati, da bi si v primeru ugoditve tožbi izboljšal svoj pravni položaj.

Iz tožbenih navedb in upravnega spisa izhaja, da tožnik izpodbija začasno odločbo z dne 7. 12. 2012, s katero mu je bila njegova mladoletna hči, brez soglasja odvzeta in oddana v rejniško družino. Po pregledu predloženega upravnega spisa je sodišče ugotovilo, da je prvostopenjski organ v sporni zadevi dne 21. 5. 2012 izdal sklep št. 1203-87/2011-3, s katerim je postopek odvzema deklice ustavil (1. točka izreka) in začasno odločbo CSD, št. 120387/2012-3 z dne 7. 12. 2011, razveljavil (2. točka izreka) ter istočasno izdal odločbo, s katero je deklico, s soglasjem očeta, oddal v rejništvo. Glede na navedeno, tožnik z zahtevo za odpravo začasne odločbe št.1203-87/2011-3 z dne 7. 12. 2011, ne izkazuje za obravnavo tožbe zahtevanega posega v svojo pravico ali v neposredno, na zakon oprto osebno korist. Ker je pravni interes procesna predpostavka za odločanje po ZUS-1, ta pa v obravnavanem primeru, glede na povedano, ni podan, je sodišče po 6. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožnikovo tožbo kot nedovoljeno zavrglo brez presoje tožbenih navedb.

K II. točki izreka: Ker je sodišče tožbo zavrglo, tožnik skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, trpi svoje stroške postopka.