Jedro

Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS, ki je pojasnilo, da je pri presoji ovire po v času odločanja veljavni 4. točki 399. člena ZFPPIPP potrebno upoštevati namen odpusta obveznosti, ki odpust obveznosti pogojuje z vrednostno primernostjo dolžnika. Zato pravni pojem "prevzemanje obveznosti" v omenjeni določbi ZFPPIPP po stališču Ustavnega sodišča RS ne zajema samo obveznosti, ki so nastale neposredno na izraženi dolžnikovi volji, da obveznost prevzame, ampak tudi tiste obveznosti, pri katerih dolžnik s svojim zavestnim in voljnim ravnanjem povzroči izpolnitev zakonskih pogojev za nastanek obveznosti (npr. spregled pravne osebnosti ali odškodninsko odgovornost zaradi kršitev pravil o finančnem poslovanju).

Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pri presoji, ali obstaja ovira iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, upoštevalo tudi ravnanja dolžnice kot zakonite zastopnice družbe M. d.o.o., nad katero se je dne 21. 11. 2013 začel stečajni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnica je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor proti odpustu obveznosti zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Ustavno sodišče RS je v postopku za preizkus ustavne pritožbe upnika A. A. Ljubljana z odločbo št. Up-676/15-24 z dne 23. 11. 2017 razveljavilo točko II sklepa Višjega sodišča v Ljubljani Cst 416/2015 z dne 15. 7. 2015 in sklep Okrožnega sodišča v Mariboru št. St 000/2014 z dne 18. 5. 2015 in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje. Okrožno sodišče v Mariboru je tako o ugovoru zgoraj navedenega upnika proti odpustu obveznosti ponovno odločilo z izpodbijanim sklepom St 000/2014 z dne 10. 1. 2018. 5. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstaja ovira za odpust obveznosti po 4. točki 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), veljavnega pred sprejetjem novele ZFPPIPP-G, ker je dolžnik prevzemal obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem.

6. Pritožnica neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je v ponovljenem postopku brez izvedenega naroka, na katerem bi ponovno zaslišalo dolžnika in preučilo dokaze, odločilo povsem v nasprotju s svojo prvotno odločitvijo ter ugovoru ugodilo in postopek odpusta obveznosti ustavilo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ni ponovno razpisalo naroka za obravnavanje ugovora proti odpustu obveznosti in izvajalo dokazov, ker je že v prvotnem postopku ugotovilo vsa pravno relevantna dejstva za odločitev v navedeni zadevi, s čimer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku le ponovno presodilo dejstva, ki jih je ugotovilo že v prvotnem postopku, glede na stališče Ustavnega sodišča RS, ki ga je zavzelo v svoji odločbi Up-676/15-24 z dne 23. 11. 2017, in na podlagi ponovne presoje le-teh zaključilo, da je ugovor proti odpustu obveznosti utemeljen.

7. Pritožnica nadalje neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi moralo bolj temeljito preučiti vsa dejstva in okoliščine glede zatrjevanega nesorazmernega prevzemanja obveznosti. Sodišče prve stopnje je vsa pravno relevantna dejstva in okoliščine presodilo, pritožnik pa niti ne pove, katerih dejstev in okoliščin naj ne bi upoštevalo.

8. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku oprlo na stališče Ustavnega sodišča RS, zavzeto v zgoraj navedeni odločbi, ki je pojasnilo, da je pri presoji ovire po v času odločanja veljavni 4. točki 399. člena ZFPPIPP potrebno upoštevati namen odpusta obveznosti, ki odpust obveznosti pogojuje z vrednostno primernostjo dolžnika. Zato pravni pojem "prevzemanje obveznosti" v omenjeni določbi ZFPPIPP po stališču Ustavnega sodišča RS ne zajema samo obveznosti, ki so nastale neposredno na izraženi dolžnikovi volji, da obveznost prevzame, ampak tudi tiste obveznosti, pri katerih dolžnik s svojim zavestnim in voljnim ravnanjem povzroči izpolnitev zakonskih pogojev za nastanek obveznosti (npr. spregled pravne osebnosti ali odškodninsko odgovornost zaradi kršitev pravil o finančnem poslovanju). Ustavno sodišče RS je poudarilo, da je bistvo instituta odpusta obveznosti iskanje pravičnega ravnovesja med na eni strani pravicami upnikov, prezadolženega dolžnika, katerih uveljavitev je ogrožena zaradi dolžnikovega slabega premoženjskega položaja, in na drugi strani težo tega položaja za dolžnika na način upoštevanja vrednostne ocene dolžnikovih dejanj.

9. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pri presoji, ali obstaja ovira iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP, upoštevalo tudi ravnanja dolžnice kot zakonite zastopnice družbe M. d.o.o., nad katero se je dne 21. 11. 2013 začel stečajni postopek. Ugotovilo je, da je družba M. d.o.o. oziroma stečajna dolžnica kot njena poslovodja vsa nakazila provizij, ki ji jih je upnik A. A. nakazal na podlagi Pogodbe o zastopanju št. 188/10 z dne 10. 2. 2010, v času od julija 2012 do maja 2013 nemudoma, ne da bi za to imela podlago v računovodskih listinah, prenakazala na druge osebe. Ker je imel upnik po pogodbi z družbo M. d.o.o. pravico zahtevati vračilo provizij v primeru neplačevanja premij (storniranja zavarovalnih pogodb), je le-te izterjeval od te družbe, vendar neuspešno. Poleg tega je v stečajnem postopku nad družbo M. d.o.o. prijavil terjatev v višini 537.775,64 EUR, katere poplačilo pa ni prejel, saj družba ni imela nobenega premoženja. Zato je v imenu stečajne mase družbe M. d.o.o. zoper stečajno dolžnico zaradi njenih ravnanj vložil tožbo na temelju odškodninske odgovornosti v skladu z 42. členom ZFPPIPP kot tudi na temelju spregleda pravne osebnosti v skladu z 8. členom Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1). Poleg tega je v stečajnem postopku nad dolžnico prijavil navedeno terjatev, ki jo je stečajna upraviteljica v celoti priznala, ni pa je prerekala ne stečajna dolžnica in ne drug upnik. Sodišče prve stopnje je zato ob upoštevanju dejstva, da predmetna obveznost stečajne dolžnice obstoji, in zgoraj povzetega stališča Ustavnega sodišča RS štelo, da je tudi predmetno obveznost dolžnice, ki temelji na spregledu pravne osebnosti, na podlagi 8. člena ZGD-1 oziroma odškodninski odgovornosti na podlagi 42. člena ZFPPIPP, mogoče umestiti pod pravni pojem "prevzem obveznosti", ki ga vsebuje zgoraj citirana določba 399. člena ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS pravilno zaključilo, da ni dvoma o tem, da je stečajna dolžnica predmetno obveznost prevzela oziroma s svojim zavestnim in voljnim ravnanjem povzročila izpolnitev zakonskih pogojev za nastanek te obveznosti v zadnjih treh letih od uvedbe postopka osebnega stečaja nad njo, ki je bil uveden dne 28. 5. 2014. 10. Trditve pritožnice, da upnik s predmetnim postopkom želi uveljaviti svoje terjatve, ki jih ima do družbe M. d.o.o. v stečaju in ne terjatve, ki jih ima do dolžnice same; da je potrebno izrecno ločiti med obveznostmi, ki jih je stečajna dolžnica prevzela kot fizična oseba ter obveznostmi, ki so nastale v času njenega opravljanja funkcije direktorja v družbi M. d.o.o.; da ima upnik za izpodbijanje transakcij družbe M. d.o.o. na voljo druge postopke, nikakor pa ugovor zoper odpust obveznosti v predmetnem stečajnem postopku, se ob zgoraj zavzetem stališču Ustavnega sodišča RS izkažejo kot neutemeljene. Prav tako so neutemeljene njene trditve, da je razpolagala kot zakonita zastopnica z denarjem oziroma s premoženjem družbe in ga preusmerila ter tako ni prevzemala nobenih obveznosti, trditve, da upniku dolguje znesek 532.798,96 EUR družba M. d.o.o. - v stečaju ter da gre za povsem ločen stečajni postopek, v katerem ima upnik vse pravice uveljavljati svoje pravice v skladu z določili ZFPPIPP, ne pa da želi onemogočiti odpust obveznosti v predmetnem stečajnem postopku.

11. Ker terjatev družbe M. d.o.o. - v stečaju, ki temelji na odškodninski odgovornosti stečajne dolžnice po 42. členu ZFPPIPP ter na spregledu pravne osebnosti v skladu z 8. členom ZGD-1, velja za ugotovljeno, niso upoštevne trditve pritožnice, da je iz upnikovega pregleda transakcij razvidno, da prav nobeno nakazilo ni šlo na osebni račun stečajne dolžnice, temveč na TRR D. G. ter Ž. B. 12. Pritožnica nadalje navaja, da ne gre spregledati dejstva, da je v predmetnem postopku znašala vrednost stečajne mase več kot 100.000,00 EUR, kar je presegalo 58 % zneska vseh prijavljenih terjatev. Trdi, da zato ne moremo govoriti o kakršnem koli čezmernem prevzemanju obveznosti glede na premoženjsko stanje stečajnega dolžnika. Pri tem pa pritožnica ne upošteva obveznosti dolžnice kot zakonite zastopnice družbe M. d.o.o., ki temelji na njeni odškodninski odgovornosti po 42. členu ZFPPIPP in spregledu pravne osebnosti v skladu z 8. členom ZGD-1, v višini 537.775,64 EUR. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je v postopku osebnega stečaja nad dolžnico prijavljenih in priznanih za več kot 766.000,00 EUR terjatev, kar glede na to, da je dolžnica razpolagala le z nepremičnino v vrednosti 100.400,00 EUR, ki je bila prodana za 45.180,00 EUR, potrjuje zaključek sodišča prve stopnje, da je dolžnica v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzela obveznosti, ki so bile nesorazmerne z njenim premoženjskim položajem.

13. Pritožba se glede na navedeno izkaže kot neutemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), ko je pred tem ugotovilo, da tudi ni podan nobeden od pritožbenih razlogov, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

14. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, vse v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).