Jedro

Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da v primeru trajajoče kršitve subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne začne teči že prvega dne neupravičene odsotnosti, temveč za vsak nov izostanek začne teči znova od dneva tega izostanka.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 21. 12. 2015 ter s tem povezan reintegracijski in reparacijski del tožbenega zahtevka. Zahtevek je zavrnilo na podlagi ugotovitve, da je tožnica od 16. 11. 2015 do 14. 12. 2015 (z izjemo treh dni - 30. 11. 2015, 4. 12. 2015 in 9. 12. 2015) ni prišla na delo, pri tem pa zanjo ni imela upravičenega, z zakonom določenega razloga za odsotnost dela in tudi ne odobrenega letnega dopusta, s čimer je iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja. Ugotovilo je, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ugotovila 20. 11. 2015, ko je prejela odločbo ZZZS z dne 18. 11. 2015, s katero je bilo ponovno odločeno, da je tožnica od 14. 11. 2015 dalje zmožna za delo.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo izpodbijani del prvostopenjske sodbe. Soglašalo je z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi stališči prvostopenjskega sodišča. 3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je rok za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pričel teči 16. 11. 2015, ko bi tožnica po izteku bolniškega staleža morala priti na delo. Ravnateljica tožene stranke je izpovedala, da je prejela odločbo ZZZS z dne 2. 11. 2015, s katero je bilo odločeno, da je tožnica od 14. 11. 2015 zmožna za delo, da je vedela, da tožnica 16. 11. 2015 ni prišla na delo ter da je vedela, da pritožba zoper odločbo Zavoda na zadrži njene izvršitve. Odločba ZZZS z dne 18. 11. 2015, ki sta jo obe stranki prejeli 20. 11. 2015, ni v ničemer spremenila dejstva, da je tožnica že 16. 11. 2015 in vse nadaljnje dni neupravičeno izostala od dela, zato je nerelevantno, kdaj se je tožena stranka seznanila s to odločbo. Sodišče ne bi smelo spregledati obveznosti ravnateljice, da kot zakonita zastopnica tožene stranke pozna delovnopravno zakonodajo. Tožnica ne soglaša z razlogovanjem sodišča druge stopnje, da je glede vsakega neupravičenega izostanka rok za odpoved pričel teči od nove kršitve. Kršitve ni možno secirati na tak način, saj gre za enotno, trajajočo kršitev.

4. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Tožnica uvodoma sicer navaja, da uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar v nadaljevanju tega razloga z ničemer ne obrazloži, zato revizije v tej smeri niti ni mogoče preizkusiti.

8. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, te pa so glede vprašanja ali je bila odpoved podana znotraj 30-dnevnega subjektivnega roka (kar je edina vsebina revizije) naslednje: – tožnica je bila zaradi bolezni začasno zadržana od dela od 2. 7. 2015 do 13. 11. 2015; – imenovani zdravnik ZZZS je z odločbo z dne 2. 11. 2015 odločil, da je tožnica od 14. 11. 2015 zmožna za delo, obe stranki sta to odločbo prejeli 3. 11. 2015; – tožnica je v času od 16. 11. 2015 do 14. 12. 2015 neupravičeno izostala z dela, (z izjemo 30. 11., 4. 12. in 14. 12. 2015), saj za navedene dneve ni imela odobrenega letnega dopusta in tudi ne začasne odsotnosti z dela zaradi bolezni; – tožena stranka je 20. 11. 2015 prejela odločbo izbranega zdravnika ZZZS z dne 18. 11. 2015, s katero je ta v zvezi s predlogom osebne zdravnice odločil, da vztraja pri odločbi z dne 2. 11. 2015, to je, da je tožnica od 14. 11. 2015 dalje zmožna za delo.

9. V skladu z drugim odstavkom 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013) mora pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved. Ob upoštevanju zgoraj navedenih dejanskih ugotovitev, na katero je revizijsko sodišče vezano, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je presodilo, da je bila izredna odpoved podana znotraj 30-dnevnega roka od ugotovitve razloga za odpoved.

10. Pravilno je stališče sodišča druge stopnje, da v primeru trajajoče kršitve subjektivni rok za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne začne teči že prvega dne neupravičene odsotnosti, temveč za vsak nov izostanek začne teči znova od dneva tega izostanka. Navedeno pomeni, da tudi v primeru, če bi za vsakega od neupravičenih izostankov šteli, da je tožena stranka istega dne ugotovila kršitev povezano s tem izostankom, bi bila odpoved še vedno podana znotraj 30-dnevnega roka glede vseh izostankov z dela v času od 21. 11. 2015 do 14. 12. 2015, kar še vedno pomeni 13 delovnih dni. Že zgolj takšna kršitev zadostuje za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Sicer pa je materialnopravno pravilna tudi presoja sodišča druge stopnje, da glede na ugotovljeno dejansko stanje ni možno šteti, da je tožena stranka že s prvim dnem tožničine neupravičene odsotnosti z dela, to je z 16. 11. 2015, ugotovila razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka bi 16. 11. 2015 lahko ugotovila le, da je tožnica odsotna z dela tistega dne, ne pa tudi, da je neupravičeno odsotna v prihodnjih dneh. Subjektivni rok za odpoved pogodbe o zaposlitvi ne more začeti teči pred začetkom teka objektivnega roka, ta pa teče šele od nastanka razloga. Tudi sicer je prepričljiv zaključek sodišča, da je tožena stranka šele po prejemu odločbe ZZZS dne 18. 11. 2015, s katero je izbrana zdravnica kljub drugačnemu predlogu lečeče zdravnice, vztrajala pri odločitvi, da je tožnica od 14. 11. 2015 dalje zmožna za delo, lahko ugotovila, da je bila tožnica v resnici neupravičeno odsotna že od 16. 11. 2015. Dne 16. 11. 2015 je tožena stranka lahko ugotovila kvečjemu to, da je tožnica o odsotnosti in razlogih zanjo ni obvestila, vendar pa tožnici izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz tega razloga, temveč zaradi neupravičene odsotnosti z dela. Tožena stranka utemeljeno opozarja, da bi razlog za odsotnost z dela po 16. 11. 2015 lahko bila nova bolniška odsotnost iz drugega razloga.

12. Glede na to, da je sodišče v zvezi z pravočasnostjo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno uporabilo materialno pravo, je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo, saj je ugotovilo, da z njo uveljavljani razlog ni podan.

13. Tožnica z revizijo ni uspela, kljub temu pa tožena stranka ni upravičena do povrnitve stroškov odgovora na revizijo. V tej zadevi gre za spor o prenehanju delovnega razmerja, za takšne spore pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) določa, da delodajalec sam krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka.