Jedro

Ustava v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva, s čimer je praviloma zagotovljena vsebinska, meritorna odločitev o tožbenem zahtevku. Za zakonom pa so lahko določene procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo oziroma ne smejo biti podane, da sodišče v sporu meritorno odloči. Med take spada tudi okoliščina, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno (drugi odstavek 319. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo 21. 10. 1995. Zavrnilo je tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je bilo med strankama 7. 2. 1995 sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ki še vedno traja, prav tako pa je zavrnilo tudi reintegracijski zahtevek in vse denarne zahtevke, ki se nanašajo na čas po 21. 10. 1995. Delno je ugodilo le tožbenemu zahtevku za plačilo regresa za letni dopust za leto 1995. Tako je odločilo ob upoštevanju, da je bil zahtevek tožnika za razveljavitev obvestila o prenehanju delovnega razmerja pravnomočno zavrnjen, s čimer je bilo pravnomočno odločeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo 21. 10. 1995. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pri tem je navedlo, da je iz listinskih dokazov sicer res razvidno, da je tožnik sklenil delovno razmerje za nedoločen čas, ki mu je 21. 10. 1995 nezakonito prenehalo. O prenehanju delovnega razmerja je bil seznanjen z obvestilom z dne 20. 2. 1996, ki ga je šteti za sklep o prenehanju delovnega razmerja. Zoper obvestilo je uveljavljal sodno varstvo, vendar je bil s sodbo št. III Pd 185/96-21 z dne 4. 11. 1998 njegov zahtevek za razveljavitev tega obvestila pravnomočno zavrnjen (tožnik se zoper navedeno sodbo ni pritožil, tožena stranka pa se je pritožila le zoper ugoditveni del sodbe).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodišče pri svoji odločitvi ni upoštevalo določb Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo sklepanje delovnega razmerja za določen čas. Ker ni dvoma, da je bilo delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas, niso bili podani razlogi za prenehanje delovnega razmerja. Obvestilo oziroma sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 20. 2. 1996 nikoli ni postal dokončen. Pritožbeno sodišče naj bi tudi spregledalo, da je bila tudi zoper zavrnilni del sodbe iz leta 1998 vložena pritožba, zato ni postal pravnomočen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 -ZPP) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava. Tožeča stranka ne uveljavlja izrecno nobenega revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato v tej smeri revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Bistvo spora med pravdnima strankama je bilo vprašanje, ali je bilo sklenjeno delovno razmerje za določen ali nedoločen čas. Njuno razmerje je temeljilo na pogodbi o sodelovanju z dne 7. 2. 1995 (priloga A1), ki govori o stalnem, rednem delovnem razmerju. Iz odjave za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zdravstveno varstvo (priloga B3) pa izhaja, da naj bi šlo za delovno razmerje sklenjeno za določen čas šestih mesecev. Tako je bilo tudi vpisano v delovno knjižico (priloga A4).

Sodišče je v tej zadevi že enkrat odločalo in je s sodbo št. III Pd 185/96 z dne 4. 11. 1998 tožbenim zahtevkom tožnika ugodilo z utemeljitvijo, da je delovno razmerje na podlagi zakona prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas in niso izkazani pogoji za prenehanje delovnega razmerja. Pri tem pa je najprej kot o vprašanju izpolnjevanja pogojev za sodno varstvo, odločalo tudi o vprašanju, kdaj je tožnik sploh zvedel za prenehanje delovnega razmerja.

Ugotovilo je, da je za to zvedel šele s prejemom obvestila tožene stranke z dne 20. 2. 1996 (priloga A3). Zoper to obvestilo se je pritožil, o pritožbi pa tožena stranka ni odločala. Zato je s tožbo zahteval tudi razveljavitev tega obvestila. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi citirane sodbe sicer navedlo, da obvestilo ni sklep o prenehanju delovnega razmerja oziroma nima narave pravnorelevantne odločbe, ki bi vplivala na delovnopravni status tožnika. S tako utemeljitvijo je tožbeni zahtevek za razveljavitev vloge z dne 20. 2. 1996 zavrnilo.

Tožnik se zoper sodbo št. III Pd 185/96 ni pritožil, tudi zoper zavrnili del sodbe ne. To je ob obrazložitvi zavrnilnega dela sodbe in glede na to, da je v sporu dejansko uspel, razumljivo. Na drugi strani se je tožena stranka pritožila le zoper ugoditveni del sodbe, ne pa tudi zoper tisti del sodbe, s katerim je bil zahtevek tožnika zavrnjen. Sodišče druge stopnje je s sklepom št. Pdp 1744/98 z dne 7. 7. 2000 pritožbi tožene stranke ugodilo in izpodbijani del sodbe razveljavilo. Zadevo je vrnilo v novo sojenje zato, da bo sodišče prve stopnje o zahtevkih tožnika, ki jim je ugodilo, ponovno odločilo ob upoštevanju dejstva, da je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev obvestila z dne 20. 2. 1995 pravnomočna.

V novem sojenju se ne sodišče prve stopnje in ne sodišče druge stopnje nista več ukvarjali z vsebino spornega razmerja, temveč sta zahtevke v tistem delu, ki se nanašajo na čas po 21. 10. 1995 zavrnili kot neutemeljene. Izhajali sta iz predpostavke, da je bilo o prenehanju delovnega razmerja in datumu tega prenehanja že pravnomočno odločeno. Ob taki predpostavki je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna in zakonita. V takem primeru so tudi revizijske navedbe, ki se nanašajo na vsebino spora (o obstoju zakonitih razlogov za prenehanje delovnega razmerja in o nepravilnosti odločitve o zavrnitvi zahtevka zoper obvestilo z dne 20. 2. 1995) neupoštevne. Te ugovore bi tožnik lahko uveljavljal v pritožbi zoper sodbo št. III Pd 185/96. Za trditev v reviziji, da zavrnilni del sodbe iz leta 1998 ni postal pravnomočen, ker da sodišče druge stopnje ni odločilo o pritožbi tudi zoper ta del sodbe, pa v spisu ni podlage.

Predmet revizije je le pravnomočna sodba št. Pdp 1903/2000. Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za razveljavitev vloge tožene stranke z dne 20. 2. 1996 - ker je bilo o tem zahtevku že pravnomočno odločeno. Zoper ta sklep se tožnik ni pritožil, zato je ta odločitev pravnomočna. Revizijsko sodišče se zato ne more več spuščati v presojo zakonitosti in pravilnosti vsebinske odločitve o vlogi tožene stranke z dne 20. 2. 1996. Ne glede na to, ali je taka odločitev materialnopravno pravilna ali ne, jo tudi revizijsko sodišče lahko upošteva le kot pravnomočno odločitev, zoper katero revizija niti ni vložena in jo glede na to, da tudi pritožba ni bila vložena, ne bi bilo dovoljeno vložiti.

Ustava v 23. členu zagotavlja pravico do sodnega varstva, s čimer je praviloma zagotovljena vsebinska, meritorna odločitev o tožbenem zahtevku. Z zakonom pa so lahko določene procesne predpostavke, to je okoliščine, ki morajo oziroma ne smejo biti podane, da sodišče v sporu meritorno odloči. Med take spada tudi okoliščina, da je bilo o tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno (drugi odstavek 319. člena ZPP). Revizijsko sodišče se zato ne more spuščati v presojo pravnomočne odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka za razveljavitev vloge tožene stranke z dne 20. 2. 1996. Tudi posredno preko odločanja o zavrženju tožbe v tem delu ne, saj se tudi zoper to odločitev tožnik ni pritožil. Ker je glede na navedeno izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).